Le tisti, ki poznajo Boga in Njegovo delo, Ga lahko zadovoljijo

Delo utelešenega Boga je razdeljeno na dva dela. Ko je prvič postal meso, ljudje niso verovali Vanj ali Ga poznali, zato so Jezusa pribili na križ. Ko je nato postal meso drugič, ljudje še vedno niso verovali Vanj, še manj pa so Ga poznali, in zato so Kristusa ponovno pribili na križ. Ali ni človek Božji sovražnik? Če Ga človek ne pozna, kako bi lahko bil človek Božji zaupnik? Kako bi lahko bil usposobljen za pričevanje o Bogu? Ali niso človekove trditve, da Boga ljubi, Mu služi in Ga slavi, polne goljufivih laži? Če posvečaš svoje življenje tem neresničnim in neuporabnim stvarem, ali ni tvoje delo zaman? Kako bi lahko bil Božji zaupnik, če sploh ne veš, kdo Bog je? Ali ni takšno prizadevanje nejasno in abstraktno? Ali ni varljivo? Kako je lahko nekdo Božji zaupnik? Kakšen je dejanski pomen tega, da je si Božji zaupnik? Ali lahko postaneš zaupnik Božjega Duha? Ali lahko vidiš, kako velik in vzvišen je Duh? Biti zaupnik nevidnega in neotipljivega Boga – ali ni to nejasno in abstraktno? Kakšen je dejanski pomen takšnega prizadevanja? Ali ni vse to le varljiva laž? To, za kar si prizadevaš, je postati Božji zaupnik, toda v resnici si satanov pes čuvaj, kajti ne poznaš Boga in si prizadevaš za neobstoječega »Boga vsega, kar obstaja«, ki je neviden, neotipljiv in je plod tvojih lastnih predstav. V grobem rečeno, je takšen »Bog« satan, praktično povedano pa si to ti sam. Prizadevaš si postati svoj zaupnik, a še vedno trdiš, da si prizadevaš postati Božji zaupnik – ali ni to bogoskrunstvo? Kakšna je vrednost takšnega prizadevanja? Če Božji Duh ne postane meso, potem je Božje bistvo zgolj neviden in neotipljiv Duh življenja, brezobličen in amorfen ter nematerialne vrste, ki je človeku nedosegljiv in nerazumljiv. Kako bi lahko bil človek zaupnik breztelesnega, prečudovitega in nedoumljivega Duha, kot je ta? Ali ni to norčevanje? Takšno absurdno razmišljanje je napačno in neuporabno. Ustvarjeni človek se po svoji naravi razlikuje od Božjega Duha, kako bi si torej lahko bila zaupnika? Če se Božji Duh ne bi utelesil, če Bog ne bi postal meso in se pokoril s tem, da je postal ustvarjeno bitje, potem ustvarjeni človek ne bi bil primeren in zmožen biti Njegov zaupnik, in razen tistih pobožnih vernikov, ki bodo morda imeli možnost postati Božji zaupniki po tem, ko bodo njihove duše prešle prag nebes, večina ljudi ne bi bila zmožna postati zaupnik Božjemu Duhu. In če ljudje v nebesih želijo postati Božji zaupniki pod vodstvom utelešenega Boga, ali niso osupljivo nespametna nečloveška bitja? Ljudje si zgolj prizadevajo za »zvestobo« nevidnemu Bogu, ne namenijo pa niti kančka pozornosti Bogu, ki ga je mogoče videti, kajti tako preprosto je slediti Bogu, ki je neviden. Ljudje to lahko počnejo kakor koli si želijo, vendar pa prizadevanje za vidnega Boga ni tako preprosto. Posameznik, ki išče nejasnega Boga, si Boga nikakor ne more pridobiti, kajti nejasne in abstraktne stvari so vse plod človeške domišljije, zaradi česar si jih človek ne more pridobiti. Če bi bil Bog, ki je prišel med vas, vzvišen in poveličan, kako bi potem lahko razumeli Njegovo voljo? In kako bi Ga lahko spoznali in razumeli? Če bi le opravljal Svoje delo in ne bi imel običajnega stika s človekom, ali če ne bi imel običajne človeškosti in bi bil nedosegljiv za navadne smrtnike, četudi bi za vas opravil veliko dela, vendar pa z