Namen vodenja človeštva

Če ljudje lahko resnično jasno vidijo pravo pot človeškega življenja kot tudi namen Božjega vodenja človeštva, potem svoje prihodnosti in usode kot posameznika ne bi hranili kot zaklada v svojem srcu. Potem jih ne bi več zanimalo služiti svojim staršem, ki so hujši od prašičev in psov. Ali nista prihodnost in usoda človeka natanko dandanašnja tako imenovana »starša« Petra? Sta kot človekovo meso in kri. Le kaj bosta končni cilj in prihodnost mesa? Ali bo cilj to, da ugleda Boga, ko še živi, ali da duša sreča Boga, ko umre? Ali se bo meso jutri znašlo v veliki peči tegob ali v ognjenem viharju? Ali se takšna vprašanja ne ukvarjajo le s tem, ali bo človekovo meso prestalo nesrečo ali utrpelo največjo novico, ki najbolj skrbi vsakogar, ki ima možgane in je razsoden, v tem trenutnem toku? (Tukaj se trpljenje nanaša na prejemanje blagoslovov; pomeni, da so prihodnje preizkušnje dobrodejne za človekov cilj. Nesreča se nanaša na nezmožnost stati pokončno ali na stanje prevaranosti; ali pa pomeni, da bodo nekoga doletele nesrečne okoliščine in bo izgubil življenje sredi katastrofe, in da za njegovo dušo ni ustreznega končnega cilja.) Čeprav imajo ljudje zdrav razum, morda to, kar mislijo, ne ustreza popolnoma temu, s čimer bi moral biti opremljen njihov razum. To je zato, ker so vsi precej zmedeni in slepo sledijo rečem. Vsi bi morali temeljito dojeti, v kaj naj vstopijo, in zlasti bi morali pretehtati, v kaj naj vstopijo med tegobo (torej med prečiščevanjem v peči), kot tudi to, s čim bi morali biti opremljeni med ognjenimi preizkušnjami. Ne služi vedno svojim staršem (to pomeni mesu), ki so kot prašiči in psi in so še hujši od mravelj in hroščev. V čem je smisel, da se obremenjuješ s tem, toliko razmišljaš in si beliš glavo? Meso ne pripada tebi, temveč je v rokah Boga, ki ne nadzira le tebe, temveč poveljuje tudi satanu. (To pomeni, da meso prvotno pripada satanu. Ker je satan tudi v rokah Boga, je to mogoče edino tako izraziti. To je zato, ker je bolj prepričljivo to reči na ta način; nakazuje, da ljudje niso v celoti v domeni satana, temveč so v rokah Boga.) Živiš v mukah mesa – toda ali meso pripada tebi? Ali je pod tvojim nadzorom? Zakaj bi si s tem belil glavo? Zakaj bi obsedeno moledoval Boga za svoje trhlo meso, ki je že dolgo obsojeno, prekleto in oskrunjeno z nečistimi duhovi? Zakaj je potrebno, da satanove sodelavce vedno hraniš tako blizu svojemu srcu? Ali te ne skrbi, da bi lahko meso uničilo tvojo dejansko prihodnost, tvoje čudovite upe in resnični končni cilj tvojega življenja?

Po današnji poti ni lahko hoditi. Lahko bi rekli, da je do nje težko priti in v vseh dobah je bila izjemno redka. Toda kdo bi si mislil, da bi bilo človekovo meso sámo po sebi dovolj, da ga uniči? Današnje delo je vsekakor tako dragoceno kot pomladni dež in tako vredno kot Božja dobrota do človeka. Toda če človek ne pozna namena Njegovega trenutnega dela ali če ne razume bistva človeštva, kako je mogoče govoriti o njegovi dragocenosti in vrednosti? Meso ne pripada ljudem samim, zato nihče jasno ne vidi, kje bo dejansko njegov končni cilj. Kljub temu se dobro zavedaj, da bo Gospod stvarstva povrnil človeštvo, ki je bilo ustvarjeno, v njegov prvotni položaj, in obnovil njegovo prvotno podobo iz časa njegovega stvarjenja. Popolnoma bo vzel nazaj dih, ki ga je vdahnil človeku, si znova prilastil njegove kosti in meso in vrnil vse Gospodu stvarstva. Popolnoma bo preobrazil in prenovil človeštvo ter od človeka vzel nazaj celotno Božjo dediščino, ki ne pripada človeštvu, temveč pripada Bogu, in je nikoli več ne bo predal človeštvu. Razlog je v tem, da nič od tega nikoli ni pripadalo človeštvu. On bo vse to vzel nazaj – in to ni nepravična zaplemba; Njegov namen je, da povrne nebesa in zemljo v njuno prvotno