Vedeti moraš, kako se je do današnjega dne razvilo celotno človeštvo

S prihodom in odhodom različnih dob se je celotno delo, ki je bilo opravljeno v šest tisoč letih, postopoma spreminjalo. Spremembe v tem delu so temeljile na splošnih razmerah v svetu in na razvojnih trendih človeštva kot celote; delo upravljanja se je le postopoma ustrezno spremenilo. Vse skupaj ni bilo načrtovano od začetka stvarjenja. Pred nastankom sveta ali zelo kmalu po njem, Jehova še ni načrtoval prve faze dela – postave, druge faze dela – milosti ali tretje faze dela – osvojitve, pri čemer bi najprej začel z nekaterimi potomci Moaba in tako osvojil celotno vesolje. Po stvaritvi sveta, ni nikoli spregovoril teh besed, niti jih ni nikoli spregovoril za Moabom; prav zares jih pred Lotom ni nikdar izrekel. Vse Božje delo se zgodi spontano. Natanko tako se je razvilo Njegovo celotno šest tisočletno delo upravljanja; vsekakor ni pred stvarjenjem sveta zapisal takšnega načrta v obliki nečesa kot je »zbirni diagram za razvoj človeštva«. V Božjem delu neposredno izraža tisto, kar On je; ne napenja možganov, da bi skoval načrt. Seveda je kar nekaj prerokov izreklo marsikatero prerokbo, vendar še vedno ni mogoče reči, da je bilo Božje delo vedno delo natančnega načrtovanja; te prerokbe so bile narejene v skladu z Božjim delovanjem v tistem času. Vse delo, ki Ga opravi, je najbolj aktualno delo. Udejanja ga v skladu z razvojem vsake dobe in osnuje na tem, kako se stvari spreminjajo. Zanj je udejanjanje dela podobno prilagajanju zdravila bolezni; med opravljanjem Svojega dela, opazuje, nato pa nadaljuje v skladu s Svojimi opažanji. Bog je v vsaki fazi Svojega dela zmožen izraziti Svojo neizmerno modrost in sposobnost; Svojo izjemno modrost in avtoriteto razkriva glede na delo v katerem koli določenem obdobju in dovoljuje, da vsi tisti ljudje, ki jih je pripeljal nazaj v tem obdobju, vidijo Njegovo celotno naravo. V skladu z delom, ki ga je treba opraviti v vsakem obdobju, skrbi za potrebe ljudi, in opravlja kakršno koli delo, ki Ga mora opraviti. Ljudi oskrbuje s tistim, kar potrebujejo, glede na to, v kolikšni meri jih je satan pokvaril. To je podobno temu, ko je Jehova na začetku ustvaril Adama in Evo – to je storil zato, da bi jima omogočil, da razodevata Boga na zemlji in da bi lahko pričevala o Njem med stvarstvom. Vendar pa je Eva grešila po tem, ko jo je premamila kača, Adam pa je storil enako; na vrtu sta oba jedla sad z drevesa spoznanja dobrega in zla. Zato je Jehova na njima moral opraviti dodatno delo. Ko je videl njuno goloto, je njuni telesi zakril z oblačili, ki so bila narejena iz živalske kože. Zatem je Adamu dejal: »Ker si poslušal glas svoje žene in jedel z drevesa, o katerem sem ti zapovedal in rekel: ›Nikar ne jej z njega!‹ naj bo zaradi tebe prekleta zemlja … dokler se ne povrneš v zemljo, kajti iz nje si bil vzet. Zares, prah si in v prah se povrneš.« Ženski pa je dejal: »Zares, mnogo boš trpela v svoji nosečnosti in v bolečinah boš rojevala otroke. Po možu boš hrepenela, on pa bo gospodoval nad teboj.« Odtlej ju je izgnal iz edenskega vrta in ju prisilil živeti zunaj njega, ravno tako kot sedaj na zemlji živi sodoben človek. Ko je Bog na samem začetku ustvaril človeka, Njegov načrt ni bil dopustiti, da človeka po stvaritvi skuša kača, nato pa človeka in kačo prekleti. Takšnega načrta pravzaprav ni imel; to je bil preprosto način razvoja dogodkov, ki Mu je dal novo delo med Svojim stvarstvom. Potem ko je Jehova opravil to delo med Adamom in Evo na zemlji, se je človeštvo razvijalo še več tisoč let, dokler »Jehova ni videl, da na zemlji narašča človekova zloba in da je vse mišljenje in hotenje njegovega srca nenehno le zlobno Jehovi je bilo žal, da je ustvaril človeka na zemlji, in bil je žalosten v svojem srcu. … Noe pa je našel milost v Jehovovih očeh.« V tem času je Jehova moral opraviti še več novega dela, kajti človeštvo, ki Ga je ustvaril, je postalo preveč grešno po tem, ko ga je skušala kača. V teh okoliščinah je Jehova med vsem človeštvom izbral Noetovo družino, da bi ji prizanesel, nato pa s potopom opravil svoje delo uničenja sveta. Človeštvo se tako razvija vse do današnjega dne in postaja vedno bolj pokvarjeno, in ko bo človeški razvoj dosegel svoj višek, bo to pomenilo konec človeštva. Od samega začetka pa vse do konca sveta je notranja resnica Njegovega dela vedno bila in vedno bo takšna. Enako bodo ljudje razvrščeni glede na svojo vrsto; še zdaleč ni tako, da je vsakemu človeku že na samem začetku vnaprej določeno, da bo sodil v določeno kategorijo; prav nasprotno, vsakdo je postopoma uvrščen šele po tem, ko prestane proces razvoja. Na koncu bo vsakdo, ki mu ne bo mogoče zagotoviti popolne odrešitve, vrnjen k svojim »prednikom«. Nič od Božjega dela med človeštvom ni bilo pripravljenega že ob stvaritvi sveta; razvoj stvari je namreč tisti, ki je omogočil, da Bog korak za korakom in na bolj resničen in praktičen način opravlja Svoje delo med človeštvom. Bog Jehova na primer ni ustvaril kače, da bi preizkušala žensko; to ni bil Njegov posebni načrt, niti ni bilo to nekaj, kar je namenoma vnaprej določil. Lahko bi rekli, da je bil to nepričakovan dogodek. Zaradi tega je Jehova izobčil Adama in Evo iz edenskega vrta in prisegel, da nikoli več ne bo ustvaril človeka. Vendar pa ljudje odkrivajo Božjo modrost šele na podlagi slednjega. Tako je, kot sem rekel prej: »Svojo modrost udejanjam glede na satanove spletke.