Božje delo in človekova praksa

Božje delo med ljudmi je neločljivo povezano s človekom, saj je človek predmet tega dela in edino od Boga ustvarjeno bitje, ki lahko pričuje o Bogu. Človekovo življenje in vse njegove dejavnosti so neločljivo povezane z Bogom in jih vse nadzorujejo Božje roke, zato lahko celo rečemo, da nihče ne more obstajati neodvisno od Boga. Tega ne more nihče zanikati, saj je dejstvo. Vse, kar Bog počne, je v korist človeštva in je usmerjeno proti satanovim spletkam. Vse, kar človek potrebuje, prihaja od Boga in Bog je vir človekovega življenja. Tako se človek preprosto ne more ločiti od Boga. Poleg tega se Bog nikoli ne namerava ločiti od človeka. Bog dela v dobro vsega človeštva in Njegove misli so vedno prijazne. Za človeka sta torej Božje delo in Božje misli (to je Božja volja) oboje »viziji«, ki bi ju človek moral poznati. Takšna videnja so prav tako Božje upravljanje in delo, ki ga človek ne more opraviti. Zahteve, ki jih Bog postavi človeku med svojim delom, se medtem imenujejo človekova »praksa«. Videnja so Božje delo samega ali so Njegova volja za človeštvo ali cilji in pomen Njegovega dela. Tudi za vizije lahko rečemo, da so del upravljanja saj je to upravljanje Božje delo in je usmerjeno v človeka, kar pomeni, da je to delo, ki ga Bog opravlja med ljudmi. To delo je dokaz in pot, po kateri človek spoznava Boga, in je za človeka izrednega pomena. Če se ljudje namesto na spoznavanje Božjega dela osredotočajo le na doktrine o veri v Boga ali na nepomembne podrobnosti, potem preprosto ne bodo poznali Boga in tudi ne bodo sledili Božjemu srcu. Božje delo, ki človeku izjemno pomaga pri spoznavanju Boga, se imenuje vizije. Te vizije so Božje delo, Božja volja ter cilji in pomen Božjega dela; vse so koristne za človeka. Praksa se nanaša na to, kar naj bi počel človek, kar naj bi počela bitja, ki sledijo Bogu, in je tudi človekova dolžnost. To, kar naj bi človek počel, ni nekaj, kar bi človek razumel od samega začetka, ampak so to zahteve, ki jih Bog postavlja človeku med svojim delovanjem. Te zahteve se z Božjim delovanjem postopoma poglabljajo in povzdigujejo. Na primer, v Času Postave je moral človek slediti zakonu, v Času Milosti pa je moral nositi križ. Čas Kraljestva je drugačen: Zahteve človeka so višje kot v Času Postave in v Času Milosti. Ko vizije postajajo vse bolj dovršene, postajajo zahteve človeka vse višje ter vse bolj jasne in resnične. Prav tako vizije postajajo vse bolj resnične. Ta številna resnična videnja ne prispevajo le k človekovi pokornosti Bogu, temveč tudi k njegovemu spoznavanju Boga.

V primerjavi s prejšnjimi časi je Božje delo v Času Kraljestva bolj praktično, bolj usmerjeno v človekovo esenco in spremembe v njegovi naravi ter bolj zmožno pričevati o Bogu samem za vse, ki Mu sledijo. Z drugimi besedami, v času Kraljestva Bog med svojim delovanjem človeku pokaže več sebe kot kadar koli v preteklosti, kar pomeni, da so videnja, ki naj bi jih človek spoznal, večja kot v kateremkoli preteklem času. Ker je Božje delo med ljudmi vstopilo na območje brez primere, so vizije, ki jih pozna človek v Času Kraljestva, najvišje v celotnem delu upravljanja. Božje delo je vstopilo na območje brez primere, zato so vizije, ki naj bi jih človek spoznal, postale najvišje med vsemi vizijami, posledično pa je tudi praksa človeka višja kot v kateri koli prejšnjem času, saj se praksa človeka spreminja v skladu z vizijami, popolnost vizij pa zaznamuje tudi popolnost zahtev človeka. Takoj ko se ustavi vse Božje upravljanje, se ustavi tudi človekova praksa in brez Božjega dela človeku ne bo preostalo drugega, kot da se drži nauka preteklih časov, sicer se preprosto ne bo imel kam obrniti. Brez novih vizij človek ne bo imel nove prakse; brez popolnih vizij človek ne bo imel popolne prakse; brez višjih vizij človek ne bo imel višje prakse. Praksa človeka se spreminja skupaj z Božjimi koraki, prav tako pa se z delom Boga spreminjata tudi človekovo znanje in izkušnje. Ne glede na to, kako sposoben je človek, je še vedno neločljiv od Boga, in če bi Bog le za trenutek prenehal delovati, bi človek zaradi njegove srditosti takoj umrl. Človek se nima s čim pohvaliti, kajti ne glede na to, kako visoko je danes človekovo znanje, ne glede na to, kako globoke so njegove izkušnje, je neločljivo povezan z delom Boga – kajti človekova praksa in tisto, kar bi moral iskati v svoji veri v Boga, sta neločljivo povezani z vizijami. V vsakem primeru Božjega dela obstajajo vizije, ki bi jih človek moral poznati, in po njih so za človeka postavljene ustrezne zahteve. Brez teh videnj kot temelja bi bil človek preprosto nezmožen prakse in ne bi mogel neomajno slediti Bogu. Če človek ne pozna Boga ali ne razume Božje volje, potem je vse, kar človek počne, zaman in ga Bog ne more odobravati. Ne glede na to, kako bogati so darovi človeka, je še vedno neločljiv od Božjega dela in Božjega vodstva. Ne glede na to, kako dobra so človekova dejanja ali koliko dejanj opravi človek, ta še vedno ne morejo nadomestiti Božjega dela. Zato človekove prakse nikakor ni mogoče ločiti od vizij. Tisti, ki ne sprejemajo novih vizij, nimajo nove prakse. Njihova praksa nima nobene zveze z resnico, saj se držijo doktrine in mrtvega zakona; sploh nimajo novih vizij, zato v praksi ne izvajajo ničesar iz novega časa. Izgubili so vizije, s tem pa so izgubili tudi delovanje Svetega Duha in resnico. Tisti, ki so brez resnice, so potomci absurda, so utelešenje satana. Ne glede na to, kakšen človek je, ne more biti brez vizij Božjega dela in ne more biti brez navzočnosti Svetega Duha; ko človek izgubi vizije, se takoj spusti v podzemlje in živi v temi. Ljudje brez vizij so tisti, ki nespametno sledijo Bogu, so tisti, ki so brez dela Svetega Duha in živijo v peklu. Takšni ljudje ne sledijo resnici, temveč izobešajo Božje ime kot tablo. Tisti, ki ne poznajo delovanja Svetega Duha, ki ne poznajo utelešenega Boga, ki ne poznajo treh stopenj delovanja v celotnem Božjem upravljanju – ne poznajo vizij in so zato brez resnice. In ali niso tisti, ki ne posedujejo resnice, vsi hudodelci? Tisti, ki so pripravljeni uresničevati resnico, ki so pripravljeni iskati spoznanje Boga in ki resnično sodelujejo z Bogom, so ljudje, ki jim vizije služijo kot temelj. Bog jih odobrava, ker sodelujejo z Bogom, in to sodelovanje bi moral človek uresničevati.

