Bistvena razlika med učlovečenim Bogom in ljudmi, ki jih Bog uporablja

Mnogo je let, ko je Božji Duh iskal, ko je deloval na zemlji, in veliko je tistih, ki jih je Bog uporabljal za opravljanje svojega dela skozi stoletja. Toda ves ta čas je bil Božji Duh brez primernega počivališča, zato je Bog svoje delo opravljal med različnimi ljudmi. Če povzamemo, je Njegovo delo opravljeno skozi ljudi. To pomeni, da se v vseh teh letih Božje delo ni nikoli ustavilo, ampak se nadaljuje v ljudeh vse do danes. Čeprav je Bog izrekel toliko besed in opravil toliko dela, človek še vedno ne pozna Boga, ker se človeku ni nikoli prikazal in ker nima otipljive oblike. In tako mora Bog to delo – delo, da bi vsi ljudje spoznali pomen Božjega dela a v praksi – pripeljati do konca. Da bi to dosegel, mora Bog človeštvu otipljivo razodeti svojega Duha in opraviti svoje delo med ljudmi. To pomeni, da šele takrat, ko Božji Duh prevzame fizično obliko, si nadene meso in kosti ter vidno hodi med ljudmi, jih spremlja v njihovem življenju, se včasih pokaže in včasih skrije, šele takrat lahko ljudje dosežejo Njegovo globlje razumevanje. Če bi Bog ostal le v mesu, ne bi mogel v celoti dokončati svojega dela. Ko bo Bog nekaj časa deloval v mesu in izpolnil poslanstvo, ki ga je treba opraviti v mesu, bo zapustil telo in deloval v duhovnem kraljestvu po podobi mesa, tako kot je to storil Jezus, potem ko je nekaj časa deloval v običajnem človeštvu in dokončal vse delo, ki Ga je moral dokončati. Morda se spomnite tega odlomka iz »Pot … (5)«: »Spominjam se, da mi je Oče rekel: ›Na zemlji si prizadevaj le za to, da izpolnjuješ Očetovo voljo in dokončaš Njegovo nalogo. Nič drugega te ne zadeva. ‹« Kaj vidiš v tem odlomku? Ko Bog pride na zemljo, opravlja le Svoje delo znotraj božanstva, ki ga je nebeški Duh zaupal učlovečenemu Bogu. Ko pride, pa govori po vsej deželi, da bi z različnimi sredstvi in z različnih vidikov dal glas Svojim izrekom. Njegov cilj in načelo delovanja sta predvsem oskrba človeka in poučevanje človeka, ne ukvarja pa se s stvarmi, kot so medosebni odnosi ali podrobnosti življenja ljudi. Njegovo glavno poslanstvo je govoriti v imenu Duha. To pomeni, da ko se Božji Duh otipljivo pojavi v mesu, poskrbi le za človekovo življenje in objavi resnico. Ne vključuje se v delo človeka, kar pomeni, da ne sodeluje v delu človeštva. Ljudje ne morejo opravljati božanskega dela in Bog ne sodeluje pri človeškem delu.. V vseh letih, odkar je Bog prišel na zemljo, da bi opravil svoje delo, ga je vedno opravljal prek ljudi. Vendar teh ljudi ne moremo šteti za utelešenega Boga, temveč le za tiste, ki jih Bog uporablja. Današnji Bog pa lahko govori neposredno z vidika božanskosti, pošilja glas Duha in deluje v Njegovem imenu. Vsi, ki jih je Bog uporabljal skozi stoletja, so prav tako primeri delovanja Božjega Duha v mesenem telesu – zakaj jih torej ne bi mogli imenovati Bog? Toda današnji Bog je tudi Božji Duh, ki deluje neposredno v telesu, in tudi Jezus je bil Božji Duh, ki je deloval v telesu; oba se imenujeta Bog. Kakšna je torej razlika? Ljudje, ki jih je Bog uporabljal skozi stoletja, so bili vsi sposobni