Predgovor
Čeprav mnogi verjamejo v Boga, jih le malo razume, kaj pomeni vera v Boga in kaj morajo storiti, da se uklonijo Božji volji. To je zato, ker ljudje sicer poznajo besedo »Bog« in izraze, kot je »Božje delo«, vendar ne poznajo Boga, še manj pa poznajo Njegovo delo. Zato ni čudno, da so vsi tisti, ki ne poznajo Boga, zmedeni v svojem verovanju Vanj. Ljudje ne jemljejo vere v Boga resno, in to je v celoti zato, ker verovanje v Boga za njih predstavlja nekaj preveč neznanega in preveč čudnega. Na ta način pa ne izpolnijo Božjih zahtev. Povedano drugače, če ljudje ne poznajo Boga in ne poznajo Njegovega dela, potem niso primerni za Božjo uporabo, še manj pa so sposobni zadovoljiti Njegovo voljo. »Vera v Boga« pomeni verjeti, da Bog obstaja; to je najpreprostejši koncept v zvezi z vero v Boga. Poleg tega verjeti v obstoj Boga ni enako kot resnično verjeti v Boga; gre bolj za vrsto preprostega prepričanja z močnimi verskimi odtenki. Prava vera v Boga pomeni naslednje: Na podlagi verovanja, da Bog obvladuje vse stvari, posameznik doživlja Njegove besede in Njegovo delo, očisti svojo pokvarjeno naravo, zadovolji Božjo voljo in spozna Boga. Samo tovrstno potovanje lahko imenujemo »vera v Boga«. Vendar ljudje pogosto vidijo vero v Boga kot nekaj preprostega in nepomembnega. Ljudje, ki verjamejo v Boga na tak način, so pozabili, kaj pomeni verovati v Boga, in čeprav bodo morda verjeli do konca, nikoli ne bodo deležni Božjega odobravanja, ker hodijo po napačni poti. Še vedno obstajajo tisti, ki verjamejo v Boga, kot narekujejo črke in v prazni doktrini. Ne vedo, da jim manjka bistvo vere v Boga, in ne morejo prejeti Božjega odobravanja. Še vedno molijo k Bogu za blagoslov varnosti in zadostne milosti. Ustavimo se, umirimo svoja srca in se vprašajmo: Ali je mogoče, da je verovanje v Boga res najlažja stvar na svetu? Ali je mogoče, da verjeti v Boga ne pomeni nič drugega kot prejemanje obilice milosti od Boga? Ali so ljudje, ki verjamejo v Boga, ne da bi ga poznali, ali tisti, ki verjamejo v Boga in se Mu kljub temu upirajo, res sposobni zadovoljiti Božjo voljo?
O Bogu in človeku ni mogoče govoriti na isti ravni. Božje bistvo in delo sta človeku najbolj nepojmljiva in nerazumljiva. Če Bog ne bi osebno opravljal Svojega dela in ne bi govoril Svojih besed v svetu človeka, potem človek nikoli ne bi mogel razumeti Božje volje. In tako tudi tisti, ki so posvetili celo svoje življenje Bogu, ne bi mogli prejeti Njegovega odobravanja. Če Bog ne začne z delom, potem je vse zaman, ne glede na to, kako dobro človek dela, saj so Božje misli vselej višje od človekovih misli, Božja modrost pa ostaja onkraj človekovega razumevanja. In zato pravim, da so nevešči tisti, ki trdijo, da »popolnoma razumejo« Boga in Njegovo delo; vsi so prevzetni in nevedni. Človek ne sme opredeljevati Božjega dela; še več, človek Božjega dela ne more opredeliti. V Božjih očeh je človek tako nepomemben kot mravlja; kako naj torej človek dojame Božje delo? Tisti, ki radi izjavljajo »Bog ne deluje na ta ali oni način« ali »Bog je takšen ali drugačen« – ali ne govorijo arogantno? Vsi bi morali vedeti, da je bil človek, ki je iz mesa, pokvarjen s strani satana. Sama človekova narava je, da se upira Bogu. Človeštvo ne more biti na isti ravni z Bogom, še manj pa lahko človeštvo upa, da bo svetovalo pri Božjem delu. Kar pa zadeva to, kako Bog vodi človeka, je to delo Boga Samega. Primerno je, da se človek podredi, ne da bi pri tem izpovedoval to ali ono stališče, saj je človek zgolj prah. Ker je naša namera iskati Boga, ne smemo vnašati svojih predstav v Njegovo delo in jih dajati v Božji premislek, še manj pa bi smeli zavzeto uporabljati svojo pokvarjeno naravo, da bi namenoma nasprotovali delu Boga. Ali se tako ne bi izkazali za antikriste? Kako bi lahko takšni ljudje verjeli v Boga? Ker verjamemo, da obstaja Bog, in ker si Ga želimo zadovoljiti ter Ga videti, bi morali iskati pot resnice in poiskati način, da smo združljivi z Bogom. Ne bi Mu smeli trmoglavo nasprotovati. Kaj dobrega bi lahko tovrstna dejanja prinesla?