Vizije vsebujejo veliko poti za prakso. Vizije vsebujejo tudi praktične zahteve, ki so postavljene človeku, kot tudi Božje delo, ki naj bi ga človek spoznal. V preteklosti so na posebnih ali velikih srečanjih, ki so potekala na različnih krajih, govorili le o enem vidiku poti prakse. Takšna praksa je bila tista, ki naj bi se izvajala v Času Milosti, in je bila komaj kaj povezana z znanjem o Bogu, saj je bila vizija Časa Milosti le vizija Jezusovega križanja, višjih vizij pa ni bilo. Človek naj ne bi vedel ničesar več kot o Njegovem odrešenju človeštva s križanjem, zato v Času Milosti ni bilo drugih vizij, ki bi jih človek lahko spoznal. Tako je imel človek le skromno znanje o Bogu, poleg znanja o Jezusovi ljubezni in sočutju pa je imel na voljo le nekaj preprostih in bednih stvari, ki jih je lahko uresničil v praksi, stvari, ki so bile daleč od današnjih. V preteklosti, ne glede na to, v kakšni obliki se je zbiral, človek ni mogel govoriti o praktičnem poznavanju Božjega dela, še manj pa je kdo lahko jasno povedal, katera je najprimernejša pot prakse, na katero naj se človek poda. Človek je temelju strpnosti in potrpežljivosti dodal le nekaj preprostih podrobnosti; bistvo njegove prakse se preprosto ni spremenilo, saj v isti dobi Bog ni opravil nobenega novega dela in edini zahtevi, ki ju je postavil človeku, sta bili strpnost in potrpežljivost ali nošenje križa Razen takšnih praks ni bilo višjih videnj od Jezusovega križanja. V preteklosti se druge vizije niso omenjale, ker Bog ni veliko delal in ker je imel do človeka le omejene zahteve. Na ta način človek ne glede na to, kaj je počel, ni mogel prestopiti teh meja, ki so bile le nekaj preprostih in plitvih stvari, ki jih je človek moral udejanjiti. Danes Govorim o drugih vizijah, ker je bilo danes opravljeno več dela, ki je večkrat preseglo Čas Zakona in Čas Milosti. Tudi zahteve človeka so nekajkrat višje kot v preteklih časih. Če človek takega dela ne bi mogel v celoti spoznati, potem ne bi imelo velikega pomena; lahko rečemo, da bo človek težko v celoti spoznal takšno delo, če mu ne bo posvetil vsega svojega življenja. Če bi pri delu osvajanja govorili le o poti prakse, bi bilo osvajanje človeka nemogoče. Zgolj govorjenje o vizijah brez postavljanja kakršnih koli zahtev do človeka bi prav tako onemogočilo osvojitev človeka. Če ne bi govorili o ničemer drugem kot o poti prakse, potem ne bi bilo mogoče udariti po človekovi Ahilovi peti ali razbliniti njegovih predstav, prav tako pa tudi ne bi bilo mogoče popolnoma osvojiti človeka. Vizije so glavno orodje človekovega osvajanja, toda če ne bi obstajala nobena pot prakse poleg vizij, potem človek ne bi imel poti, ki bi ji lahko sledil, še manj pa bi imel kakršno koli možnost vstopa. To je bilo načelo Božjega dela od začetka do konca: v vizijah je tisto, kar je mogoče udejanjiti, in tako poleg prakse obstajajo tudi vizije. Stopnje sprememb v življenju in naravi človeka spremljajo tudi spremembe v vizijah. Če bi se človek zanašal le na svoja prizadevanja, ne bi mogel doseči večje spremembe. Vizije govorijo o delu samega Boga in o upravljanju Boga. Praksa se nanaša na pot človekove prakse in na pot človekovega obstoja; v celotnem Božjem upravljanju je odnos med vizijami in prakso odnos med Bogom in človekom. Če bi odstranili vizije ali če bi o njih govorili brez govorjenja o praksi ali če bi obstajale samo vizije in bi bila praksa človeka izkoreninjena, potem takšnih stvari ne bi mogli šteti za Božje upravljanje, še manj pa bi lahko rekli, da se Božje delo opravlja zaradi človeštva; na ta način bi bila ne samo odstranjena dolžnost človeka, ampak bi bil zanikan tudi namen Božjega dela. Če bi od človeka od začetka do konca zahtevali le prakso brez vključevanja Božjega dela, in še več, če od človeka ne bi zahtevali, da pozna Božje delo, potem bi takšno delo še manj lahko imenovali Božje upravljanje. Če človek ne bi poznal Boga in ne bi poznal Božje volje ter bi slepo izvajal svojo prakso na nejasen in abstrakten način, potem ne bi nikoli postal popolnoma kakovostno bitje. Zato sta ti dve stvari nepogrešljivi. Če bi šlo samo za Božje delo, se pravi, če bi šlo samo za vizije in če človek ne bi sodeloval ali izvajal prakse, potem se takšne stvari ne bi mogle imenovati Božje upravljanje. Če bi obstajala le praksa in vstop človeka, potem bi bilo tudi to nesprejemljivo, ne glede na to, na kako visoko pot bi človek stopil. Človekov vstop se mora postopoma spreminjati v skladu z delom in vizijami, ne more se spreminjati po mili volji. Načela človekove prakse niso svobodna in neomejena, ampak so postavljena v določene okvirje. Takšna načela se spreminjajo v koraku z vizijami dela. Zato je Božje upravljanje na koncu odvisno od Božjega dela in prakse človeka.

