Bog in človek bosta skupaj vstopila v počitek

Na začetku je Bog počival. Takrat na zemlji ni bilo ljudi ali česar koli drugega, in Bog še ni opravil nobenega dela. S Svojim delom upravljanja je začel šele, ko je človeštvo že obstajalo in ko je to postalo pokvarjeno; od tega trenutka dalje ni več počival, pač pa je začel delovati med človeštvom. Zaradi pokvarjenosti človeštva, pa tudi zaradi nadangelovega upora, je Bog izgubil Svoj počitek. Če Bog ne bo porazil satana in rešil pokvarjenega človeštva, nikoli več ne bo mogel vstopiti v počitek. Ker človeku primanjkuje počitka, ga primanjkuje tudi Bogu, in ko bo Slednji ponovno počival, bodo počivali tudi ljudje. Življenje v počitku pomeni življenje brez vojne, brez umazanije in brez kakršne koli vztrajajoče nepravičnosti. To pomeni, da gre za življenje brez satanovih motenj (izraz »satan« se tu nanaša na sovražne sile) in satanove pokvarjenosti, ki ni izpostavljeno vdoru katere koli sile, ki je v nasprotju z Bogom; to je življenje, kjer vse sledi svoji vrsti in lahko časti Gospoda stvarstva, in kjer v nebesih in na zemlji vlada popoln mir – to je tisto, kar je mišljeno z besedami »mirno življenje ljudi«. Ko bo Bog počival, na zemlji ne bo več vztrajala nepravičnost, prav tako pa ne bo nadaljnjega vdora sovražnih sil, in človeštvo bo vstopilo v novo področje – nič več ne bo človeštvo, ki ga je pokvaril satan, pač pa človeštvo, ki je bilo rešeno, potem ko ga je pokvaril satan. Dan počitka za človeštvo bo tudi dan počitka za Boga. Bog je izgubil Svoj počitek, ker človeštvo ni moglo vstopiti v počitek, in ne zato, ker sprva ni mogel počivati. Vstop v počitek ne pomeni, da se vse ustavi ali preneha razvijati, niti ne pomeni, da Bog preneha delovati ali da ljudje prenehajo živeti. Znamenje vstopa v počitek bo, ko bo satan uničen, ko bodo kaznovani in izbrisani tisti hudobneži, ki so se mu pridružili pri njegovem hudodelstvu in ko bodo prenehale obstajati vse Bogu sovražne sile. Vstop Boga v počitek pomeni, da ne bo več opravljal Svojega dela odreševanja človeštva. Vstop človeštva v počitek pomeni, da bo vse človeštvo živelo v Božji luči in pod Njegovimi blagoslovi, brez satanove pokvarjenosti, in ne bo več nepravičnosti. Pod Božjo skrbjo bodo ljudje normalno živeli na zemlji. Ko Bog in človeštvo skupaj vstopita v počitek, to pomeni, da je človeštvo rešeno in da je satan uničen ter da je Božje delo v ljudeh v celoti končano. Bog ne bo več deloval v ljudeh in ti ne bodo več živeli pod satanovim gospostvom. Zaradi tega Bog ne bo več zaposlen, ljudje pa ne bodo več nenehno na poti; Bog in človeštvo bosta hkrati vstopila v počitek. Bog se bo vrnil v Svoje prvotno bivališče, vsak posameznik pa se bo vrnil na svoje ustrezno mesto. To so kraji, kjer bosta prebivala Bog in človeštvo, ko bo končano celotno Božje upravljanje. Bog ima Božji kraj, človeštvo pa človeški kraj. Med počitkom bo Bog še naprej vodil vse ljudi v njihovem življenju na zemlji, in medtem ko bo v Svoji luči, bodo ljudje častili edinega pravega Boga v nebesih. Bog ne bo več živel med človeštvom, niti ne bodo ljudje mogli živeti z Bogom na Njegovem kraju. Bog in ljudje ne morejo živeti znotraj istega področja; prav nasprotno, Bog in človek imata vsak svoj način življenja. Bog je Tisti, ki vodi vse človeštvo in vse človeštvo je kristalizacija Božjega dela upravljanja. Ljudje so tisti, ki so vodeni in niso enake substance kot Bog. »Počivati« pomeni vrniti se na svoje prvotno mesto. Zatorej, ko Bog vstopi v počitek, to pomeni, da se je vrnil na Svoje prvotno mesto. Nič več ne bo živel na zemlji ali bival med človeštvom, da bi delil njihovo veselje ali trpljenje. Ko ljudje vstopijo v počitek, to pomeni, da so postali pravi objekti stvarstva; Boga bodo častili z zemlje in živeli normalna človeška življenja. Ljudje