Njim ne bi imeli stika in Ga ne bi mogli videti, kako bi Ga potem lahko spoznali? Če ne bi bilo tega telesa, ki nosi običajno človeškost, človek ne bi nikakor mogel poznati Boga; le zaradi Božjega utelešenja je človek usposobljen biti Božji zaupnik v mesu. Ljudje postanejo Božji zaupniki, ker pridejo v stik z Njim, ker živijo skupaj z Njim in Mu delajo družbo, in tako Ga postopoma spoznavajo. Če temu ne bi bilo tako, ali ne bi bilo človekovo prizadevanje zaman? To pomeni, da človek ni Božji zaupnik le zaradi Božjega dela, temveč zaradi realnosti in normalnosti utelešenega Boga. Ljudje imajo možnost opravljati svojo dolžnost in častiti pravega Boga le zato, ker Bog postane meso. Ali ni to najbolj stvarna in dejanska resnica? Ali si sedaj še vedno želite biti Božji zaupnik v nebesih? Šele ko se Bog poniža do določene točke, se pravi, šele ko Bog postane meso, lahko človek postane Njegov zaupnik. Bog je iz Duha: kako so ljudje usposobljeni za to, da postanejo zaupniki tega Duha, ki je tako poveličan in nedoumljiv? Šele ko se Božji Duh spusti v telo in postane bitje z enako zunanjostjo kot človek, lahko ljudje razumejo Njegovo voljo, On pa jih dejansko lahko pridobi. On govori in deluje v mesu, prisostvuje v veselju, žalosti in stiskah človeštva, živi v istem svetu kot človeštvo ter ga varuje in vodi, s tem pa očiščuje ljudi in jim omogoča, da pridobijo Njegovo odrešitev in blagoslov. Ko ljudje pridobijo te stvari, resnično razumejo Božjo voljo in šele takrat lahko postanejo Božji zaupniki. Le to je praktično. Če bi bil Bog ljudem neviden in neotipljiv, kako bi ti potem lahko postali Njegovi zaupniki? Ali ni to prazna doktrina?

Mnogi ljudje, ki so do sedaj verovali v Boga, si še vedno prizadevajo za tisto, kar je nejasno in abstraktno. Ne razumejo realnosti današnjega Božjega dela in še vedno živijo med črkami in doktrinami. Poleg tega večina še ni vstopila v realnost novih besednih zvez, kot so »nova generacija tistih, ki ljubijo Boga«, »utelešeni Bog«, »vzor ljubezni do Boga« in »Petrov slog«; namesto tega je njihovo prizadevanje še vedno nejasno in abstraktno, še vedno tavajo v doktrini in ne razumejo realnosti teh besed. Ko Božji Duh postane meso, boš lahko uzrl in se dotaknil Njegovega dela v mesu. Toda, če še vedno nisi zmožen postati Njegov zaupnik, če še vedno ne moreš postati Njegov družabnik, kako bi potem lahko postal družabnik Božjega Duha? Če ne poznaš današnjega Boga, kako si lahko eden izmed nove generacije tistih, ki ljubijo Boga? Ali niso te besedne zveze le mrtve črke in doktrine? Ali si zmožen videti Duha in razumeti Njegovo voljo? Ali niso te besedne zveze prazne? Ni dovolj, da le izgovarjaš te besedne zveze in izraze, prav tako pa ne moreš doseči Božjega zadovoljstva zgolj z odločnostjo. Zadovoljen si že samo z izgovarjanjem teh besed in to počneš zato, da bi zadovoljil svoje želje, da bi zadovoljil svoje nerealne ideale in da bi zadovoljil svoje predstave in mišljenja. Če ne poznaš današnjega Boga, potem ne glede na to, kaj narediš, ne boš zmožen zadovoljiti želje v Božjem srcu. Kaj pomeni biti Božji družabnik? Ali tega še vedno ne razumeš? Ker je Božji zaupnik človek, je Bog tudi človek. To pomeni, da je Bog postal meso in človek. Le tisti, ki so si iste vrste, drug drugega lahko nazivajo družabnik in šele takrat se lahko štejejo za zaupnike. Če bi bil Bog iz Duha, kako bi lahko ustvarjeni človek postal Njegov zaupnik?