Delo upravljanja je nastalo le zaradi človeštva, kar pomeni, da je nastalo le zaradi obstoja človeštva. Pred človeštvom ali na začetku, ko so bila ustvarjena nebesa in zemlja ter vse stvari, ni bilo nobenega upravljanja. Če v vsem delu, ki ga je opravil Bog, ne bi bilo nobene prakse, ki bi bila koristna za človeka, se pravi, če Bog ne bi postavil primernih zahtev za pokvarjeno človeštvo (če v delu, ki ga je opravil Bog, ne bi bilo primerne poti za človekovo prakso), potem tega dela ne bi mogli imenovati Božje upravljanje. Če bi celotno Božje delo obsegalo le to, da bi pokvarjenemu človeštvu sporočal, kako naj se loti svoje prakse, Bog pa ne bi izvajal nobene svoje lastne dejavnosti in ne bi pokazal niti kančka Svoje vsemogočnosti ali modrosti, potem ne glede na to, kako visoke bi bile Božje zahteve do človeka in kako dolgo bi Bog živel med ljudmi, človek ne bi vedel ničesar o Božjem ravnanju; v tem primeru bi bilo tovrstno delo še manj vredno tega, da bi ga imenovali Božje upravljanje. Preprosto povedano, delo Božjega upravljanja je delo, ki ga opravlja Bog, in vse delo, ki ga pod Božjim upravljanjem opravljajo tisti, ki jih je Bog pridobil. Takšno delo lahko povzamemo kot upravljanje. Z drugimi besedami, Božje delo med ljudmi in sodelovanje z njim vseh, ki Mu sledijo, se skupno imenujeta upravljanje. Tu se Božje delo imenuje vizije, sodelovanje človeka pa praksa. Višje ko je Božje delo (torej višje, ko so vizije), bolj ko se človeku razjasnjuje Božja narava, bolj ko je v nasprotju s človekovimi predstavami, večja sta praksa in sodelovanje človeka. Čim višje so človekove zahteve, tem bolj je Božje delo v nasprotju s človekovimi predstavami, zato so tudi človekove preizkušnje in standardi, ki jih mora izpolnjevati, vedno višji. Ob zaključku tega dela bodo vse vizije dokončane in tisto, kar mora človek uresničiti, bo doseglo vrhunec popolnosti. To bo tudi čas, ko bo vsakdo razvrščen glede na vrsto, kajti to, kar mora človek vedeti, mu bo pokazano. Ko bodo vizije dosegle svoj apogej, se bo tudi delo približalo koncu in tudi človekova praksa bo dosegla svoj zenit. Človekova praksa temelji na delu Boga, Božje upravljanje pa se v celoti izrazi le zaradi človekove prakse in sodelovanja. Človek je vrhunec Božjega dela, predmet dela celotnega Božjega upravljanja in tudi proizvod celotnega Božjega upravljanja. Če bi Bog delal sam, brez sodelovanja človeka, potem ne bi bilo ničesar, kar bi lahko služilo kot kristalizacija Njegovega celotnega dela, in potem Božje upravljanje ne bi imelo niti najmanjšega pomena. Poleg Božjega dela lahko le tako, da Bog izbere primerne objekte za izražanje Svojega dela ter dokaže svojo vsemogočnost in modrost, doseže cilj svojega upravljanja in doseže cilj, da z vsem tem delom popolnoma premaga satana. Zato je človek nepogrešljiv del dela Božjega upravljanja in je edini, ki lahko omogoči, da bo Božje upravljanje obrodilo sadove in doseglo svoj končni cilj; razen človeka nobena druga oblika življenja ne more prevzeti takšne vloge. Če naj bi človek postal prava kristalizacija Božjega dela upravljanja, je treba popolnoma odpraviti neposlušnost pokvarjenega človeštva. To zahteva, da človek dobi prakso, primerno za različne čase, in da Bog opravi ustrezno delo med ljudmi. Le tako bomo na koncu pridobili skupino ljudi, ki bodo kristalizacija Božjega dela upravljanja. Božje delo med ljudmi ne more pričevati o Bogu zgolj z delom Boga Samega; za takšno pričevanje so potrebna tudi živa človeška bitja, ki so primerna za Njegovo delo. Bog bo najprej deloval na teh ljudeh, po katerih se bo nato izražalo Njegovo delo, in tako se bo med stvarstvi širilo pričevanje o Njegovi volji, s čimer bo Bog dosegel cilj Svojega dela. Bog ne deluje sam, da bi premagal satana, ker ne more neposredno pričevati o Sebi med vsemi bitji. Če bi On to storil, človeka ne bi mogel popolnoma prepričati, zato mora Bog delovati na človeku, da bi ga osvojil, in le tako bo lahko pridobil pričevanje med vsemi bitji. Če bi delal samo Bog, brez sodelovanja človeka, ali če od človeka ne bi zahtevali sodelovanja, potem človek nikoli ne bi mogel spoznati Božje narave in se nikoli ne bi zavedal Božje volje; Božjega dela potem ne bi mogli imenovati delo Božjega upravljanja. Če bi se človek sam trudil, iskal in trdo delal, ne da bi razumel Božje delo, potem bi se samo poigraval. Brez delovanja Svetega Duha je vse, kar človek počne, satanovo, je upornik in hudobnež; satan se kaže v vsem, kar počne pokvarjeno človeštvo, in nič ni združljivo z Bogom, vse, kar človek počne, je satanova manifestacija. Nič od vsega, o čemer smo govorili, ne izključuje vizij in prakse. Na temelju vizij človek najde prakso in pot poslušnosti, da lahko odloži svoje predstave in pridobi tisto, česar v preteklosti ni imel. Bog od človeka zahteva, da sodeluje z njim, da se popolnoma podredi Njegovim zahtevam, človek pa prosi, da bi videl delo, ki ga je opravil Bog Sam, da bi izkusil Božjo vsemogočno moč in spoznal Božjo naravo. Če povzamemo, gre za upravljanje Boga. Božja zveza s človekom je upravljanje, in to največje upravljanje.

Tisto, kar vključuje vizije, se v prvi vrsti nanaša na delo samega Boga, tisto, kar vključuje prakso, pa mora opraviti človek in nima nobene zveze z Bogom. Božje delo je dokončano s strani Boga samega, človekova praksa pa je dosežena s strani človeka samega. Tega, kar bi moral storiti Bog sam, ni treba storiti človeku, in tisto, kar bi moral izvajati človek, ni povezano z Bogom. Božje delo je njegovo lastno poslanstvo in nima nobene zveze s človekom. Tega, kar bi moral storiti Bog sam, ni treba storiti človeku, in tisto, kar bi moral izvajati človek, ni povezano z Bogom. To, kar mora človeka prakticirati, mora opraviti človek, pa naj gre za žrtvovanje njegovega življenja ali izročitev satanu, da bi pričeval – vse to mora opraviti človek. Bog Sam opravi vse delo, ki naj bi Ga opravil, in človeku pokaže tisto, kar bi moral opraviti, preostalo delo pa prepusti človeku, da ga opravi sam. Bog ne opravlja dodatnega dela. On opravlja samo delo, ki je v Njegovem poslanstvu, in človeku samo kaže pot, samo odpira pot, ne pa