Razlika med Božjim poslanstvom in človeško dolžnostjo

Spoznati morate vizije Božjega dela in dojeti splošno usmeritev Njegovega dela. To je pozitiven vstop. Ko boš natančno obvladal resnico vizij, bo tvoj vstop zanesljiv. Ne glede na spremembe Božjega dela, boš v svojem srcu ostal stanoviten, vizije ti bodo jasne in imel boš cilj svojega vstopa ter prizadevanj. Tako se bodo vse izkušnje in znanje v tebi poglobile in postale temeljitejše. Ko boš dojel širšo sliko v celoti, v življenju ne boš več doživljal neuspehov in ne boš več zgrešil poti. Če ne boš spoznal teh stopenj dela, boš neuspeh doživljal na vsakem koraku, potreboval boš več kot le nekaj dni, da boš težave odpravil, in tudi več tednov ne boš našel prave poti. Mar zaradi tega ne boš zaostajal? Pri pozitivnem vstopu in praksi je veliko odvisno od njunega načina, ki ga moraš obvladati. Glede vizij Božjega dela moraš dojeti naslednje: pomembnost Njegovega osvajalnega dela, prihodnjo pot do izpopolnjenja, tisto, kar je treba doseči skozi doživetje preizkušenj in stiske, pomembnost sodbe in kazni, načela, po katerih deluje Sveti Duh, in načela izpopolnjenja in osvajanja. Vse to spada k resnici vizij. Ostalo so tri stopnje dela v Času Postave, Času Milosti in Času Kraljestva ter prihodnje pričevanje. Tudi te so resnica vizij in tisto, kar je najbolj temeljno in odločilno. Danes je toliko tistega, česar bi se morali lotiti in prakticirati, in zdaj je to še bolj razslojeno in podrobno. Če teh resnic ne poznaš, to kaže, da moraš vstop šele doseči. Večino časa je človeško poznavanje resnic preplitko. Ljudje ne zmorejo udejanjiti nekaterih osnovnih resnic in ne znajo obvladati niti najbolj trivialnih zadev. Razlog, zaradi katerega ljudje ne zmorejo udejanjati resnice, je upornost njihove narave ter preveč površinsko in enostransko poznavanje današnjega dela. Zato ni niti najmanj lahka naloga ljudi izpopolniti. Povsem preveč uporen si in v sebi ohranjaš preveč starega sebe. Ne moreš stati na strani resnice in ne moreš udejanjati niti najbolj samoumevnih resnic. Takšnih ljudi ni mogoče odrešiti in niso osvojeni. Če tvoj vstop ni podrobneje določen in nima ciljev, ne boš deležen hitre rasti. Če v tvojem vstopu ni niti kančka realnosti, bo vse tvoje prizadevanje zaman. Če se ne zavedaš bistva resnice, se ne boš spremenil. Rast in spremembe v človekovem življenju se doseže z vstopom v realnost in hkrati z doživljanjem podrobnih izkušenj. Če ob svojem vstopu doživiš veliko podrobnih izkušenj ter imaš veliko dejanskega znanja in si zares vstopil, potem se bo tvoja narava hitro spremenila. Četudi danes prakse še ne razumeš povsem, moraš razumeti vsaj vizije Božjega dela. V nasprotnem primeru ne boš zmogel vstopiti. Vstopiti je mogoče šele, ko poznaš resnico. Samo če te Sveti Duh v tvojih izkušnjah razsvetli, boš resnico globlje razumel in dosegel poglobljen vstop. Spoznati morate delo Boga.

