Zelo pomembno je razumeti Božjo naravo

Veliko je tega, za kar upam, da boste dosegli, vendar z vsakim svojim dejanjem in v vsakem delu svojega življenja ne zmorete izpolniti vsega, kar vas prosim, zato nimam druge izbire, kot da preidem naravnost k bistvu in vam razložim Svojo voljo. Glede na to, da je vaša razsodnost šibka in vaše upoštevanje prav tako, ste skoraj popolnoma nevedni glede Moje narave in esence – in zato je nujno, da vas o njiju poučim. Ne glede na to, koliko ste doslej razumeli, ne glede na to, ali bi radi razumeli, vseeno vam moram te zadeve podrobno razložiti. Ta vprašanja vam niso povsem tuja, vendar vam zelo primanjkuje dojemanja, poznavanja pomena, ki ga vsebujejo. Mnogi med vami si nekaj le megleno predstavljate, pa še ta predstava je delna in nepopolna. Mislim, da so to vprašanja, ki se jih morate najprej in predvsem zavedati, da boste lahko živeli bolj v skladu z resnico – da boste lahko bolje udejanjali Moje besede – sicer bo vaša vera ostala negotova, svetohlinska in izpolnjena z maliki. Če ne razumeš Božje narave, potem je zate nemogoče, da bi Zanj opravljal delo. Če ne poznaš Božje esence, potem je zate nemogoče, da bi do Njega čutil spoštovanje in se ga bal; namesto tega bodo obstajali le brezbrižna površnost in sprenevedanje ter poleg tega nepopravljivo bogokletje. Čeprav je razumevanje Božje narave res pomembno in poznavanja Božje esence ni mogoče spregledati, teh vprašanj ni nikoli nihče temeljito preučil ali se vanje poglobil. Očitno je, da ste vsi zavrnili odredbe, ki sem jih izdal. Če ne razumete Božje narave, potem jo boste zelo verjetno užalili. Užaliti Njegovo naravo je enako kot izzvati jezo Boga samega; v tem primeru bo končni sad tvojih dejanj kršitev odredb. Sedaj bi moral sprevideti, da ko poznaš Božjo esenco, takrat razumeš tudi Njegovo naravo – in ko razumeš Njegovo naravo, takrat dojameš tudi odredbe. Ni treba posebej poudarjati, da se veliko tega, kar je vsebovano v odredbah, dotika Božje narave, vendar ni vsa Njegova narava izražena v odredbah; zato morate stopiti korak naprej pri razvijanju svojega razumevanja Božje narave.

Danes ne govorim z vami, kot da gre za nek navaden klepet, zato se spodobi, da k Mojim besedam pristopite previdno, še več, da o njih globoko premislite. S tem mislim na to, da ste premalo truda posvetili besedam, ki sem jih govoril. Še manj pa ste pripravljeni razmišljati o naravi Boga; redkokdo se potrudi za to. Zato pravim, da vaša vera ni nič drugega kot pompozno govorjenje. Celo sedaj se niti eden med vami ni resneje potrudil glede svoje največje šibkosti. Razočarali ste Me po vsem prizadevanju, ki sem ga vložil za vas. Nič čudnega, da ne upoštevate Boga in da so vaša življenja brez resnice. Kako lahko take ljudi štejemo za svetnike? Nebeška postava ne bo dopuščala česa takega! Zato, ker vi to tako slabo razumete, mi ne preostane drugega, kot da porabim še več sape.

