Bistvo Kristusa je pokorščina nebeškemu Očetu

Utelešeni Bog se imenuje Kristus, in Kristus je meso, ki ga nosi Božji Duh. To meso ni tako kot pri kateremkoli človeku iz mesa. Ta razlika je zato, ker Kristus ni iz mesa in krvi, ampak je On utelešenje Duha. Ima tako normalno človeškost kot tudi popolno božanskost. Njegove božanskosti ne premore noben človek. Njegova normalna človeškost omogoča vse njegove normalne dejavnosti v mesu, medtem ko njegova božanskost izvaja delo samega Boga. Bodisi Njegova človeškost bodisi Njegova božanskost, obe se pokoravata volji nebeškega Očeta. Bistvo Kristusa je Duh, torej božanskost. Zato je Njegovo bistvo od samega Boga; to bistvo ne bo prekinilo Njegovega lastnega dela in nikoli ne bi mogel storiti ničesar, kar bi uničilo Njegovo lastno delo, prav tako nikoli ne bi izrekel besed, ki bi bile v nasprotju z Njegovo lastno voljo. Utelešeni Bog zatorej nikoli ne bi nikoli opravljal dela, ki bi zmotilo Njegovo lastno upravljanje. To bi morali razumeti vsi ljudje. Bistvo dela Svetega Duha namenjeno reševanju človeka in se izvaja za potrebe Božjega lastnega upravljanja. Podobno je tudi delo Kristusa namenjeno reševanju človeka in se izvaja za potrebe Božje volje. Ker se Bog utelesi, uresničuje Svoje bistvo v Svojem mesu, tako da Njegovo meso zadošča za opravljanje Njegovega dela. Zato se v času utelešenja vse delo Božjega Duha zamenja z delom Kristusa, in jedro vsega dela ves čas utelešenja je delo Kristusa. To se ne more pomešati z delom iz katerega koli drugega časa. In ker se Bog utelesi, deluje pod istovetnostjo Svojega mesa; ker pride v mesu, nato v mesu dokonča delo, ki ga mora opraviti. Bodisi Božji Duh bodisi Kristus, oba sta sam Bog, in On opravlja tisto delo, ki ga mora opraviti, in izvaja službo, ki jo mora izvajati.

Bistvo samega Boga nosi avtoriteto, vendar se je On sposoben v celoti podrediti avtoriteti, ki izvira iz Njega. Bodisi delo Duha bodisi delo mesa, nobeno ne nasprotuje drugemu. Božji Duh je avtoriteta nad vsem stvarstvom. Meso z bistvom Boga prav tako nosi avtoriteto, vendar Bog v mesu lahko opravlja vse delo, ki se pokorava volji nebeškega Očeta. Tega ne more doseči ali si predstavljati nobena oseba. Bog sam je avtoriteta, toda Njegovo meso se lahko podredi Njegovi avtoriteti. To je mišljeno, kadar je povedano, da »Kristus uboga voljo Boga Očeta.« Bog je Duh in lahko opravlja delo odrešenja, enako pa lahko Bog postane človek. Kakorkoli že, Bog sam opravlja Svoje lastno delo; ne prekine in ne vmešava se, še manj pa izvaja delo, ki nasprotuje samo sebi, saj je bistvo dela, ki ga opravljata Duh in meso, enako. Bodisi Duh bodisi meso, oba delujeta, da bi izpolnila eno voljo in upravljala isto delo. Čeprav imata Duh in meso dve različni kakovosti, sta njuni bistvi enaki; oba imata bistvo samega Boga in identiteto samega Boga. Bog sam ne poseduje nobenih elementov nepokornosti; Njegovo bistvo je dobrota. On je izraz vse lepote in dobrote, pa tudi vse ljubezni. Tudi v mesu Bog ne dela ničesar, kar bi se upiralo Bogu