normalnega razmišljanja in razuma. Vsi so razumeli načela človeškega vedenja. Imeli so običajne človeške ideje in posedovali so vse stvari, ki bi jih normalni ljudje morali posedovati. Večina od njih je imela izjemen talent in prirojeno inteligenco. Pri delu na teh ljudeh Božji Duh uporablja njihove talente, ki so njihovi darovi, dani od Boga. Božji Duh vnaša njihove talente v igro in uporablja njihove prednosti v služenju Bogu. Vendar je Božje bistvo brez idej in misli, neokrnjeno s človeškimi nameni in nima niti tistega, kar imajo običajni ljudje.. Kar pomeni, da sploh ni seznanjen z načeli človeškega vedenja. Tako je, ko pride današnji Bog na zemljo. Njegovo delo in njegove besede so brez človeških namenov ali človeških misli, ampak so neposredna manifestacija namenov Duha, ki deluje neposredno v Božjem imenu. To pomeni, da Duh neposredno govori, se pravi, da božanskost neposredno opravlja delo, ne da bi se vanj vmešala kakršnakoli človeška namera. Z drugimi besedami, utelešeni Bog neposredno uteleša božanskost, je brez človeških misli ali idej in ne razume načel človeškega ravnanja. Če bi delovala samo božanskost (kar pomeni, da bi deloval zgolj Bog sam), se Božje delo na zemlji ne bi moglo izvajati. Ko torej Bog pride na zemljo, mora imeti majhno število ljudi, ki jih uporabi za delo v človeštvu v povezavi z delom, ki ga Bog opravlja v božanstvu. Z drugimi besedami, uporablja človeško delo, da bi podprl Svoje božansko delo. V nasprotnem primeru človek ne bi mogel neposredno sodelovati pri božanskem delu. Tako je bilo z Jezusom in Njegovimi učenci. Med Svojim časom na svetu je Jezus odpravil stare zakone in postavil nove zapovedi. Spregovoril je tudi veliko besed. Vse to delo je bilo opravljeno v božanstvu. Drugi, kot so Peter, Pavel in Janez, so svoje nadaljnje delo oprli na temelje Jezusovih besed. To pomeni, da je Bog začel svoje delo v tem času, s čimer je uvedel začetek Časa Milosti; to pomeni, da je uvedel nov čas, odpravil staro in izpolnil besede: »Bog je Začetek in Konec.« Z drugimi besedami, človek mora opravljati človeško delo na temelju božanskega dela. Ko je Jezus povedal vse, kar je imel povedati, in končal Svoje delo na zemlji, je zapustil človeka. Po tem so vsi ljudje delali po načelih, izraženih v njegovih besedah, in se ravnali po resnicah, o katerih je govoril. Vsi ti ljudje so delali za Jezusa. Če bi delo opravljal samo Jezus, ne glede na to, koliko besed bi izrekel, se ljudje ne bi mogli ukvarjati z Njegovimi besedami, saj je deloval v božanskosti in je lahko govoril samo božanske besede, zato ni mogel razložiti stvari do te mere, da bi običajni ljudje lahko razumeli Njegove besede. Zato je moral imeti apostole in preroke, ki so prišli za Njim in dopolnili Njegovo delo. To je načelo, po katerem utelešeni Bog opravlja Svoje delo – z utelešenim mesom govori in dela, da bi dopolnil delo božanstva, nato pa uporabi nekaj ali morda več ljudi, ki so po Božjem srcu, da dopolnijo Njegovo delo. To pomeni, da Bog uporablja ljudi po Svojem srcu, da opravljajo delo pastirstva in zalivanja v človeštvu, da bi Božje izvoljeno ljudstvo lahko vstopilo v resničnost resnice.