Danes je Bog opravil novo delo. Morda ne boš mogel sprejeti teh besed in morda se ti bodo zdele čudne, vendar ti svetujem, da ne izpostavljaš svoje naravnosti, saj lahko samo tisti, ki resnično hrepenijo po pravičnosti pred Bogom, pridobijo resnico, in samo tisti, ki so resnično pobožni, bodo lahko bodo razsvetljeni in vodeni z Njegove strani. Rezultati so doseženi z iskanjem resnice s trezno mirnostjo, ne s prepiri in spori. Ko rečem, da »je danes Bog opravil novo delo«, se sklicujem na dejanje Božjega povratka v meso. Te besede te morda ne motijo; morda jih preziraš; morda pa so zate zelo zanimive. Kakorkoli že, upam, da se bodo vsi tisti, ki resnično hrepenijo po pojavi Boga, soočili s tem dejstvom in ga temeljito preiskali, namesto da bi o tem na hitro sklepali; tako naj bi ravnal moder človek.
Takih stvari ni težko raziskovati, vendar od vsakogar od nas zahteva, da poznamo eno resnico: tisti, ki je utelešeni Bog, bo posedoval bistvo Boga, in tisti, ki je utelešeni Bog, bo posedoval izraz Boga. Ko se Bog utelesi, bo izvedel delo, ki ga namerava storiti, in ko se Bog utelesi, bo izrazil, kar On je, ter bo lahko prinesel resnico človeku, mu podaril življenje in mu pokazal pot. Telo, ki nima bistva Boga, zagotovo ni utelešeni Bog; o tem ni dvoma. Če človek namerava raziskovati, ali gre za Božje utelešeno meso, potem mora to potrditi iz narave, ki jo On izraža, in besed, ki jih On govori. To pomeni, da je treba za potrditev, ali gre za Božje utelešeno meso in ali gre za pravo pot, razločevati na podlagi Njegovega bistva. In tako je pri odločanju, ali gre za meso utelešenega Boga, ključno Njegovo bistvo (Njegovo delo, Njegove besede, Njegova narava in številni drugi vidiki), ne pa zunanji videz. Če človek proučuje samo Njegov zunanji videz in zaradi tega spregleda Njegovo bistvo, to kaže, da je človek zaslepljen in neveden. Zunanji videz ne more določiti bistva; poleg tega pa se delo Boga nikoli ne more skladati s predstavami človeka. Ali ni bil zunanji videz Jezusa v nasprotju s predstavami človeka? Ali niso Njegovo obličje in oblačila na noben način nakazovali Njegove resnične identitete? Ali se niso najzgodnejši farizeji upirali Jezusu ravno zato, ker so gledali zgolj Njegov zunanji videz in si niso jemali k srcu besed iz Njegovih ust? Moje upanje je, da prav noben brat ali sestra, ki išče pojavo Boga, ne ponovi tragedije zgodovine. Ne smete postati farizeji sodobnega časa in ponovno pribiti Boga na križ. Skrbno morate premisliti, kako pozdraviti vrnitev Boga, in mora vam biti jasno, kako postati nekdo, ki se podreja resnici. To je odgovornost vsakega, ki čaka, da se bo Jezus vrnil na oblaku. Moramo si pometi duhovne oči, da se pogled zbistri, in se ne ujeti v besede pretirane fantazije. Morali bi razmišljati o praktičnem delu Boga in si ogledati praktični vidik Boga. Naj vas ne zanese in ne izgubite se v sanjarjenju, vselej hrepeneči po dnevu, ko se bo Gospod Jezus na oblaku iznenada spustil med vas in odpeljal vas, ki ga nikoli niste poznali ali videli in ki ne veste, kako izpolniti Njegovo voljo. Bolje je razmišljati o bolj praktičnih zadevah!