« Ne glede na to, kako pokvarjeno postaja človeštvo ali kako ga skuša kača, ima Jehova še vedno Svojo modrost; kot takšen se z novim delom ukvarja že vse, odkar je ustvaril svet, in noben korak tega dela se ni nikoli ponovil. Satan nenehno pripravlja zarote in stalno kvari človeštvo, Bog Jehova pa nepretrgoma izvaja Svoje preudarno delo. Vse, odkar je bil ustvarjen svet, Mu nikoli ni spodletelo, niti ni z delom nikoli prenehal. Potem ko je satan pokvaril ljudi, je še naprej deloval med njimi, da bi ga premagal – sovražnika, ki je bil vir njihove pokvarjenosti. Ta bitka se bije že vse od začetka in se bo nadaljevala do konca sveta. Z vsem tem delom Bog Jehova ljudem, ki jih je pokvaril satan, ni le dovolil, da prejmejo Njegovo veliko odrešitev, temveč jim je tudi dopustil, da uzrejo Njegovo modrost, vsemogočnost in avtoriteto. Poleg tega jim bo na koncu omogočil, da vidijo Njegovo pravično naravo – kaznoval bo hudobne in nagradil dobre. Vse do danes se je spopadal s satanom in pri tem nikdar ni bil poražen. Tako je, ker je On moder Bog, ki udejanja Svojo modrost glede na satanove zarote. Zatorej ne le, da Bog poskrbi, da je vse v nebesih podrejeno Njegovi avtoriteti, tudi na zemlji vse počiva pod Njegovim podnožjem in ne nazadnje, zlobneže, ki napadajo in nadlegujejo človeštvo, kaznuje s Svojo kaznijo. Rezultati vsega tega dela izhajajo iz Njegove modrosti. Pred obstojem človeštva ni nikdar razkril Svoje modrosti, saj ni imel nobenih sovražnikov v nebesih, na zemlji ali kjer koli v celotnem vesolju, in ni bilo temnih sil, ki bi napadale kar koli v naravi. Potem ko Ga je nadangel izdal, je na zemlji ustvaril človeštvo, zaradi katerega je uradno začel Svojo tisočletno vojno s satanom, nadangelom – vojno, ki z vsako naslednjo fazo postaja vse bolj razgreta. Njegova vsemogočnost in modrost sta prisotni v vsaki izmed teh faz. Šele tedaj je bilo vse v nebesih in na zemlji priča Božji modrosti, vsemogočnosti in še zlasti, Božji realnosti. Vse do današnjega dne Svoje delo še vedno opravlja na enak realističen način; poleg tega pa ob opravljanju Svojega dela odkriva tudi Svojo modrost in vsemogočnost. Dovoli vam, da vidite notranjo resnico vsake faze dela in tako natančno vidite, kako pojasniti Božjo vsemogočnost, in še več, vidite dokončno pojasnilo o Božji realnosti.

Nekateri ljudje se sprašujejo o Judovi izdaji Jezusa: ali ni bilo to vnaprej določeno že pred stvaritvijo sveta? Pravzaprav je Sveti Duh to načrtoval na podlagi realnosti časa. Tako se je zgodilo, da je obstajal nekdo po imenu Juda, ki je vselej poneverjal denar – ta oseba je bila torej izbrana, da bi odigrala to vlogo in služila na ta način. To je bil pravi primer uporabe lokalnih virov. Jezus sprva tega ni vedel; za to je izvedel šele kasneje, ko je bil Juda razkrit. Če bi bil to vlogo sposoben odigrati nekdo drug, potem bi namesto Jude, to storila ta oseba. To, kar je bilo vnaprej določeno, je dejansko nekaj, kar je v tistem trenutku storil Sveti Duh. Delo Svetega Duha je vselej opravljeno spontano; Svoje delo lahko načrtuje v vsakem trenutku in ga v vsakem trenutku tudi opravi. Zakaj vedno pravim, da je delovanje Svetega Duha resnično in da je vedno novo, nikoli staro in vedno najbolj poživljajoče? Ob nastanku sveta Njegovo delo ni bilo že načrtovano; temu sploh ni bilo tako! Vsak korak dela doseže svoj polni učinek v svojem času, koraki pa se med seboj ne križajo. Velikokrat se načrti, ki jih imaš v mislih, ne morejo kosati z najnovejšim delom Svetega Duha. Njegovo delo ni tako preprosto, kot si ga zamišlja človek, niti ni tako zapleteno, kot si ga predstavlja človek – obsega preskrbo ljudi ob vsakem času in na vsakem kraju glede na njihove potrebe v danem trenutku. Nihče ne pozna bistva ljudi bolje kot On, in ravno zaradi tega nič ne more tako dobro ustrezati resničnim potrebam ljudi kot Njegovo delo. S človeškega vidika se zato zdi, da je bilo Njegovo delo načrtovano že več tisočletij vnaprej. Ko sedaj deluje med vami – ves čas dela in govori, medtem ko opazuje stanja, v katerih se nahajate – ima izbrane pravšnje besede, ki jih lahko pove, ko naleti na katero koli stanje in tako izreče besede, ki so točno to, kar ljudje potrebujejo. Naredite prvi korak Njegovega dela: čas kazni. Po tem je Bog opravljal Svoje delo glede na to, kaj so ljudje kazali, glede na njihovo uporništvo, pozitivna in negativna stanja, ki so izhajala iz njih, kot tudi glede na skrajno mejo, do katere so ljudje lahko padli, ko so ta negativna stanja dosegla določeno točko; in te stvari je izkoristil, da je pri Svojem delu lahko dosegel veliko boljši rezultat. To pomeni, da med ljudmi opravlja vzdrževalno delo glede na to, kakšno je njihovo stanje v danem trenutku; vsak korak Svojega dela opravlja glede na dejanska stanja ljudi. Vse stvarstvo je v Njegovih rokah; kako jih ne bi mogel poznati? Bog opravlja naslednji korak dela, ki ga je treba opraviti, in sicer kjer koli in kadar koli ter glede na stanja ljudi. Nikakor ni bilo to delo načrtovano vnaprej; to je človeška predstava! On deluje, ko opazuje sadove Svojega dela, in Njegovo delo se nenehno poglablja in razvija; vsakokrat, ko opazuje rezultate Svojega dela, izpelje njegov naslednji korak. Za postopen prehod in za to, da je Njegovo delo sčasoma vidno ljudem, uporablja številne stvari. Takšen način delovanja lahko poskrbi za potrebe ljudi, kajti Bog ljudi še predobro pozna. Tako Svoje delo opravlja iz nebes. Tudi utelešeni Bog opravlja Svoje delo na enak način, saj poskrbi za priprave in deluje med ljudmi glede na dejanske okoliščine. Nobeno Njegovo delo ni bilo pripravljeno pred nastankom sveta, niti ni bilo vnaprej skrbno načrtovano. Dve tisočletji po stvaritvi sveta je Jehova videl, da je človeštvo postalo zelo pokvarjeno, zato je uporabil usta preroka Izaije, da bi napovedal, da bo po koncu Časa Postave, v Času Milosti, opravil Svoje delo odrešitve človeštva. To je bil seveda Jehovov načrt, vendar pa je bil tudi ta načrt narejen glede na okoliščine, ki jih je opažal v tistem času; zagotovo o njem ni razmišljal takoj po tem, ko je ustvaril Adama. Izaija je zgolj izrekel prerokbo, toda Jehova v Času Postave zagotovo ni vnaprej uredil vsega potrebnega za to delo; ravno nasprotno, stvari je spravil v pogon na začetku Časa Milosti, ko se je v Jožefovih sanjah pojavil glasnik, da bi ga razsvetlil z novico, da bo Bog postal meso, in šele tedaj, se je začelo Njegovo delo utelešenja. Bog se na Svoje delo utelešenja ni začel pripravljati takoj po stvaritvi sveta, kot si ljudje predstavljajo; zanj se je odločil šele na podlagi stopnje razvitosti človeštva in statusa Svoje vojne proti satanu.

