6. Poglavje

Bodite dojemljivi za zadeve duha, pozorni na Mojo besedo in resnično zmožni videti Moj duh in Moje bitje ter Mojo besedo in Moje bitje kot nedeljivo celoto, tako da Mi bodo lahko vsi ljudje v Moji navzočnosti dali zadoščenje. Moja stopinja Me je vodila do vsega, kar obstaja, zrl sem prek obsežnega prostranstva vesolja, hodil sem med vsemi ljudmi ter okušal sladkost in grenkobo med njimi – toda nikoli Me človek ni resnično poznal, nikoli Mi ni posvečal pozornosti med Mojimi potovanji. Ker sem bil tiho in nikoli nisem izvajal nadnaravnih dejanj, Me nihče nikoli ni zares videl. Danes pa je drugače kot preteklosti: naredil bom stvari, ki jih od začetka stvarjenja ni nihče videl, in govoril bom besede, ki jih skozi veke vekov ni nihče slišal, saj hočem, da Me vsi ljudje spoznajo v utelešeni obliki. To so koraki Mojega upravljanja, a človek tega niti ne sluti. Čeprav sem govoril jasno, ljudje ostajajo zmedeni; težko jih je doseči. Ali to ni pritlehnost človeka? Ali ni to ravno tisto, kar želim popraviti? Leta in leta nisem med ljudi storil ničesar; leta in leta kljub neposrednemu stiku z Mojem utelešenim mesom nihče nikoli ni slišal glasu, ki je izhajal neposredno iz Moje božanskosti. Zato imajo ljudje neizogibno pomanjkanje poznavanja Mene, čeprav to ni vplivalo na njihovo ljubezen do Mene skozi stoletja. Vendar pa sem danes med vami izvedel čudežno delo, ki je nedoumljivo in neizmerljivo, in izrekel sem mnogo besed. In vendarle je v teh okoliščinah še vedno veliko takšnih, ki se Mi v Moji navzočnosti neposredno upirajo. Naj ti zdaj dam nekaj primerov.

Dnevno molite k nejasnemu Bogu, poskušate dojeti Mojo voljo in si osmisliti življenje. A ko se soočite z Mojimi besedami, jih gledate drugače; Moje besede in Duh obravnavate kot celoto, hkrati pa odrivate Moje bitje, saj verjamete, da je oseba, kakršna sem, povsem nesposobna izreči takšne besede; da jih usmerja Moj duh. Kaj je s tvojim poznavanjem v takšnih okoliščinah? Mojim besedam verjameš do določene mere, vendar imaš različno močne predstave o telesu, ki ga Jaz oblačim. Vsak dan ga proučuješ in praviš: »Zakaj dela stvari na takšen način? Ali res prihajajo od Boga? Nemogoče! Ni veliko drugačen od mene – tudi On je normalna, običajna oseba«. Kako je mogoče razložiti takšne okoliščine?

Kdo izmed vas ni takšen, ko je navedeno zgoraj? Kdo se ne ukvarja s takimi stvarmi? Zdijo se kot stvari, ki se jih oklepaš kot osebne lastnine in jih nikoli nisi pripravljen izpustiti. Še bolj poredko se posvečaš subjektivnim prizadevanjem; namesto tega čakaš Name, da bom to storil. Resnica je, da Me noben posameznik ne spozna zlahka, če se ne trudi za to. Besede, ki vas jih učim, niso lahkomiselne. Za ilustracijo ti lahko podam še en primer iz drugega zornega kota.