Tvoja vera v Boga, tvoje prizadevanje za resnico in celo način tvojega vedenja bi morala temeljiti na realnosti: vse, kar delaš, naj bo praktično, in ne prizadevaj si za stvari, ki so iluzorne in nestvarne. Takšno vedenje namreč nima nobene vrednosti, še več, takšno življenje nima nobenega smisla. Ker svoja prizadevanja in življenje preživljaš sredi laži in prevare, in ker si ne prizadevaš za stvari, ki imajo vrednost in pomen, so edine stvari, ki jih pridobiš, le nesmiselna mišljenja in doktrina, ki ne izhaja iz resnice. Takšne stvari nimajo nobene povezave s pomenom in vrednostjo tvojega obstoja in ti lahko prinesejo le prazno kraljestvo. Tako bo tvoje celo življenje brez vrednosti ali pomena – in če si ne boš prizadeval za življenje s smislom, potem bi lahko živel sto let, pa bi bilo vse zaman. Kako bi to lahko poimenovali človeško življenje? Ali ni to pravzaprav življenje živali? Prav tako, če si prizadevate hoditi po poti vere v Boga, vendar se ne trudite slediti Bogu, ki ga je mogoče videti, in namesto tega častite nevidnega in neotipljivega Boga, ali ni potemtakem takšno prizadevanje še bolj nesmiselno? Na koncu se bo tvoje prizadevanje spremenilo v kup ruševin. Kakšno korist ima takšno prizadevanje zate? Največja težava človeka je, da ljubi le stvari, ki jih ne more videti ali se jih dotakniti, stvari, ki so nadvse skrivnostne in prečudovite, stvari, ki so človeku nepredstavljive in stvari, ki so navadnemu smrtniku nedosegljive. Bolj kot so te stvari nerealne, bolj jih ljudje analizirajo in se, ne meneč za vse drugo, za njimi celo ženejo in jih skušajo pridobiti. Bolj kot so nerealne, bolj natančno jih ljudje preučujejo in analizirajo ter gredo celo tako daleč, da si o njih ustvarijo lastne izčrpne ideje. Ravno nasprotno pa bolj kot so stvari realne, bolj so ljudje do njih odklonilni; na njih preprosto gledajo zviška in jih celo zaničujejo. Ali ni prav to vaš odnos do resničnega dela, ki Ga opravljam danes? Bolj kot so tovrstne stvari resnične, bolj ste do njih pristranski. Ne vzamete si časa, da bi jih preučili, temveč se za jih preprosto ne zmenite; zviška gledate na te resnične in nizkostandardne zahteve, ter celo gojite številne predstave o tem Bogu, ki je najbolj stvaren, in preprosto niste zmožni sprejeti Njegove realnosti in normalnosti. Ali se na ta način ne oklepate nejasne vere? Imate neomajno vero v nejasnega Boga iz davne preteklosti, vendar nobenega zanimanja za resničnega Boga današnjega časa. Ali ni temu tako, ker včerajšnji Bog in današnji Bog prihajata iz dveh različnih obdobij? Ali ni temu tako tudi zato, ker je včerajšnji Bog poveličan nebeški Bog, medtem ko je današnji Bog majceno človeško bitje na zemlji? Še več, ali ni temu tako tudi zato, ker je Bog, ki ga časti človek, tisti, ki ga je človek ustvaril s svojimi predstavami, medtem kot je bil današnji Bog iz resničnega mesa, ustvarjen na zemlji? Konec koncev, ali ni temu tako, ker je današnji Bog preveč stvaren, da bi Mu človek sledil? Kajti to, kar današnji Bog zahteva od ljudi, je natanko tisto, česar ljudje niso pripravljeni storiti in zaradi česar se počutijo osramočene. Ali to ljudem ne otežuje življenja? Ali to ne razgalja človeških brazgotin? Na ta način mnogi ljudje ne sledijo resničnemu Bogu, dejanskemu Bogu, in tako postanejo sovražniki utelešenega Boga, torej, antikristi. Ali ni to očitno dejstvo? V preteklosti, ko Bog še ni postal meso, si bil morda verska osebnost ali pobožni vernik. Ko je Bog postal meso, je veliko takšnih pobožnih vernikov nehote postalo antikristov. Ali veš, kaj se tu dogaja? V svoji veri v Boga se ne osredotočaš na realnost ali iskanje resnice, temveč si raje obseden z neresnicami – ali ni to najjasnejši izvor tvojega sovraštva do utelešenega Boga? Utelešeni