Opozorilo tistim, ki ne udejanjajo resnice

Tisti med brati in sestrami, ki vedno dajejo duška svoji negativnosti, so satanovi podložniki in motijo cerkev. Takšne ljudi je treba nekega dne izobčiti in pregnati. Če ljudje v svoji veri v Boga nimajo srca spoštovanja do Boga, če nimajo srca pokornosti do Boga, ne le da ne bodo mogli opraviti nobenega dela Zanj, prav nasprotno, postali bodo tisti, ki motijo Njegovo delo in se Mu upirajo. Verjeti v Boga, a Ga pri tem ne ubogati ali spoštovati, temveč se Mu upirati, je največja sramota za vernika. Če so verniki v svojem govoru in ravnanju enako ležerni in neomejeni kot neverniki, potem so še bolj zli kot neverniki; so arhetipski demoni. Tisti, ki v cerkvi širijo strupene in zlonamerne govorice, širijo govorice, podpihujejo nesoglasja in ustvarjajo klike med brati in sestrami, bi morali biti izobčeni iz cerkve. Ker pa je zdaj drugačna doba Božjega dela, so ti ljudje omejeni, saj naj bi bili odločno pregnani. Vsi, ki jih je satan pokvaril, imajo pokvarjeno naravo. Nekateri nimajo nič drugega kot pokvarjeno naravo,, drugi pa so drugačni: ne le, da imajo pokvarjeno satansko naravo, je tudi izredno zlonamerna. Ne le da njihove besede in dejanja razkrivajo njihovo pokvarjeno, satansko naravo, ti ljudje so tudi pravi hudič satan. Njihovo obnašanje prekinja in moti Božje delo, onemogoča vstop bratov in sester v življenje in škoduje normalnemu življenju cerkve. Prej ali slej morajo biti ti volkovi v ovčjih oblačilih iztrebljeni; do teh satanovih podložnikov je treba zavzeti neusmiljen odnos, odnos zavračanja. Le to pomeni stati na strani Boga, tisti, ki tega ne storijo, pa se utapljajo v blatu s satanom. Ljudje, ki resnično verujejo v Boga, ga imajo vedno v svojem srcu in v sebi vedno nosijo srce, ki se obrača k Bogu, srce, ki ljubi Boga. Tisti, ki verujejo v Boga, naj delajo previdno in preudarno, vse, kar počnejo, pa naj bo v skladu z Božjimi zahtevami in sposobno zadovoljiti Njegovo srce. Ne smejo biti trmasti in delati, kar se jim zljubi; to ni primerno za svetniško spodobnost. Ljudje ne smejo divjati, povsod mahati z Božjo zastavo in se povsod sprenevedati in goljufati; to je najbolj uporniško ravnanje. Družine imajo svoja pravila in narodi svoje zakone – ali ni to še bolj značilno za Božjo hišo? Ali nima še toliko bolj strogih standardov? Ali nima še toliko več upravnih določil? Ljudje lahko svobodno počnejo, kar hočejo, toda Božjih določil ni mogoče poljubno spreminjati. Bog je Bog, ki ne dopušča žalitev ljudi; je Bog, ki ljudi usmrti. Ali ljudje tega res še ne vedo?

