Vzdihi Vsemogočnega

V tvojem srcu je neznanska skrivnost, ki se je še nisi zavedel, kajti živiš v svetu brez luči. Tvoje srce in duha je speljal hudobec. Tvoje oči je zastrla tema, zato ne vidiš ne sonca ne neba ne blestečih zvezd noči. Tvoja ušesa so zamašena z varljivimi besedami, zato ne slišiš niti grmečega glasu Jehove niti zvoka voda, ki tečejo od prestola. Izgubil si vse, kar ti upravičeno pripada, vse, kar ti je Vsemogočni podaril. Stopil si v neskončno morje trpljenja, brez moči, da bi se rešil, in upanja na preživetje, samo še mučiš in pehaš se … Od tistega trenutka si bil obsojen na trpljenje zaradi hudobca, daleč od blagoslova Vsemogočnega, izven dosega Njegove skrbi, kjer hodiš po poti brez povratka. Niti milijon klicev ne more zdramiti tvojega srca in duha. Trdno spiš v rokah hudobca, ki te je zvabil v brezmejno oblast brez vodstva in kažipotov. Tu si začel izgubljati svojo izvorno nedolžnost in čistost ter se začel izmikati skrbi Vsemogočnega. V srcu te pri vsem vodi hudobec, ki je postal tvoje življenje. Nič več se ga ne bojiš, izogibaš ali dvomiš vanj, temveč ga imaš za Boga v svojem srcu. Začel si ga imeti za svetega in ga častiš, postala sta neločljiva kot telo in senca, drug drugemu sta predana v življenju in smrti. Ne veš, od kod si prišel, zakaj si se rodil in zakaj boš umrl. Vsemogočnega vidiš kot tujca, ne poznaš Njegovega izvora, kaj šele vsega, kar je storil zate. Vse, kar prihaja od Njega, je pri tebi postalo osovraženo. Ne ceniš in ne poznaš vrednosti tega. Hudobca spremljaš od dne, ko je Vsemogočni zate poskrbel. S hudobcem si prestal tisoče let viharjev in neviht in skupaj z njim nasprotuješ Bogu, ki je vir tvojega življenja. Kesanja ne poznaš in se niti ne zavedaš, da si prišel na rob lastnega propada. Pozabil si, da te je hudobec zapeljal in prevzel, pozabil si svoje korenine. Tako te je hudobec prevzel na vsakem koraku tvoje poti vse do danes. Tvoje srce in duh sta otrpla in propadata. Ne pritožuješ se več nad tegobami človeškega sveta in ne verjameš več, da je svet nepravičen. Še manj ti je mar, ali Vsemogočni obstaja. To je zato, ker si že davno tega hudobca sprejel za svojega pravega očeta in se ne moreš od njega ločiti. To je ta skrivnost v tvojem srcu.

Ob zori na vzhodu zasveti jutranjica. Zvezda, ki je še nikoli ni bilo tam in ki razsvetli mirno svetlikajoče se nebo ter ponovno prižge ugaslo luč v srcih ljudi. Zaradi te luči, ki sveti tako nate kot na druge, človeški rod ni več sam. A sam kljub temu še naprej trdno spiš v trdni temi. Nič ne slišiš in nič ne vidiš. Ne zavedaš se prihoda novih nebes in zemlje, novega časa, kajti tvoj oče ti pravi: »Otrok moj, ne vstajaj, zgodaj je še. Mrzlo je, zato ne hodi ven, da ti meči in sulice ne prebodejo oči.« Verjameš samo svarilom svojega očeta, ker verjameš, da ima samo on prav, saj je starejši od tebe in te ima nadvse rad. Zaradi takšnih svaril in ljubezni si prenehal verjeti v legendo, da je na svetu luč. Zaradi njih ti ni več mar, ali na tem svetu še obstaja resnica. Ne upaš si več upati na rešitev Vsemogočnega. Zadovoljen si z obstoječim stanjem, ne pričakuješ več prihoda luči, nisi več pripravljen na prihod Vsemogočnega, kot pripoveduje legenda. Kar zadeva tebe, vsega lepega ni več mogoče obuditi, saj ne more obstajati. V tvojih očeh človekov jutri, prihodnost človeštva preprosto izgine izbrisana. Z vso močjo skušaš iti po stopinjah svojega očeta in si pripravljen z njim nositi njegove težave, ker se nadvse bojiš izgubiti svojega sopotnika in smeri dolgega popotovanja. Širni in megleni človeški svet je mnoge od vas oblikoval v neomajne in neustrašne igralce različnih vlog tega sveta. Ustvaril je številne »bojevnike«, ki se ne bojijo smrti. Še več, drugo za drugo je ustvaril cele skupine otrplih in paraliziranih ljudi, ki se ne zavedajo, zakaj so bili ustvarjeni. Oči Vsemogočnega motrijo vsakega pripadnika globoko ranjenega človeškega rodu. Kar sliši, je tarnanje trpečih, kar vidi, je predrznost prizadetih, in kar čuti, je nebogljenost in groza človeškega rodu, ki je izgubil milost odrešitve. Človeštvo zavrača Njegovo skrb in raje hodi po svoji poti ter se skuša izogniti motrenju Njegovih oči – raje do zadnje kaplje okuša grenkobo globine morja v družbi sovražnika. Človeštvo ne sliši več vzdihljajev Vsemogočnega, zato Njegove roke niso več pripravljene božati tako tragičnega človeškega rodu. Kar vedno znova Vsemogočni zavzame, vedno znova izgubi in tako se Njegovo delo ponavlja. Tedaj se utrudi, naveliča, preneha s Svojim delom in ne hodi več med ljudmi … Človeštvo se nobene od teh sprememb niti najmanj ne zaveda. Ne zaveda se prihajanja in odhajanja, žalosti in potrtosti Vsemogočnega.

