Le z izkušnjo bolečih preizkušenj lahko spoznate Božjo ljubeznivost

Kako zelo danes ljubiš Boga? In koliko se zavedaš vsega, kar je Bog storil v tebi? Tega bi se moral naučiti. Ko Bog pride na zemljo, je vse, kar je storil v človeku in kar je človeku dovolil videti, storil zato, da bi Ga človek ljubil in resnično spoznal. Da je človek sposoben trpeti za Boga in je lahko prišel tako daleč, je po eni strani posledica Božje ljubezni, po drugi strani pa Božjega odrešenja; poleg tega je to posledica sodbe in dela kaznovanja, ki ju je Bog udejanjil v človeku. Če ste brez Božje sodbe, kaznovanja in preizkušenj in če Bog ni poskrbel, da bi trpeli, potem po pravici povedano Boga ne ljubite zares. Večje, ko je Božje delo v človeku, in večje, ko je človekovo trpljenje, bolj je očitno, kako pomembno je Božje delo, in bolj je človekovo srce sposobno resnično ljubiti Boga. Kako se naučite ljubiti Boga? Ali bi brez mučenja in prečiščenja, brez bolečih preizkušenj – in če bi poleg tega Bog človeku dajal le milost, ljubezen in usmiljenje – lahko dosegel točko, ko bi resnično ljubil Boga? Po eni strani človek med Božjimi preizkušnjami spozna svoje pomanjkljivosti in uvidi, da je nepomemben, zaničevanja vreden in majhen, da nima ničesar in ni nič; po drugi strani pa Bog med svojimi preizkušnjami za človeka ustvarja različna okolja, ki mu omogočajo, da bolj doživlja Božjo ljubeznivost. Čeprav je bolečina velika in včasih nepremostljiva – včasih doseže celo raven uničujoče žalosti – ko jo človek doživi, vidi, kako lepo je Božje delo v njem, in šele na tem temelju se v človeku rodi resnična ljubezen do Boga. Danes človek vidi, da samo z Božjo milostjo, ljubeznijo in usmiljenjem ni zmožen resnično spoznati samega sebe, še manj pa je zmožen spoznati bistvo človeka. Samo tako z Božjim prečiščevanjem kot z Božjo sodbo in med samim procesom prečiščevanja lahko človek spozna svoje pomanjkljivosti in spozna, da nima ničesar. Tako je človekova ljubezen do Boga zgrajena na temelju prečiščevanja in Božje sodbe. Če uživaš samo v Božji milosti, imaš mirno družinsko življenje ali materialne blagoslove, potem nisi pridobil Boga in tvoje vere v Boga ni mogoče šteti za uspešno. Bog je v telesni podobi že opravil eno stopnjo dela milosti v in človeka že obdaril z materialnimi blagoslovi, vendar človek samo z milostjo, ljubeznijo in usmiljenjem ne more postati izpopolnjen. Človek se v svojih izkušnjah sreča z delom Božje ljubezni ter vidi Božjo ljubezen in usmiljenje, vendar po določenem času izkušenj uvidi, da Božja milost ter Njegova ljubezen in usmiljenje ne morejo človeka izpopolniti, da ne morejo razkriti tega, kar je v človeku pokvarjeno, in da ne morejo človeka rešiti njegove pokvarjene narave ali narediti njegovo ljubezen in vero popolno. Delo Božje milosti je bilo delo enega obdobja in človek se ne more zanašati na uživanje Božje milosti, da bi spoznal Boga.