V vsaki cerkvi so ljudje, ki povzročajo težave cerkvi ali se vmešavajo v Božje delo. Vsi so satani, ki so se preoblečeni infiltrirali v Božjo hišo. Takšni ljudje so dobri igralci: predme prihajajo z velikim spoštovanjem, se klanjajo in drhtijo, živijo kot garjavi psi in posvečajo svoje »vse«, da bi dosegli svoje cilje, toda pred brati in sestrami pokažejo svojo grdo plat. Ko vidijo ljudi, ki udejanjajo resnico, jih napadajo in odrivajo vstran; ko vidijo ljudi, ki so bolj sposobni od njih samih, jim laskajo in se z njimi spogledujejo. V cerkvi divjajo. Lahko rečemo, da takšni »lokalni ustrahovalci«, takšni »mazači««, obstajajo v večini cerkva. Skupaj delujejo hudičevo, drug drugemu mežikajo in si pošiljajo skrivne signale, nobeden od njih pa ne udejanja resnice. Kdor ima največ strupa, je »glavni demon«, in kdor ima največji ugled, jih vodi in je njihov zastavonoša. Ti ljudje pustošijo po cerkvi, širijo svojo negativnost, izžarevajo smrt, delajo, kar hočejo, govorijo, kar hočejo, in nihče si jih ne upa ustaviti. Prekipevajo v naravi satana. Takoj ko povzročijo nemir, v cerkev vstopi vonj smrti. Tisti v cerkvi, ki udejanjajo resnico, so prezirani in ne morejo dati vsega od sebe, medtem ko tisti, ki motijo cerkev in širijo smrt, pustošijo v njej – in kar je še huje, večina ljudi jim sledi. Enostavno in preprosto takim cerkvam vlada satan; hudič je njihov kralj. Če se verniki ne dvignejo in ne zavrnejo glavnih demonov, bodo tudi oni prej ali slej propadli. Odslej je treba izvajati ukrepe proti takšnim cerkvam. Če se tisti, ki so sposobni udejanjati delček resnice, ne bodo trudili, potem bo ta cerkev izločena. Če v cerkvi ni nikogar, ki bi bil pripravljen udejanjati resnico, in nikogar, ki bi lahko pričeval za Boga, je treba to cerkev popolnoma izolirati in prekiniti njene povezave z drugimi cerkvami. Temu pravimo »pokopati smrt«; to je tisto, kar pomeni prezirati satana. Če je v cerkvi več lokalnih ustrahovalcev, ki jim sledijo »mušice«, ki so popolnoma nerazsodne, in če verniki tudi po tem, ko spoznajo resnico, niso sposobni zavrniti vezi in manipulacije teh ustrahovalcev, potem bodo vsi ti bedaki na koncu pregnani. Te mušice morda ne bi storile nič strašnega, a so še bolj varljive, še bolj prebrisane in izmikajoče se, in vsi taki bodo pregnani. Niti eden ne bo ostal! Tisti, ki pripadajo satanu, bodo vrnjeni k satanu, medtem ko bodo tisti, ki pripadajo Bogu, zagotovo šli iskat resnico; o tem odloča njihova narava. Naj propadejo vsi, ki sledijo satanu! Takšni ljudje ne bodo deležni usmiljenja. Naj bo poskrbljeno za tiste, ki iščejo resnico, in naj uživajo v Božji besedi, kakor jim srce poželi. Bog je pravičen; nikogar ne bi favoriziral. Če si hudič, potem nisi sposoben udejanjati resnice; če si nekdo, ki išče resnico, potem je gotovo, da te satan ne bo zajel. To je nedvomno.

Ljudje, ki si ne prizadevajo za napredek, si vedno želijo, da bi bili tudi drugi tako negativni in brezobzirni kot so oni sami. Tisti, ki ne udejanjajo resnice, so ljubosumni na tiste, ki jo, in vedno poskušajo prevarati tiste, ki so zmedeni in jim primanjkuje dobre presoje. Stvari, ki jih ti ljudje jasno izražajo, lahko povzročijo, da nazaduješ, zdrsneš, razviješ nenormalno stanje in se napolniš s temo. Zaradi njih se oddaljuješ od Boga, ceniš meso in se prepuščaš užitkom. Ljudje, ki ne ljubijo resnice in so do Boga vedno površni, se ne zavedajo samih sebe, njihova narava pa zapeljuje