Na začetku, po stvarjenju človeka, so bili osnova Božjega dela Izraelci. Ves Izrael je bil osnova Jehovovega dela na zemlji. Delo Jehove je bilo neposredno voditi in paziti na ljudi z vzpostavitvijo postave, da bi lahko živeli normalno življenje in Ga na zemlji na normalen način častili. V Času Postave človek ni mogel Boga videti ali se Ga dotakniti. Ker Bog ni počel drugega, kot vodil, učil in pazil na prvotne ljudi, ki jih je Satan pokvaril, v Njegovih besedah ni bilo drugega kot postava, Božji zakoni in pravila človeškega ravnanja, medtem ko življenjskih resnic ljudem ni razodel. Izraelcev pod Njegovim vodstvom Satan ni povsem pokvaril. Božje delo postave je bila le prva stopnja odrešenjskega dela, začetek odrešenjskega dela in ni imelo domala nič opraviti s spremembami življenjske narave človeka. Zato se Bogu na začetku odrešenjskega dela za Svoje delo v Izraelu ni bilo treba učlovečiti in je potreboval posrednika – orodje – po katerem je lahko človeka nagovoril. Tako so se med ustvarjenimi bitji pojavili tisti, ki so govorili in delovali v imenu Jehove. Na ta način so sinovi človekovi in preroki začeli delovati med ljudmi. Sinovi človekovi so med ljudmi delovali v imenu Jehove. Da jih je Jehova imenoval »sinovi človekovi«, pomeni, da so določili postavo v Njegovem imenu. Bili so tudi duhovniki v izraelskemu narodu, duhovniki, na katere je Jehova pazil in jih varoval in v katerih je deloval Duh Jehove. Bili so voditelji ljudi in so neposredno služili Jehovi. Po drugi strani je bila naloga prerokov govoriti v imenu Jehove ljudem vseh dežel in plemen. Delo Jehove so tudi prerokovali. Tako sinove človekove kot preroke je poklical Sam Duh Jehove in so v sebi nosili delo Jehove. Med ljudmi so neposredno predstavljali Jehovo. Svoje delo so opravljali samo zato, ker jih je Jehova poklical, in ne zato, ker bi se v njihovih telesih učlovečil Sam Sveti Duh. Čeprav so si bili torej podobni v besedah in delovanju v imenu Boga, se v teh sinovih človekovih in prerokih Časa Postave ni učlovečil Bog. Božje delo v Času Milosti in na zadnji stopnji je natanko nasprotno, saj je tako odrešenjsko delo kot sodbo človeka opravil Sam učlovečeni Bog, zato ni bilo treba ponovno klicati prerokov in sinov človekovih, da bi delovali v Njegovem imenu. V očeh človeka ni bistvene razlike med bistvom in načinom njihovega delovanja. Prav zato ljudje nenehno mešajo delo učlovečenega Boga z delom prerokov in sinov človekovih. Podoba učlovečenega Boga je bila v bistvu enaka kot podoba prerokov in sinov človekovih. Hkrati je bil učlovečeni Bog še bolj normalen in resničen kot preroki. Zato jih človek ne zmore razlikovati. Pozoren je izključno na videz in se niti najmanj ne zaveda, da je med njimi bistvena razlika, čeprav podobno delajo in govorijo. Ker je človekova sposobnost razlikovanja prešibka, ne more razlikovati niti preprostih zadev, kaj šele nekaj tako zapletenega. Ko so preroki in ljudje, po katerih je deloval Sveti Duh, govorili in delovali, so s tem izpolnjevali človeške dolžnosti, izpolnjevali so vlogo ustvarjenih bitij in počeli, kar mora človek početi. Namen besed in dela učlovečenega Boga pa je bilo izpolniti Svoje poslanstvo. Čeprav je imel zunanjo podobo ustvarjenega bitja, Njegovo delo ni bilo izpolnjevanje Svoje vloge, temveč poslanstva. Izraz »dolžnost« se uporablja za ustvarjena bitja, medtem ko se za učlovečenega Boga uporablja izraz »poslanstvo«. Med njima je bistvena razlika in nista zamenljiva. Delo človeka je zgolj opraviti svojo dolžnost, medtem ko je delo Boga upravljati in izvajati Svoje poslanstvo. Zato so apostoli, čeprav je po njih deloval Sveti Duh, ki je tudi napolnjeval številne preroke, s svojim delom in besedami zgolj izpolnjevali svoje dolžnosti kot ustvarjena bitja. Četudi so njihove prerokbe morda prekašale besede življenja učlovečenega Boga in je njihova človečnost presegala človečnost učlovečenega Boga, so še vedno zgolj opravljali svojo dolžnost in niso izpolnjevali poslanstva. Dolžnost človeka se nanaša na njegovo vlogo. Gre za tisto, kar človek lahko izvrši. Poslanstvo, ki ga izvaja učlovečeni Bog, pa je povezano z Njegovim upravljanjem, ki ga človek ne more izvrševati. Ko učlovečeni Bog govori, deluje ali dela čudeže, opravlja veliko delo v sklopu Svojega upravljanja in tega dela človek ne more opravljati namesto Njega. Delo človeka je zgolj opravljati svojo dolžnost kot ustvarjeno bitje na posameznih stopnjah Božjega dela upravljanja. Brez Božjega upravljanja, tj. če bi bilo poslanstvo učlovečenega Boga izgubljeno, bi bila tudi dolžnost ustvarjenega bitja izgubljena. Božje delo pri izvajanju Svojega poslanstva je upravljanje ljudi, medtem ko je človekovo opravljanje dolžnosti izpolnjevanje lastnih dolžnosti, da bi izpolnil zapovedi Stvarnika, in tega ni nikakor mogoče šteti za izpolnjevanje svojega poslanstva. Za notranje bistvo Boga – Njegovega Duha – je Božje delo Njegovo upravljanje, medtem ko je za učlovečenega Boga, ki ima zunanjo podobo ustvarjenega bitja, Njegovo delo izpolnjevanje Svojega poslanstva. Človek se lahko zgolj po svojih najboljših močeh potrudi v okviru Božjega upravljanja in pod Njegovim vodstvom.