Vse na tem svetu se z mislimi Vsemogočnega in pred Njegovimi očmi hitro spreminja. Nenadoma se pojavijo reči, za katere človeštvo še nikoli ni slišalo, medtem ko reči, ki jih je človeštvo dolgo imelo, neopazno izginejo. Nihče ne more doumeti, kje se Vsemogočni nahaja, še manj lahko kdorkoli občuti transcendenco in veličino življenjske sile Vsemogočnega. Njegova transcendenca je v tem, da lahko zazna, česar ljudje ne morejo. Njegova veličina je v tem, da je tisti, ki se Mu je človeški rod odrekel, a ga kljub temu rešuje. Pozna pomen življenja in smrti ter hkrati pozna zakone obstoja, ki bi jih moralo človeštvo, ki ga je ustvaril, upoštevati. Je temelj človeškega obstoja in je Zveličar, ki človeštvo ponovno obudi od mrtvih. Lahkomiselne potre z žalostjo in potrte ohrabri s srečo zavoljo Svojega dela in zavoljo Svojega načrta.

Ker se je človeštvo oddaljilo od življenja, ki ga zagotavlja Vsemogočni, ne pozna namena obstoja, a se kljub temu boji smrti. Čeprav mu nihče ne pomaga in ga ne podpira, še vedno noče zapreti svojih oči in se kali v zavlačevanju svojega nizkotnega obstoja na tem svetu kot kupi mesa, ki se ne zavedajo svoje duše. Tudi ti tako živiš, brez upanja, tako kot drugi – brez cilja. Le Sveti iz legende bo rešil ljudi, ki ječijo v svojem trpljenju in obupno hrepenijo po Njegovem prihodu. Doslej se takšna vera ni uresničila v tistih, ki jim manjka zavesti. Kljub temu ljudje še vedno močno po njej hrepenijo. Vsemogočni je usmiljen do globoko prizadetih ljudi. Hkrati pa je naveličan tistih, ki jim manjka zavesti, saj je moral predolgo čakati na odgovor človeškega rodu. Rad bi si prizadeval, prizadeval za tvoje srce in duha, ti prinesel vodo in hrano in te prebudil, da ne boš več žejen in lačen. Ko si utrujen in začenjaš čutiti nekakšno mračno zapuščenost tega sveta, ne bodi izgubljen in ne joči. Vsemogočni Bog, Čuvar, te vedno pričakuje odprtih rok. Ob tebi je in pazi nate, čaka, da se boš spreobrnil. Čaka dne, ko se boš ponovno spomnil: ko boš spoznal, da prihajaš od Boga, da si v nekem trenutku izgubil pravo smer, da se v nekem trenutku nisi več zavedal poti in da si v nekem trenutku dobil »očeta«. Ko boš tudi spoznal, da je Vsemogočni vedno pazil nate in dolgo dolgo čakal, da se vrneš. Opazoval te je z obupnim hrepenenjem, čakal je na odgovor, ki ga ni bilo. Njegovo varstvo in čakanje sta neprecenljiva in sta zavoljo človeškega srca in duha. Morda sta brezmejna, morda sta pri kraju. Toda moraš se zavedati, kje natančno sta tvoje srce in duh v tem trenutku.

28. maj 2003