tlakuje poti; to bi morali vsi razumeti. Udejanjati resnico pomeni uresničevati Božje besede, vse to pa je človekova dolžnost, je tisto, kar mora storiti človek, in nima nobene zveze z Bogom. Če človek zahteva, da tudi Bog trpi muke in izpopolnjevanje v resnici na enak način kot človek, potem je človek neposlušen. Božje delo je, da opravlja Svojo poslanstvo, človekova dolžnost pa je, da brez odpora uboga vsa Božja navodila. To, kar mora človek doseči, mora doseči ne glede na to, kako deluje ali živi Bog. Samo Bog sam lahko postavlja zahteve človeku, kar pomeni, da je samo Bog Sam primeren, da postavlja zahteve človeku. Človek ne bi smel imeti nobene izbire in ne bi smel storiti ničesar drugega kot se popolnoma podrediti in prakticirati; to je čut, ki bi ga moral imeti človek. Ko je delo, ki bi ga moral opraviti Bog sam, končano, ga mora človek izkusiti korak za korakom. Če na koncu, ko je vse Božje upravljanje končano, človek še vedno ni storil tistega, kar je zahteval Bog, je človeka treba kaznovati. Če človek ne izpolni Božjih zahtev, je to posledica njegove neposlušnosti; to ne pomeni, da Bog pri Svojem delu ni bil dovolj temeljit. Vsi tisti, ki ne morejo uresničiti Božjih besed, tisti, ki ne morejo izpolniti Božjih zahtev, in tisti, ki ne morejo izkazati zvestobe in izpolniti svoje dolžnosti, bodo kaznovani. Danes to, kar morate doseči, niso dodatne zahteve, temveč človekova dolžnost, ki bi jo morali izpolniti vsi ljudje. Če niste sposobni opraviti niti svoje dolžnosti ali je opraviti dobro, ali si ne prinašate težav? Ali se ne spogledujete s smrtjo? Kako lahko še vedno pričakujete, da boste imeli prihodnost in perspektivo? Božje delo se opravlja zaradi človeštva, človek pa sodeluje zaradi Božjega upravljanja. Potem ko je Bog storil vse, kar naj bi storil, se od človeka zahteva, da je neomajen pri svojem delovanju in da sodeluje z Bogom. Pri delu za Boga naj se človek ne bi trudil, naj bi ponudil svojo zvestobo in naj se ne bi prepuščal številnim predstavam ali pasivno sedel in čakal na smrt. Bog se lahko žrtvuje za človeka, zakaj torej človek ne bi mogel ponuditi svoje zvestobe Bogu? Bog je do človeka enotnega srca in mišljenja, zakaj torej človek ne bi mogel malo sodelovati? Bog dela za človeštvo, zakaj torej človek ne bi mogel opraviti nekaj svojih dolžnosti zaradi Božjega upravljanja? Božje delo je prišlo tako daleč, a vi še vedno vidite, a ne ukrepate, slišite, a se ne premaknete. Ali niso takšni ljudje predmet pogubljenja? Bog je že posvetil vse Svoje moči človeku, zakaj torej danes človek ni sposoben iskreno opravljati svoje dolžnosti? Za Boga je Njegovo delo prva prednostna naloga in delo njegovega vodstva je nadvse pomembno. Človeku je na prvem mestu uresničevanje Božjih besed in izpolnjevanje Božjih zahtev. To bi morali vsi razumeti. Besede, ki so vam bile izrečene, so dosegle samo jedro vašega bistva in Božje delo je vstopilo na območje brez primere. Mnogi ljudje še vedno ne razumejo resnice ali lažnosti te poti; še vedno čakajo in gledajo, ne opravljajo pa svoje dolžnosti. Namesto tega preverjajo vsako Božjo besedo in dejanje, se osredotočajo na to, kaj je in kaj nosi, in njihove predstave postajajo čedalje pogubnejše. Ali takšni ljudje ne delajo veliko hrupa za prazen nič? Kako so lahko takšni ljudje tisti, ki iščejo Boga? In kako bi lahko bili tisti, ki se nameravajo podrediti Bogu? Svojo zvestobo in dolžnost postavijo na stranski tir in se raje osredotočijo na to, kje je Bog. Nezaslišani so! Če je človek razumel vse, kar naj bi razumel, in uresničil vse, kar naj bi uresničil, mu bo Bog zagotovo podelil Svoje blagoslove, saj je to, kar zahteva od človeka, je njegova dolžnost in tisto, kar mora človek storiti. Če človek ni sposoben razumeti tega, kar bi moral razumeti, in ni sposoben udejanjiti tega, kar bi moral udejanjiti, bo kaznovan. Tisti, ki ne sodelujejo z Bogom, so v sovraštvu z Njim, tisti, ki ne sprejemajo novega dela, mu nasprotujejo, četudi ti ljudje ne počnejo ničesar, s čimer bi mu očitno nasprotovali. Vsi tisti, ki ne uresničujejo resnice, ki jo zahteva Bog, so ljudje, ki zavestno nasprotujejo Božjim besedam in so jim neposlušni, četudi so posebej pozorni na delovanje Svetega Duha. Ljudje, ki ne ubogajo Božjih besed in se ne podrejajo Bogu, so uporniki in so v nasprotju z Bogom. Ljudje, ki ne opravljajo svojih dolžnosti, so tisti, ki ne sodelujejo z Bogom, in ljudje, ki ne sodelujejo z Bogom, so tisti, ki ne sprejemajo dela Svetega Duha.

Ko Božje delo doseže določeno točko in Njegovo upravljanje doseže določeno točko, so vsi, ki so zavezani Njegovemu srcu, sposobni izpolniti Njegove zahteve. Bog postavlja človeku zahteve glede na Svoje standarde in glede na to, kaj je človek sposoben doseči. Medtem ko govori o Svojem upravljanju, človeku kaže tudi pot in mu zagotavlja pot za preživetje. Božje upravljanje in človekova praksa sta na isti stopnji dela in se izvajata sočasno. Govorjenje o Božjem upravljanju je povezano s spremembami v človekovi naravi, govorjenje o tem, kaj bi moral storiti človek, in o spremembah v človekovi naravi pa je povezano z Božjim delom; ni časa, ko bi ju lahko ločili. Človeška praksa se spreminja, korak za korakom. To pa zato, ker se spreminjajo tudi Božje zahteve do človeka in ker se Božje delo vedno spreminja in napreduje. Če človekova praksa ostaja ujeta v doktrino, to dokazuje, da je brez dela in vodstva Boga; če se človekova praksa nikoli ne spremeni ali poglobi, to dokazuje, da človekova praksa poteka po njegovi volji in ni praksa resnice; če človek nima poti, po kateri bi stopal, potem je že padel v roke satana in ga satan obvladuje, kar pomeni, da ga obvladujejo zli duhovi. Če se človekova praksa ne bo poglabljala, se Božje delo ne bo razvijalo, in če se Božje delo ne bo spremenilo, se bo človekov vstop ustavil; to je neizogibno. Če bi se človek ves čas svojega delovanja držal Jehovovega zakona, Božje delo ne bi moglo napredovati, še manj pa bi bilo mogoče končati celoten čas. Če bi se človek vedno oklepal križa ter prakticiral potrpežljivost in ponižnost, bi bilo nemogoče, da bi Božje delo še naprej napredovalo. Šest tisoč