Bog je vir človekovega življenja
Od trenutka, ko prijokaš na ta svet, začenjaš izpolnjevati svojo dolžnost. Za Božji načrt in za Njegovo predestinacijo izpolnjuješ svojo vlogo in začenjaš svojo življenjsko pot. Ne glede na tvoje ozadje in pot, ki je pred teboj, nihče ne more ubežati orkestracijam in pripravam Nebes in nihče nima nadzora nad lastno usodo, kajti takšnega dela je zmožen le On, ki vlada vsem stvarem. Od začetka obstoja človeka je Bog vedno deloval tako, da je upravljal vesolje, usmerjal pravila spreminjanja vseh stvari in tirnico njihovega gibanja. Kot vse stvari, je človek tiho in nezavedno hranjen s sladkostjo ter dežjem in roso od Boga; kot vse stvari, človek nezavedno živi pod orkestracijo Božje roke. Človekovo srce in duh sta v Božji roki, vse v njegovem življenju je videno z očmi Boga. Ne glede na to, ali verjameš v to ali ne, vse stvari, bodisi žive ali mrtve, se bodo premikale, spreminjale, obnavljale in izginjale v skladu z Božjimi mislimi. Tako Bog vlada nad vsemi stvarmi.
Ko se tiho približuje noč, se človek tega ne zaveda, kajti njegovo srce ne more zaznati, kako se noč približuje, niti od kod prihaja. Človek pozdravlja luč dneva, ko se noč tiho poslavlja, vendar pa še manj ve in se še manj zaveda, od kod je luč prišla in kako je pregnala temo noči. Te ponavljajoče se izmenjave dneva in noči človeka vodijo iz enega obdobja v drugo, iz enega zgodovinskega konteksta v drugega, hkrati pa zagotavljajo, da se izvajajo Božja dela v vsakem obdobju in Njegov načrt za vsako dobo. Človek je hodil skozi ta obdobja skupaj z Bogom, vendar ne ve, da Bog upravlja usodo vseh stvari in živih bitij, niti ne ve, kako Bog usklajuje in usmerja vse stvari. To se je človeku izmikalo že od nekdaj pa vse do današnjega dne. Razlog za to se ne skriva v tem, da so Božja dejanja preveč skrita ali da Božji načrt še ni uresničen, temveč v tem, da sta človekovo srce in duša preveč oddaljena od Boga, in sicer v tolikšni meri, da človek ostane v službi satana, čeprav sledi Bogu – in tega še vedno ne ve. Nihče aktivno ne išče Božjih stopinj in pojava Boga ter nihče ni pripravljen obstajati v Božji oskrbi in varstvu. Namesto tega se želijo zanašati na korozijo satana, zlobneža, da bi se prilagodili temu svetu in pravilom obstoja, po katerih se ravna hudobno človeštvo. Na tej točki sta človekovo srce in duh postala človekova daritev satanu in satanova hrana. Še več, človekovo srce in duša sta postala kraj, kjer satan lahko prebiva, in njemu primerno igrišče. Tako človek nevede izgublja svoje razumevanje načel človečnosti ter vrednosti in pomena človeškega obstoja. Božji zakoni in zaveza med Bogom in človekom postopoma bledijo v človekovem srcu in človek preneha iskati ali upoštevati Boga. Sčasoma človek ne razume več, zakaj ga je Bog ustvaril, niti ne razume besed iz Božjih ust in vsega, kar prihaja od Boga. Človek se potem začne upirati Božjim zakonom in odredbam, njegovo srce in duh pa postaneta mrtva … Bog izgubi človeka, ki ga je prvotno ustvaril, in človek izgubi korenine, ki jih je prvotno imel: to je žalost te človeške rase. V resnici je Bog od samega začetka do danes za človeštvo uprizoril tragedijo, in sicer takšno, v kateri je človek hkrati protagonist in žrtev, nihče pa ne more odgovoriti na vprašanje, kdo je režiser te tragedije.