druge, da delajo grehe in kljubujejo Bogu. Ne udejanjajo resnice in tudi drugim ne dovolijo, da bi jo. Obožujejo greh in se ne gnusijo sami sebi. Ne poznajo samih sebe in drugim preprečujejo, da bi se spoznali; prav tako drugim preprečujejo, da bi hrepeneli po resnici. Tisti, ki jih preslepijo, ne morejo videti luči. Padejo v temo, ne poznajo samih sebe, resnica jim ni jasna in se vedno bolj oddaljujejo od Boga. Ne udejanjajo resnice in drugim preprečujejo, da bi jo, predse pa pripeljejo vse tiste norce. Namesto da bi rekli, da verujejo v Boga, bi bilo bolje reči, da verujejo v svoje prednike ali da verujejo v malike v svojih srcih. Za ljudi, ki trdijo, da sledijo Bogu, bi bilo najbolje, če bi odprli oči in dobro pogledali, v koga točno verujejo: Ali res veruješ v Boga ali v satana? Če veš, da to, v kar veruješ, ni Bog, ampak tvoji maliki, potem bi bilo najbolje, če se ne bi razglašal za vernika. Če res ne veš, v koga veruješ, potem bi bilo spet najbolje, če se ne bi razglašal za vernika. Reči tako bi bilo bogokletno! Nihče te ne sili, da veruješ v Boga. Ne govori, da veruješ Vame; dovolj imam takšnega govorjenja in nočem ga več slišati, ker to, v kar verujete, so maliki v vaših srcih in lokalni ustrahovalci med vami. Tisti, ki zmajujejo z glavo, ko slišijo resnico, ki se smehljajo, ko slišijo govorjenje o smrti, so vsi satanovi potomci in ti bodo pregnani. Mnogi v cerkvi nimajo dobre presoje. Ko se zgodi kaj zavajajočega, se nepričakovano postavijo na satanovo stran; celo zamerijo, da se jih imenuje za satanove lakaje. Čeprav bi ljudje lahko rekli, da nimajo dobre presoje, vedno stojijo na strani brez resnice, v kritičnem času nikoli ne stojijo na strani resnice, nikoli se ne zavzamejo in ne zagovarjajo resnice. Ali jim res primanjkuje dobre presoje? Zakaj se nepričakovano postavijo na satanovo stran? Zakaj nikoli ne izrečejo niti ene poštene in razumne besede v podporo resnici? Ali je ta situacija resnično nastala kot posledica njihove trenutne zmede? Manj ko imajo ljudje dobre presoje, manj so sposobni stati na strani resnice. Kaj to kaže? Ali ne kaže tega, da ljudje, ki nimajo dobre presoje, ljubijo zlo? Ali ne kaže na to, da so zvesti satanovi potomci? Zakaj se lahko vedno postavijo na stran satana in govorijo njegov jezik? Vsaka njihova beseda in dejanje ter izrazi na njihovih obrazih so zadosten dokaz, da niso nikakršni ljubitelji resnice, ampak so ljudje, ki se jim resnica gnusi. Že to, da lahko stojijo na strani satana, dokazuje, da satan resnično ljubi te malenkostne hudiče, ki se vse življenje borijo za satana. Ali vsa ta dejstva niso povsem jasna? Če si resnično oseba, ki ljubi resnico, zakaj se ne oziraš na tiste, ki udejanjajo resnico, in zakaj ob najmanjšem njihovem pogledu takoj slediš tistim, ki resnice ne izvajajo? Kakšna težava je to? Ne zanima Me, ali si sposoben dobre presoje ali ne. Ne zanima Me, kako visoko ceno si plačal. Ne zanima Me, kako močne so tvoje sile, in ne zanima Me, ali si lokalni ustrahovalec ali vodja zastavonoša. Če so tvoje sile močne, je to le po zaslugi satanove moči. Če je tvoj ugled visok, je to samo zato, ker je okoli tebe preveč ljudi, ki ne udejanjajo resnice. Če nisi bil izobčen, potem je to zato, ker zdaj ni čas za delo izobčenja, ampak je čas za delo pregona. Zdaj ni treba hiteti s tvojo izključitvijo. Preprosto čakam na dan, ko te bom kaznoval, potem ko boš pregnan. Kdor ne udejanja resnice, bo pregnan!