Na kakšen način je Božja izpopolnjenost človeka dosežena? Dosežena je s pomočjo Njegove pravične narave. Božja narava je sestavljena predvsem iz pravičnosti, jeze, veličastnosti, sodbe in prekletstva, človeka pa izpopolnjuje predvsem s Svojo sodbo. Nekateri ljudje tega ne razumejo in se sprašujejo, zakaj je tako, da lahko Bog izpopolni človeka le s sodbo in prekletstvom. Pravijo: »Če bi Bog človeka preklel, ali ne bi človek umrl? Če bi Bog sodil človeku, ali ne bi bil človek obsojen? Kako je potem lahko še vedno popoln?« Takšne so besede ljudi, ki ne poznajo Božjega dela. Kar Bog prekolne, je človekova neposlušnost, kar sodi pa so človekovi grehi. Čeprav govori strogo in neusmiljeno, razkriva vse, kar je v človeku, in s temi strogimi besedami razkriva tisto, kar je v človeku bistveno, vendar s takšno sodbo človeku daje globoko spoznanje o bistvu mesa in tako se človek pred Bogom pokori. Človekovo telo je od greha in satana, je neposlušno in je predmet Božjega kaznovanja. Da bi torej človek lahko spoznal samega sebe, ga morajo doleteti besede Božje sodbe in uporabiti je treba vse vrste prečiščevanja; le tako je lahko Božje delo učinkovito.

Iz besed, ki jih je Bog izrekel, je mogoče razbrati, da je že obsodil človekovo telo. Ali torej te besede niso besede prekletstva? Besede, ki jih izreče Bog, razkrivajo človekov pravi obraz in s takšnim razkritjem je človek obsojen, in ko vidi, da ne more izpolniti Božje volje, v sebi čuti žalost in kesanje, čuti, da je Bogu tako zelo dolžan in da ne more doseči Božje volje. So trenutki, ko te Sveti Duh disciplinira od znotraj, in ta disciplina prihaja iz Božje sodbe; so trenutki, ko te Bog graja in skriva Svoje obličje pred teboj, ko se ne zmeni zate in ne deluje v tebi, neslišno te kaznuje, da bi te prečistil. Božje delovanje v človeku je predvsem zato, da bi se razkrila Njegova pravična narava. Kakšno pričevanje o Bogu na koncu daje človek? Človek priča, da je Bog pravičen Bog, da je Njegova narava pravična, da je jezen, da kaznuje in sodi; človek priča o Božji pravični naravi. Bog uporablja Svojo sodbo, da bi človeka izpopolnil, človeka je vzljubil in ga odrešil – toda koliko je v Njegovi ljubezni? V njej so sodba, veličastnost, jeza in prekletstvo. Čeprav je Bog v preteklosti preklel človeka, ga ni popolnoma vrgel v brezno, ampak je ta sredstva uporabil za prečiščenje človekove vere; ni ga usmrtil, ampak je deloval, da bi človeka izpopolnil. Vsebina telesa je tista, ki je od satana – Bog je to povedal povsem pravilno – vendar dejstva, ki jih je udejanjil Bog, niso dokončana v skladu z Njegovimi besedami. Prekolne te, da bi Ga ljubil in da bi spoznal snov telesa; kaznuje te, da bi se ti prebudil, da bi ti omogočil spoznanje pomanjkljivosti v tebi in da bi spoznal človekovo popolno nevrednost. Božje prekletstvo, Njegova sodba ter Njegova veličastnost in jeza – vse to je namenjeno temu, da bi bil človek izpopolnjen. Vse, kar Bog počne danes, in pravična narava, ki jo razodeva v vas – vse to je zato, da bi človeka izpopolnil. Takšna je Božja ljubezen.