Bog se imenuje Kristus, ali niso torej vsi tisti, ki ne verujejo v utelešenega Boga, antikristi? Ali je torej tisti, v katerega veruješ in ga ljubiš, resnično ta Bog v mesu? Ali je to res ta živi in dihajoči Bog, ki je najbolj stvaren in nevsakdanje normalen? Kaj točno je cilj tvojega prizadevanja? Je v nebesih ali na zemlji? Je to predstava ali resnica? Je to Bog ali kakšno drugo nadnaravno bitje? Resnica je pravzaprav najbolj resničen aforizem življenja in najvišji izmed tovrstnih aforizmov med vsem človeštvom. Ker je to zahteva, ki jo Bog postavlja človeku, in ker gre za delo, ki ga osebno opravlja Bog, se imenuje »aforizem življenja«. Ne gre za aforizem, ki bi bil povzet po nečem, niti ne gre za slaven citat velike osebnosti. Namesto tega je to izrek, ki ga je človeštvu izrekel Gospodar nebes in zemlje ter vseh stvari; ne gre za neke besede, ki bi jih povzel človek, temveč za neločljivo življenje Boga. Zato se imenuje »najvišji izmed vseh aforizmov življenja«. Prizadevanje ljudi za udejanjanje resnice je izpolnjevanje njihove dolžnosti – to pomeni, da gre za prizadevanje, da bi zadovoljili Božjo zahtevo. Bistvo te zahteve je najbolj stvarno izmed vseh resnic, ne pa prazna doktrina, ki je ne more doseči nihče. Če je tvoje prizadevanje le doktrina, ki ne vsebuje nobene realnosti, ali se ne upiraš resnici? Ali nisi ti tisti, ki napada resnico? Kako je lahko takšen človek nekdo, ki si prizadeva ljubiti Boga? Ljudje, ki nimajo realnosti so tisti, ki izdajajo resnico, in po svoji naravi so vsi uporni!

Ne glede na to, kako si prizadevaš, moraš predvsem razumeti delo, ki ga Bog opravlja danes, prav tako pa moraš poznati pomen tega dela. Razumeti in poznati moraš kakšno delo prinaša Bog, ko prihaja v zadnjih dneh, kakšno naročilo prinaša in kaj se bo v človeku dopolnilo. Če ne poznaš in razumeš dela, ki Ga je prišel opraviti v mesu, kako boš potem razumel Njegovo voljo in kako boš postal Njegov zaupnik? Biti Božji zaupnik pravzaprav ni zapleteno, a tudi ni preprosto. Če ljudje to vlogo dobro razumejo in jo udejanjajo, potem postane nezapletena; če pa je ljudje ne morejo dobro razumeti, potem postane veliko težja, poleg tega pa postanejo nagnjeni k temu, da jih njihovo prizadevanje vodi v zmedenost. Če ljudje pri sledenju Bogu nimajo svojega lastnega trdnega stališča, in ne vedo, katere resnice naj se oklenejo, potem to pomeni, da nimajo nobenih temeljev, zato težko trdno stojijo. Danes obstaja mnogo tistih, ki ne razumejo resnice, ki ne znajo razlikovati med dobrim in zlim ali povedati, kaj je treba ljubiti ali sovražiti. Takšni ljudje komajda trdno stojijo. Ključnega pomena za vero v Boga je sposobnost udejanjati resnico, skrbeti za Božjo voljo, poznati Božje delo na človeku, ko pride v mesu, in načela, ki jih zagovarja. Ne sledite množicam. Imeti morate načela o tem, v kaj bi morali vstopiti, in teh načel se morate držati. V pomoč ti bo, če boš vztrajal pri tistih stvareh, ki jih je vate prineslo Božje prosvetljenje. Če tega ne storiš, boš danes zavil v eno smer, jutri v drugo, nikoli pa ne boš pridobil ničesar stvarnega. Takšno ravnanje tvojemu življenju ne prinaša nobenih koristi. Tisti, ki ne razumejo resnice, vedno sledijo drugim: če ljudje rečejo, da je to delo Svetega Duha, potem tudi ti rečeš, da je temu tako; če ljudje rečejo, da je to delo zlega duha, potem tudi ti začneš dvomiti ali pa prav tako rečeš, da gre za delo zlega duha. Venomer ponavljaš besede drugih, sam pa nisi zmožen razlikovati med ničemur, niti nisi zmožen razmišljati s svojo glavo. To je nekdo brez stališča, ki ni zmožen razlikovati – takšen človek je ničvreden bednež! Venomer ponavljaš besede drugih: danes je rečeno, da je to delo Svetega Duha, vendar pa obstaja verjetnost, da bo nekega