Če bi Bog, ko je prišel v mesu, opravljal samo božansko delo in ne bi bilo ljudi po Njegovem srcu, ki bi delovali skupaj z Njim, potem človek ne bi mogel razumeti Božje volje ali sodelovati z Bogom. Bog mora uporabiti normalne ljudi, ki so po Njegovem srcu, da dokončajo to delo, da bdijo nad cerkvami in jih pastirsko vodijo, tako da bo mogoče doseči raven, ki si jo človek s svojimi kognitivnimi procesi, s svojimi možgani, lahko predstavlja. Z drugimi besedami, Bog uporablja majhno število ljudi, ki so po njegovem srcu, da »prevedejo« delo, ki ga opravlja v Svoji božanskosti, tako da ga je mogoče odpreti – da spremenijo božanski jezik v človeški jezik, tako da ga ljudje lahko razumejo in doumejo. Če Bog tega ne bi storil, nihče ne bi razumel Božjega božanskega jezika, kajti ljudje po Božjem srcu so navsezadnje majhna manjšina in človekova sposobnost razumevanja je šibka. Zato se Bog odloči za to metodo samo, ko deluje v učlovečenem mesu. Če bi obstajalo samo božje delo, človek ne bi mogel spoznati Boga ali sodelovati z njim, saj ne bi razumel Božjega jezika. Človek lahko razume ta jezik le s pomočjo ljudi po Božjem srcu, ki pojasnjujejo Njegove besede. Če pa bi znotraj človeštva delovali le takšni ljudje, bi to lahko le ohranjalo človekovo normalno življenje, ne bi pa moglo spremeniti njegove narave. Božje delo ne bi moglo imeti novega izhodišča; ponavljale bi se le iste stare pesmi, iste stare frazeologije. Le s posredovanjem utelešenega Boga, ki v času svojega utelešenja pove vse, kar je treba povedati, in stori vse, kar je treba storiti, nato pa ljudje delajo in doživljajo po Njegovih besedah, se bo le tako lahko spremenila njihova življenjska narava in le tako bodo lahko šli v korak s časom. Tisti, ki deluje v božanstvu, predstavlja Boga, medtem ko so tisti, ki delujejo v človeškosti, ljudje, ki jih uporablja Bog. To pomeni, da se učlovečeni Bog bistveno razlikuje od ljudi, ki jih Bog uporablja. Učlovečeni Bog je sposoben opravljati božansko delo, ljudje, ki jih Bog uporablja, pa ne. Na začetku vsake dobe Božji Duh osebno spregovori in sproži novo dobo, da bi človeka pripeljal na nov začetek. Ko neha govoriti, to pomeni, da je Božje delo v Njegovi božanskosti opravljeno. Nato vsi ljudje sledijo vodstvu tistih, ki jih je Bog uporabil za vstop v njihovo življenjsko izkušnjo. Hkrati je to tudi faza, v kateri Bog pripelje človeka v novo dobo in ljudem da novo izhodišče – takrat se Božje delo v mesu zaključi.

Bog ne pride na Zemljo, da bi izpopolnil Svojo normalno človeškost, niti da bi opravljal delo normalne človeškosti. Prihaja le zato, da bi opravil božansko delo v normalni človeškosti. To, kar Bog govori o običajni človeškosti, ni tako, kot si ljudje predstavljajo. Človek definira »normalno človeškost« kot to, da ima ženo ali moža ter sinove in hčere, kar je dokaz, da je normalen človek; Bog pa tega ne vidi tako. Za normalno človeškost vidi normalno človeško razmišljanje, normalno človeško življenje in rojstvo normalnih ljudi. Toda Njegova normalnost ne vključuje imeti žene ali moža in otrok na način, kot človek govori o normalnosti. To pomeni, da je za človeka normalna človeškost, o kateri govori Bog, tisto, kar bi človek imel za odsotnost človeškosti, skoraj brez čustev in na videz brez telesnih potreb, tako kot Jezus, ki je imel le zunanjost normalnega človeka in je prevzel videz normalnega človeka, v bistvu pa ni v celoti imel vsega, kar bi normalen človek moral imeti. Iz tega je razvidno, da bistvo utelešenega Boga ne obsega