Morda si odprl to knjigo z namenom raziskovanja ali z namero sprejemanja; ne glede na tvoj odnos upam, da jo boš prebral do konca in je ne boš zlahka odložil. Morda se bo po branju teh besed tvoj odnos spremenil, vendar je to odvisno od tvoje motivacije in stopnje tvojega razumevanja. Obstaja pa nekaj, kar moraš vedeti: Božja beseda ne more biti prikazana kot človekova beseda, še manj pa lahko človekovo besedo prikažemo kot Božjo besedo. Človek, ki ga uporablja Bog, ni utelešeni Bog, in utelešeni Bog ni človek, ki ga uporablja Bog. V tem je bistvena razlika. Morda teh besed po branju ne boš priznal kot besede Boga, ampak le kot razsvetljenje, ki ga je pridobil človek. V tem primeru te slepi nevednost. Kako bi lahko bile besede Boga enakovredne razsvetljenju, ki ga je prejel človek? Besede utelešenega Boga odpirajo nov čas, vodijo vse človeštvo, razkrivajo skrivnosti in človeku kažejo smer, v katero mora iti v novem času. Razsvetljenje, ki ga je človek pridobil, so le preprosta navodila za udejstvovanje ali znanje. Celotnega človeštva ne more voditi v nov čas ali mu razkriti skrivnosti samega Boga. V končni fazi je Bog vendarle Bog in človek le človek. Bog ima bistvo Boga, človek pa ima bistvo človeka. Če človek besede, ki jih je izrekel Bog, vidi kot preprosto razsvetljenje Svetega Duha, besede apostolov in prerokov pa kot besede, ki jih je osebno izrekel Bog, je to človekova napaka. V nobenem primeru pa nikdar ne smeš zamenjati, kaj je prav in kaj narobe, ali vzeti visoko za nizko, ali zamenjati globoko za plitko; v nobenem primeru nikoli ne smeš namerno zanikati tistega, kar veš, da je resnica. Vsi, ki verjamejo v Boga, bi morali raziskovati probleme s pravega stališča in sprejeti Božje novo delo in Njegove nove besede z vidika Njegovega ustvarjenega bitja; sicer jih bo Bog izgnal.
Po delu Jehove je Jezus postal telo, da bi med ljudmi opravil Svoje delo. Njegovo delo ni bilo izvedeno v osami, temveč je bilo zgrajeno na delu Jehove. To je bilo delo, namenjeno novemu času, ki ga je Bog opravil po koncu Časa Postave. Podobno je po končanem delu Jezusa Bog nadaljeval svoje delo za naslednji čas, saj celotno upravljanje Boga vselej napreduje. Ko mine prejšnji čas, ga bo nadomestil nov čas, in ko bo dokončano staro delo, bo prišlo novo delo za nadaljevanje Božjega upravljanja. To utelešenje je drugo utelešenje Boga, ki sledi delu Jezusa. Seveda do tega utelešenja ne pride neodvisno; je tretja stopnja dela po Času Postave in Času Milosti. Vsakič ko Bog začne z novo stopnjo dela, mora biti vedno najprej nov začetek, ki mora vedno prinašati nov čas. Podobno obstajajo tudi ustrezne spremembe v naravi Boga, načinu Njegovega delovanja, lokaciji Njegovega dela in Njegovem imenu. Zato ni čudno, da je človeku težko sprejeti delo Boga v novem času. Vendar ne glede na to, kako se Mu človek upira, Bog vedno opravlja Svoje delo in vedno vodi celotno človeštvo naprej. Ko je Jezus prišel v svet ljudi, je uvedel Čas Milosti in končal Čas Postave. V poslednjih dneh se je Bog ponovno utelesil in s tem utelešenjem končal Čas Milosti ter začel Čas Kraljestva. Vsi, ki so zmožni sprejeti drugo utelešenje Boga, bodo vodeni v Čas Kraljestva in bodo poleg tega zmožni osebno sprejeti vodstvo Boga. Čeprav je Jezus med ljudmi opravil veliko dela, je le dokončal odrešenje vsega človeštva in postal človekova daritev za grehe, ni pa človeka rešil vse njegove pokvarjene narave. Popolna rešitev človeka izpod vpliva satana ni zahtevala le, da je moral Jezus postati daritev za grehe in nositi grehe človeštva, ampak je zahtevala tudi, da je moral Bog opraviti še večje delo, da bi človeka popolnoma osvobodil njegove satansko pokvarjene narave. In tako se je zdaj, ko so bili človeku odpuščeni njegovi grehi, Bog vrnil v telo, da bi vodil človeka v nov čas in začel delo kaznovanja in sodbe. To delo je človeka popeljalo na višjo raven. Vsi, ki se podredijo Njegovi oblasti, bodo uživali višjo resnico in prejeli večje blagoslove. Resnično bodo živeli v svetlobi ter prejeli resnico, pot in življenje.