Ko Bog postane meso, se Njegov Duh spusti na človeka; povedano drugače, Božji Duh se odene v fizično telo. Prihaja, da bi opravil Svoje delo na zemlji, ne pa da bi s seboj prinesel določene omejene korake; Njegovo delo je popolnoma neomejeno. Delo, ki ga Sveti Duh opravlja v mesu, se še vedno določa z rezultati Njegovega dela, ki jih uporablja za to, da določi, koliko časa bo opravljal delo v mesu. Sveti Duh neposredno razkriva vsak korak Svojega dela in sproti preverja Svoje delo; to delo ni nič tako nadnaravnega, da bi presegalo meje človeške domišljije. Podobno je Jehovovemu delu pri ustvarjanju nebes in zemlje ter vsega stvarstva; hkrati je načrtoval in delal. Ločil je svetlobo od teme in nastala sta jutro in večer – za to je potreboval en dan. Na drugi dan je ustvaril nebo in tudi za to je potreboval en dan; nato je ustvaril zemljo, morja in vsa bitja, ki so jih naselila, za kar je bil potreben še en dan. Tako se je nadaljevalo do šestega dne, ko je Bog ustvaril človeka in mu dovolil upravljati vse stvari na zemlji. Ko je nato na sedmi dan končal s stvaritvijo vseh stvari, je počival. Bog je blagoslovil sedmi dan in ga imenoval za sveti dan. Za ta sveti dan se je odločil šele potem, ko je že ustvaril vse stvarstvo, in ne pred tem. Tudi to delo je opravil spontano; preden je ustvaril vse stvarstvo, se ni odločil, da bo svet ustvaril v šestih dneh, nato pa počival na sedmi dan; to sploh ni v skladu z dejstvi. Česa takega ni izrekel, niti načrtoval. Nikakor ni dejal, da bo stvarjenje vsega stvarstva dokončano na šesti dan in da bo počival na sedmega; prav nasprotno, ustvarjal je glede na to, kar se Mu je takrat zdelo dobro. Ko je vse ustvaril, je bil že šesti dan. Če bi bil peti dan, ko je dokončal z ustvarjanjem vsega, bi torej šesti dan imenoval za sveti dan. Vendar pa je dejansko dokončal stvarjenje vsega na šesti dan, zato je sedmi dan postal sveti dan, kar se je ohranilo vse do današnjega dne. Zato se Njegovo trenutno delo opravlja na enak način. Bog govori in poskrbi za vaše potrebe glede na vašo situacijo. To pomeni, da Duh govori in deluje glede na okoliščine ljudi; bdi nad vsemi in deluje kadar koli in kjer koli. To, kar delam, govorim, polagam na vas in vam podarjam, je brez izjeme tisto, kar potrebujete. Tako nobeno Moje delo ni ločeno od realnosti; vse je resnično, kajti vsi veste, da »Božji Duh bdi nad vsemi«. Če bi bilo o vsem tem odločeno že vnaprej, ali ne bi bilo to preveč preprosto? Misliš, da je Bog izdeloval načrte celih šest tisočletij in nato vnaprej določil, da bo človeštvo uporno, odporno, sleparsko in prevarantsko ter da bo pokvarjeno v mesu, da bo imelo satansko naravo, poželenje v očeh in posamezne užitke? Bog ni vnaprej določil ničesar izmed slednjega, temveč se je vse to zgodilo zaradi satanove pokvarjenosti. Nekateri bodo morda rekli: »Ali ni bil tudi satan v Božjem dosegu? Bog je vnaprej določil, da bo satan tako pokvaril človeka, nato pa je Bog opravil svoje delo med ljudi.« Ali bi Bog dejansko vnaprej določil, da bo satan pokvaril človeka? Bog si namreč vse preveč prizadeva, da bi človeštvu omogočil normalno življenje, ali bi se torej res vmešal v njihova življenja? Če je temu tako, ali ne bi poraz satana in odrešitev človeštva veljala za jalovo prizadevanje? Kako bi lahko bilo uporništvo človeštva vnaprej določeno? To je nekaj, kar se je zgodilo zaradi satanovega vmešavanja, kako bi ga torej Bog lahko vnaprej določil? Satan v Božjem dosegu, ki si ga zamišljate, je zelo drugačen od satana v Božjem dosegu, o katerem govorim jaz. Glede na vaše izjave, da je »Bog vsemogočen in da je satan v Njegovih rokah«, Ga satan nikdar ne bi mogel izdati. Ali nisi rekel, da je Bog vsemogočen? Vaše znanje je preveč abstraktno in ni v stiku z realnostjo; človek nikoli ne more doumeti Božjih misli, niti ne more nikoli razumeti Njegove modrosti! Bog je vsemogočen; to nikakor ni neresnica. Nadangel je izdal Boga, ker mu je Bog sprva dal nekaj avtoritete. Seveda je bil to nepričakovan dogodek, tako kot je Eva podlegla skušnjavi kače. Vendar pa ne glede na to, kako satan udejanja svojo izdajo, še vedno ni tako vsemogočen kot Bog. Kot ste dejali, je satan zgolj mogočen; ne glede na to, kaj naredi, ga bo Božja avtoriteta vselej porazila. To je pravi pomen reka »Bog je vsemogočen in satan je v Njegovih rokah«. Zato se mora vojna s satanom voditi korak za korakom. Poleg tega Bog načrtuje Svoje delo kot odgovor na satanove zvijače – to pomeni, da človeštvu prinaša odrešenje in razkriva Svojo vsemogočnost