Očetu. Tudi če bi moral žrtvovati Svoje življenje, bi to storil z vsem srcem in ne bi izbral druge možnosti. Bog nima elementov samopravičnosti ali samopomembnosti, tudi ne elementov domišljavosti in ošabnosti; nima elementov pokvarjenosti. Vse, kar se upira Bogu, izvira iz satana; satan je izvor vse grdobije in hudobije. Vzrok tega, da ima človek satanskim podobne lastnosti, je to, da je bil človek pokvarjen in predelan s strani satana. Kristus ni bil pokvarjen s strani satana, zato ima le lastnosti Boga in nobenih lastnosti satana. Ne glede na to, kako naporno je delo ali kako šibko je meso, ko Bog živi v mesu, nikoli ne bo storil ničesar, kar bi zmotilo delo samega Boga, kaj šele, da bi z nepokorščino zapustil voljo Boga Očeta. Rajši bi trpel bolečine mesa, kot da bi se uprl volji Boga Očeta; prav tako je Jezus rekel v molitvi: »Oče, če je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene, vendar ne, kakor jaz hočem, ampak kakor ti.« Ljudje sprejemajo lastne odločitve, Kristus pa ne. Čeprav ima identiteto samega Boga, še vedno išče voljo Boga Očeta in izpolnjuje to, kar Mu je zaupano s strani Boga Očeta, z vidika mesa. To je nekaj, česar človek ne more doseči. Tisto, kar izhaja iz satana, ne more imeti bistva Boga; lahko ima le to, kar je nepokorno in se upira Bogu. Ne more v celoti ubogati Boga, kaj šele prostovoljno ubogati Božjo voljo. Vsi ljudje razen Kristusa se lahko upirajo Bogu, in noben človek ne more neposredno prevzeti dela, ki mu je zaupano s strani Boga; nihče ni sposoben gledati na upravljanje Boga kot svojo lastno dolžnost. Bistvo Kristusa je podrejanje volji Boga Očeta; nepokorščina Bogu je značilnost satana. Ti dve lastnosti sta nezdružljivi, in kdor ima lastnosti satana, ne more biti imenovan Kristus. Razlog, da človek ne more opravljati Božjega dela namesto Njega, je to, da človek nima nobene od bistvenih lastnosti Boga. Človek dela za Boga zaradi svojih osebnih interesov in prihodnjih obetov, medtem ko Kristus dela, da izpolni voljo Boga Očeta.

Človeškost Kristusa je vodena s strani Njegove božanskosti. Čeprav je v mesu, Njegova človeškost ni povsem enaka človeškosti človeka iz mesa. Ima svoj lasten edinstven značaj, ki ga tudi vodi Njegova božanskost. Njegova božanskost nima slabosti; slabost Kristusa se nanaša na Njegovo človeškost. Do določene mere ta slabost omejuje Njegovo božanskost, vendar so takšne omejitve znotraj določenega obsega in časa ter niso brezmejne. Ko nastopi čas za izvajanje Njegove božanskosti, se ta izvede ne glede na Njegovo človeškost. Božanskost Kristusa v celoti usmerja Njegovo človeškost. Razen normalnega življenja Njegove človeškosti Njegova božanskost vpliva na vse druge Njegove dejavnosti ter jih zadeva in usmerja. Čeprav ima Kristus človeškost, ta ne ovira dela, ki ga opravlja Njegova božanskost, prav zato, ker je človeškost Kristusa usmerjena s strani Njegove božanskosti; čeprav Njegova človeškost še ni popolnoma zrela v svojem ravnanju z drugimi, to ne vpliva na normalno delo Njegove božanskosti. Ko