Na prostranih območjih sveta se oceani zamuljujejo v polja, polja pa poplavljajo oceani, vedno znova in znova. Razen Njega, ki vlada vsemu med stvarmi, nihče ni sposoben voditi in usmerjati te človeške rase. Ni nobenega mogočneža, ki bi delal ali izvajal priprave za ta človeški rod, kaj šele, da bi kdo lahko vodil ta človeški rod proti cilju svetlobe in ga osvobodil zemeljskih krivic. Bog obžaluje prihodnost človeštva, žalosten je ob padcu človeštva in trpi, ker človeštvo korak za korakom stopa proti propadu in poti brez vrnitve. Nihče ni nikoli razmišljal, v katero smer bi se lahko usmerilo takšno človeštvo, ki je zlomilo Božje srce in se Mu odreklo, da bi poiskalo zlobneža. Prav zaradi tega nihče ne zaznava jeze Božje, zato nihče ne išče načina, kako bi Bogu ustregel ali se Mu skušal približati, in še več, zato nihče ne poskuša razumeti Božje žalosti in bolečine. Tudi po tem, ko je slišal Božji glas, človek nadaljuje svojo pot, vztraja pri odmikanju od Boga, se izogiba Božji milosti in skrbi ter se ogiba Njegovi resnici in raje sebe prodaja satanu, Božjemu sovražniku. In kdo je sploh pomislil, kako bo Bog ukrepal proti temu človeštvu, ki ga je zavrnilo, ne da bi se ozrlo nazaj, če bo človek vztrajal v svoji trdovratnosti? Nihče ne ve, da je razlog za ponavljajoče se Božje opomine in pozive to, da ima v svojih rokah pripravljeno katastrofo, kakršne še nikoli ni bilo, in bo nevzdržna za človekovo meso in dušo. Ta katastrofa ni le kazen za meso, ampak tudi za dušo. Vedeti moraš naslednje: ko bo Božji načrt padel v vodo in ko Njegovi opomini in pozivi ne bodo poplačani, kakšen bes bo sprožil? To bo nekaj, česar ni doživelo ali slišalo še nobeno ustvarjeno bitje. In zato pravim, da ta katastrofa nima primere in se nikoli ne bo ponovila. Božji načrt je ustvariti človeštvo samo enkrat in ga rešiti samo enkrat. To je prvič in hkrati tudi zadnjič. Zato nihče ne more razumeti mukotrpnih namenov in gorečega pričakovanja, s katerim Bog tokrat rešuje človeštvo.
Bog je ustvaril ta svet in vanj pripeljal človeka, živo bitje, kateremu je podaril življenje. Nato je človek dobil starše in sorodnike in ni bil več sam. Odkar je človek prvič uzrl ta materialni svet, mu je bilo usojeno, da bo obstajal v Božji predestinaciji. Božji dih življenja podpira vsako živo bitje skozi odraščanje v odraslost. Med tem procesom nihče ne čuti, da človek odrašča pod Božjo skrbjo, temveč verjamejo, da to dela pod ljubečo skrbjo svojih staršev in da je njegov lasten življenjski nagon tisti, ki usmerja njegovo odraščanje. To pa zato, ker človek ne ve, kdo mu je podaril življenje in od kod je prišlo, še manj pa ve, kako življenjski nagon ustvarja čudeže. Ve le, da je hrana osnova, na kateri se nadaljuje njegovo življenje, da je vztrajnost vir njegovega obstoja in da so prepričanja v njegovem umu kapital, od katerega je odvisno njegovo preživetje. Božje milosti in oskrbe se človek sploh ne zaveda in zato zapravlja življenje, ki mu ga je podaril Bog... Niti eden izmed pripadnikov tega človeštva, za katerega Bog skrbi dan in noč, se ne odloči, da bi ga častil. Kot je to načrtoval, Bog zgolj nadaljuje svoje delo na človeku, za katerega nima nobenih pričakovanj. To počne v upanju, da se bo človek nekega dne prebudil iz svojega sna in se nenadoma zavedel vrednosti in pomena življenja, cene, ki jo je Bog plačal za vse, kar mu je dal, in neučakane skrbnosti, s katero Bog čaka, da se človek vrne k njemu. Nihče se nikoli ni poglobil v skrivnosti, ki urejajo izvor in nadaljevanje človekovega življenja. Samo Bog, ki vse to razume, molče prenaša bolečino in udarce, ki Mu jih zadaja človek, ki je od Boga prejel vse, a Mu ni hvaležen. Človek samoumevno uživa v vsem, kar mu prinaša življenje, in prav tako mu je »samoumevno«, da človek Boga izda, pozabi in izsiljuje. Ali je mogoče, da bi bil Božji načrt res tako pomemben? Ali je mogoče, da je človek, to živo bitje, ki je prišlo iz Božje roke, res tako pomemben? Načrt Boga je nedvomno pomemben, vendar pa to živo bitje, ki ga je ustvarila Božja roka, obstaja zaradi Njegovega načrta. Posledično Bog ne more uničiti Svojega načrta zaradi Svojega sovraštva do tega človeškega rodu. Zavoljo Svojega načrta in za dih, ki Ga je izdihnil, Bog prenaša vse trpljenje, vendar ne zaradi človekovega mesa, temveč zaradi njegovega življenja. Tega ne počne zato, da bi si povrnil človekovo meso, temveč življenje, ki ga je izdihnil. To je Njegov načrt.