in modrost na način, ki pritiče času. Prav tako delo zadnjih dni ni bilo vnaprej določeno že zgodaj, pred Časom Milosti; vnaprejšnje določitve ne nastanejo na tako urejen način, kot je ta: prvič, spremeni se človekova zunanja narava, drugič, človek je podvržen Njegovi kazni in preizkušnjam, tretjič, človek je deležen preizkušnje smrti, četrtič, človek izkusi čas ljubezni do Boga in izrazi odločenost ustvarjenega bitja, petič, človek lahko vidi Božjo voljo in Ga v celoti spozna, nato pa končno dopolni človeka. Bog vseh teh stvari ni načrtoval med Časom Milosti; prav nasprotno, začel jih je načrtovati v sedanjem času. Satan je na delu, prav tako pa tudi Bog. Satan izraža svojo pokvarjeno naravo, medtem ko Bog govori naravnost in odkriva nekatere bistvene stvari. To je delo, ki se opravlja danes, in v njem se skriva enako delovno načelo, ki je bilo uporabljeno že davno, po stvaritvi sveta.

Najprej je Bog ustvaril Adama in Evo, ustvaril pa je tudi kačo. Ta kača je bila najbolj strupena izmed vseh stvari; njeno telo je vsebovalo strup, s katerim je satan izkoristil kačo. Kača je bila tista, ki je skušala Adama in Evo. Po Evi je grešil še Adam in takrat sta bila oba sposobna razlikovati med dobrim in zlim. Če bi Jehova vedel, da bo kača skušala Evo in da bo Eva skušala Adama, zakaj jih je potem vse skupaj postavil na vrt? Če bi lahko vse te stvari predvidel, zakaj je potem ustvaril kačo in jo naselil na edenski vrt? Zakaj je bil na edenskem vrtu sad z drevesa spoznanja dobrega in zla? Ali je želel, da bi zaužila ta sad? Ko je prišel Jehova, se niti Adam niti Eva nista upala soočiti z Njim in šele tedaj se je Jehova zavedel, da sta jedla sad z drevesa spoznanja dobrega in zla ter tako postala žrtvi kačinih zvijač. Na koncu je preklel tako kačo kot tudi Adama in Evo. Ko sta jedla sad z drevesa, Jehova tega ni vedel. Človeštvo je postalo pokvarjeno do te mere, da je bilo zlo in spolno promiskuitetno, šlo je celo tako daleč, da je bilo vse, kar so nosili v svojih srcih, zlo in nepravično; vse je bila nesnaga. Zato je Jehova obžaloval, da je ustvaril človeštvo. Po tem je nadaljeval Svoje delo uničenja sveta s potopom, ki so ga preživeli Noe in njegovi sinovi. Nekatere stvari v resnici niso tako napredne in nadnaravne, kot si ljudje predstavljajo. Nekateri se sprašujejo: »Glede na to, da je Bog vedel, da Ga bo nadangel izdal, zakaj ga je ustvaril?« To so dejstva: preden je obstajala zemlja, je nadangel veljal za največjega izmed nebeških angelov. Imel je pristojnost nad vsemi angeli v nebesih: to je bila avtoriteta, ki mu jo je podelil Bog. Z izjemo Boga, je bil največji med nebeškimi angeli. Kasneje, ko je Bog ustvaril človeštvo, je spodaj na zemlji, nadangel izvedel še večje izdajstvo zoper Boga. Pravim, da je izdal Boga, ker je želel upravljati človeštvo in preseči Božjo avtoriteto. Nadangel je bil tisti, ki je Evo zapeljal v greh in to je naredil zato, ker je na zemlji želel vzpostaviti svoje kraljestvo in doseči, da bi ljudje Bogu obrnili hrbet ter namesto Njemu bili pokorni nadangelu. Nadangel je videl, da bi mu bilo lahko pokornih veliko stvari – pokorni bi mu lahko bili angeli in tudi ljudje na zemlji. Ptice in zveri, drevesa, gozdovi, gore, reke in vse stvari na zemlji, ki so bile v oskrbi ljudi – to je, Adama in Eve – medtem ko sta bila Adam in Eva pokorna nadangelu. Nadangel je zato želel preseči Božjo avtoriteto in izdati Boga. Zatem je v upor proti Bogu popeljal številne angele, ki so kasneje postali raznovrstni nečisti duhovi. Ali ni bil razvoj človeštva do današnjega dne posledica nadangelove pokvarjenosti? Ljudje so danes takšni, kot so samo zato, ker je nadangel izdal Boga in pokvaril človeštvo. To postopno delo ni niti približno tako abstraktno in preprosto kot si ljudje morda zamišljajo. Satan je svojo izdajo izvedel z razlogom, vendar pa ljudje niso zmožni razumeti takšnega preprostega dejstva. Zakaj je Bog, ki je ustvaril nebesa in zemljo ter vse stvarstvo, ustvaril tudi satana? Glede na to, da Bog tako zelo prezira satana in je ta Njegov sovražnik, zakaj ga je ustvaril? Ali si s tem, ko je ustvaril satana, ni ustvaril sovražnika? Bog pravzaprav ni ustvaril sovražnika; ravno nasprotno, ustvaril je angela, ki Ga je kasneje izdal. Njegov položaj je postal tako pomemben, da je želel izdati Boga. Lahko bi rekli, da je šlo za naključje, vendar pa je šlo tudi za neizogibnost. Podobno je temu, ko človek neizogibno umre po tem, ko dozori do določene točke; stvari so se pač razvile do tiste stopnje. Nekateri nesmiselni bedaki pravijo: »Glede na to, da je satan Tvoj sovražnik, zakaj si Ga ustvaril? Ali nisi vedel, da Te bo nadangel izdal? Ali ne moreš gledati iz večnosti v večnost? Ali nisi poznal nadangelove narave? Glede na to, da Si zagotovo vedel, da Te bo izdal, zakaj si ga povišal v nadangela? Ne le, da Te je izdal, s seboj je povlekel tudi številne druge angele in se spustil v svet smrtnikov, da bi pokvaril človeštvo, Tebi pa vse do današnjega dne še vedno ni uspelo dokončati Svojega šest tisočletnega načrta upravljanja.