Ob omembi Petra ljudem ne zmanjka dobrih stvari, ki jih znajo povedati o njem. Takoj se spomnijo, kako je ob treh priložnostih zatajil Boga, kako je preizkušal Boga, tako da je služil satanu, kako je bil na koncu križan za Boga obrnjen na glavo, in tako dalje. Zdaj se bom osredotočil na opis tega, kako je Peter spoznal Mene in kako je nazadnje končal. Peter je bil dobre kakovosti, vendar njegove okoliščine niso bile takšne kot pri Pavlu: Petrova starša sta Me preganjala, bila sta demona, ki ju je bil obsedel satan in ga posledično nista naučila ničesar o Bogu. Peter je bil bister, nadarjen in starša sta ga že od zgodnje starosti razvajala. Vendar pa je kot odrasel postal njun sovražnik, saj nikoli ni prenehal zasledovati poznavanja Mene in jima je nato obrnil hrbet. To pa zato, ker je predvsem verjel, da so nebesa, zemlja in vse stvari v rokah Vsemogočnega in da vse pozitivne stvari prihajajo od Boga in so neposredno dane od Njega, brez obdelave s strani satana. To nasprotje njegovih staršev je Petru dalo boljši vpogled v Mojo ljubeznivo prijaznost in usmiljenje, kar je okrepilo njegovo željo, da bi Me iskal. Osredotočil se ni le na hranjenje in napajanje z Mojimi besedami, temveč tudi na razumevanje Moje volje in je v svojem srcu vedno ohranjal budnost. Posledično je bil v svojem duhu vedno občutljiv in je zato bil v vsem, kar je počel, po Mojem lastnem srcu. Ohranjal je stalno osredotočenost na neuspehe ljudi v preteklosti, da se je na svoji poti spodbujal, v globokem strahu pred tem, da bi se ujel v neuspeh. Tako se je tudi osredotočil na asimilacijo vere in ljubezni vseh tistih, ki so bili ljubili Boga skozi vse čase. Na ta način je – ne zgolj v negativnih vidikih, ampak, veliko pomembneje, tudi v pozitivnih vidikih – rasel hitreje, tako da je njegovo poznavanje postalo največje od vseh v Moji navzočnosti. Ni si težko predstavljati, kako je dal vse, kar je imel, v Moje roke, kako se je celo odrekel odločanju o hrani, oblačilih, spanju in kje bo živel, ter je namesto tega užival v Mojem bogastvu na podlagi zadovoljevanja Mene v vseh stvareh. Izpostavil sem ga neštetim preizkušnjam – preizkušnjam, ki so ga seveda pustile na pol mrtvega – toda med temi stotinami preizkušenj ni nikoli izgubil vere Vame ali se počutil razočaranega nad Mano. Tudi ko sem rekel, da sem ga zapustil, še vedno ni obupal in Me je še naprej ljubil na dejanski način in v skladu s preteklimi načeli udejanjanja. Povedal sem mu, da ga ne bom hvalil, čeprav Me je ljubil, da ga bom na koncu vrgel v roke satanu. A kljub takšnim preizkušnjam, ki niso bile telesne narave, ampak so bile besedne, je še vedno molil k Meni in rekel: »O Bog! Ali med nebesi, zemljo in vsemi stvarmi obstaja kateri koli človek, katero koli bitje ali katera koli stvar, ki ni v Tvojih, rokah Vsemogočnega? Ko si usmiljen do mene, se moje srce zelo veseli tvoje milosti. Ko me sodiš, kakor koli nevreden sem že, dobim večji občutek nedoumljivosti Tvojih dejanj, ker si poln avtoritete in modrosti. Čeprav moje meso trpi tegobe, je moj duh potolažen. Kako ne bi mogel hvaliti Tvoje modrosti in dejanj? Tudi če bi umrl po tem, ko sem Te spoznal, kako ne bi tega storil v veselju in sreči? Vsemogočni! Ali res nočeš pustiti, da Te vidim? Sem res neprimeren, da bi prejel Tvojo sodbo? Ali je mogoče, da obstaja v meni nekaj, česar Ti nočeš videti?« Čeprav Peter med temi preizkušnjami ni bil sposoben natančno razumeti Moje volje, je bilo očitno, da je bil ponosen in počaščen, da ga uporabljam (čeprav je prejel Moje sodbe, da bi človeštvo videlo Mojo veličastnost in srd), in da ga te preizkušnje niso motile. Zaradi svoje zvestobe Meni in zaradi Mojega blagoslova je bil vzor in model za človeka tisoče let. Ali ni to natančno tisto, kar bi morali posnemati? Dolgo in temeljito premislite, zakaj sem podal tako obsežen opis Petra; to bi morala biti načela, po katerih delujete.

Čeprav Me pozna malo ljudi, ne sproščam Svojega srda nad človekom, saj ljudem preveč manjka in jim je težko doseči raven, ki jo od njih zahtevam. Tako sem bil tisoče let potrpežljiv do človeka, vse do danes, vendar upam, da zaradi Moje potrpežljivosti ne boste preveč prizanesljivi do sebe. Prek Petra bi morali spoznati Mene in Me iskati; zaradi vseh njegovih podvigov bi morali biti razsvetljeni kot še nikoli poprej in tako doseči področja, ki jih človek nikoli prej ni dosegel. Po celotnem kozmosu in nebu, med vsem v nebesih in na zemlji se vse stvari na zemlji in v nebesih trudijo po svojih najboljših močeh za Mojo zadnjo fazo dela. Zagotovo ne želite biti gledalci, ki jim ukazujejo satanove sile? Satana je vedno prisoten, požira poznavanje Mene v srcih ljudi, škriplje z zobmi in izteguje kremplje v svojih zadnjih smrtnih krčih. Ali želite v tem trenutku postati žrtve njegovih prebrisanih načrtov? Ali si želite uničiti življenje v trenutku, ko je Moje delo končno dokončano? Ali čakate, da vam zopet izkažem Svojo potrpežljivost? Zasledovanje poznavanja Mene je ključno, vendar pa je osredotočanje na udejstvovanje neizogibno. Moje besede so vam neposredno razkrite, in upam, da boste lahko sledili Mojemu vodstvu in ne boste več imeli načrtov in ambicij zase.

27. februar 1992