V svojih tradicionalnih predstavah človek verjame, da so Božja ljubezen Njegova milost, usmiljenje in sočutje do človekove šibkosti. Čeprav so tudi te stvari Božja ljubezen, so preveč enostranske in niso glavno sredstvo, s katerim Bog človeka izpopolni. Nekateri ljudje začnejo verjeti v Boga zaradi bolezni. Ta bolezen je Božja milost zate; brez nje ne bi verjel v Boga, in če ne bi verjel v Boga, ne bi prišel tako daleč – in tako je tudi ta milost Božja ljubezen. V času vere v Jezusa so ljudje počeli marsikaj, kar Bogu ni bilo všeč, ker niso razumeli resnice, vendar ima Bog ljubezen in usmiljenje ter je človeka pripeljal tako daleč, in čeprav človek ničesar ne razume, Bog vseeno dopušča, da Mu sledi, poleg tega pa je človeka pripeljal v današnji čas. Ali ni to Božja ljubezen? To, kar se kaže v Božji naravi, je Božja ljubezen – to je popolnoma pravilno! Ko je gradnja cerkve dosegla vrhunec, je Bog naredil korak dela tistih, ki Mu služijo, in človeka vrgel v brezno brez dna. Besede iz časa tistih, ki Mu služijo, so bile vse prekletstvo: prekletstvo tvojega telesa, prekletstvo tvoje pokvarjene satanske narave in prekletstvo stvari o tebi, ki ne zadovoljujejo Božje volje. Delo, ki ga je Bog opravil v tem koraku, se je pokazalo kot veličastveno, kmalu zatem pa je Bog izvedel korak dela kaznovanja in prišla je preizkušnja smrti. V tem delu je človek videl Božjo jezo, veličastvenost, sodbo in kazen, vendar je videl tudi Božjo milost, Njegovo ljubezen in Njegovo usmiljenje. Vse, kar je Bog storil, in vse, kar se je kazalo kot Njegova narava, je bila Božja ljubezen do človeka, in vse, kar je Bog storil, je lahko izpolnilo človekove potrebe. To je storil, da bi človeka izpopolnil, in poskrbel je za človeka v skladu z njegovo postavo. Če Bog tega ne bi storil, človek ne bi mogel stopiti pred Boga in ne bi mogel spoznati pravega Božjega obličja. Od takrat, ko je človek prvič začel verjeti v Boga, do danes je Bog postopoma poskrbel za človeka glede na njegovo postavo, tako da Ga je človek v svoji notranjosti postopoma spoznaval. Človek se šele, ko je prišel do današnjega dne, zaveda, kako čudovita je Božja sodba. Korak dela tistih, ki Mu služijo, je bil prvi pojav dela prekletstva od stvarjenja do danes. Človek je bil preklet v brezno brez dna. Če Bog tega ne bi storil, človek danes ne bi imel pravega spoznanja o Bogu; šele preko Božjega prekletstva se je človek uradno srečal z Njegovo naravo. Človek se je razkril skozi preizkušnjo tistih, ki Mu služijo. Videl je, da je njegova zvestoba nesprejemljiva, da je njegova postava premajhna, da ni sposoben izpolniti Božje volje in da so njegove trditve, da bo vedno zadovoljil Boga, zgolj besede. Čeprav je Bog preklel človeka v koraku dela tistih, ki Mu služijo, je bil ta korak Božjega dela čudovit, če zdaj pogledamo nazaj: prinesel je velik preobrat za človeka in povzročil veliko spremembo v njegovi življenjski naravi. Pred časom tistih, ki Mu služijo, človek ni ničesar razumel o prizadevanju za življenje, o tem, kaj pomeni verovati v Boga, o modrosti Božjega dela in tudi ni razumel, da lahko Božje delo preizkuša človeka. Od časa tistih, ki Mu služijo, do danes človek vidi, kako čudovito je Božje delo – za človeka je nedoumljivo. Človek si ne more predstavljati, kako Bog deluje, vidi pa tudi, kako majhna je njegova postava in da je preveč stvari v njem neposlušnih. Ko