Božja narava je tema, ki se vsakomur zdi zelo abstraktna, poleg tega pa je nikomur ni lahko sprejeti, saj je Njegova narava drugačna od osebnosti človeka. Tudi Bog ima svoja lastna čustva veselja, jeze, žalosti in sreče, vendar se ta čustva razlikujejo od človeških. Bog je, kar je, in ima, kar ima. Vse, kar izraža in razkriva, so prispodobe njegovega bistva in njegove identitete. Kar On je in kar ima, kakor tudi Njegova esenca in identiteta, je nekaj, česar ne more nadomestiti noben človek. Njegova narava zajema njegovo ljubezen do človeštva, tolažbo človeštva, sovraštvo do človeštva in še več, temeljito razumevanje človeštva. Osebnost človeka pa je lahko optimistična, živahna ali brezčutna. Božja narava je tista, ki pripada Vladarju vseh stvari in živih bitij, Gospodu vsega stvarstva. Njegova narava predstavlja čast, oblast, plemenitost, veličino in predvsem nadvlado. Njegova narava je simbol avtoritete, simbol vsega pravičnega, simbol vsega lepega in dobrega. Še več, to je simbol Njega, ki ga ne tema ne nobena sovražna sila ne moreta premagati ali napasti, pa tudi simbol Njega, ki ga nobeno ustvarjeno bitje ne more užaliti (niti ne bo dopuščal, da bi bil užaljen). Njegova narava je simbol najvišje moči. Nobena oseba ali osebe ne morejo in ne smejo motiti Njegovega dela ali Njegove narave. A človeška osebnost ni več kot zgolj simbol majhne premoči človeka nad zverjo. Človek sam po sebi nima nobene avtoritete, nobene avtonomije in nobene sposobnosti, da bi presegel samega sebe, ampak je v svojem bistvu tisti, ki je prepuščen na milost in nemilost raznoraznim ljudem, dogodkom in stvarem. Božje veselje je posledica obstoja in pojava pravičnosti in luči, zaradi uničenja teme in zla. Veseli ga prinašanje svetlobe in dobrega življenja človeštvu; Njegovo veselje je pravično veselje, simbol obstoja vsega pozitivnega in še več, simbol blagodejnosti. Božja jeza je posledica škode, ki jo obstoj in vmešavanje krivice prinaša Njegovemu človeštvu, zaradi obstoja zla in teme, zaradi obstoja stvari, ki izrivajo resnico, in še več, zaradi obstoja stvari, ki nasprotujejo dobremu in lepemu. Njegova jeza je simbol, da nobene slabe stvari ne obstajajo več, še več, je simbol Njegove svetosti. Njegova žalost nastane zaradi človeštva, za katerega ima upanje, a je padlo v temo, saj delo, ki ga opravlja na človeku, ne izpolnjuje Njegovih pričakovanj, človeštvo, ki ga ljubi, pa ne more v celoti živeti v luči. Čuti žalost za nedolžno človeštvo, poštenega, a nevednega človeka, in dobrega človeka, ki ima pomanjkljiva stališča. Njegova žalost je simbol Njegove dobrote in usmiljenja, simbol lepote in prijaznosti. Njegova sreča seveda izvira iz tega, da je premagal Svoje sovražnike in si pridobil zaupanje pri človeku. Še več, izhaja iz izgona in uničenja vseh sovražnih sil in iz tega, da človeštvo prejme dobro in mirno življenje. Božja sreča je drugačna od človekovega veselja; prej je občutek obiranja dobrih sadov, občutek celo večji od veselja. Njegova sreča je simbol od tega trenutka dalje od trpljenja odrešenega človeštva in simbol človeštva, ki vstopa v svet luči. Po drugi strani pa se čustva človeštva porajajo zaradi lastnih interesov, ne zaradi pravičnosti, luči ali lepega, še najmanj pa zaradi milosti, ki jo dajejo nebesa. Čustva človeštva so sebična in pripadajo svetu teme. Ne obstajajo zaradi volje, še manj zaradi Božjega načrta, zato o človeku in Bogu nikoli ne moremo govoriti v isti sapi. Bog je za vedno najvišji in vedno časten, medtem ko je človek za vedno nizek, za vedno ničvreden. To je zato, ker se Bog vedno žrtvuje in posveča človeštvu; človek pa večno jemlje in stremi le h koristi zase. Bog se večno trudi za preživetje človeštva, a človek nikoli ne prispeva ničesar za luč ali pravičnost. Tudi če se človek nekaj časa trudi, to ne zdrži niti enega udarca, saj se človek trudi vedno zaradi sebe in ne zaradi drugih. Človek je vedno sebičen, medtem ko je Bog vedno nesebičen. Bog je vir vsega pravičnega, dobrega in lepega, medtem ko je človek tisti, ki uspe in razkrije vse grdo in zlo. Bog ne bo nikoli spremenil svoje esence pravičnosti in lepote, a človek je popolnoma zmožen kadar koli in v kateri koli situaciji izdati pravičnost in zaiti daleč stran od Boga.

