Ker verjameš v Boga, moraš živeti za resnico

Pogosta težava vseh ljudi je, da razumejo resnico, vendar je ne uspejo udejanjiti v praksi. Po eni strani zato, ker se za to niso pripravljeni žrtvovati, po drugi, ker je njihovo razumevanje nezadostno – ne zmorejo videti pravega bistva številnih težav v vsakdanjem življenju in ne vedo, kako ustrezno ravnati. Ker so njihove izkušnje preveč površinske, njihove zmožnosti prešibke in raven njihovega razumevanja resnice omejena, nikakor ne zmorejo rešiti težav, s katerimi se soočajo v vsakdanjem življenju. Njihova vera v Boga so samo besede, zato Ga ne zmorejo vpeljati v svoje vsakdanje življenje. Kot bi dejali, Bog je Bog, življenje pa je življenje, in kot da ljudje v svojem življenju nimajo nikakršnega odnosa z Bogom. Tako vsi mislijo. Ljudi s takšno vero Bog ne bo dejansko prevzel in izpopolnil. Pravzaprav ne gre za to, da se Božja beseda ne bi v celoti razodela, temveč za to, da je sposobnost ljudi sprejeti Njegovo besedo preprosto nezadostna. Lahko bi dejali, da skoraj nihče ne ravna skladno z izvornim namenom Boga, temveč se vera ljudi v Boga ravna po njihovih lastnih namenih, preteklih verskih predstavah in njihovem načinu delovanja. Le redki se po sprejemu Božje besede spremenijo in začnejo ravnati skladno z Njegovo voljo. Raje vztrajajo v svojih zmotnih prepričanjih. Ljudje začnejo verjeti v Boga na osnovi običajnih verskih pravil ter živijo in so v odnosih z drugimi povsem na osnovi lastne življenjske filozofije. Lahko rečemo, da to velja za devet od desetih ljudi. Le redki naredijo drugačen načrt in obrnejo nov list v svojem življenju, potem ko začnejo verjeti v Boga. Človeštvu ni uspelo sprejeti Božje besede za resnico, v primerih, ko pa mu je to uspelo, je ne more prenesti v prakso.

Vzemimo na primer vero v Jezusa. Ne glede na to, ali je nekdo šele začel verjeti ali pa je že dolgo verjel, je zgolj uporabljal tiste talente in izkazoval tiste sposobnosti, ki jih je že imel. Ljudje so preprosto vključili »vero v Boga« – te tri besede – v svoje običajno življenje, a svoje značajnosti niso spremenili in njihova vera v Boga ni postala prav nič močnejša. Njihova prizadevanja niso bila ne mrzla ne vroča. Niso sicer dejali, da se bodo odpovedali veri, a se tudi niso posvetili Bogu. Nikoli Ga niso resnično ljubili in Mu bili poslušni. Njihova vera Vanj je bila mešanica pristnosti in ponarejenosti, lotevali so se je z enim odprtim očesom in drugim zaprtim ter je niso iskreno živeli. Vztrajali so v takšnem stanju zbeganosti in navsezadnje umrli zmedeni. V čem je smisel tega? Da bi danes človek lahko verjel v stvarnega Boga, mora stopiti na pravo pot. Če verjame v Boga, ne sme želeti le blagoslova, temveč si Boga želeti ljubiti in poznati. Skozi Njegovo razsvetljenje, skozi lastno individualno prizadevanje lahko človek jé in pije Njegovo besedo, razvije resnično razumevanje Boga in Ga resnično vzljubi iz najglobljega srca. Z drugimi besedami, ko je tvoja ljubezen do Boga najbolj pristna in je nihče ne more uničiti ali je ovirati, takrat si na pravi poti svoje vere v Boga. To je dokaz, da pripadaš Bogu, kajti tvoje srce je tedaj že Njegova posest, zato te ne more nič drugega posedovati. S svojimi izkušnjami, odrekanji in Božjimi deli si sposoben Boga prostovoljno vzljubiti – in ko Ga vzljubiš, se osvobodiš satanovega vpliva ter začneš živeti skladno z Božjo besedo. Samo ko se osvobodiš vpliva teme, lahko rečeš, da si dosegel Boga. V svoji veri Vanj si moraš za ta cilj prizadevati. To je dolžnost vseh. Nihče se ne sme zadovoljiti s trenutnim stanjem. Pri vprašanju Božjih del nihče ne sme kolebati niti jih jemati zlahka. Na Boga je treba misliti v vsakem oziru in vedno ter vse početi zaradi Njega. Z vsako besedo ali dejanjem je interese Božje hiše treba postaviti na prvo mesto. Le tako si lahko prizadevaš za Božje srce.