Ljudje, ki resnično verujejo v Boga, so tisti, ki so pripravljeni udejanjati Božjo besedo in udejanjati resnico. Ljudje, ki so resnično sposobni trdno pričevati o Bogu, so tudi tisti, ki so pripravljeni udejanjati Njegovo besedo in se resnično postaviti na stran resnice. Ljudje, ki se zatekajo k prevaram in nepravičnosti, se ne zavedajo resnice in sramotijo Boga. Tisti, ki povzročajo spore v cerkvi, so satanovi lakaji, so utelešenje satana. Takšni ljudje so zelo zlonamerni. Tisti, ki nimajo dobre presoje in se niso sposobni postaviti na stran resnice, imajo zle namene in blatijo resnico. Še več, so arhetipski predstavniki satana. Ne morejo se odkupiti in bodo seveda pregnani. Božja družina ne dopušča, da bi ostali tisti, ki ne udejanjajo resnice, niti ne dopušča, da bi ostali tisti, ki namerno rušijo cerkev. Vendar pa zdaj ni čas, da bi se lotili dela izgona; takšni ljudje bodo na koncu preprosto razkriti in pregnani. Na teh ljudeh ne smemo več opravljati nekoristnega dela; tisti, ki pripadajo satanu, ne morejo stati na strani resnice, medtem ko tisti, ki iščejo resnico, lahko. Ljudje, ki ne udejanjajo resnice, niso vredni, da bi slišali pot resnice, in niso vredni, da bi pričevali o resnici. Resnica preprosto ni namenjena njihovim ušesom, temveč tistim, ki jo udejanjajo. Preden se razkrije konec vsakega človeka, bodo tisti, ki vznemirjajo cerkev in prekinjajo Božje delo, zaenkrat ostali ob strani in z njimi bo opravljeno pozneje. Ko bo delo končano, bodo vsi ti ljudje razkriti, nato pa bodo pregnani. Zaenkrat, dokler se zagotavlja resnica, bodo prezrti. Ko se bo človeštvu razkrila vsa resnica, bo treba te ljudi pregnati; to bo čas, ko bodo vsi ljudje razvrščeni glede na svojo vrsto. Malenkostne zvijače tistih brez dobre presoje jih bodo pripeljale v pogubo v rokah hudobnežev, ki jih bodo zvabili stran in se ne bodo nikoli več vrnili. In zaslužijo si takšno ravnanje, ker ne ljubijo resnice, ker niso sposobni stati na strani resnice, ker sledijo zlim ljudem in stojijo na strani zlih ljudi, ker se spogledujejo z zlimi ljudmi in nasprotujejo Bogu. Dobro vedo, da je to, kar ti zli ljudje izžarevajo, zlo, a kljub temu otopijo svoja srca in obrnejo hrbet resnici, da bi jim sledili. Ali ravnanja vseh ljudi, ki ne udejanjajo resnice, ampak delajo uničujoče in ogabne stvari, niso vsa zla? Čeprav so med njimi tisti, ki se imajo za kralje, in drugi, ki jim sledijo, ali ni njihova Bogu nasprotujoča narava enaka? Kakšen izgovor lahko imajo, ko trdijo, da jih Bog ne rešuje? Kakšen izgovor lahko imajo, ko trdijo, da Bog ni pravičen? Ali jih ne uničuje njihovo lastno zlo? Ali ni njihovo uporništvo tisto, ki jih vleče v pekel? Ljudje, ki udejanjajo resnico, bodo na koncu rešeni in izpopolnjeni zaradi resnice. Tisti, ki ne udejanjajo resnice, bodo zaradi resnice na koncu sami sebi prinesli uničenje. To so zaključki, ki čakajo tiste, ki udejanjajo resnico, in tiste, ki je ne. Tistim, ki ne nameravajo udejanjati resnice, svetujem, naj čim prej zapustijo cerkev, da ne bi zagrešili še več grehov. Ko bo prišel čas, bo za obžalovanje prepozno. Zlasti tisti, ki oblikujejo klike in ustvarjajo razkole, ter lokalni ustrahovalci v cerkvi morajo oditi že prej. Takšni ljudje, ki imajo naravo zlih volkov, niso zmožni spremembe. Bolje bi bilo, če bi čim prej zapustili cerkev in nikoli več ne bi motili normalnega življenja bratov in sester ter se tako izognili Božji kazni. Tisti, ki ste šli z njimi, lahko to priložnost izkoristite za razmislek o sebi. Ali boste zapustili cerkev skupaj z zlimi ljudmi ali pa boste ostali in pokorno sledili? O tej zadevi morate skrbno razmisliti. Dajem vam še eno priložnost, da se odločite, in čakam na vaš odgovor.