Ko človek opravi svojo dolžnost, v resnici doseže vse tisto, kar je naravno v njem, tj. tisto, kar je zanj mogoče. Šele takrat opravi svojo dolžnost. Pomanjkljivosti človeka med služenjem se postopoma zmanjšujejo s povečevanjem izkušenj in v procesu sodbe, ki jo prestaja, ter ne ovirajo ali vplivajo na njegovo dolžnost. Tisti, ki nehajo služiti ali popustijo in se umaknejo zaradi strahu pred slabimi posledicami služenja, so najbolj strahopetni od vseh. Če ljudje ne morejo izraziti, kar bi morali izraziti med služenjem, ali doseči, kar lahko naravno dosežejo, temveč namesto tega zapravljajo čas in le navidezno delajo, so izgubili vlogo, ki bi jo kot ustvarjena bitja morali imeti. Takšnim ljudem pravijo »povprečneži« in niso za nobeno rabo. Le kako bi lahko takšnim ljudem upravičeno rekli ustvarjena bitja? Mar to niso pokvarjena bitja bleščeče zunanjosti, toda črvive notranjosti. Če se ima nekdo za Boga, a ni sposoben izraziti božanskosti svojega bitja, opraviti dela Boga Samega ali predstavljati Boga, potem gotovo ni Bog, kajti nima bistva Boga in tisto, kar lahko Bog po svoji naravi doseže, v njem ne obstaja. Če človek izgubi, kar lahko po svoji naravi doseže, ga ni več mogoče imeti za človeka in ni vreden, da bi bil ustvarjeno bitje ali da bi prišel pred Boga in Mu služil. Niti ni vreden Božje milosti ali Njegovega varstva, zaščite in izpopolnjenja. Mnogi, ki so izgubili zaupanje Boga, nato izgubijo tudi Božjo milost. Ne le, da ne prezirajo svojega napačnega ravnanja, temveč brezsramno širijo idejo, da Božja pot ni prava, medtem ko uporni celo zanikajo obstoj Boga. Kako bi lahko bili takšni ljudje, v katerih je takšna upornost, upravičeni uživati Božjo milost? Tisti, ki ne opravljajo svoje dolžnosti, so Bogu zelo uporni in Njegovi veliki dolžniki, a se vseeno od Njega odvračajo in kritizirajo, da Bog nima prav. Kako bi lahko takšen človek bil vreden izpopolnitve? Mar ni na dobri poti, da bo zavržen in kaznovan? Ljudje, ki ne opravljajo svoje dolžnosti pred Bogom, so že krivi najbolj gnusnih zločinov, za katere je celo smrt nezadostna kazen, a si kljub temu drznejo z Bogom prerekati in Ga izzivati. Kaj koristi izpopolniti takšne ljudi? Če ljudje ne izpolnijo svoje dolžnosti, bi se morali počutiti krive in dolžne. Morali bi prezirati lastno šibkost in nekoristnost, svojo upornost in pokvarjenost in hkrati izročiti svoje življenje Bogu. Šele tedaj postanejo ustvarjena bitja, ki resnično ljubijo Boga, in samo takšni ljudje so vredni prejeti blagoslov in obljubo Boga ter Božje izpopolnitve. Kaj pa večina vas? Kakšen je vaš odnos do Boga, ki živi med vami? Kako vi izpolnjujete svojo dolžnost pred Njim? Ste storili vse, kar ste bili pozvani, tudi za ceno svojega življenja? Kaj ste žrtvovali? Mar vam nisem veliko dal? Ali lahko dojamete? Kako zvesti ste Mi? Kako ste Mi služili? Kaj pa vse tisto, kar Sem vam podaril in storil za vas? Ste izmerili vse to? Ste vsi to presodili in primerjali s tisto malo vesti, ki je v vas? Koga bi lahko bile vaše besede in dejanja vredna? Bi lahko bilo tako drobceno vaše žrtvovanje vredno vsega, kar Sem vam podaril? Ne morem drugače, zato Sem se brezpogojno za vas žrtvoval, a kljub temu imate v sebi zle namene in ste do Mene malodušni. To je domet vaše dolžnosti, vaše edine vloge. Mar ni tako? Ali ne veste, da vam je povsem spodletelo pri opravljanju dolžnosti ustvarjenega bitja? Le kako bi vas bilo mogoče imeti za ustvarjena bitja? Vam ni jasno, kaj je tisto, kar izražate in udejanjate? Ni vam uspelo izpolniti svoje dolžnosti, a vseeno želite doseči Božjo strpnost in obilje Njegove milosti. Takšna milost ni pripravljena za tiste, ki so tako