dne nekdo dejal, da ne gre za delo Svetega Duha, pač pa za nič drugega kot človekova dela – vendar pa ti tega ne moreš sprevideti in ko vidiš, da to govorijo drugi, tudi ti govoriš enako. Dejansko gre za delo Svetega Duha, vendar ti praviš, da gre za delo človeka; mar nisi postal eden izmed tistih, ki omalovažujejo delo Svetega Duha? Ali nisi s tem nasprotoval Bogu, ker ne znaš razlikovati? Morda se bo nekega dne pojavil nek bedak, ki bo dejal, da je »to delo zlega duha« in ko boš slišal te besede, boš zmeden in spet te bodo zavezovale besede drugih. Vsakokrat, ko nekdo povzroči nemir, nisi zmožen vztrajati pri svojem stališču, in to je zato, ker ne poznaš resnice. Verovati v Boga in si prizadevati izvedeti več o Bogu, nista preprosti stvari. Teh stvari ni mogoče doseči le z zbiranjem in poslušanjem pridig, ne moreš pa se izpopolniti niti le s strastjo. Moraš izkušati in spoznavati, biti načelen v svojih dejanjih, ter pridobiti delo Svetega Duha. Ko boš prestal izkušnje, boš zmožen razlikovati med številnimi stvarmi – zmožen boš razločiti med dobrim in zlim, med pravičnostjo in zlobnostjo, med tem, kar je iz mesa in krvi, ter tem, kar je iz resnice. Moraš biti zmožen razlikovati med vsemi temi stvarmi in tako, ne glede na okoliščine, ne boš nikoli izgubljen. Le to je tvoja prava postava.

Spoznavanje Božjega dela ni preprosto. Pri svojem prizadevanju moraš imeti merila in cilj, moraš znati poiskati pravo pot in način, kako ugotoviti ali je pot prava ali ne in ali je to Božje delo ali ne. Katero je najosnovnejše načelo pri iskanju prave poti? Ugotoviti moraš, ali je na tej poti prisotno delo Svetega Duha, ali so te besede izraz resnice, o kom pričujejo in kaj ti lahko prinesejo. Razlikovanje med pravo in napačno potjo zahteva več vidikov osnovnega znanja, od katerih je najbolj bistveno ugotoviti, ali je v njih prisotno delo Svetega Duha ali ne. Kajti bistvo človekove vere v Boga je vera v Božjega Duha, celo njegova vera v utelešenega Boga je rezultat tega, da je to meso utelešenje Božjega Duha, kar pomeni, da je takšna vera še vedno vera v Duha. Obstajajo razlike med Duhom in mesom, vendar ker to meso prihaja iz Duha in ker je Beseda, postala meso, je to, v kar verjame človek, še vedno lastno Božje bistvo. Da bi torej razlikovali med tem ali je pot prava ali napačna, je treba predvsem ugotoviti, ali je na njej prisotno delovanje Svetega Duha, zatem pa prepoznati, ali je na tej poti zastopana resnica ali ne. Resnica je življenjska narava normalne človeškosti, to je tisto, kar je bilo zahtevano od človeka, ko ga je Bog sprva ustvaril, in sicer normalna človeškost v vsej svoji celoti (vključno s človeškim čutom, vpogledom, modrostjo in osnovnim znanjem o tem, da je človek). To pomeni, da moraš ugotoviti, ali ta pot ljudi lahko pripelje do življenja normalne človeškosti ali ne, ali je resnica, o kateri je govora, potrebna glede na realnost normalne človeškosti ali ne in ali je ta najbolj primerna ali ni. Če obstaja resnica, potem je ta zmožna voditi ljudi do normalnih in realnih izkušenj; poleg tega ljudje postajajo vedno bolj normalni, njihovo človeški čut postaja vedno bolj popoln, njihovo življenje v mesu in duhovno življenje postajata vedno bolj urejena in njihova čustva postajajo vedno boljo normalna. To je drugo načelo. Obstaja še eno načelo, in sicer, ali ljudje vedno bolj poznajo Boga ali ne, in ali izkušanje takšnega delovanja in resnice v njih lahko vzbudi ljubezen do Boga in jih slednjemu še bolj približa ali ne. Na ta način je mogoče ugotoviti, ali je ta pot prava ali ne. Najpomembnejše je, ali je ta pot resnična namesto nadnaravna in ali je zmožna poskrbeti za človekovo življenje ali ne. Če ustreza tem načelom, je mogoče sklepati, da je ta pot prava pot. To