vsega normalne človeškosti, temveč le del stvari, ki bi jih ljudje morali imeti, da bi podpirali rutino normalnega človeškega življenja in ohranjali normalne človeške razumske sposobnosti. Toda te stvari nimajo nobene zveze s tem, kar človek smatra za normalno človeškost. So tisto, kar bi moral imeti učlovečeni Bog. Nekateri pa trdijo, da lahko za učlovečenega Boga rečemo, da ima normalno človeškost le, če ima ženo, sinove in hčere, družino; brez teh stvari, pravijo, ni normalen človek. Potem te vprašam: »Ali ima Bog ženo? Ali je možno, da ima Bog moža? Ali ima Bog lahko otroke?« Ali to niso napačne trditve? Vendar učlovečeni Bog ne more vzleteti iz razpoke med skalami ali pasti z neba. Lahko se rodi samo v normalni človeški družini. Zato ima starše in sestre. To so stvari, ki bi jih normalno človeštvo učlovečenega Boga moralo imeti. Tako je bilo z Jezusom; Jezus je imel očeta in mater, sestre in brate in vse to je bilo normalno. Toda če bi imel ženo ter sinove in hčere, to ne bi bila normalna človeškost, ki jo je Bog namenil učlovečenemu Bogu. Če bi bilo tako, On ne bi mogel delati v imenu božanstva. Ravno zato, ker ni imel žene ali otrok in je bil rojen iz normalnih ljudi v normalno družino, je bil sposoben opravljati božansko delo. Če to še dodatno pojasnimo, Bog meni, da je normalna oseba oseba, rojena v normalni družini. Le taka oseba je usposobljena za opravljanje božanskega dela. Če pa bi ta oseba imela ženo, otroke ali moža, ne bi mogla opravljati božjega dela, saj bi imela le normalno človeškost, ki jo potrebujejo ljudje, ne pa tudi normalne človeškosti, ki jo zahteva Bog. Tisto, kar meni Bog, in tisto, kar razumejo ljudje, se pogosto zelo razhaja, med njima so velike razlike. V tej fazi Božjega dela je marsikaj v nasprotju s predstavami ljudi in se od njih močno razlikuje. Lahko bi rekli, da je ta faza Božjega dela v celoti sestavljena iz praktičnega delovanja božanstva, človeštvo pa ima podporno vlogo. Ker Bog prihaja na zemljo, da bi sam opravil Svoje delo, namesto da bi dovolil človeku, da se ga loti, se učloveči v mesu (v nepopolni, običajni osebi), da bi opravil Svoje delo. To učlovečenje uporablja, da človeštvu predstavi novo dobo, da mu pove naslednji korak v Svojem delu in da od ljudi zahteva, naj vadijo v skladu s potjo, opisano v Njegovih besedah. S tem je Božje delo v mesu končano; Bog bo zapustil človeštvo in ne bo več živel v mesu običajnega človeštva, ampak se bo oddaljil od človeka, da bi nadaljeval z drugim delom Svojega delovanja. Nato z ljudmi po lastnem srcu nadaljuje svoje delo na zemlji med to skupino ljudi, vendar v njihovi človeškosti.

Učlovečeni Bog ne more ostati s človekom za vedno, saj ima Bog še veliko drugega dela. Ne more biti vezan na meso; za delo, ki Ga mora opraviti, se mora znebiti mesa, čeprav to delo opravlja v podobi mesa. Ko Bog pride na zemljo, ne čaka, da bi dosegel obliko, ki bi jo moral doseči normalen človek, preden umre in zapusti človeštvo. Ne glede na to, kako staro je Njegovo telo, ko je Njegovo delo končano, gre in zapusti človeka. Zanj starost ne obstaja, Svojih dni ne šteje v skladu s človeško življenjsko dobo, temveč Svoje življenje v mesu konča v skladu s koraki Svojega dela. Morda nekateri menijo, da se mora Bog, ko pride v meso, do neke mere postarati, zrasti v odraslo osebo, se postarati in oditi šele, ko telo propade. To je človekova domišljija; Bog ne deluje tako. V meso je prišel le zato, da bi opravljal delo, ki naj bi Ga opravljal, in ne zato, da bi živel življenje