Bogu lahko služijo le tisti, ki danes poznajo Božje delo

Če želite pričati o Bogu in osramotiti velikega rdečega zmaja, morate slediti načelu in izpolnjevati pogoj: ljubiti morate Boga v svojem srcu in se ravnati po njegovih besedah. Če se ne ravnaš po Božjih besedah, potem ne boš osramotil satana. Z rastjo v svojem življenju se odrečeš velikemu rdečemu zmaju in ga popolnoma ponižaš; le tako resnično osramotiš velikega rdečega zmaja. Bolj kot si pripravljen udejanjati Božje besede, večji je dokaz tvoje ljubezni do Boga in tvojega sovraštva do velikega rdečega zmaja; bolj ko ubogaš Božje besede, večji je dokaz tvojega hrepenenja po resnici. Ljudje, ki ne hrepenijo po Božjih besedah, so ljudje brez življenja. Takšni ljudje so tisti zunaj Božjih besed, ki pripadajo veri. Ljudje, ki resnično verujejo v Boga, imajo globlje poznavanje Božjih besed, ko jedo in pijejo Njegove besede. Če ne hrepeniš po Božjih besedah, potem ne moreš resnično jesti in piti Njegovih besed, in če nimaš znanja o Božjih besedah, potem nimaš nobenega načina, da bi pričeval o Bogu ali Ga zadovoljil.

Kako naj človek, ki veruje v Boga, spozna Boga? Boga je treba spoznati na podlagi današnjih Božjih besed in dela, brez odstopanj in zmot, predvsem pa je treba spoznati Božje delo. To je temelj spoznavanja Boga. Vse tiste različne zmote, ki nimajo čistega razumevanja Božjih besed, so verske predstave; so deviantna in zmotna razumevanja. Največja veščina verskih osebnosti je vzeti Božje besede, razumljene v preteklosti, in primerjati današnje Božje besede z njimi. Če se pri služenju današnjemu Bogu oklepate stvari, ki jih je v preteklosti razodelo razsvetljenje Svetega Duha, bo vaše služenje povzročilo zmedo, vaša praksa bo zastarela in ne bo nič drugega kot verski obred. Če verjameš, da morajo biti tisti, ki služijo Bogu, med drugimi lastnostmi navzven ponižni in potrpežljivi, in če takšno znanje danes udejanjiš v praksi, potem je takšno znanje verska predstava; taka praksa je postala hinavski nastop. Besedna zveza »verske predstave« se nanaša na stvari, ki so zastarele in staromodne (vključno z razumevanjem besed, ki jih je prej izrekel Bog, in svetlobo, ki jo je neposredno razodel Sveti Duh), in če se danes udejanjajo, potem motijo Božje delo in človeku ne prinašajo nobene koristi. Če ljudje ne morejo iz sebe očistiti stvari, ki pripadajo verskim predstavam, potem bodo te stvari postale velika ovira za njihovo služenje Bogu. Osebe z verskimi predstavami nikakor ne morejo slediti korakom Svetega Duha – zaostanejo en korak, nato dva. Do tega pride, ker te verske predstave povzročijo, da človek postane izredno samopravičniški in ošaben. Bog ne čuti nostalgije za tem, kar je rekel in naredil v preteklosti; če je nekaj zastarelo, On to odpravi. Ali res ne moreš opustiti svojih predstav? Če se oklepaš besed, ki jih je Bog izrekel v preteklosti, ali to dokazuje, da poznaš Božje delo? Če danes ne moreš sprejeti luči Svetega Duha in se namesto tega oklepaš luči preteklosti, ali lahko to dokazuje, da slediš Božjim stopinjam? Ali še vedno ne moreš opustiti verskih predstav? Če je temu tako, potem boš postal nekdo, ki nasprotuje Bogu.

Če ljudje lahko opustijo verske predstave, ne bodo uporabljali svojega uma za merjenje današnjih Božjih besed in del, temveč bodo neposredno poslušni. Čeprav je Božje delo danes očitno drugačno od tistega iz preteklosti, si vseeno danes sposoben opustiti stališča iz preteklosti in neposredno ubogati Božje delo. Če si sposoben razumeti, da moraš današnjemu Božjemu delu dati prednost, ne glede na to, kako je Bog deloval v preteklosti, potem si nekdo, ki je opustil svoje predstave in ki uboga Boga in je sposoben ubogati Božje delo in besede ter slediti njegovim stopinjam. Tako postaneš tisti, ki je resnično poslušen Bogu. Ne analiziraš in ne preučuješ Božjega dela; kot da je Bog pozabil svoje prejšnje delo in tudi ti si ga pozabil. Sedanjost je sedanjost in preteklost je preteklost, in ker je danes Bog odrinil stran, kar je storil v preteklosti, se ne bi smel na to osredotočati. Samo takšna oseba je tista, ki je popolnoma poslušna Bogu in popolnoma opusti svoje verske predstave.