ne pravim zato, da bi vas v prihodnjih izkušnjah prisilil sprejeti druge poti, niti ni to napoved, da bo v prihodnosti delovala še ena nova doba. To govorim zato, da boste lahko prepričani, da je današnja pot prava pot, da ne boste le delno prepričani v svoji veri v današnje delo in da ne boste mogli dobiti vpogleda vanj. Obstaja celo veliko takih, ki kljub temu, da so gotovi, še vedno zmedeno sledijo; takšna gotovost nima nobenega načela in takšne ljudi je treba prej ali slej izločiti. Celo tisti, ki še zlasti goreče sledijo, so v treh delih gotovi, v petih pa negotovi, kar kaže, da nimajo nobenih temeljev. Ker je vaša kakovost preslaba in so vaši temelji preplitki, ne razumete razlikovanja. Bog ne ponavlja Svojega dela, ne opravlja neresničnega dela, človeku ne postavlja pretiranih zahtev in ne opravlja dela, ki presega človeški čut. Vsa dela, ki jih opravlja, so v obsegu človekovega normalnega čuta, in ne presegajo čuta normalne človeškosti, Njegovo delo pa poteka v skladu s človekovimi normalnimi zahtevami. Če je to delo Svetega Duha, ljudje postajajo vedno bolj normalni in njihova človeškost postaja vedno bolj normalna. Ljudje vse bolj spoznavajo svojo pokvarjeno satansko naravo in bistvo človeka, pridobivajo pa tudi vse večje hrepenenje po resnici. To pomeni, da človekovo življenje raste in raste, človekova pokvarjena narava pa postaja vse bolj zmožna sprememb – vse to je pomen tega, da Bog postaja človekovo življenje. Če neka pot ni zmožna razkriti tistih stvari, ki predstavljajo človekovo bistvo, ni zmožna spremeniti človekove narave in, še več, ni zmožna pripeljati ljudi pred Boga, ali jim dati pravega razumevanja o Bogu in celo povzroča, da njihova človeškost postaja vse bolj nizka, njihov čut pa vse bolj nenormalen, potem ta pot gotovo ni prava pot in je morda delo zlega duha ali pa gre za staro pot. Skratka, to ne more biti sedanje delo Svetega Duha. V Boga ste verovali vsa ta leta, vendar pa se vam še sanja ne o načelih, s katerimi je mogoče razlikovati med pravo in napačno potjo ali iskati pravo pot. Večine ljudi te stvari sploh ne zanimajo; gredo pač tja, kamor gre večina, in ponavljajo, kar reče večina. Kako je to lahko nekdo, ki išče pravo pot? In kako lahko takšni ljudje najdejo pravo pot? Če razumete teh nekaj ključnih načel, potem ne boste prevarani ne glede na to, kaj se zgodi. Danes je ključnega pomena, da so ljudje sposobni razlikovati; to je tisto, kar bi morala imeti normalna človeškost, in to je tisto, kar morajo ljudje imeti v svojih izkušnjah. Če ljudje tudi danes v procesu sledenja ne razlikujejo ničesar, in če njihov človeški čut še vedno ni zrasel, potem so ljudje preveč neumni in je njihovo prizadevanje zmotno in zgrešeno. V tvojem današnjem prizadevanju ni niti kančka razlikovanja, in čeprav je res, kot praviš, da si našel pravo pot, ali si jo pridobil? Ali si zmožen kaj razlikovati? Kaj je bistvo prave poti? Na pravi poti, nisi pridobil prave poti; nisi pridobil ničesar od resnice. To pomeni, da nisi dosegel tistega, kar od tebe zahteva Bog, in zato ni prišlo do spremembe v tvoji pokvarjenosti. Če boš nadaljeval s takim prizadevanjem, boš na koncu izgnan. Če si sledil do danes, bi moral biti prepričan, da je pot, ki si jo ubral, prava, in ne bi več smel dvomiti. Mnogi ljudje so vselej negotovi in prenehajo slediti resnici zaradi nekaterih malenkosti. To so tisti ljudje, ki ne poznajo Božjega dela; to so tisti ljudje, ki Bogu sledijo v zmedi. Ljudje, ki ne poznajo Božjega dela, niso zmožni biti Njegovi zaupniki ali pričevati o Njem. Vsem tistim, ki iščejo le blagoslove in si prizadevajo le za to, kar je nejasno in abstraktno, svetujem, naj si čimprej prizadevajo za resnico, da bo njihovo življenje lahko imelo smisel. Ne slepite se več!