rečem, da Njegova človeškost ni bila pokvarjena, s tem mislim, da lahko božanskost Kristusa neposredno ukazuje Njegovi človeškosti in da ima višji čut kot običajen človek. Njegova človeškost je najprimernejša za to, da jo usmerja božanskost v Njegovem delu; Njegova človeškost je najbolj sposobna izražati delo božanskosti in najbolj se je sposobna podrediti takšnemu delu. Ko Bog dela v mesu, nikoli ne izgubi občutka za dolžnost, ki jo mora človek v mesu izpolniti; z iskrenim srcem je sposoben častiti Boga v nebesih. Ima bistvo Boga in Njegova identiteta je identiteta Boga samega. Gre samo za to, da je prišel na zemljo in postal ustvarjeno bitje, z zunanjim ovojem ustvarjenega bitja in zdaj s človeškostjo, ki je prej ni imel. Sposoben je častiti Boga v nebesih; to je bitje samega Boga, ki ga človek ne more posnemati. Njegova istovetnost je Bog sam. Z vidika mesa časti Boga; zato besede »Kristus časti Boga v nebesih« niso napačne. Tisto, kar zahteva od človeka, je točno Njegova lastna bit; On je že dosegel vse, kar On zahteva od človeka, še preden to zahteva od njega. Nikoli ne bi drugim postavljal zahtev, ki Zanj ne veljajo, saj vse to sestavlja Njegovo bit. Ne glede na to, kako izvaja Svoje delo, ne bi deloval na način, ki bi bil neubogljiv do Boga. Ne glede na to, kaj zahteva od človeka, nobena zahteva ne presega tistega, kar je je za človeka dosegljivo. Vse, kar dela, je tisto, kar izpolnjuje Božjo voljo in je namenjeno Njegovemu upravljanju. Božanskost Kristusa je nad vsemi ljudmi; zato je najvišja avtoriteta med vsemi ustvarjenimi bitji. Ta avtoriteta je Njegova božanskost, to je značajnost in bit Samega Boga, kar določa Njegovo istovetnost. Zato ne glede na to, kako normalna je Njegova človeškost, ni mogoče zanikati, da ima identiteto samega Boga; ne glede na to, s katerega vidika govori in kako se podreja Božji volji, ni mogoče reči, da On ni sam Bog. Nespametni in nevedni ljudje pogosto obravnavajo normalno človeškost Kristusa kot hibo. Ne glede na to, kako On izraža in razkriva Svojo božanskost, mu človek ne more priznati, da je Kristus. In bolj ko Kristus kaže svojo poslušnost in ponižnost, bolj lahkotno nespametni ljudje obravnavajo Kristusa. Obstajajo celo tisti, ki do njega zavzamejo odnos izključevanja in prezira, vendar postavljajo »velike ljudi« vzvišenih podob na oltar za čaščenje. Upor in neposlušnost človeka do Boga izvirata iz dejstva, da se bistvo utelešenega Boga podreja Božji volji, ter iz normalne človeškosti Kristusa; to je vir človekovega upora in neposlušnosti do Boga. Če Kristus ne bi imel podobe svoje človeškosti in ne bi iskal volje Boga Očeta z vidika ustvarjenega bitja, temveč bi bil obdarjen s super človeškostjo, potem med ljudmi najverjetneje ne bi bilo neposlušnosti. Razlog, da je človek vedno pripravljen verjeti v nevidnega Boga v nebesih, je da Bog v nebesih nima človeškosti in nima niti ene same lastnosti ustvarjenega bitja. Zato človek vedno izkazuje največje spoštovanje Bogu v nebesih, do Kristusa pa ima zaničevalen odnos.