stanje, in tudi, da preobrazi in obnovi človeka. To je razumni cilj za človeka, čeprav morda to ne bo ponovna prilastitev mesa po tem, ko je bilo kaznovano, kot si ljudje morda predstavljajo. Bog noče okostnjakov mesa po njegovem uničenju; On hoče prvotne elemente v človeku, ki so pripadali Bogu na začetku. Zatorej ne bo iztrebil človeštva ali popolnoma izkoreninil človekovega mesa, kajti človekovo meso ni njegova zasebna last. Ne, je pomočnik Boga, ki vodi človeštvo. Kako bi lahko On iztrebil človekovo meso za Svoj »užitek«? Si do zdaj že popolnoma opustil celovitost tega svojega mesa, ki ni vredno niti centa? Če bi ti lahko doumel trideset odstotkov dela zadnjih dni (teh borih trideset odstotkov pomeni doumeti delo Svetega Duha danes kot tudi Božje delo besede v zadnjih dneh), potem ne bi še naprej »služil« ali bil »pokoren« svojemu mesu – mesu, ki je že mnogo let pokvarjeno –, kot to delaš danes. Moraš jasno uvideti, da je človeška vrsta zdaj napredovala v stanje, kakršnega še ni bilo, in se ne bo več kotalila naprej kot kolesje zgodovine. Tvoje plesnivo meso je že dolgo prekrito z muhami, kako naj ima torej moč, da obrne smer teka kolesja zgodovine, ki mu je Bog omogočil, da se nadaljuje do danes? Kako naj povzroči, da bo nemo tiktakajoča ura zadnjih dni znova tiktakala in da se bodo kazalci premikali v smeri ure? Kako naj znova preobrazi svet, ki se zdi zagrnjen v gosto meglo? Ali lahko tvoje meso ponovno oživi gore in reke? Ali lahko tvoje meso, ki le borno deluje, resnično obnovi take vrste človeški svet, po katerem si hrepenel? Ali lahko resnično izobraziš svoje potomce, da postanejo »človeška bitja«? Ali zdaj razumeš? Čemu točno tvoje meso pripada? Prvotni namen Boga za odrešenje človeka, za izpopolnitev človeka in za preobrazbo človeka ni bil, da ti bo dal čudovito očetnjavo ali da bo človekovemu mesu podelil miroljuben počitek; njegov namen je bil Njegova slava in Njegovo pričanje, kot tudi da bi človeštvo bolj uživalo v prihodnosti, in da bi kmalu lahko počivalo. Vseeno to ni bilo za tvoje meso, kajti človek je kapital, ki ga vodi Bog, in človekovo meso je zgolj pomočnik. (Človek je predmet, ki ima tako duha kot telo, medtem ko je meso zgolj stvar, ki se razkroji. To pomeni, da je meso orodje za uporabo v načrtu vodenja.) Vedi, da Božja popolnost, dovršenost in pridobivanje ljudi za človekovo meso ne pomenijo nič drugega kot meče in udarce, pa tudi neskončno trpljenje, ognjeni vihar, neusmiljeno sodbo, kaznovanje in prekletstva, ter neomejene preizkušnje. Takšna je notranja zgodba in resnica tega dela, tj. vodenja človeka. Toda vse to je usmerjeno proti človekovemu mesu in vse puščice sovražnosti so neusmiljeno naperjene proti človekovemu mesu (kajti človek je nedolžen). Vse to je zavoljo Njegove slave in pričevanja, in za Njegovo vodenje. Razlog je v tem, da Njegovo delo ni zgolj zavoljo človeštva, temveč tudi za celotni načrt, kot tudi, da izpolni Svojo prvotno voljo, ko je ustvaril človeštvo. Zato morda devetdeset odstotkov tega, kar človek doživlja, vključuje trpljenje in ognjene preizkušnje, in so prijetni in srečni dnevi, po katerih je hrepenelo človekovo meso, redki ali jih morda sploh ni. Človek je zmožen mnogo manj uživati srečne trenutke v mesu, ko preživlja čudovit čas z Bogom. Meso je nečisto, torej to, kar človekovo meso vidi ali uživa, ni nič drugega kot Božje kaznovanje, ki mu človek ni naklonjen, kot da mu manjka normalne pameti. Razlog je v tem, da bo Bog udejanjil Svojo pravičniško značajnost, ki ji človek ni naklonjen, da Bog ne prenaša človekovih prestopkov in mrzi sovražnike. Bog odkrito razkriva Svojo celotno značajnost z vsemi potrebnimi sredstvi, s čimer zaključuje delo Svoje šesttisočletne bitke s satanom – delo odrešitve vsega človeštva in uničenja starodavnega satana!