je Bog preklel človeka, je to storil zato, da bi dosegel učinek, in človeka ni usmrtil. Čeprav je preklel človeka, je to storil z besedami, Njegove kletve pa človeka dejansko niso doletele, saj je bila tisto, kar je Bog preklel, neposlušnost človeka, zato so bile besede Njegovih kletev izrečene tudi zato, da bi človeka izpopolnil. Ne glede na to, ali Bog človeku sodi ali ga prekolne, oboje človeka izpopolni: oboje je storjeno zato, da bi izpopolnilo tisto, kar je v človeku nečisto. S tem je človek prečiščen in tisto, kar je v človeku pomanjkljivo, je z Njegovimi besedami in delom izpopolnjeno. Vsak korak Božjega dela – pa naj gre za ostre besede, sodbo ali kazen –človeka izpopolni in tak korak je popolnoma ustrezen. Nikoli skozi stoletja Bog ni opravil takšnega dela; danes deluje v vas, da boste cenili Njegovo modrost. Čeprav ste v sebi utrpeli nekaj bolečine, so vaša srca vdana in mirna; vaš blagoslov je, da lahko uživate v tej fazi Božjega dela. Ne glede na to, kaj boste lahko pridobili v prihodnosti, je vse, kar danes vidite v Božjem delu v sebi, ljubezen. Če človek ne izkusi tega, da mu Bog sodi in ga prečiščuje, bodo njegova dejanja in gorečnost vedno ostala na površinski ravni, njegova narava pa bo vedno ostala nespremenjena. Ali to šteje, kot da te je Bog pridobil? Čeprav je danes v človeku še vedno veliko arogantnega in domišljavega, je človekova narava veliko bolj stabilna kot prej. Bog s teboj ravna zato, da bi te rešil, in čeprav boš takrat morda čutil nekaj bolečine, bo prišel dan, ko se bo tvoja narava spremenila. Takrat se boš ozrl nazaj in videl, kako modro je Božje delo, in takrat boš lahko resnično razumel Božjo voljo. Danes nekateri ljudje pravijo, da razumejo Božjo voljo, vendar to ni preveč realno. Pravzaprav govorijo neresnice, saj trenutno še ne razumejo, ali je Božja volja rešiti človeka ali ga prekleti. Morda tega zdaj ne moreš jasno videti, toda prišel bo dan, ko boš videl, da je Bog pridobil slavo, in videl boš, kako pomembno je ljubiti Boga, tako da boš spoznal človeško življenje in tvoje telo bo živelo v svetu ljubezni do Boga, tako da bo tvoj duh osvobojen, tvoje življenje bo polno veselja, ti pa boš vedno blizu Boga in se boš Nanj oziral. Takrat boš resnično spoznal, kako dragoceno je današnje Božje delo.

Danes večina ljudi tega znanja nima. Verjamejo, da je trpljenje brez vrednosti, svet se jih odreka, njihovo domače življenje je težavno, Bog jih ne ljubi in njihovi obeti so mračni. Trpljenje nekaterih ljudi doseže skrajnost in njihove misli se obračajo k smrti. To ni prava ljubezen do Boga; taki ljudje so strahopetci, nimajo vztrajnosti, so šibki in nemočni! Bog si želi, da bi Ga človek ljubil, toda bolj, ko Ga človek ljubi, večje je njegovo trpljenje, in bolj, ko Ga človek ljubi, večje so njegove preizkušnje. Če Ga ljubiš, te bo doletelo vsakršno trpljenje – če pa Ga ne, potem bo morda vse minilo gladko in vse okoli tebe bo mirno. Ko ljubiš Boga, boš čutil, da je marsikaj okoli tebe nepremostljivo, in ker je tvoja postava premajhna, boš prečiščen; poleg tega ne boš sposoben zadovoljiti Boga in boš vedno čutil, da je Božja volja preveč vzvišena, da je zunaj človekovega dosega. Zaradi vsega tega boš prečiščen – ker je v tebi veliko šibkosti in veliko tega, kar ne more zadovoljiti Božje volje, boš notranje prečiščen. Vendar morate jasno videti, da se očiščenje doseže le s prečiščevanjem. Zato morate v teh poslednjih dneh pričevati o Bogu. Ne glede na to, kako veliko je vaše trpljenje, morate hoditi do konca in tudi v zadnjem dihu morate biti še vedno zvesti Bogu in prepuščeni njegovi milosti; le to je resnična ljubezen do Boga in le to je močno in odmevno pričevanje. Ko te satan skuša, moraš reči: »Moje srce pripada Bogu in Bog me je že pridobil. Ne morem zadovoljiti tebe – vse moram posvetiti temu, da zadovoljim Boga.