Če ljudje ostanejo ujeti v Času Milosti, se nikoli ne bodo znebili svoje pokvarjene narave, kaj šele spoznali Božjo lastno naravo. Če ljudje vedno živijo v obilju milosti, vendar nimajo načina življenja, ki bi jim omogočal spoznavanje ali zadovoljevanje Boga, potem Ga nikoli ne bodo resnično pridobili v svojem verovanju Vanj. Takšna vrsta vere je zares žalostna. Ko boš končal z branjem te knjige in ko boš doživel vsak korak Božjega utelešenja v Času Kraljestva, boš začutil, da so se želje, ki jih imaš že mnogo let, končno uresničile. Občutil boš, da si šele zdaj resnično videl Boga iz oči v oči; šele zdaj si uprl pogled v Njegovo obličje, slišal Njegove osebne besede, cenil modrost Njegovega dela in resnično občutil, kako resničen in vsemogočen je. Čutil boš, da si pridobil veliko stvari, ki jih ljudje v preteklosti niso nikoli videli ali imeli. Takrat boš jasno vedel, kaj pomeni verjeti v Boga in kaj pomeni ukloniti se Božji volji. Seveda, če se držiš stališč preteklosti in zavračaš ali zanikaš dejstvo drugega utelešenja Boga, potem boš ostal praznih rok, ne da bi kaj pridobil, in na koncu boš proglašen za krivega nasprotovanja Bogu. Tisti, ki so sposobni ubogati resnico in se podrediti delu Boga, bodo poklicani pod imenom drugega utelešenja Boga – Vsemogočnega. Zmožni bodo sprejeti Božje osebno vodstvo, hkrati pa bodo pridobili dodatne in višje resnice ter resnično življenje. Videli bodo vizijo, ki je ljudje iz preteklosti še nikoli prej niso videli. »Obrnil sem se, da bi videl, čigav glas je govoril z menoj. Ko sem se obrnil, sem zagledal sedem zlatih svečnikov in sredi med svečniki nekoga, ki je bil podoben Sinu človekovemu. Oblečen je bil v haljo do tal in prevezan čez prsi z zlatim pasom. Njegova glava in lasje so bili beli kakor bela volna, kakor sneg, njegove oči so bile kakor ognjen plamen, noge je imel kakor v pêči razbeljen bron, glas pa kakor glas mnogih vodá. V desnici je držal sedem zvezd in iz ust mu je segal oster dvorezen meč, njegovo obličje pa je bilo kakor sonce, kadar žari v vsej svoji môči.« (Razodetje 1:12-16) Ta vizija je izraz celotne Božje narave; izraz celotne Božje narave je tudi izraz Božjega dela v Njegovi sedanji utelešenosti. V hudournikih kazni in sodb Sin človeka izraža Svojo lastno naravo z besedami, ki omogočajo vsem, ki sprejemajo Njegovo kazen in sodbo, da vidijo pravi obraz Sina človeka, ki je zvest prikaz obraza Sina človeka, ki ga je videl Janez. (Seveda bo vse to nevidno tistim, ki ne sprejemajo dela Boga v Času Kraljestva.) Resničnega obraza Boga ni mogoče v celoti opisati s človeškim jezikom, zato Bog uporablja sredstva, s katerimi izraža Svojo lastno naravo, da pokaže Svoj pravi obraz človeku. To pomeni, da so vsi, ki so cenili lastno naravo Sina človeka, videli pravi obraz Sina človeka, saj je Bog prevelik in ga ni mogoče v celoti opisati s človeškim jezikom. Ko je človek enkrat doživel vsak korak Božjega dela v Času Kraljestva, bo poznal resnični pomen Janezovih besed, ko je govoril o Sinu človeka med svetilkami: »Njegova glava in lasje so bili beli kakor bela volna, kakor sneg, njegove oči so bile kakor ognjen plamen, noge je imel kakor v pêči razbeljen bron, glas pa kakor glas mnogih vodá. V desnici je držal sedem zvezd in iz ust mu je segal oster dvorezen meč, njegovo obličje pa je bilo kakor sonce, kadar žari v vsej svoji môči.« Takrat boš brez vsakršnega dvoma vedel, da je to običajno meso, ki je toliko govorilo, nedvomno drugo utelešenje Boga. Poleg tega boš resnično občutil, kako blagoslovljen si, in se počutil zelo srečnega. Ali si ne želiš sprejeti tega blagoslova?