ne bodo več neposlušni Bogu ali se Mu upirali, prav tako pa se bodo vrnili v prvotno življenje Adama in Eve. To bodo življenja in kraji Boga in ljudi, ko bodo vstopili v počitek. Satanov poraz je neizogiben trend v vojni med njim in Bogom. Zato sta tudi Božji vstop v počitek po dokončanju Njegovega dela upravljanja in popolna odrešitev človeštva ter njegov vstop v počitek, prav tako postala neizogibna trenda. Mesto počitka za človeštvo je na zemlji, Božje mesto počitka pa v nebesih. Medtem ko bo človeštvo častilo Boga v počitku, bo živelo na zemlji, in medtem ko bo Bog vodil preostanek človeštva k počitku, jih bo vodil iz nebes in ne iz zemlje. Bog bo še vedno Duh, medtem ko bodo ljudje še vedno meso. Bog in ljudje počivajo na drugačen način. Medtem ko bo Bog počival, bo prišel in se pojavil med ljudmi; medtem ko bodo ljudje počivali, jih bo Bog vodil na ogled nebes, kot tudi k uživanju tamkajšnjega življenja. Po tem, ko Bog in človeštvo vstopita v počitek, satan ne bo več obstajal; prav tako ne bodo več obstajali tisti hudobni ljudje. Preden bosta Bog in človeštvo počivala, bodo tisti hudobneži, ki so nekoč na zemlji preganjali Boga, kot tudi sovražniki, ki so Mu bili tam neposlušni, že uničeni; izbrisale jih bodo velike katastrofe poslednjih dni. Ko bodo tisti hudobneži povsem uničeni, zemlja nikdar več ne bo poznala satanovega trpinčenja. Šele tedaj bo človeštvo deležno popolne rešitve in Božje delo bo v celoti končano. To so predpogoji za vstop Boga in človeštva v počitek.

Približevanje konca vseh reči kaže tako na dokončanje Božjega dela, kot tudi na konec razvoja človeštva. To pomeni, da bodo ljudje, ki jih je pokvaril satan, dosegli svojo zadnjo fazo razvoja in da bodo potomci Adama in Eve zaključili s svojim razmnoževanjem. Pomeni tudi, da se takšno človeštvo, ki ga je pokvaril satan, ne bo več moglo razvijati. Adam in Eva sprva nista bila pokvarjena, vendar satan je pokvaril Adama in Evo, ki sta bila izgnana iz edenskega vrta. Ko bodo Bog in ljudje skupaj vstopili v počitek, bo za Adama in Evo, ki sta bila izgnana iz edenskega vrta in njune potomce, to pomenilo dokončen konec. Prihodnje človeštvo bo še vedno sestavljeno iz potomcev Adama in Eve, vendar pa ti ne bodo živeli pod satanovim gospostvom. Prav nasprotno, to bodo ljudje, ki so bili rešeni in očiščeni. To bo človeštvo, ki mu je bilo sojeno in kaznovano in bo človeštvo, ki je sveto. Ti ljudje ne bodo podobni človeškemu rodu, kakršen je ta prvotno bil; skorajda bi lahko rekli, da bo to povsem drugačna vrsta človeške podobe kot tista, ki sta jo na začetku imela Adam in Eva. Ti ljudje bodo izbrani izmed vseh tistih, ki jih je pokvaril satan, in to bodo tisti, ki so na koncu ostali trdni med Božjo sodbo in kaznijo; to bo zadnja preostala skupina ljudi med pokvarjenim človeštvom. Le ti ljudje bodo lahko vstopili v končni počitek z Bogom. Tisti, ki bodo v poslednjih dneh lahko ostali trdni med Božjim delom sodbe in kazni – to je, med končnim delom očiščevanja – bodo tisti, ki bodo skupaj z Bogom vstopili v končni počitek; vsi, ki bodo vstopili v počitek, se bodo osvobodili satanovega vpliva in bodo pridobljeni od Boga, in sicer po tem, ko bodo prestali Njegovo končno delo očiščenja. Ti ljudje, ki jih bo Bog naposled pridobil, bodo vstopili v končni počitek. Namen Božjega dela sodbe in kazni je v bistvu očiščenje človeštva zavoljo končnega počitka; brez takšnega očiščenja nobenega izmed ljudi ne bi bilo mogoče razvrstiti v različne kategorije glede na vrsto oziroma nihče izmed ljudi ne bi mogel vstopiti v počitek. To delo je edina pot po kateri človeštvo lahko vstopi v počitek. Le Božje delo očiščevanja bo očistilo ljudi njihove nepravičnosti in le Njegovo delo sodbe in kazni bo razkrilo tiste neposlušne elemente človeštva in s tem razmejilo