Čeprav je Kristus na zemlji sposoben delovati v imenu samega Boga, ne pride z namenom, da bi vsem ljudem pokazal Svojo podobo v mesu. Ne pride, da bi ga vsi videli, temveč pride, da bi človeku dovolil, da ga vodi Njegova roka in da bi človek tako vstopil v nov čas. Vloga Kristusovega mesa je namenjena za delo samega Boga, to je delo Boga v mesu, ne pa temu, da bi omogočila človeku popolno razumevanje bistva Njegovega mesa. Ne glede na to, kako deluje, pa nič od tega, kar počne, ne presega tega, kar je dosegljivo mesu. Ne glede na to, kako deluje, to počne v mesu z normalno človeškostjo in človeku ne razkriva v celoti pravega obličja Boga. Poleg tega njegovo delo v mesu ni nikoli tako nadnaravno ali neocenljivo, kot si človek predstavlja. Čeprav Kristus predstavlja Boga samega v mesu in osebno izvaja delo, ki ga mora storiti sam Bog, ne zanika obstoja Boga v nebesih, niti vneto ne razglaša svojih dejanj. Raje ostaja ponižno skrit znotraj svojega mesa. Tisti, ki lažno trdijo, da so Kristus, nimajo Njegovih lastnosti, saj ima te le Kristus. Če se postavi ob bok prevzetnemu in samopoveličujočemu značaju teh lažnih Kristusov, postane očitno, kakšno meso je resnično Kristus. Bolj ko so lažni, bolj se takšni lažni Kristusi izpostavljajo in bolj so zmožni ustvarjati znamenja in čudeže, da zavedejo človeka. Lažni Kristusi nimajo Božjih lastnosti; Kristus ni okužen s kakršnim koli elementom, ki pripada lažnim Kristusom. Bog postane meso zgolj zato, da dokonča delo mesa, ne pa le zato, da Ga ljudje vidijo. On namesto tega pusti, da Njegovo delo potrjuje Njegovo identiteto in da to, kar razodeva, priča o Njegovem bistvu. Njegovo bistvo ni brez podlage; Njegova istovetnost ni zajeta v Njegovo roko; določena je z Njegovim delom in Njegovim bistvom. Čeprav ima bistvo samega Boga in je sposoben izvajati delo samega Boga, je navsezadnje še vedno meso, za razliko od Duha. Ni Bog z lastnostmi Duha, temveč je Bog z lupino mesa. Zato je Njegova božanskost nesporna, ne glede na to, kako normalen in šibek je, in ne glede na to, kako išče voljo Boga Očeta. V utelešenem Bogu ne obstajajo le normalna človeškost in njene slabosti, ampak obstajata tudi čudovitost in nedoumljivost Njegove božanskosti, prav tako pa vsa Njegova dejanja v mesu. Zato sta tako človeškost kot božanskost prisotni v Kristusu, tako dejansko kot praktično. To ni niti malo prazno ali nadnaravno. On pride na zemljo s temeljnim ciljem opravljanja dela; na zemlji je nujno imeti normalno človeškost za opravljanje dela, saj bi sicer ne glede na moč Njegove božanskosti njena prvotna naloga ne mogla biti dobro izkoriščena. Čeprav je Njegova človeškost zelo pomembna, ni Njegovo bistvo. Njegovo bistvo je božanskost; zato je trenutek, ko začne izvajati svoje služenje na zemlji, tisti trenutek, ko začne izražati Svojo božansko naravo. Njegova človeškost obstaja samo zato, da podpira normalno življenje Njegovega mesa, tako da lahko njegova božanskost v mesu normalno opravlja delo; božanskost je tista, ki v celoti usmerja Njegovo delo. Ko dokonča Svoje delo, bo izpolnil Svoje služenje. Kar mora človek poznati, je celota Njegovega dela, in On prek Svojega dela človeku omogoči, da Ga spozna. Med Svojim delom v celoti izraža božansko naravo, ki ni značajnost, ki bi jo okužila človeškost, ali bitje, ki bi bilo okuženo z mislijo in človeškim ravnanjem. Do trenutka, ko se bo končala vsa njegova služba, bo že popolnoma in v celoti izrazil značajnost, ki jo mora izraziti. Njegovega dela ne usmerjajo navodila nobenega človeka; izražanje Njegove značajnosti je tudi precej svobodno in ni nadzorovano z umom ali predelano z mislijo, ampak se naravno razodeva. To je nekaj, česar noben človek ne more doseči. Tudi če so okoliščine težke ali pogoji neugodni, je sposoben izraziti Svojo značajnost ob ustreznem času. Tisti, ki je Kristus, izraža božanskost Kristusa, medtem ko tisti, ki to niso, nimajo značajnosti Kristusa. Zato četudi Mu vsi nasprotujejo ali imajo predstave o Njem, nihče ne more na podlagi človekovih predstav zanikati, da je značajnost, ki jo izraža Kristus, Božja. Vsi, ki z iskrenim srcem sledijo Kristusu ali namensko iščejo Boga, bodo na podlagi izražanja Njegove božanskosti priznali, da je On Kristus. Nikoli ne bi zanikali Kristusa na podlagi kakršnega koli Njegovega vidika, ki se ne ujema s človekovimi predstavami. Čeprav je človek zelo nespameten, vsak natančno ve, kaj je človekova volja in kaj izvira iz Boga. Gre le za to, da se mnogi Kristusu namerno upirajo zaradi svojih namenov. Če ne bi bilo tako, potem nihče ne bi imel razloga, da bi zanikal obstoj Kristusa, saj božanskost, ki jo izraža Kristus, resnično obstaja, in Njegovo delo lahko vidimo s prostim očesom.