« Ali so te besede pravilne? Ali s takšnim razmišljanjem ne povzročaš več težav, kot je treba? Potem so tu drugi, ki pravijo: »Če satan ne bi kvaril človeštva vse do današnjega dne, mu Bog ne bi mogel prinesti takšnega odrešenja. Kot takšna bi bila Božja modrost in vsemogočnost nevidna; kje bi se razkrila Njegova modrost? Zato je Bog za satana ustvaril človeški rod, da bi lahko kasneje razkril Svojo vsemogočnost – kako bi sicer človek lahko odkril Božjo modrost? Če se človek ne bi zoperstavljal in upiral Bogu, ne bi bilo potrebe po razkritju Njegovih dejanj. Če bi Ga častilo in se Mu podrejalo celotno stvarstvo, Bog ne bi imel nobenega dela.« To je še dlje od realnosti, kajti na Bogu ni ničesar umazanega, zato ne more ustvarjati nesnage. Svoja dejanja sedaj razkriva le zato, da bi premagal Svojega sovražnika in rešil ljudi, ki jih je ustvaril, ter porazil demone in satana, ki Boga sovražijo, izdajajo in se Mu zoperstavljajo, le ti so že od vsega začetka sodili pod Njegovo oblast in Mu pripadali. Bog želi premagati te demone in s tem razkriti Svojo vsemogočnost celotnemu stvarstvu. Človeštvo in vse stvarstvo na zemlji je sedaj pod satanovo oblastjo in leži pod oblastjo zlih. Bog želi razkriti Svoja dejanja vsemu stvarstvu, da bi Ga ljudje spoznali, in tako premagati satana in popolnoma uničiti Svoje sovražnike. Celotno delo se uresničuje z razkrivanjem Njegovih dejanj. Vse Njegovo stvarstvo je pod satanovo oblastjo, zato mu Bog želi razkriti svojo vsemogočnost in tako premagati satana. Če ne bi bilo satana, Mu ne bi bilo treba razkriti Svojih dejanj. Če ne bi bilo satanovega nadlegovanja, bi Bog ustvaril človeštvo in ga vodil k življenju na edenskem vrtu. Zakaj Bog pred satanovo izdajo angelom ali nadangelu ni nikdar razkril vseh Svojih del? Če bi na začetku vsi angeli in nadangel spoznali Boga in se Mu podredili, potem Bog ne bi opravljal teh nesmiselnih del. Zaradi obstoja satana in demonov so se tudi ljudje uprli Bogu in so do vrha polni uporniške narave. Bog zato želi razkriti Svoja dejanja. Ker se želi vojskovati s satanom, mora uporabiti Svojo lastno avtoriteto in vsa Svoja dejanja, da ga premaga; tako bo delo odrešenja, ki Ga opravlja med ljudmi, omogočilo, da slednji vidijo Njegovo modrost in vsemogočnost. Delo, ki ga danes opravlja Bog, je pomembno in nikakor ni podobno tistemu, ki ga imajo nekateri ljudje v mislih, ko pravijo: »Ali ni delo, ki Ga opravljaš protislovno? Ali ni to zaporedje del le vaja, s katero Si ustvarjaš težave? Ustvaril si satana, nato pa mu dovolil, da Te izda in se Ti upira. Ustvaril si ljudi in jih nato izročil satanu ter dovolil, da Adam in Eva zaideta v skušnjavo. Ker si vse to storil namenoma, zakaj se Ti človeštvo še vedno gnusi? Zakaj se Ti studi satan? Ali si nisi vsega tega ustvaril Sam? Kaj je tisto, kar sovražiš?« Kar nekaj nesmiselnih ljudi govori takšne stvari. Želijo si ljubiti Boga, vendar se globoko v sebi, čez Boga pritožujejo. Kakšno protislovje! Ne razumeš resnice, imaš preveč nadnaravnih misli in celo trdiš, da je Bog naredil napako – kako smešen si! Ti si tisti, ki se poigrava z resnico; nikakor ni res, da je Bog naredil napako! Nekateri ljudje se celo vedno znova pritožujejo: »Ti si bil Tisti, ki je ustvaril satana, in Ti, si bil Tisti, ki ga je vrgel med ljudi in mu jih izročil. Ko so ljudje enkrat posedovali satanovo naravo, jim nisi odpustil; prav nasprotno, do določene mere si jih sovražil. Sprva si jih ljubil do določene mere, sedaj pa se Ti gnusijo. Ti si Tisti, ki sovraži človeštvo, vendar pa si tudi Tisti, ki ga ljubi. Kaj točno se dogaja tu? Ali to ni protislovje?« Ne glede na to, kako gledate na to, je to tisto, kar se je zgodilo v nebesih; na tak način je nadangel izdal Boga, človeštvo je bilo pokvarjeno, in tako so ljudje nadaljevali vse do današnjega dne. Ne glede na to, kako to poimenujete, je to celotna zgodba. Vendar pa morate razumeti, da je celoten namen dela, ki ga Bog opravlja danes, da bi vas rešil in premagal satana.