let upravljanja se preprosto ne more končati med ljudmi, ki le upoštevajo zakon ali se le držijo križa ter prakticirajo potrpežljivost in ponižnost. Namesto tega se celotno delo Božjega upravljanja zaključi med tistimi v poslednjih dneh, ki poznajo Boga, ki so se rešili iz satanovih krempljev in ki so se popolnoma osvobodili satanovega vpliva. To je neizogibna smer Božjega dela. Zakaj pravijo, da je praksa vernikov v verskih cerkvah zastarela? Razlog je v tem, da je to, kar izvajajo v praksi, ločeno od današnjega dela. V Času Milosti je bilo to, kar so izvajali v praksi, pravilno, toda s časom, ki je minil, in s spremembo Božjega delovanja je njihova praksa postopoma zastarela. Za seboj jo je pustilo novo delo in nova luč. Delo Svetega Duha, ki temelji na prvotnih temeljih, je napredovalo za več stopenj globlje. Vendar ti ljudje še vedno ostajajo na prvotni stopnji Božjega dela in se še vedno oklepajo starih praks in stare luči. Božje delo se lahko močno spremeni v treh ali petih letih, ali se torej v 2000 letih ne bi zgodile še večje spremembe? Če človek nima nove luči ali prakse, to pomeni, da ni v koraku z delom Svetega Duha. To je človeška zmota; obstoja novega Božjega dela ni mogoče zanikati, saj tisti, ki so prej imeli delo Svetega Duha, še danes živijo po zastarelih praksah. Delo Svetega Duha vedno napreduje in vsi, ki so v toku Svetega Duha, bi morali napredovati globlje in se korak za korakom spreminjati. Ne smejo se ustaviti na eni sami stopnji. Samo tisti, ki ne poznajo dela Svetega Duha, bi ostali med Njegovim prvotnim delom in ne bi sprejeli novega dela Svetega Duha. Samo tisti, ki so neposlušni, bi bili nesposobni pridobiti delovanje Svetega Duha. Če človekova praksa ne sledi novemu delu Svetega Duha, potem je človekova praksa gotovo ločena od današnjega dela in gotovo nezdružljiva z današnjim delom.. Takšni zastareli ljudje preprosto ne morejo izpolniti Božje volje, še manj pa lahko postanejo ljudje, ki bodo na koncu pričevali o Bogu. Poleg tega se celotno delo upravljanja v takšni skupini ljudi ne bi moglo zaključiti. Če tisti, ki so se nekoč držali Jehovovega zakona, in tisti, ki so nekoč trpeli za križ, ne morejo sprejeti stopnje dela poslednjih dni, potem bo vse, kar so storili, zaman in neuporabno. Najbolj jasen izraz delovanja Svetega Duha je sprejemanje tukaj in zdaj in ne oklepanje preteklosti. Tisti, ki niso sledili današnjemu delu in so se ločili od današnje prakse, so tisti, ki nasprotujejo delovanju Svetega Duha in ga ne sprejemajo. Takšni ljudje kljubujejo sedanjemu delu Boga. Čeprav se držijo luči preteklosti, ni mogoče zanikati, da ne poznajo delovanja Svetega Duha. Zakaj je bilo toliko govora o spremembah v človekovi praksi, o razlikah v praksi v preteklosti in danes, o tem, kako se je praksa izvajala v prejšnjem času in kako se izvaja danes? O takšnih delitvah v človekovi praksi vedno govorimo zato, ker delo Svetega Duha nenehno napreduje, zato se mora človekova praksa nenehno spreminjati. Če človek ostane na eni stopnji, to dokazuje, da ni sposoben slediti novemu Božjemu delu in novi luči; ne dokazuje pa, da se Božji načrt upravljanja ni spremenil. Tisti, ki so zunaj toka Svetega Duha, vedno mislijo, da imajo prav, v resnici pa se je Božje delovanje v njih že zdavnaj končalo in Svetega Duha v njih ni. Božje delo se je že zdavnaj preneslo na drugo skupino ljudi, na kateri namerava dokončati Svoje novo delo. Ker verniki niso sposobni sprejeti novega Božjega dela in se držijo le starega dela iz preteklosti, je Bog te ljudi zapustil in svoje novo delo opravlja na ljudeh, ki to novo delo sprejmejo. To so ljudje, ki sodelujejo pri Njegovem novem delu, in le tako se lahko uresniči Njegovo upravljanje. Božje upravljanje gre vedno naprej, človekova praksa pa se vedno vzpenja vedno višje. Bog vedno deluje in človek je vedno v stiski, tako da oba dosežeta svoj zenit ter Bog in človek dosežeta popolno združitev. To je izraz izpolnitve Božjega dela in je končni rezultat celotnega Božjega upravljanja.

V vsaki fazi Božjega dela so tudi ustrezne zahteve človeka. Vsi, ki so v toku Svetega Duha, imajo prisotnost in disciplino Svetega Duha, tisti, ki niso v toku Svetega Duha, pa so pod poveljstvom satana in brez delovanja Svetega Duha. Ljudje, ki so v toku Svetega Duha, so tisti, ki sprejemajo novo Božje delo in sodelujejo pri novem Božjem delu. Če tisti, ki so v tem toku, niso sposobni sodelovati in v tem času ne morejo uresničevati resnice, ki jo zahteva Bog, bodo kaznovani, v najslabšem primeru pa jih bo Sveti Duh zapustil. Tisti, ki sprejmejo novo delo Svetega Duha, bodo živeli v toku Svetega Duha ter bodo deležni skrbi in zaščite Svetega Duha. Tiste, ki so pripravljeni uresničevati resnico, razsvetljuje Sveti Duh, tiste, ki resnice nočejo uresničevati, pa disciplinira Sveti Duh in jih lahko celo kaznuje. Ne glede na to, kakšne osebe so, če so v toku Svetega Duha, bo Bog prevzel odgovornost za vse tiste, ki bodo sprejeli Njegovo novo delo zavoljo Njegovega imena. Tisti, ki slavijo Njegovo ime in so pripravljeni uresničevati Njegove besede, bodo prejeli Njegove blagoslove; tisti, ki Ga ne poslušajo in ne uresničujejo Njegovih besed, bodo prejeli Njegovo kazen. Ljudje, ki so v toku Svetega Duha, so tisti, ki so sprejeli novo delo, in ker so sprejeli novo delo, morajo ustrezno sodelovati z Bogom in se ne smejo obnašati kot uporniki, ki ne opravljajo svoje dolžnosti. To je edina Božja zahteva do človeka. Ne velja za ljudi, ki ne sprejemajo novega dela: So zunaj toka Svetega Duha, zato disciplina in očitki Svetega Duha zanje ne veljajo. Ti ljudje ves dan živijo v mesu, živijo v svojem umu in vse, kar počnejo, je v skladu z doktrino, ki so jo ustvarili z analizo in raziskavami lastnih možganov. Tega novo delovanje Svetega Duha ne zahteva, še manj pa je to sodelovanje z Bogom. Tisti, ki ne sprejmejo novega Božjega dela, so prikrajšani za Božjo navzočnost, poleg tega pa tudi za Božje blagoslove in zaščito. Večina njihovih besed in dejanj se drži preteklih zahtev delovanja Svetega Duha; so doktrina in ne resnica. Takšna doktrina in predpisi zadostujejo za dokaz, da zbiranje