nekoristni in nizkotni, kot ste vi, temveč za tiste, ki ne prosijo ničesar in se z veseljem žrtvujejo. Ljudje kot vi, takšni povprečneži, so povsem nevredni uživati nebeško milost. Samo nadloga in večna kazen bo spremljala vaše dni! Če Mi ne morete biti zvesti, bo vaša usoda trpljenje. Če ne morete biti odgovorni do Mojih besed in Mojega dela, boste dosegli le kazen. Vsa milost, blagoslovi in čudovito življenje v nebeškem kraljestvu ne bo imelo nič opraviti z vami. To bo konec, ki si ga zaslužite, in posledica vaših lastnih dejanj! Ne le, da si nevedni in domišljavi ne prizadevajo po svojih najboljših močeh in ne opravljajo svoje dolžnosti, temveč iztegujejo svojo roko v prošnji za milost, kot da bi si jo zaslužili. In če ne dobijo, kar prosijo, postajajo čedalje manj zvesti. Kako bi lahko imeli takšne ljudi za razumne? Vaš značaj je slab in brez razuma ste, povsem nezmožni izpolniti dolžnost, ki bi jo morali izpolniti med delom upravljanja. Vaša vrednost se je že znižala. Da Mi niste povrnili, ker Sem vam izkazal takšno milost, je že dejanje skrajne upornosti, ki zadostuje za vašo obsodbo in izkazuje vašo strahopetnost, nesposobnost, nizkotnost in nevrednost. S kakšno pravico iztegujete svojo roko? To, da ne zmorete niti najmanj pripomoči k Mojemu delu, ne zmorete biti zvesti in ne zmorete pričevati Zame, so vaša krivična dejanja in slabosti, in vendar Me kljub temu napadate, o Meni širite krivo vero in se pritožujete, da nisem pravičen. Je to tisto, kar predstavlja vašo zvestobo? Kaj še zmorete, razen tega? Kako ste pripomogli k vsemu opravljenemu delu? Koliko ste porabili? Izjemno strpnost Sem izkazal že, ko vas nisem okrivil, a se kljub temu še vedno predrzno izgovarjate in se skrivaj pritožujete nad Menoj. Je v vas sploh še kanček človečnosti? Kljub temu, da je dolžnost človeka omadeževana z njegovimi mislimi in predstavami, moraš svojo dolžnost opraviti in pokazati svojo zvestobo. Nečistosti v človeškem delu so posledica njegovega značaja, medtem ko neizpolnjevanje dolžnosti kaže njegovo upornost. Med dolžnostjo človeka in tem, ali je blagoslovljen ali preklet, ni nobene povezave. Dolžnost je tisto, kar bi človek moral izpolniti, je njegov poklic iz nebes, in ne sme biti odvisna od nagrade, pogojev ali razlogov. Le v tem primeru človek opravlja svojo dolžnost. Blagoslovljen je takrat, ko ga Bog izpopolni in prejme Njegov blagoslov po izkustvu sodbe. Preklet je takrat, ko se njegova narava po izkustvu kazni in sodbe ne spremeni, ko ne izkusi izpopolnjenja, temveč je kaznovan. Vendar bi morala ustvarjena bitja ne glede na blagoslov ali prekletstvo izpolniti svojo dolžnost, delati tisto, kar bi morala in kar zmorejo. To najmanj, kar bi človek – človek, ki sledi Bogu – moral storiti. Svoje dolžnosti ne smeš opravljati samo zato, da bi bil blagoslovljen, in ne smeš se braniti delovanja zaradi strahu pred prekletstvom. To vam povem: izpolnjevanje človeške dolžnosti je tisto, kar mora človek storiti, in če svoje dolžnosti ne zmore izpolniti, potem je to njegova upornost. Kajti v procesu izpolnjevanja svoje dolžnosti se človek postopoma spreminja in s tem procesom izkazuje svojo zvestobo. Zato boš prejel toliko več resnice in tvoj izraz bo postal toliko bolj resničen, kolikor bolj si zmožen izpolniti svojo dolžnost. Tisti, ki svojo dolžnost izpolnjujejo zgolj navidezno in ne iščejo resnice, bodo na koncu zavrženi, kajti takšni ljudje ne izpolnjujejo svoje dolžnosti z udejanjanjem resnice in ne udejanjajo resnice z izpolnjevanjem svoje dolžnosti. So tisti, ki se ne spremenijo in bodo prekleti. Ne le, da so njihovi izrazi nečisti, temveč je vse, kar izrazijo, pokvarjeno.