Ker so bili angeli še posebej krhki in niso imeli nobenih omembe vrednih sposobnosti, so postali prevzetni takoj, ko jim je bila dana avtoriteta. To je še posebej veljalo za nadangela, čigar status je bil višji od statusa katerega koli drugega angela. Bil je kralj med angeli, vodil jih je na milijone, pod okriljem Jehove pa je njegova avtoriteta presegla avtoriteto katerega koli drugega angela. Želel je storiti to in ono ter voditi angele med ljudi, da bi vladal celemu svetu. Bog je dejal, da je On tisti, ki je odgovoren za vesolje; toda nadangel je trdil, da je za vesolje odgovoren sam – takrat je nadangel izdal Boga. Bog je v nebesih ustvaril drug svet, nadangel pa mu je želel vladati in se spustiti v kraljestvo smrtnikov. Ali bi mu Bog to lahko dovolil? Zato je Bog udaril nadangela in ga vrgel v zrak. Vse, odkar je pokvaril ljudi, se Bog vojskuje z nadangelom, da bi jih rešil; teh šest tisočletij je porabil za njegov poraz. Vaše pojmovanje vsemogočnega Boga je nezdružljivo z delom, ki ga Bog opravlja sedaj; je popolnoma nepraktično in v veliki meri napačno! Pravzaprav je Bog razglasil nadangela za Svojega sovražnika šele potem, ko ga je ta izdal. Le zaradi njegove izdaje je nadangel po prihodu v smrtno kraljestvo poteptal človeštvo, in to je tudi razlog, zakaj se je človeštvo razvilo do te točke. Ko se je to zgodilo, je Bog satanu prisegel: »Premagal te bom in prinesel odrešitev vsem ljudem, ki sem jih ustvaril.« Satan je sprva neprepričano odvrnil: »Kaj mi sploh lahko narediš? Ali me res lahko udariš in vržeš v zrak? Ali me resnično lahko premagaš?« Ko ga je Bog vrgel v zrak, se zanj ni več zmenil, pozneje pa je navkljub satanovim nenehnim motnjam začel reševati človeštvo in opravljati Svoje delo. Satan je bil zmožen narediti to in ono, ampak vse to je bilo po zaslugi moči, ki mu jo je bil predhodno podelil Bog; moči je vzel s seboj v zrak in jih obdržal vse do današnjega dne. Ko je Bog udaril nadangela in ga vrgel v zrak, mu ni odvzel tudi avtoritete, zato je satan še naprej kvaril človeštvo. Po drugi strani pa je Bog začel reševati človeštvo, ki ga je satan pokvaril kmalu po njegovem stvarjenju. Bog ni razkrival Svojih dejanj, ko je bil v nebesih; vendar pa je pred stvarjenjem zemlje ljudem na svetu, ki ga je ustvaril v nebesih, dovolil, da so videli Njegova dejanja, zato jih je vodil nad nebesi. Dal jim je modrost in inteligenco ter jih popeljal k prebivanju v tem svetu. Seveda, nihče izmed vas za to še nikoli ni slišal. Kasneje, ko je Bog ustvaril ljudi, jih je nadangel začel kvariti; na zemlji je vse človeštvo zapadlo v kaos. Šele tedaj je Bog začel s Svojo vojno proti satanu in šele takrat so ljudje začeli spoznavati Njegova dela. Na začetku so bila takšna dejanja človeštvu prikrita. Potem ko je bil nadangel vržen v zrak, je delal svoje stvari in Bog je nadaljeval Svoje delo, pri čemer se je vse do zadnjih dni nenehno vojskoval proti satanu. Sedaj je čas, ko bi bilo treba satana uničiti. Na začetku mu je Bog dal avtoriteto, kasneje pa ga je udaril in vrgel v zrak, a je kljub temu ostal kljubovalen. Nato je pokvaril človeštvo na zemlji, toda tam je bil Bog, ki je upravljal človeštvo. Bog Svoje upravljanje ljudi uporablja za to, da bi premagal satana. Satan s tem, ko pokvari ljudi, pripelje njihovo usodo do konca in moti Božje delo. Po drugi strani pa je Božje delo odrešenje človeštva. Kateri Božji korak ni namenjen reševanju človeštva? Kateri korak ni namenjen očiščenju ljudi in temu, da bi se vedli pravično ter živeli po podobi tistih, ki jih je mogoče ljubiti? Vendar pa satan tega ne počne. Kvari človeštvo; nenehno opravlja svoje delo, s katerim kvari ljudi po vsem vesolju. Seveda tudi Bog opravlja Svoje delo in se ne ozira na satana. Ne glede na to, koliko avtoritete ima satan, mu je to avtoriteto še vedno dal Bog; Bogu mu preprosto ni dal vse Svoje avtoritete in tako, ne glede na to, kaj satan naredi, nikoli ne more preseči Boga in bo vedno v Njegovem dosegu. Medtem ko je bil v nebesih, Bog ni razkril nobenega izmed Svojih dejanj. Satanu je dal le majhen del avtoritete in mu dovolil izvajati nadzor nad drugimi angeli. Zato ne glede na to, kaj satan naredi, ne more preseči Božje avtoritete, saj je avtoriteta, ki mu jo je prvotno podelil Bog, omejena. Medtem ko Bog deluje, satan moti. V zadnjih dneh bodo njegove motnje končane; končano bo tudi Božje delo in izpopolnjena bo tudi vrsta ljudi, ki jih Bog želi izpopolniti. Bog pozitivno usmerja ljudi; Njegovo življenje je živa voda, neizmerno in brezmejno. Satan je pokvaril človeka do določene mere; na koncu bo živa voda življenja izpopolnila človeka, satan pa se ne bo mogel več vmešavati in opravljati svojega dela. Tako bo lahko Bog te ljudi popolnoma pridobil. Celo sedaj satan tega ne želi sprejeti; nenehno se zoperstavlja Bogu, vendar pa mu Bog ne posveča nobene pozornosti. Bog je dejal: »Zmagal bom nad vsemi satanovimi temnimi silami in nad vsemi temnimi vplivi.« To je delo, ki ga je treba opraviti v mesu, in to je tudi tisto, zaradi česar je pomembno postati meso; to je, dokončati fazo dela, v kateri bo v zadnjih dneh satan premagan, in izbrisati vse stvari, ki mu pripadajo. Božja zmaga nad satanom je neizogibna! Pravzaprav je satanu spodletelo že dolgo tega. Ko se je po deželi začel širiti evangelij velikega rdečega zmaja – to je, ko je utelešeni Bog začel Svoje delo in se je to delo začelo odvijati – je bil satan popolnoma poražen, kajti glavni namen utelešenja je bil premagati satana. Takoj ko je satan spoznal, da je Bog ponovno postal meso in da je začel opravljati Svoje delo, ki ga ne more zaustaviti nobena sila, je ob pogledu na to delo obnemel in si ni več upal izvajati nadaljnjega zla. Sprva je satan mislil, da je tudi sam obdarjen z obilico modrosti, in je prekinjal in oviral Božje delo; vendar pa ni pričakoval, da bo Bog ponovno postal meso ali da se bo Bog pri Svojem delu poslužil satanovega uporništva, ki mu bo služilo za razodetje in sodbo za človeštvo, s čimer bo osvojil ljudi in premagal satana. Bog je modrejši od satana in Njegovo delo ga močno prekaša. Zato, kot sem že dejal: »Delo, ki Ga opravljam, opravljam kot odgovor na satanove zvijače; na koncu bom razkril Svojo vsemogočnost in satanovo nemoč.« Bog bo Svoje delo opravljal v ospredju, satan pa bo stopicljal v ozadju, vse dokler ne bo na koncu uničen – niti vedel ne bo, kaj ga je zadelo! Resnice se bo zavedel šele, ko bo že poražen in uničen, do takrat pa bo že sežgan v ognjenem jezeru. Ali ne bo takrat povsem prepričan? Kajti tedaj satan ne imel več nobenih načrtov, ki bi se jih lahko poslužil!