teh ljudi ni nič drugega kot religija; niso izvoljeni ali predmet Božjega dela. Zbor vseh, ki so med njimi, lahko imenujemo le veliki verski kongres, ne moremo pa ga imenovati cerkev. To je nespremenljivo dejstvo. Nimajo novega dela Svetega Duha; kar počnejo, se zdi, da diši po religiji, kar živijo, se zdi, da je polno religije; nimajo prisotnosti in dela Svetega Duha, še manj so upravičeni do prejemanja discipline ali prosvetljenja Svetega Duha. Ti ljudje so le trupla brez življenja in črvi, ki so brez duhovnosti. Ne poznajo človekovega uporništva in nasprotovanja, ne poznajo vsega človekovega zla, še manj pa poznajo celotno Božje delo in sedanji Božji namen. Vsi so nevedni, nizkotni ljudje in so lopovi, ki niso primerni za to, da bi jih imenovali verniki! Nič od tega, kar počnejo, nima nobenega vpliva na Božje upravljanje, še manj pa lahko ovira Božje načrte. Njihove besede in dejanja so preveč odvratna, patetična in preprosto nevredna omembe. Nič, kar storijo tisti, ki niso v toku Svetega Duha, nima nobene zveze z novim delom Svetega Duha. Zato so ne glede na to, kaj počnejo, brez discipline Svetega Duha, še več, brez prosvetljenja Svetega Duha. Vsi ti so namreč ljudje, ki nimajo ljubezni do resnice in ki jih je Sveti Duh preizkusil in odvrgel. Imenujejo se hudodelci, ker hodijo po mesu in delajo, kar jim je všeč, pod krinko Boga. Medtem ko Bog deluje, so zavestno sovražno nastrojeni proti Njemu in bežijo v nasprotno smer od Njega. Če človek ne sodeluje z Bogom, je to že samo po sebi skrajno uporniško, zato ali ne bodo ljudje, ki namerno nasprotujejo Bogu, še posebej deležni pravičnega povračila? Ob omembi hudobije teh ljudi jih nekateri želijo preklinjati, medtem ko jih Bog ne upošteva. Človeku se zdi, da njihova dejanja zadevajo Božje ime, toda v resnici za Boga niso povezana z Njegovim imenom ali pričevanjem o Njem. Ne glede na to, kaj ti ljudje počnejo, to ni povezano z Bogom: To ni povezano z Njegovim imenom in Njegovim sedanjim delom. Ti ljudje se ponižujejo in izpričujejo satana; so hudodelci, ki kopičijo zaloge za dan gneva. Danes, ne glede na njihova dejanja in pod pogojem, da ne ovirajo Božjega upravljanja in nimajo ničesar skupnega z novim Božjim delom, ti ljudje ne bodo deležni ustrezne kazni, saj dan gneva še ni napočil. Ljudje menijo, da bi se moral Bog z marsičem že spopasti, in menijo, da bi morali biti ti hudodelci čim prej kaznovani. Ker pa se delo Božjega upravljanja še vedno ni končalo in dan gneva še ni prišel, nepravični še vedno nadaljujejo s svojimi nepravičnimi dejanji. Nekateri pravijo: »Verniki so brez prisotnosti ali delovanja Svetega Duha in sramotijo Božje ime, zakaj jih torej Bog ne uniči, namesto da še vedno dopušča njihovo nebrzdano vedenje?« Ti ljudje, ki so manifestacija satana in izražajo meso, so nevedni, nizkotni ljudje; so absurdni ljudje. Ne bodo dočakali prihoda Božje jeze, dokler ne bodo razumeli, kako Bog opravlja svoje delo med ljudmi, in ko bodo popolnoma premagani, bodo vsi ti zlobneži prejeli svojo kazen in nihče od njih ne bo mogel ubežati dnevu gneva. Zdaj ni čas za človekovo kaznovanje, ampak čas za izvedbo osvajanja, razen če obstajajo tisti, ki ovirajo Božje upravljanje; v tem primeru bodo kaznovani glede na resnost svojih dejanj. Med Božjim upravljanjem človeštva so vsi, ki so v toku Svetega Duha, povezani z Bogom. Tisti, ki jih Sveti Duh preizkuša in zavrača, živijo pod vplivom satana, in to, kar udejanjajo, nima nobene zveze z Bogom. Le tisti, ki sprejmejo novo Božje delo in sodelujejo z Bogom, imajo odnos z Bogom, saj je Božje delo namenjeno le tistim, ki ga sprejmejo, in ni namenjeno vsem ljudem, ne glede na to, ali ga sprejmejo ali ne. Dela, ki jih opravlja Bog, imajo vedno svoj cilj in se ne opravljajo po mili volji. Tisti, ki so povezani s satanom, niso primerni za pričevanje o Bogu, še manj pa za sodelovanje z Bogom.

Vsaka stopnja delovanja Svetega Duha zahteva tudi pričevanje človeka. Vsaka stopnja dela je bitka med Bogom in satanom, tarča bitke je satan, medtem ko je tisti, ki bo s tem delom izpopolnjen, človek. Ali bo Božje delo obrodilo sadove, je odvisno od načina človekovega pričevanja o Bogu. To pričevanje je tisto, kar Bog zahteva od tistih, ki mu sledijo; to je pričevanje pred satanom in tudi dokaz učinkov Njegovega dela. Celotno Božje upravljanje je razdeljeno na tri stopnje in na vsaki stopnji so za človeka postavljene ustrezne zahteve. Poleg tega so z leti in napredkom Božje zahteve do vsega človeštva vedno višje. Tako korak za korakom to delo Božjega vodstva dosega svoj vrhunec, dokler človek ne uzre dejstva »pojava Besede v mesu«, in na ta način postanejo zahteve človeka še višje, prav tako kot zahteve človeka po pričevanju. Bolj ko je človek sposoben resnično sodelovati z Bogom, bolj je Bog deležen slave. Človekovo sodelovanje je pričevanje, ki ga mora nositi, in pričevanje, ki ga nosi, je človekova praksa. Zato sta sodelovanje in pričevanje človeka neločljivo povezana s tem, ali bo Božje delo imelo ustrezen učinek ali ne in ali bo obstajalo resnično pričevanje ali ne. Ko bo delo končano, se pravi, ko se bo končalo vse Božje upravljanje, se bo od človeka zahtevalo večje pričevanje, in ko se bo Božje delo končalo, bosta praksa in vstop človeka dosegla svoj zenit. V preteklosti je moral človek spoštovati zakon in zapovedi ter biti potrpežljiv in ponižen. Danes se od človeka zahteva, da uboga vse Božje ureditve in ima največjo ljubezen do Boga, nazadnje pa mora Boga ljubiti tudi v stiski. Te tri stopnje so zahteve, ki jih Bog postavlja človeku, korak za korakom, skozi celotno Svoje upravljanje. Vsaka stopnja Božjega dela je globlja od prejšnje in na vsaki stopnji so človekove zahteve globlje od prejšnje, tako da se postopoma oblikuje celotno Božje upravljanje. Ravno zato, ker so človekove zahteve vedno višje, se njegova narava vedno bolj približuje standardom, ki jih zahteva Bog, in le tako se celotno človeštvo začne postopoma oddaljevati od satanovega vpliva, dokler ne bo ob popolnem koncu Božjega dela celotno človeštvo rešeno satanovega vpliva. Ko bo prišel ta čas, se bo Božje delo končalo, človekovo