Vsak stavek, ki sem ga izgovoril, vsebuje v sebi naravo Boga. Dobro bi bilo, če bi skrbno pretehtali Moje besede, in zagotovo boste imeli veliko koristi od njih. Bistvo Boga je zelo težko dojeti, vendar verjamem, da imate vsi vsaj nekakšno predstavo o naravi Boga. Upam torej, da Mi boste lahko pokazali več svojih dejanj, ki ne žalijo Božje narave. Potem bom pomirjen. Na primer, vedno imej Boga v srcu. Ko kaj delaš, počni to v skladu z Njegovimi besedami. Išči Njegov namen v vseh stvareh in se vzdrži tega, kar žali in sramoti Boga. Še manj pa smeš Boga potisniti nekam v ozadje svojih misli, da zapolni prihodnjo praznino v tvojem srcu. Če boš to storil, boš užalil Božjo naravo. Še enkrat, ob predpostavki, da v svojem življenju nikoli ne daješ bogokletnih pripomb ali se pritožuješ proti Bogu, in še enkrat, ob predpostavki, da si sposoben pravilno izpolniti vse, kar ti je On zaupal, in se tudi podrediti vsem Njegovim besedam tekom celotnega svojega življenja – tako se boš izognil kršitvi odredb. Na primer, če si kdaj izrekel: »Zakaj ne mislim, da je On Bog« »Mislim, da te besede niso nič drugega kot razsvetljenje Svetega Duha«, »Po mojem mnenju ni nujno, da je vse, kar Bog naredi, prav«, »Božja človeškost ni večja od moje«, »Božjim besedam preprosto ni mogoče verjeti« ali druge podobne obsojajoče pripombe, potem te opominjam, da se pogosteje spovej in pokesaj svojih grehov. V nasprotnem primeru ti nikoli ne bo odpuščeno, saj žališ ne človeka, ampak Boga samega. Morda verjameš, da sodiš človeka, vendar Božji Duh tega ne vidi tako. Tvoje nespoštovanje Njegovega telesa je enako nespoštovanju Njega. Če je temu tako, ali mar nisi užalil Božje narave? Zapomniti si moraš, da je vse, kar naredi Božji Duh, storjeno zato, da se zavaruje Njegovo delo v telesu in da se to delo dobro opravi. Če to zanemarjaš, potem pravim, da si nekdo, ki nikoli ne bo mogel verjeti v Boga. Kajti priklical si Božjo jezo in zato bo On uporabil primerno kazen, da te strogo opomni.

Spoznati Božjo esenco ni malenkost. Razumeti moraš Njegovo naravo. Tako boš postopoma in nevede spoznal esenco Boga. Ko boš vstopil v to znanje, boš ugotovil, da stopaš v višje in lepše stanje. Na koncu se boš sramoval svoje odurne duše in, še več, občutil boš, da se pred svojo sramoto nimaš kam skriti. Takrat bo v tvojem ravnanju vse manj žalitev Božje narave, tvoje srce se bo vedno bolj približevalo Božjemu in ljubezen do Njega bo postopoma rasla v tvojem srcu. To je znak, da človeštvo vstopa v čudovito stanje. Vendar tega še niste dosegli. Ko vsi hitite za svojo usodo, koga še sploh zanima, da bi poskusil spoznati esenco Boga? Če se bo to nadaljevalo, boste nevede prekršili odredbe, ker veliko premalo razumete Božjo naravo. Ali torej to, kar zdaj počnete, ni postavitev temelja za vaše prestopke proti naravi Boga? To, da vas prosim, da razumete Božjo naravo, ni ločeno od Mojega dela. Kajti, če pogosto kršite odredbe, kdo med vami se bo izognil kazni? Ali ne bi bilo tedaj moje delo povsem zaman? Zato vas še vedno prosim, da ste poleg tega, da natančno preučite svoje ravnanje, tudi previdni pri svojih korakih. To je višja zahteva, ki vam jo postavljam, in upam, da jo boste vsi skrbno preučili in jo iskreno upoštevali. Če pride dan, ko Me vaša dejanja izzovejo do velikega besa, potem boste o posledicah morali razmišljati samo vi in nihče drug ne bo prevzel kazni namesto vas.