Delo in izražanje Kristusa določata Njegovo bistvo. On je sposoben z iskrenim srcem dokončati to, kar Mu je bilo zaupano. On je sposoben častiti Boga v nebesih z iskrenim srcem in z iskrenim srcem iskati voljo Boga Očeta. Vse to je določeno z Njegovim bistvom. In prav tako je Njegovo naravno razodetje določeno z Njegovim bistvom; temu pravim »naravno razodetje«, ker Njegovo izražanje ni posnemanje ali rezultat izobraževanja s strani človeka ali rezultat mnogih let vzgoje s strani ljudi. On se ni tega učil ali se s tem okrasil, temveč je to Njegova danost. Človek lahko zanika Njegovo delo, Njegovo izražanje, Njegovo človeškost in celotno življenje Njegove normalne človeškosti, toda nihče ne more zanikati, da z iskrenim srcem časti Boga v nebesih; nihče ne more zanikati, da je prišel, da izpolni voljo nebeškega Očeta, in nihče ne more zanikati iskrenosti, s katero išče Boga Očeta. Čeprav Njegova podoba ni prijetna za čute, Njegov govor ni obdan s posebnim vzdušjem in Njegovo delo ni tako pretresljivo ali vznemirljivo, kot si človek predstavlja, je On resnični Kristus, ki izpolnjuje voljo nebeškega Očeta z iskrenim srcem, se popolnoma podreja nebeškemu Očetu in je pokoren vse do smrti. To je zato, ker je Njegovo bistvo tisto, kar je bistvo Kristusa. Človek težko verjame v tako resnico, vendar je dejstvo. Ko bo služba Kristusa v celoti izpolnjena, bo človek iz Njegovega dela lahko videl, da Njegova značajnost in Njegovo bitje predstavljata značajnost in bitje Boga v nebesih. Takrat bo povzetek vsega Njegovega dela potrdil, da je On res meso, ki postane Beseda, in ni takšno kot pri človeku iz mesa in krvi. Vsak korak Kristusovega dela na zemlji ima svoj predstavitveni pomen, vendar človek, ki doživlja dejansko delo vsakega koraka, ne more doumeti pomena Njegovega dela. To še posebej velja za tistih nekaj korakov dela, ki jih je Bog izvedel v svojem drugem utelešenju. Večina tistih, ki so le slišali ali videli Kristusove besede, vendar Ga nikoli niso videli, nima predstav o Njegovem delu; tisti, ki so videli Kristusa in slišali Njegove besede ter doživeli Njegovo delo, pa se težko sprijaznijo z Njegovim delom. Ali ni tako zato, ker videz in normalna človeškost Kristusa nista po okusu človeka? Tisti, ki sprejemajo Njegovo delo po tem, ko je Kristus odšel, ne bodo imeli takšnih težav, saj preprosto sprejemajo Njegovo delo in ne pridejo v stik s Kristusovo normalno človeškostjo. Človek ne more opustiti svojih predstav o Bogu in ga namesto tega intenzivno preiskuje; to je posledica dejstva, da se človek osredotoča le na Njegov videz in ne more prepoznati Njegovega bistva na podlagi Njegovega dela in Njegovih besed. Če človek zapre oči pred pojavom Kristusa ali se izogne razpravljanju o človeškosti Kristusa ter govori le o Njegovi božanskosti, katere delo in besede so nedosegljivi za vsakega človeka, se bodo predstave človeka zmanjšale za polovico, celo do te mere, da bodo razrešene vse človekove težave. Med delom utelešenega Boga človek ne more prenašati Njega in je poln številnih predstav o Njem, pri čemer so primeri odpora in