Tudi Jezus je v Času Milosti veliko govoril in storil. V čem se razlikuje od Izaije? V čem se razlikuje od Danijela? Je bil prerok? Zakaj velja za Kristusa? Kakšne so razlike med njimi? Vsi so bili ljudje, ki so govorili, in njihove besede so se ljudem zdele več ali manj enake. Vsi so govorili in delovali. Preroki Stare zaveze so prerokovali in podobno bi lahko tudi Jezus. Zakaj je tako? Razlika v tem primeru temelji na naravi dela. Da bi spoznal to zadevo, ne smeš razmišljati o naravi telesa ali globini oziroma površinskosti njihovih besed. Vedno moraš najprej razmišljati o njihovem delu in učinku, ki ga doseže v človeku. Prerokbe tedanjih prerokov niso človeku prinašale življenja in navdih, ki so ga prejeli ljudje, kot sta Izaija in Danijel, so bile zgolj prerokbe in ne pot življenja. Brez neposrednega razodetja Jehove nihče ne bi mogel opraviti takšnega dela, kajti smrtnikom to ni mogoče. Tudi Jezus je veliko govoril, toda te besede so bile pot življenja, s katerimi je lahko človek našel pot praktičnega življenja. To pomeni, prvič, da je Jezus lahko človeku zagotavljal življenje, kajti Jezus je življenje. Drugič, lahko je popravil odklonskost človeka. Tretjič, Njegovo delo je sledilo delu Jehove in s tem nadaljevalo čas. Četrtič, lahko je dojel potrebe človeka in razumel, kaj človeku manjka. Petič, lahko je začel nov čas in zaključil starega. Zato se imenuje Bog in Kristus. Ni drugačen le od Izaije, temveč tudi od vseh drugih prerokov. Vzemimo Izaijo za primerjavo delovanja prerokov. Prvič, človeku ni mogel zagotavljati življenja. Drugič, ni mogel začeti novega časa. Deloval je pod vodstvom Jehove in ne zato, da bi uvedel nov čas. Tretjič, besede, ki jih je govoril, so ga presegale. Razodetja je prejemal neposredno od Božjega Duha in drugi jih ne bi razumeli, četudi bi jih poslušali. Že zgolj teh nekaj stvari je zadosten dokaz, da njegove besede niso bile nič več kot prerokbe, nič več kot vidik dela, ki ga je opravil namesto Jehove. Vendar Jehove ni mogel povsem predstavljati. Bil je Jehovov služabnik, orodje Jehovovega dela. Deloval je samo v Času Postave in v sklopu Jehovovega dela. Onkraj Časa Postave ni deloval. Po drugi strani je bilo Jezusovo delovanje drugačno. Presegel je okvir Jehovovega dela. Deloval je kot učlovečeni Bog in prestal križanje za odrešitev vsega človeštva. To pomeni, da je opravil novo delo izven dela, ki ga je opravil Jehova. S tem je uvedel nov čas. Poleg tega je lahko govoril o tistem, česar človek ne more doseči. Njegovo delovanje je bilo delovanje v sklopu Božjega upravljanja in je zajemalo vse človeštvo. Ni deloval po le nekaj ljudeh in namen Njegovega delovanja ni bilo voditi določeno število ljudi. Kako se je Bog utelesil kot človek, kako je Duh tedaj prinašal razodetja in kako se je Duh spustil nad človeka, da bi deloval – to so zadeve, ki jih človek ne more videti ali se jih dotakniti. Povsem nemogoče je, da bi te resnice služile kot dokaz, da je Jezus učlovečeni Bog. Zato je mogoče razlikovati zgolj med besedami in delovanjem Boga, ki je človeku otipljivo. Samo to je resnično. Zadev Duha namreč ne moreš videti in jih jasno pozna samo Bog Sam – niti učlovečeni