Prav to postopno in resnično delo je tisto, ki pogosto obteži Božje srce z žalostjo za človeštvo, zato Njegova vojna s satanom traja že šest tisoč let, in Bog je dejal: »Nikoli več ne bom ustvaril človeštva, niti ne bom nikoli več podelil avtoritete angelom.« Od takrat dalje so angeli, ko so prišli delovat na zemljo, Bogu zgolj sledili, da bi opravili neko delo; nikoli več jim ni podelil nobene avtoritete. Kako so angeli, ki so jih videli Izraelci, opravljali svoje delo? Razkrivali so se v sanjah in prenašali Jehovove besede. Ko je Jezus vstal tri dni po tem, ko je bil križan, so bili angeli tisti, ki so odrinili skalo vstran; Božji Duh tega dela ni opravil sam. Angeli so opravljali le tovrstno delo; igrali so podporne vloge, vendar pa niso imeli nobene avtoritete, kajti Bog jim je ne bi nikoli več podelil. Po nekaj časa dela so ljudje, ki jih je Bog uporabljal na zemlji, prevzeli Božji položaj in dejali: »Želimo preseči vesolje! Želim stati v tretjih nebesih! Želimo imeti vrhovno oblast!« Po nekaj dneh dela so postali ošabni; želeli so imeti vrhovno oblast na zemlji, ustanoviti drug narod, imeti vse stvarstvo pod svojimi nogami in stati v tretjih nebesih. Ali ne veš, da si le človek, ki ga uporablja Bog? Kako bi se lahko dvignili v tretja nebesa? Bog pride na zemljo, da bi delal, tiho in brez stokanja, in odide, ko neopazno dokonča Svoje delo. Nikoli ne stoka, kot to počno ljudje, temveč je pri opravljanju Svojega dela praktično naravnan. Prav tako nikoli ne vstopi v cerkev in reče: »Vse vas bom izbrisal! Preklel in kaznoval vas bom!« On le nadaljuje Svoje delo in odide, ko ga dokonča. Tisti verski pastorji, ki zdravijo bolne in izganjajo demone, s prižnice pridigajo drugim, imajo dolge in pompozne govore ter razpravljajo o nerealnih stvareh, so vsi ošabni do obisti! So le potomci nadangela!

Po tem, ko je Svoje šest tisočletno delo opravljal vse do današnjega dne, je Bog že razkril številna Svoja dejanja, katerih glavni namen je bil premagati satana in prinesti odrešenje vsemu človeštvu. To priložnost izrablja za to, da vse v nebesih, vse na zemlji, vse v morjih in vsak predmet Božjega stvarstva vidi Njegovo vsemogočnost in je priča vsem Njegovih dejanjem. Priložnost, ki se mu je ponudila zaradi satanovega poraza, izkorišča zato, da bi ljudem razodel vsa Svoja dela in jim omogočil, da Ga hvalijo in poveličujejo Njegovo modrost pri porazu satana. Vse na zemlji, v nebesih in v morjih prinaša Bogu slavo, hvali Njegovo vsemogočnost, poveličuje vsako Njegovo delo ter vzklika Njegovo sveto ime. To je dokaz, da je porazil satana; to je dokaz Njegove zmage nad satanom. Še pomembnejše pa je, da je to dokaz Njegove odrešitve človeštva. Celotno Božje stvarstvo Mu prinaša slavo, Ga hvali, ker je premagal Svojega sovražnika in se zmagoslavno vrnil, ter Ga poveličuje kot velikega zmagoslavnega Kralja. Njegov namen ni zgolj premagati satana, zato se Njegovo delo nadaljuje že šest tisoč let. Satanov poraz uporablja za rešitev človeštva; satanov poraz uporablja za razodetje Svojih dejanj in vse Svoje slave. Dobil bo slavo in vsa množica angelov bo videla vso Njegovo slavo. Glasniki v nebesih, ljudje na zemlji in vsi predmeti Njegovega stvarstva na zemlji bodo videli slavo Stvarnika. To je delo, ki Ga opravlja. Njegovo stvarstvo v nebesih in na zemlji bo pričalo Njegovi slavi, On pa se bo zmagoslavno vrnil, po tem, ko bo popolnoma premagal satana, in dopustil človeštvu, da Ga hvali, s čimer bo s Svojim delom dosegel dvojno zmago. Na koncu bo osvojil celotno človeštvo in izbrisal vse, ki se zoperstavljajo in upirajo; z drugimi besedami, izbrisal bo vse tiste, ki pripadajo satanu. Trenutno si priča številnim Božjim dejanjem, a vendar se še vedno zoperstavljaš, si uporen in se ne podrejaš; v sebi nosiš mnogo stvari in delaš, kar želiš. Slediš svojim poželenjem in izbiram; vse to je uporništvo in odpor. Vsaka vera v Boga zavoljo mesenega in zavoljo lastnih poželenj, pa tudi zaradi lastnih simpatij, sveta in satana, je umazana; je po naravi nasprotujoča in uporna. Dandanes obstajajo raznovrstne vere: nekateri iščejo zavetje pred nesrečo, drugi pa želijo prejeti blagoslove; nekateri želijo razumeti skrivnosti, spet drugi iščejo denar. Vse to so oblike upora in vse to je bogokletstvo! Če rečemo, da se nekdo zoperstavlja ali upira – ali se to ne nanaša na takšna vedenja? Dandanes mnogi ljudje godrnjajo, se pritožujejo ali obsojajo. Vse to so stvari, ki jih počnejo zlobni ljudje; ti so primeri človeškega zoperstavljanja in uporništva. Takšne ljudi je obsedel in jih obvladuje satan. Bog pridobi tiste, ki se Mu povsem podredijo; to