Pri veri v Boga je največja napaka ljudi, da svojo vero izkazujejo le z besedami, medtem ko je Bog v njihovem vsakdanjem življenju povsem odsoten. Vsi pravzaprav verjamejo, da Bog obstaja, vendar kljub temu ni del njihovega vsakdanjega življenja. Imajo polna usta molitev k Bogu, a v svojem srcu le malo prostora Zanj, zato jih vedno znova preizkuša. Ker so nečisti, Bogu ne preostane drugega, kot da jih preizkuša, da bi skozi osramočenost in preizkušnje lahko spoznali sami sebe. Sicer bi se človeštvo spremenilo v potomce padlega angela in bi postajalo vedno bolj pokvarjeno. V procesu vere v Boga vsak odvrže številne osebne namere in cilje v okviru nenehnega Božjega očiščevanja. V nasprotnem primeru Bog ne bi mogel nikogar uporabiti in v nikomer opraviti svojega dela. Bog ljudi najprej očisti, v tem procesu se lahko spoznajo in Bog jih lahko spremeni. Šele nato v njih udejanji Svoje življenje in samo tako se lahko njihova srca povsem obrnejo k Njemu. Zato pravim, verjeti v Boga ni tako preprosto, kot pravijo ljudje. Z Božjega vidika velja, da če samo veš, a ne jemlješ Njegove besede kot življenje, in če si omejen zgolj na svojo vednost, a ne moreš živeti resnice in z življenjem udejanjati Božje besede, to dokazuje, da tvoje srce še vedno ne ljubi Boga, in priča, da tvoje srce ne pripada Bogu. Boga je mogoče spoznati z vero Vanj: to je končni cilj in hkrati cilj človekovih prizadevanj. Prizadevati si moraš živeti Božjo besedo, da bo lahko obrodila sad v tvojih dejanjih. Če imaš zgolj doktrinarno vednost, se bo tvoja vera v Boga izjalovila. Le če tudi z dejanji živiš Njegovo besedo, se lahko tvoja vera šteje za popolno in skladno z Božjo voljo. Na tej poti lahko mnogi govorijo z veliko vednosti, toda v trenutku njihove smrti bodo njihove oči polne solza in sovražili se bodo, ker so vse življenje zapravili in do zrele starosti živeli za prazen nič. Doktrine zgolj razumejo, toda resnice ne zmorejo udejanjiti in pričati za Boga. Namesto tega pridni kot čebele zgolj begajo sem in tja ter šele na smrtni postelji končno spoznajo, da niso prave priče in da Boga sploh ne poznajo. Mar ni to prepozno? Zakaj ne bi izkoristili dneva in stremeli k resnici, ki jo ljubite? Zakaj čakati na jutri? Če v življenju ne trpite za resnico in si zanjo ne prizadevate, si potemtakem želite obžalovati na svoji smrtni postelji? Če je tako, zakaj potem verjeti v Boga? Dejansko bi lahko ljudje v mnogih primerih, če bi se le nekoliko potrudili, udejanjali resnico in tako ugodili Bogu. Le zato, ker njihova srca vedno posedujejo zli duhovi, ne morejo delovati v Božjem imenu, nenehno hitijo v prizadevanjih za posvetne stvari in na koncu nimajo ničesar pokazati. Zato nenehno trpijo zaradi bremen in težav. Mar niso to satanove muke? Mar ni to mesena pokvarjenost? Nikar ne skušaj Boga pretentati s praznimi besedami. Raje začni s konkretnimi dejanji. Ne zavajaj samega sebe – v čem bi bil smisel tega? Kaj lahko pridobiš z življenjem za posvetne reči in s prizadevanjem za dobiček in slavo?