Ker se Božje delo vedno razvija na novo, obstaja delo, ki postane zastarelo in staro, ko se pojavi novo. Te različne vrste dela, stare in nove, si ne nasprotujejo, temveč se dopolnjujejo; vsak korak izhaja iz prejšnjega. Ker se pojavi novo delo, je treba stare stvari seveda odpraviti. Na primer, nekatere dolgo uveljavljene prakse in običajni človeški izreki, skupaj z njegovimi dolgoletnimi izkušnjami in nauki, so oblikovali vse načine in oblike predstav v človekovem umu. To, da Bog človeku še ni v celoti razkril svojega pravega obraza in naravnanosti, ter dolgoletno širjenje tradicionalnih teorij iz starodavnih časov sta še bolj botrovala temu, da si je človek ustvaril takšne predstave. Lahko rečemo, da je tekom človekovega verovanja v Boga pod vplivom različnih predstav pri ljudeh nenehno nastajalo in se razvijalo najrazličnejše pojmovanje Boga, zaradi česar so mnogi verni ljudje, ki služijo Bogu, postali Njegovi sovražniki. Čim močnejše so verske predstave ljudi, tem bolj nasprotujejo Bogu in tem verjetneje postanejo Njegovi sovražniki. Božje delo je vedno novo in nikoli staro; nikoli ne oblikuje doktrine, temveč se nenehno spreminja in bolj ali manj obnavlja. Takšno delo je izraz prirojene naravnanosti Boga samega. To je tudi neločljivo načelo Božjega dela in eno izmed sredstev, s katerimi Bog izvaja svoje upravljanje. Če Bog ne bi deloval na ta način, se človek ne bi spremenil ali spoznal Boga in satan ne bi bil poražen. Tako se v Njegovem delu nenehno pojavljajo spremembe, ki se zdijo spremenljive, v resnici pa so periodične. Način, kako človek veruje v Boga, pa je precej drugačen. Oklepa se starih, znanih doktrin in sistemov in starejši ko so, bolj so mu všeč. Kako bi lahko nespameten človeški um, um, ki je nepopustljiv kot kamen, sprejel toliko nedoumljivih novih božjih del in besed? Človek čuti odpor do Boga, ki je vedno nov in nikoli star; všeč mu je le Bog, ki ga pozna, ki je razmeroma star, ima bele lase in je obtičal na istem mestu. Ker imata torej Bog in človek vsak svoje želje, je človek postal sovražnik Boga. Veliko teh protislovij obstaja še danes, v času, ko Bog že skoraj šest tisoč let opravlja novo delo. Zato jih je nemogoče odpraviti. Morda je to zaradi trmoglavosti človeka ali zaradi nedotakljivosti Božjih upravnih odredb s strani katerega koli človeka, vendar se ti duhovniki in duhovnice še vedno oklepajo starih plesnivih knjig in papirjev, medtem ko Bog nadaljuje s svojim nedokončanim delom upravljanja, kot da mu nihče ne bi stal ob strani. Čeprav ta protislovja delajo Boga in človeka sovražnika in so celo nerešljiva, jih Bog ne upošteva, kot da so hkrati tam in jih obenem ni. Človek pa še vedno ostaja pri svojih prepričanjih in predstavah in jih nikoli ne opusti. Nekaj pa je vendarle samoumevno: čeprav človek ne odstopa od svojega stališča, se Božje noge vedno premikajo in Bog vedno spreminja svojo držo glede na okolje. Na koncu bo človek tisti, ki bo poražen brez boja. Bog pa je največji sovražnik vseh svojih poraženih sovražnikov in hkrati prvak človeštva, tako poraženega kot neporaženega. Kdo lahko tekmuje z Bogom in zmaga? Zdi se, da človekove predstave izvirajo od Boga, saj so mnoge med njimi nastale kot posledica Božjega dela. Vendar pa Bog človeku zaradi tega ne odpušča, prav tako pa ga ne hvali, ker po svojem delu proizvaja serijo za serijo izdelkov »za Boga«, ki so zunaj dosega Njegovega dela. Namesto tega je skrajno zgrožen nad človeškimi predstavami in starimi, pobožnimi verovanji, pri čemer si niti ne upa priznati datuma, ko so se te predstave prvič pojavile. Nikakor se ne strinja, da so te predstave posledica Njegovega dela, saj človekove predstave širi človek; njihov vir so misli in um človeka – ne Boga, ampak satana. Božji namen je bil vedno, da je Njegovo delo novo in živo, ne pa staro in mrtvo, in to, česar se mora človek držati, se spreminja glede na čas in obdobje ter ni večno in nespremenljivo. To pa zato, ker je Bog tisti, ki povzroča, da človek živi in postaja nov, in ne hudič, ki povzroča, da človek umira in se stara. Še vedno ne razumete tega? Imaš predstave o Bogu in se jih ne moreš odreči, ker si zaprtega duha. Pa ne zato, ker je v Božjem delu premalo smisla, niti ne zato, ker se Božje delo razlikuje od človeških želja, niti ne zato, ker je Bog vedno malomaren pri opravljanju svojih dolžnosti. Svojih predstav ne moreš opustiti, ker si premalo poslušen in ker nisi niti malo podoben ustvarjenemu bitju; to ni zato, ker bi ti Bog oteževal stvari. Vse to si povzročil ti in nima nobene zveze z Bogom; vse trpljenje in nesrečo ustvari človek. Božje misli so vedno dobre: Bog ne želi, da si ustvarjaš predstave, ampak želi, da se z leti spremeniš in prenoviš. Vendar ne veš, kaj je dobro zate, in ves čas preučuješ ali analiziraš. Ne gre za to, da ti Bog otežuje življenje, ampak za to, da ga ne spoštuješ in da je tvoja neposlušnost prevelika. Majhno ustvarjeno bitje, ki si drzne vzeti nepomemben del tistega, kar mu je prej dal Bog, se nato obrne in ga uporabi za napad na Boga – ali ni to človeška neposlušnost? Lahko rečemo, da so ljudje povsem neprimerni za izražanje svojih stališč pred Bogom, še manj pa so primerni za to, da bi po želji razkazovali svoj ničvredni, smrdljivi, gnili, olepšani jezik – da o teh plesnivih predstavah sploh ne govorimo. Ali niso še bolj ničvredni?