neposlušnosti pogosti. Človek ne more prenašati obstoja Boga, biti blag do ponižnosti in skritosti Kristusa ali oprostiti bistva Kristusa, ki uboga nebeškega Očeta. Zato po zaključku Njegovega dela Kristus ne more za večno ostati z ljudmi, saj mu človek ni pripravljen dovoliti, da bi živel med njimi. Če ljudje še v času Njegovega dela niso mogli biti do Njega prizanesljivi, kako bi Ga sploh lahko prenašali ob svoji strani po zaključku Njegove službe in medtem, ko jih opazuje, kako postopoma doživljajo Njegove besede? Ali ne bi zaradi Njega mnogi padli? Človek mu le dovoli delovati na zemlji; to je največji domet človekove popustljivosti. Če ne bi bilo Njegovega dela, bi ga človek zdavnaj izgnal z zemlje, koliko manj prizanesljivosti bi šele pokazal po končanju Njegovega dela? Ga človek potem ne bi dal ubiti in Ga mučil do smrti? Če ne bi bil imenovan Kristus, potem ne bi mogel delati med ljudmi; če ne bi delal z identiteto samega Boga, temveč bi delal le kot običajen človek, potem človek ne bi sprejel niti enega samega Njegovega stavka, še toliko manj kakršnega koli delčka Njegovega dela. Zato lahko le nosi to identiteto s Seboj v Svojem delu. Na ta način je Njegovo delo močnejše, kot če tega ne bi storil, saj so vsi ljudje pripravljeni ubogati stalno in veliko identiteto. Če ne bi nosil identitete samega Boga med delom ali se ne bi pojavil kot sam Bog, potem sploh ne bi imel priložnosti za delo. Kljub temu da ima božansko bistvo in bitje Kristusa, človek ne bi popustil in mu dovolil, da zlahka izvaja delo med ljudmi. V svojem delu nosi identiteto samega Boga; čeprav je takšno delo velikokrat močnejše od tistega, ki ga opravi brez te identitete, pa Mu človek še vedno ni popolnoma pokoren, saj se človek podreja le Njegovi postavi in ne Njegovemu bistvu. In če je tako, kako bi človek dovolil, da Kristus ostane živ vsaj en sam dan, ko morda nekega dne odstopi s svojega položaja? Bog je pripravljen živeti na zemlji z ljudmi, da lahko v letih, ki sledijo, vidi učinke dela, ki ga je opravil z lastno roko. Vendar človek ne more prenašati Njegove prisotnosti niti en sam dan, zato se je temu moral odpovedati. To je že največja mera človekove popustljivosti in milosti, da dovoli Bogu, da med ljudmi opravi delo, ki ga mora opraviti, in izpolni Svoje poslanstvo. Čeprav tisti, ki jih je osebno premagal, pokažejo takšno milost, mu še vedno dovolijo ostati le do takrat, ko se Njegovo delo konča, in niti trenutka dlje. Če je tako, kaj pa tisti, ki jih ni premagal? Ali ni razlog, da človek obravnava utelešenega Boga na ta način, ker je Kristus z lupino običajnega človeka? Če bi imel samo božanskost in ne običajne človeškosti, ali se ne bi težave človeka rešile z največjo lahkoto? Človek z grenkobo priznava Njegovo božanskost in ne kaže zanimanja za Njegovo lupino običajnega človeka, kljub dejstvu, da je Njegovo bistvo natanko takšno kot Kristusovo, ki se podreja volji nebeškega Očeta. Zaradi tega je lahko le prekinil Svoje delo med ljudmi, da bi z njimi delil tako radosti kot žalost, saj človek ni mogel več prenašati Njegovega obstoja.