sodelovanje z Bogom, da bi dosegel spremembe v svoji naravi, ne bo več potrebno, celotno človeštvo bo živelo v Božji luči in od takrat ne bo več uporništva ali nasprotovanja Bogu. Tudi Bog od človeka ne bo zahteval ničesar in med človekom in Bogom bo bolj harmonično sodelovanje, ki bo skupno življenje človeka in Boga, življenje, ki nastopi po popolnem zaključku Božjega upravljanja in po tem, ko Bog človeka popolnoma reši iz satanovih krempljev. Tisti, ki ne morejo tesno slediti Božjim stopinjam, takšnega življenja ne morejo doseči. Pogreznili se bodo v temo, kjer bodo jokali in škripali z zobmi; to so ljudje, ki verjamejo v Boga, a Mu ne sledijo, ki verjamejo v Boga, a ne ubogajo vsega Njegovega dela. Ker človek veruje v Boga, mora tesno slediti Božjim stopinjam, korak za korakom; »slediti mora Jagnjetu, kamor koli gre«. Le ti so ljudje, ki iščejo pravo pot, le ti poznajo delovanje Svetega Duha. Ljudje, ki suženjsko sledijo črkam in naukom, so tisti, ki jih je delo Svetega Duha izgnalo. V vsakem obdobju bo Bog začel novo delo in v vsakem obdobju se bo med ljudmi začel nov začetek. Če se človek drži samo resnic, da je »Jehova Bog« in da je »Jezus Kristus«, kar sta resnici, ki veljata samo za njuna časa, potem človek nikoli ne bo dohajal dela Svetega Duha in bo za vedno nezmožen pridobiti delo Svetega Duha. Ne glede na to, kako Bog deluje, mu človek brez najmanjšega dvoma sledi, in to tesno. Kako bi torej Sveti Duh lahko pregnal človeka? Ne glede na to, kaj počne Bog, če je človek prepričan, da je to delo Svetega Duha, in če brez pomislekov sodeluje pri delu Svetega Duha ter se trudi izpolniti Božje zahteve, kako bi lahko bil kaznovan? Božje delo se ni nikoli ustavilo, njegove stopinje se niso nikoli ustavile in pred zaključkom Svojega dela upravljanja je vedno zaposlen in se nikoli ne ustavi. Toda človek je drugačen: Ker je pridobil le malo znanja o delu Svetega Duha, ga obravnava, kot da se ne bo nikoli spremenilo; ker je pridobil le malo znanja, se ne odpravi po sledeh novejšega Božjega dela; ker je videl le malo Božjega dela, takoj predpiše Boga kot posebno leseno figuro in verjame, da bo Bog vedno ostal v tej obliki, ki jo vidi pred seboj, da je bil takšen v preteklosti in da bo tak tudi v prihodnosti; človek, ki je pridobil le površinsko znanje, je tako ponosen, da pozabi nase in začne brezobzirno razglašati Božjo naravo in bit, ki preprosto ne obstajata; in ko se prepriča o eni stopnji dela Svetega Duha, ne glede na to, kakšna oseba razglaša novo Božje delo, ga človek ne sprejme. To so ljudje, ki ne morejo sprejeti novega dela Svetega Duha; so preveč konservativni in niso sposobni sprejeti novih stvari. Takšni ljudje so tisti, ki verjamejo v Boga, a Boga tudi zavračajo. Človek verjame, da so se Izraelci motili, ko so »verjeli samo v Jehovo in niso verjeli v Jezusa«, vendar večina ljudi igra vlogo, v kateri »verjamejo samo v Jehovo in zavračajo Jezusa« ter »hrepenijo po vrnitvi Mesije, vendar nasprotujejo Mesiji, ki se imenuje Jezus«. Zato ni čudno, da ljudje, ki so sprejeli eno stopnjo delovanja Svetega Duha, še vedno živijo pod oblastjo satana in še vedno ne prejemajo Božjih blagoslovov. Ali ni to posledica človekovega uporništva? Kristjani po vsem svetu, ki niso v koraku z novim delom današnjega časa, se oklepajo upanja, da bodo imeli srečo, in domnevajo, da bo Bog izpolnil vsako njihovo željo. Vendar ne morejo z gotovostjo reči, zakaj jih bo Bog vzel v tretja nebesa, prav tako ne vedo, kako jih bo Jezus prišel sprejet na belem oblaku, še manj pa lahko z gotovostjo trdijo, ali bo Jezus res prišel na belem oblaku na dan, ki si ga predstavljajo. Vsi so zaskrbljeni in v zadregi, saj niti sami ne vedo, ali bo Bog vzel vsakega od njih, raznolike peščice ljudi, ki prihajajo iz vseh verskih skupnosti. Delo, ki ga Bog opravlja zdaj, sedanji čas, Božja volja – ničesar od tega ne razumejo in ne znajo drugega kot odštevati dneve na prste. Končni blagoslov lahko dobijo le tisti, ki do konca sledijo stopinjam Jagnjeta, medtem ko »pametni ljudje«, ki ne morejo slediti do konca, vendar menijo, da so pridobili vse, ne morejo biti priča pojavitvi Boga. Vsak od njih verjame, da je najpametnejši človek na svetu, in brez razloga prekinja nadaljnji razvoj Božjega dela in zdi se, da popolnoma zanesljivo verjame, da ga bo Bog vzel v nebesa, njega, ki je »nadvse zvest Bogu, mu sledi in se drži Božjih besed«. Čeprav so »nadvse zvesti« besedam, ki jih izreka Bog, so njihove besede in dejanja še vedno tako odvratna, saj nasprotujejo delovanju Svetega Duha ter vršijo prevaro in zlo. Tisti, ki ne sledijo do konca, ki ne sledijo delu Svetega Duha in se oklepajo le starega dela, ne le da niso dosegli zvestobe Bogu, ampak so, nasprotno, postali nasprotniki Boga, postali tisti, ki jih nova doba zavrača in ki bodo kaznovani. Ali obstajajo bolj usmiljenja vredni od njih? Mnogi celo verjamejo, da so vsi tisti, ki zavračajo stari zakon in sprejemajo novo delo, brez vesti. Tem ljudem, ki govorijo le o »vesti« in ne poznajo delovanja Svetega Duha, bo lastna vest na koncu prekrižala načrte. Božje delo se ne ravna po doktrini, in čeprav je to morda njegovo delo, se ga Bog ne oklepa. Kar bi moralo biti zanikano, je zanikano, kar bi moralo biti pregnano, je pregnano. Vendar se človek s tem, ko se drži le enega majhnega dela Božjega upravljanja, postavlja v sovražnost z Bogom. Ali ni to absurd človeka? Ali ni to nevednost človeka? Bolj ko so ljudje plahi in previdni, ker se bojijo, da ne bi prejeli Božjih blagoslovov, bolj so nesposobni pridobiti večje blagoslove in prejeti končni blagoslov. Ljudje, ki se suženjsko držijo zakona, vsi izkazujejo največjo zvestobo zakonu, in bolj ko izkazujejo takšno zvestobo zakonu, bolj so uporniki, ki nasprotujejo Bogu. Zdaj je namreč Čas Kraljestva in ne Čas Postave, zato dela danes in dela v preteklosti ne moremo omenjati v isti sapi in dela preteklosti ne moremo primerjati z današnjim delom. Božje delo se je spremenilo, spremenila pa se je tudi praksa človeka; to ne pomeni, da se je treba držati zakona ali nositi križ, zato zvestoba ljudi zakonu in križu ne bo dobila Božjega odobravanja.