normalnega človeka, ki se rodi staršem, odrašča, si ustvari družino in začne kariero, ima in vzgaja otroke ali doživlja življenjske vzpone in padce – vse dejavnosti normalnega človeka. Ko Bog pride na zemljo, je to Božji Duh, ki se obleče v meso, pride v meso, vendar Bog ne živi življenja normalne osebe. Prišel je, da bi uresničil en del Svojega načrta upravljanja. Nato bo zapustil človeštvo. Ko pride v meso, Božji Duh ne izpopolni običajne človeškosti mesa. Ob času, ki ga je Bog vnaprej določil, se božanstvo neposredno loti dela. Ko opravi vse, kar mora, in v celoti zaključi Svoje poslanstvo, se delo Božjega Duha v tej fazi konča, takrat se konča tudi življenje učlovečenega Boga, ne glede na to, ali je Njegovo meseno telo dočakalo Svojo življenjsko dobo. To pomeni, da ne glede na stopnjo življenja, ki jo doseže meseno telo, ne glede na to, kako dolgo živi na zemlji, o vsem odloča delovanje Duha. To nima nobene zveze s tem, kar človek smatra za normalno človeškost. Kot primer vzemite Jezusa. V mesu je živel triintrideset let in pol. Glede na življenjsko dobo človeškega telesa ne bi smel umreti pri tej starosti in ne bi smel oditi. Toda Božjega Duha to ni zanimalo. Ko je bilo Njegovo delo končano, je bilo telo odvzeto in je izginilo skupaj z Duhom. To je načelo, po katerem Bog deluje v mesu. In tako, strogo gledano, človeškost učlovečenega Boga ni prvotnega pomena. Ponavljam, na zemljo ne prihaja zato, da bi živel življenje normalnega človeka. Najprej ne vzpostavi normalnega človeškega življenja, nato pa začne delovati. Namesto tega, dokler se rodi v normalni človeški družini, je sposoben opravljati božansko delo, delo, ki ni omadeževano s človeškimi nameni, ki ni meseno, ki zagotovo ne sprejema načinov družbe ali vključuje človeških misli ali pojmov, še več, ki ne vključuje človeških filozofij življenja. To je delo, ki ga želi opraviti učlovečeni Bog, in to je tudi praktični pomen njegovega učlovečenja. Bog pride v meso predvsem zato, da opravi del dela, ki ga je treba opraviti v mesu, ne da bi bil deležen drugih nepomembnih procesov, in kar zadeva izkušnje normalnega človeka, jih ni deležen. Delo, ki ga mora opraviti Božje učlovečeno meso, ne vključuje običajnih človeških izkušenj. Bog torej pride v meso, da bi opravil delo, ki Ga mora opraviti v mesu. Vse ostalo z Njim nima nobene zveze; ne ukvarja se s toliko nepomembnimi procesi. Ko je Njegovo delo končano, se konča tudi pomen Njegovega učlovečenja. Zaključek te faze pomeni, da se je delo, ki ga je moral opraviti v mesu, končalo in da je poslanstvo Njegovega mesa končano. Toda On ne more v nedogled delovati v mesu. Premakniti se mora na drug kraj, da bi delal, na kraj zunaj mesa. Samo tako je lahko njegovo delo opravljeno v celoti in napreduje k večjemu učinku. Bog deluje po Svojem prvotnem načrtu. Katero delo mora opraviti in katero je končal, Mu je tako jasno kot na dlani. Bog vodi vsakega posameznika, da hodi po poti, ki jo je On že vnaprej določil. Temu ne more ubežati nihče. Le tisti, ki sledijo vodstvu Božjega Duha, bodo lahko stopili naprej po poti. Lahko se zgodi, da v poznejšem delovanju človeka ne bo vodil Bog, ki govori v mesu, ampak Duh z otipljivo obliko, ki bo vodil njegovo življenje. Le tako se bo človek lahko konkretno dotaknil Boga, Ga opazoval in bolje vstopil v resničnost, ki jo zahteva Bog, da bi se izpopolnil z Božjim delom v praksi. To je delo, ki ga Bog namerava opraviti in kar je On načrtoval že zdavnaj. Iz tega bi morali vsi videti pot, ki bi jo morali ubrati!