Vsi, ki pridejo na ta svet, morajo iti skozi življenje in smrt, in večina njih je že šla skozi krogotok smrti in ponovnega rojstva. Tisti, ki so živi, bodo kmalu umrli, mrtvi pa se bodo kmalu vrnili. Vse to je seveda pot življenja, ki jo Bog določi za vsako živo bitje. Vendar sta ta pot in ta krogotok točno tista resnica, za katero Bog hoče, da jo človek vidi: da je življenje, ki ga človeku podarja Bog, brezmejno in neomejeno s telesnostjo, časom ali prostorom. To je skrivnost življenja, ki ga človeku podarja Bog, in obenem dokaz, da je življenje prišlo od Njega. Čeprav mnogi morda ne verjamejo, da je življenje prišlo od Boga, pa človek neizogibno uživa vse, kar od Boga pride, najsi ljudje verjamejo v Njegov obstoj ali ga zanikajo. Če bi si Bog nekega dne iznenada premislil in hotel vzeti nazaj vse, kar obstaja v svetu, vzeti nazaj življenje, ki ga je dal, bi vse prenehalo biti. Bog uporablja Svoje življenje, da z njim preskrbi vse stvari, bodisi žive bodisi nežive, ter s Svojo močjo in oblastjo spravlja vse v pravi red. To je resnica, ki nikomur ni predstavljiva ali dojemljiva, in prav te nedojemljive resnice so udejanjanje in pričevanje življenjske sile Boga. Naj ti povem skrivnost: veličina življenja Boga in moč Njegovega življenja sta nedoumljivi prav vsem bitjem. Tako je zdaj, tako je bilo v preteklosti in tako bo v času, ki prihaja. Druga resnica, ki jo bom razkril, je naslednja: izvor življenja vseh ustvarjenih bitij prihaja od Boga, ne glede na to, kako se razlikujejo v svoji življenjski obliki ali zgradbi; ne glede na to, katere vrste živo bitje si, ne moreš kljubovati tirnici življenja, ki jo je določil Bog. V vsakem primeru pa je vse, kar hočem, da ljudje razumejo, naslednje: brez Božje skrbi, varstva in preskrbe človek ne more prejeti vsega, kar mu je bilo namenjeno prejeti, ne glede na to, kako marljivo poskuša ali kako močno se trudi. Brez dajanja življenja od Boga človek izgubi občutek vrednosti življenja in občutek za pomen življenja. Kako bi lahko Bog dovolil tolikšno brezskrbnost človeku, ki nepremišljeno zapravlja vrednost Njegovega življenja? Kot sem že dejal: ne pozabi, da je Bog izvor tvojega življenja. Če človek ne ceni vsega, kar je Bog dal, bo Bog ne le vzel nazaj, kar je najprej dal, ampak bo od človeka izterjal dvojno ceno vsega, kar mu je bil dal.
26. maj 2003