Nekdo, ki resnično služi Bogu, je nekdo, ki je po Božjem srcu, ki je primeren za Božjo uporabo in ki je sposoben opustiti verske predstave. Če želite, da bo vaše uživanje in pitje Božjih besed učinkovito, potem morate opustiti svoje verske predstave. Če želite služiti Bogu, potem je še toliko bolj potrebno najprej opustiti verske predstave in se v vsem pokoriti Božjim besedam. To mora imeti tisti, ki služi Bogu. Če tega znanja nimaš, potem boš takoj, ko boš služil, povzročil razdor in motnje, in če boš vztrajal pri svojih predstavah, te bo Bog neizogibno zbil na tla in nikoli več se ne boš pobral. Vzemimo na primer sedanjost: veliko današnjih izjav in dela je nezdružljivih s Svetim pismom in delom, ki ga je prej opravil Bog, in če ne želiš poslušati, lahko kadar koli padeš. Če želiš služiti v skladu z Božjo voljo, potem moraš najprej opustiti verske predstave in popraviti svoja stališča. Veliko tega, kar bo izrečeno, bo nezdružljivo s tem, kar je bilo izrečeno v preteklosti, in če zdaj nimaš volje za poslušnost, ne boš mogel hoditi po poti, ki je pred tabo. Če se je v tebi ukoreninila ena od Božjih metod delovanja in je nikoli ne izpustiš, bo ta metoda postala tvoja verska predstava. Če se je to, kar Bog predstavlja, ukoreninilo v tebi, potem si pridobil resnico, in če besede in resnica Boga lahko postanejo tvoje življenje, ne boš več imel predstav o Bogu. Tisti, ki posedujejo resnično znanje o Bogu, ne bodo imeli nobenih predstav in se ne bodo držali nauka.

Zastavi si ta vprašanja, da ostaneš pozoren:

1. Ali znanje v tebi ovira tvoje služenje Bogu?

2. Koliko verskih praks je v tvojem vsakdanjem življenju? Če predstavljaš le videz pobožnosti ali to pomeni, da je tvoje življenje odraslo in dozorelo?

3. Ali lahko opustiš svoje verske predstave, ko ješ in piješ Božje besede?

4. Ali lahko pri molitvi opustiš verski obred?

5. Ali si nekdo, ki je primeren za Božjo uporabo?

6. Koliko tvojega znanja o Bogu vsebuje verske predstave?