so ljudje, ki jih je satan pokvaril, vendar pa jih je sedanje Božje delo rešilo in osvojilo, so ljudje, ki so vzdržali v stiskah in so ljudje, ki jih je Bog na koncu povsem pridobil, ki nič več ne živijo pod satanovo oblastjo, ki so se osvobodili nepravičnosti in ki so pripravljeni živeti svetost – takšni so najsvetejši ljudje; ti so resnično sveti. Če tvoja sedanja dejanja niso skladna niti z enim delom Božjih zahtev, potem boš pregnan. To je neizpodbitno. Vse je odvisno od tega, kar se zgodi sedaj; čeprav si bil vnaprej določen in izbran, bodo tvoja današnja dejanja določila tvoj izid. Če sedaj ne zmoreš slediti, boš pregnan. Če ne zmoreš slediti sedaj, kako boš lahko sledil kasneje? Pred teboj se je zgodil tako velik čudež, ti pa še vedno ne verjameš. Kako boš torej v Boga verjel kasneje, ko bo končal Svoje delo in tovrstnega dela ne bo več opravljal? Takrat bo še bolj nemogoče, da bi Mu sledil! Kasneje se bo Bog zanašal na tvoj odnos, tvoje znanje o delu utelešenega Boga in tvoje izkušnje, da bo ugotovil, ali si grešen ali pravičen, oziroma, da bo ugotovil, ali si izpopolnjen ali pregnan. Sedaj moraš jasno videti. Sveti Duh deluje tako: tvoj izid določa glede na tvoje današnje vedenje. Kdo govori današnje besede? Kdo opravlja današnje delo? Kdo odloča o tem, da boš danes pregnan? Kdo odloča, da te bo izpopolnil? Ali to ni tisto, kar delam Sam? Jaz sem Tisti, ki govori te besede; Jaz sem Tisti, ki opravlja to delo. Preklinjanje, kaznovanje in obsojanje ljudi so del Mojega dela. Na koncu bom tudi Sam odločil, ali te bom pregnal. Vse to je Moja stvar! To, da vas naredim popolne, je Moja stvar, in to, da vam dovolim uživati v blagoslovih, je prav tako Moja stvar. To je celotno delo, ki Ga opravljam. Jehova tvojega izida ni določil vnaprej; določa ga današnji Bog. Določa se prav sedaj; ni bil določen že dolgo tega, pred stvaritvijo sveta. Nekateri nesmiselni ljudje pravijo: »Morda je kaj narobe s Tvojimi očmi in me ne vidiš, kot bi me moral. Na koncu boš videl, kar bo razkril Duh!« Sprva je Jezus za Svojega apostola izbral Judo. Ljudje se sprašujejo: »Kako je lahko izbral apostola, ki Ga bo izdal?« Juda sprva ni imel nobenega namena izdati Jezusa; to se je zgodilo šele pozneje. Takrat je Jezus na Juda gledal precej naklonjeno; pripravil ga je do tega, da Mu je sledil, zaupal pa mu je tudi odgovornost za finančne zadeve. Če bi Jezus vedel, da bo Juda poneveril denar, mu ne bi nikoli prepustil odgovornosti za takšne stvari. Lahko bi rekli, da Jezus prvotno ni vedel, da je ta mož pokvarjen in goljufiv ali da bo ogoljufal svoje brate in sestre. Kasneje, ko je Juda sledil Jezusu že nekaj časa, je Jezus videl, kako se dobrika svojim bratom in sestram ter Bogu. Ljudje so tudi ugotovili, da je imel Juda navado jemati denar iz vreče za denar, zato so to povedali Jezusu. Šele takrat je Jezus izvedel za vse, kar se je dogajalo. Ker je moral Jezus opraviti delo križanja in je potreboval nekoga, ki bi Ga izdal, in ker je bil Juda ravno pravšnja oseba za tovrstno vlogo, je Jezus dejal: »Med nami bo nekdo, ki Me bo izdal. Sin človeka bo to izdajstvo izkoristil za to, da bo križan, in po treh dneh bo vstal od mrtvih.« Takrat Jezus dejansko ni izbral Jude, da bi Ga izdal; prav nasprotno, upal je, da Mu bo Juda zvest apostol. Nepričakovano pa se je izkazalo, da je bil Juda pohlepen izrojenec, ki je izdal Gospoda, zato je Jezus izkoristil to situacijo in ga izbral za to delo. Če bi bilo vseh dvanajst Jezusovih apostolov zvestih in med njimi ne bi bilo nobenega Judi podobnega, potem bi na koncu morala biti oseba, ki bi izdala Jezusa, nekdo, ki ne bi bil eden izmed njegovih apostolov. Vendar pa se je takrat zgodilo, da je bil med apostoli nekdo, ki je rad jemal podkupnine: Juda. Zato je Jezus izrabil tega človeka, da bi dokončal Svoje delo. Kako preprosto je bilo to! Jezus tega ni določil na začetku Svojega dela; to odločitev je sprejel šele, ko so se zadeve razvile do določene točke. To je bila Jezusova odločitev, kar pomeni, da je bila to odločitev Samega Božjega Duha. Prvotno je bil Jezus tisti, ki je izbral Juda; ko je Juda kasneje izdal Jezusa, je bilo to nekaj, kar je storil Sveti Duh, in sicer, da bi to služilo Njegovim ciljem. Ko je Jezus izbral Juda, ni vedel, da Ga bo izdal. Vedel je le, da je ta človek Juda Iškarijot. Tudi vaši izidi so določeni glede na vašo današnjo stopnjo podreditve in glede na vašo življenjsko stopnjo rasti, ne pa glede na človeško predstavo, da so bili vaši izidi vnaprej določeni ob stvarjenju sveta. Te stvari moraš jasno doumeti. Nobeno od teh del ni opravljenega tako, kot si predstavljaš.