Človek bo v celoti izpopolnjen v Času Kraljestva. Po delu osvajanja bo človek podvržen prečiščevanju in stiski. Tisti, ki lahko v tej stiski zmagajo in pričujejo, so tisti, ki bodo na koncu izpopolnjeni; to so premagovalci. V času stiske mora človek sprejeti to izpopolnitev in ta izpopolnitev je zadnji primer Božjega dela. To je zadnjič, ko bo človek izpopolnjen pred zaključkom vsega dela Božjega upravljanja, in vsi, ki sledijo Bogu, morajo sprejeti to zadnjo preizkušnjo in to zadnje izpopolnjevanje. Tisti, ki jih pestijo stiske, so brez delovanja Svetega Duha in Božjega vodstva, toda tisti, ki so bili resnično osvojeni in ki resnično iščejo Boga, bodo na koncu obstali; to so tisti, ki imajo človeškost in ki resnično ljubijo Boga. Ne glede na to, kaj Bog stori, ti zmagovalci ne bodo ostali brez videnj in bodo še vedno udejanjali resnico, ne da bi se jim zalomilo pri pričevanju. Oni so tisti, ki se bodo naposled rešili iz velike stiske. Čeprav lahko tisti, ki lovijo ribe v nemirnih vodah, še danes lovijo svobodno, se nihče ne more izogniti zadnji stiski in nihče se ne more izogniti zadnji preizkušnji. Za tiste, ki premagajo, je takšna stiska izjemna izpopolnitev, za tiste, ki lovijo v nemirnih vodah, pa je to delo, ki jih popolnoma prežene. Ne glede na to, kako so preizkušeni, zvestoba tistih, ki imajo Boga v svojem srcu, ostaja nespremenjena; toda tisti, ki nimajo Boga v svojem srcu, spremenijo svoj pogled na Boga in celo odstopijo od njega, ko Božje delo ni ugodno za njihovo meso. Takšni so tisti, ki ne bodo vztrajali na koncu, ki iščejo le Božje blagoslove, ne želijo pa se potruditi za Boga in se mu posvetiti. Takšni nizkotni ljudje bodo vsi izločeni, ko se bo Božje delo končalo, in niso vredni nikakršnega sočutja. Tisti brez človečnosti niso sposobni zares ljubiti Boga. Ko je okolje varno in zanesljivo ali ko je potrebno iztržiti dobiček, so popolnoma poslušni Bogu, ko pa je to, kar želijo, ogroženo ali dokončno ovrženo, se nemudoma uprejo. Že v eni sami noči se lahko iz nasmejane, »dobrosrčne« osebe spremeni v grdega in divjega morilca, ki svojega včerajšnjega dobrotnika nenadoma brez razloga obravnava kot smrtnega sovražnika. Ali ne bodo ti demoni, ki ubijajo, ne da bi mignil z očesom, postali skrita nevarnost, če ne bodo pregnani? Delo reševanja človeka ni doseženo po opravljenem delu osvajanja. Čeprav se je delo osvajanja končalo, se ni končalo delo očiščevanja človeka; to delo se bo končalo šele, ko bo človek popolnoma očiščen, ko bodo tisti, ki se resnično podredijo Bogu, izpopolnjeni, in ko bodo očiščeni tisti, ki se prikrivajo in so v srcu brez Boga. Tisti, ki ne bodo zadovoljili Boga v končni fazi njegovega dela, bodo popolnoma izgnani, in tisti, ki bodo izgnani, pripadajo hudiču. Ker niso sposobni zadovoljiti Boga, se mu upirajo, in čeprav ti ljudje danes sledijo Bogu, to še ne pomeni, da so to tisti, ki bodo nazadnje ostali. V besedah »tisti, ki sledijo Bogu do konca, bodo prejeli odrešenje« beseda »slediti« pomeni stati trdno sredi stiske. Danes mnogi verjamejo, da je sledenje Bogu enostavno, toda ko se bo Božje delo končalo, boste spoznali pravi pomen besede »slediti«. Samo zato, ker lahko še danes slediš Bogu, potem ko si bil osvojen, to še ne dokazuje, da si eden od tistih, ki bodo izpopolnjeni. Tisti, ki niso sposobni prenašati preizkušenj, ki niso sposobni biti zmagovalci v stiskah, na koncu ne bodo sposobni vztrajati in tako ne bodo mogli slediti Bogu do konca. Tisti, ki resnično sledijo Bogu, so sposobni prestati preizkušnjo svojega dela, medtem ko tisti, ki ne sledijo Bogu, niso sposobni prestati nobene od preizkušenj Boga. Prej ali slej bodo izobčeni, medtem ko bodo premagovalci ostali v kraljestvu. O tem, ali človek resnično išče Boga ali ne, odloča preizkus njegovega dela, torej Božje preizkušnje, in nima nič opraviti z odločitvijo človeka samega. Bog nikogar ne zavrne po mili volji; vse, kar stori On, lahko človeka popolnoma prepriča. Ne počne ničesar, kar bi bilo človeku nevidno, in ne dela ničesar, kar človeka ne bi moglo prepričati. Ali je človekovo prepričanje resnično ali ne, dokazujejo dejstva in o tem človek ne more odločati. O tem, da »pšenica ne more postati plevel in plevel ne more postati pšenica«, ni dvoma. Vsi, ki resnično ljubijo Boga, bodo nazadnje ostali v kraljestvu in Bog ne bo grdo ravnal z nikomer, ki Ga resnično ljubi. Premagovalci v kraljestvu bodo na podlagi svojih različnih nalog in pričevanj služili kot duhovniki ali sledilci, vsi tisti, ki bodo zmagali v stiski, pa bodo postali duhovniki v kraljestvu. Duhovniško telo bo oblikovano, ko se bo delo evangelija v celotnem vesolju končalo. Ko bo napočil ta čas, bo človek opravljal svoje dolžnosti v Božjem kraljestvu in živel skupaj z Bogom v tem kraljestvu. V duhovniškem telesu bodo poglavarji in duhovniki, ostali pa bodo Božji sinovi in ljudstvo. Vse to je odvisno od njihovih pričevanj Bogu v času stiske; to niso nazivi, ki bi jih dobili kar tako. Ko bo status človeka vzpostavljen, se bo Božje delo končalo, saj bo vsakdo razvrščen po vrsti in vrnjen na svoj prvotni položaj, kar je znak izpolnitve Božjega dela, končni rezultat Božjega dela in prakse človeka ter kristalizacija vizij Božjega dela in sodelovanja človeka. Na koncu bo človek našel počitek v Božjem kraljestvu in tudi Bog se bo vrnil v Svoje bivališče, da bi počival. To bo končni rezultat 6.000-letnega sodelovanja med Bogom in človekom.