Bog ne ve vsega. Ali je Jezus Bog, lahko preveriš samo na podlagi dela, ki ga je opravil. Iz Njegovega dela je mogoče razbrati, da, prvič, zmore začeti nov čas. Drugič, človeku zmore zagotavljati življenje in mu pokazati pot, po kateri naj hodi. To zadostuje za ugotovitev, da je Jezus Sam Bog. Delo, ki ga opravlja, lahko najmanj povsem predstavlja Božjega Duha, in iz takega dela je mogoče razbrati, da je v Njem Božji Duh. Ker je bilo delo, ki ga je opravil učlovečeni Bog, namenjeno predvsem začetku novega časa, vodenju novega dela in odprtju novega kraljestva, že to zadostuje za ugotovitev, da je Jezus Sam Bog. Po tem Se torej razlikuje od Izaije, Danijela in drugih velikih prerokov. Izaija, Danijel in drugi so bili razred visoko izobraženih in omikanih ljudi. Bili so izjemni ljudje, ki jih je vodil Jehova. Tudi učlovečeni Bog je bil izobražen in poln razuma, toda Njegova človečnost je bila povsem normalna. Bil je običajen človek in s prostim očesom na Njem ni bilo mogoče opaziti posebne človečnosti ali zaznati, da bi se kakorkoli razlikovala od drugih. Nikakor ni bil nadnaraven ali edinstven in ni imel večje izobrazbe, praktičnega ali teoretskega znanja. Življenja, o katerem je govoril, in poti, po kateri je vodil, ni dosegel s teorijo, znanjem, življenjskim izkustvom ali z vzgajanjem družine, temveč sta bila neposredno delo Duha, kar je delo učlovečenega Boga. Ker ima človek o Bogu veličastne predstave in zlasti zato, ker te predstave vsebujejo preveč nejasnih in nadnaravnih elementov, v človeških očeh normalni Bog s človeškimi slabostmi, ki ne more delati znamenj in čudežev, gotovo ni Bog. Mar to niso napačne človeške predstave? Če učlovečeni Bog ne bi bil normalen človek, kako bi lahko dejali, da se je učlovečil? Biti učlovečen pomeni biti navaden, normalen človek. Če bi bil učlovečeni Bog nadnaravno bitje, potem ne bi imel telesa. V dokaz, da je iz mesa, je moral učlovečeni Bog imeti običajno telo. Namen tega je bilo zgolj dovršiti pomembnost učlovečenja. Vendar pa to ne velja za preroke in sinove človekove. Ti so bili nadarjeni ljudje, po katerih je deloval Sveti Duh. V človeških očeh je bila njihova človečnost zlasti plemenita in izvedli so mnoga dejanja, ki so presegala običajno človečnost. Zato so jih ljudje imeli za Boga. To morate vsi jasno razumeti, kajti to so vsi ljudje v preteklosti zlahka pomešali. Hkrati je učlovečenje najbolj skrivnostno od vsega in učlovečenega Boga človek najtežje sprejme. To govorim, da bi vam pomagal izpolniti vašo vlogo in vam pomagal razumeti skrivnost učlovečenja. Vse to je povezano z Božjim upravljanjem, z njegovimi vizijami. Če boste to razumeli, boste vizije, tj. Božje delo upravljanja, lažje spoznali. Tako boste tudi veliko bolje razumeli dolžnosti, ki jih morajo različni ljudje izpolniti. Čeprav vam te besede ne kažejo neposredno poti, so vam vendarle v veliko pomoč pri vstopu, kajti v vašemu sedanjemu življenju zelo primanjkuje vizij, kar bo postala velika ovira, ki vam bo preprečevala vstop. Če teh zadev ne zmorete razumeti, potem ne boste imeli motivacije za vstop. Kako bi vam torej takšno prizadevanje lahko kar najbolj omogočilo izpolniti vašo dolžnost?