« Bolj, ko boš zadovoljil Boga, bolj te bo Bog blagoslovil in večja bo moč tvoje ljubezni do Boga; tako boš imel tudi vero in odločnost ter boš čutil, da ni nič vrednejšega in pomembnejšega od življenja, preživetega v ljubezni do Boga. Lahko rečemo, da je človek brez žalosti, dokler ljubi Boga. Čeprav so časi, ko je vaše telo šibko in vas pestijo številne resnične težave, se boste v teh časih resnično zanašali na Boga in v svojem duhu boste potolaženi, čutili boste gotovost in to, da se imate na koga zanesti. Na ta način boš lahko premagal številna okolja in tako se ne boš pritoževal nad Bogom zaradi tesnobe, ki jo trpiš. Namesto tega boš želel peti, plesati in moliti, se zbirati in družiti, razmišljati o Bogu in čutil boš, da so vsi ljudje, zadeve in stvari okoli tebe, ki jih je organiziral Bog, primerni. Če ne ljubiš Boga, ti bo vse, kar boš gledal, nadležno in nič ne bo prijetno tvojim očem; v svojem duhu ne boš svoboden, ampak ponižan, tvoje srce se bo vedno pritoževalo nad Bogom in vedno boš čutil, da trpiš toliko muk in da je to tako krivično. Če si ne prizadevaš za srečo, ampak za to, da bi zadovoljil Boga in da te satan ne bi obtoževal, potem ti bo takšno prizadevanje dalo veliko moči, da boš ljubil Boga. Človek je zmožen udejanjiti vse, kar je izrekel Bog, in vse, kar počne, je zmožno zadovoljiti Boga – to je tisto, kar pomeni biti obseden z resničnostjo. Prizadevati si za zadovoljitev Boga pomeni uporabljati svojo ljubezen do Boga za udejanjanje Njegovih besed; ne glede na čas – tudi takrat, ko so drugi brez moči – v tebi je še vedno srce, ki ljubi Boga, ki globoko hrepeni po Njem in Ga pogreša. To je prava postava. Kako velika je tvoja postava, je odvisno od tega, kako velika je tvoja ljubezen do Boga, od tega, ali si sposoben vztrajati, ko si postavljen pred preizkušnjo, ali si šibak, ko se nate zgrne določeno okolje, in ali se lahko postaviš na noge, ko te bratje in sestre zavrnejo; prihod dejstev bo pokazal, kakšna je tvoja ljubezen do Boga. Iz mnogih Božjih del je mogoče razbrati, da Bog resnično ljubi človeka, čeprav oči človekovega duha še niso popolnoma odprte in človek ne more jasno videti mnogih Božjih del in Njegove volje niti mnogih stvari, ki Boga delajo ljubeznivega; človek ima premalo prave ljubezni do Boga. Ti si ves ta čas verjel v Boga, danes pa je Bog onemogočil vse možnosti za rešitev. Realno gledano, ti ne preostane drugega, kot da stopiš na pravo pot, na pravo pot, na katero te je pripeljala stroga Božja sodba, in najvišje Božje odrešenje. Šele po izkušnji stiske in prečiščenja človek spozna, da je Bog ljubezniv. Po dosedanjih izkušnjah lahko rečemo, da je človek spoznal del Božje ljubeznivosti, vendar to še vedno ni dovolj, ker je človek tako pomanjkljiv. Človek mora izkusiti več čudovitega Božjega dela in več vseh prečiščevanj s trpljenjem, ki jih je uredil Bog. Le tako se lahko človekova življenjska narava spremeni.