tiste, ki jih je mogoče rešiti, od tistih, ki jih ni mogoče, ter tiste, ki bodo ostali, od tistih, ki ne bodo. Ko se bo to delo zaključeno, bodo tisti ljudje, ki jim je dovoljeno ostati, očiščeni in bodo vstopili v višje stanje človeštva, v katerem bodo na zemlji uživali čudovitejše drugo človeško življenje; povedano drugače, začeli bodo s svojim človeškim dnem počitka in sobivali bodo z Bogom. Po tem, ko bo tistim, ki jim ni dovoljeno ostati, sojeno in bodo kaznovani, se bodo v celoti razkrile njihove prave barve, nato pa bodo vsi uničeni in tako kot satan, tudi njim ne bo več dovoljeno preživeti na zemlji. Človeštvo v prihodnosti ne bo več vključevalo nobene od te vrste ljudi; takšni ljudje niso primerni za vstop v deželo zadnjega počitka, niti niso primerni, da bi se pridružili dnevu počitka, ki si ga bosta delila Bog in človeštvo, saj so cilj kazni in so hudobni ter nepravični ljudje. Nekoč so bili odrešeni, prav tako pa tudi sojeni in kaznovani; tudi oni so nekoč služili Bogu. Vendar, ko bo prišel poslednji dan, bodo zaradi svoje hudobnosti in neposlušnosti ter nezmožnosti odrešitve še vedno pregnani in uničeni; v svetu prihodnosti ne bodo nikoli več obstajali in ne bodo več živeli med prihodnjim človeškim rodom. Najsi bodo duhovi umrlih ali ljudje, ki še vedno živijo v mesu, bodo vsi hudodelniki in vsi tisti, ki niso bili rešeni, uničeni, ko bo sveto med človeštvom vstopilo k počitku. Kar zadeva te hudodelne duhove in ljudi ali duhove pravičnih ljudi ter tistih, ki delujejo pravično, bodo ne glede na dobo, v kateri se nahajajo, na koncu uničeni vsi tisti, ki delajo zlo, vsi tisti, ki pa so pravični, pa bodo preživeli. O tem, ali bo posameznik ali duh prejel rešitev se v celoti ne odloča na osnovi dela v zadnji dobi; prav nasprotno, odloča se glede na to, ali se je upiral ali bil neposlušen Bogu ali ne. Ljudje, ki so v prejšnji dobi delali zlo in niso dosegli rešitve, bodo nedvomno tarče kazni, in tudi tisti, ki delajo zlo in ne morejo biti rešeni, bodo zagotovo tarče kazni. Ljudje so razvrščeni glede na dobro in zlo, in ne glede na to, v kateri dobi živijo. Ko bodo tako razvrščeni, ne bodo nemudoma kaznovani ali nagrajeni: prav nasprotno, Bog bo Svoje delo kaznovanja zla in nagrajevanja dobrega opravil šele po tem, ko bo v poslednjih dneh dokončal Svoje delo osvajanja. Pravzaprav ljudi ločuje na dobre in zle že vse odkar je začel opravljati Svoje delo odreševanja človeštva. Pravično je, da bo nagradil pravične in kaznoval hudobne šele po tem, ko bo končano Njegovo delo; ne gre za to, da jih bo ob koncu Svojega dela ločil v kategorije ter se nato nemudoma lotil naloge kaznovanja zlih in nagrajevanja dobrih. Ravno nasprotno, to nalogo bo opravil šele, ko bo Njegovo delo v celoti končano. Celoten namen končnega Božjega dela kaznovanja zla in nagrajevanja dobrega, je povsem očistiti vse ljudi, da bi v večni počitek lahko pripeljal le sveto človeštvo. Ta faza Njegovega dela je najbolj ključna; je končna faza Njegovega celotnega dela upravljanja. Če Bog ne bi uničil hudobnih, ampak bi jim dovolil, da ostanejo, potem vsak človek še vedno ne bi mogel vstopiti v počitek in Bog ne bi mogel pripeljati vsega človeštva v boljši svet. Takšno delo ne bi bilo dokončano. Ko bo Njegovo delo končano, bo celotno človeštvo popolnoma sveto; le tako bo Bog lahko mirno živel v počitku.

Dandanes ljudje še vedno ne morejo opustiti mesenih reči; ne morejo se odreči mesenim užitkom, svetu, denarju ali svojim pokvarjeni naravi. Večina ljudi se površno loteva svojih dejavnosti. Pravzaprav ti ljudje v svojem srcu sploh ne nosijo Boga; še huje, Boga se sploh ne bojijo. Ker v svojih srcih nimajo Boga, ne morejo dojeti vsega, kar Bog počne, še manj pa so sposobni verjeti besedam, ki jih izreče. Takšni ljudje so preveč meseni; so pregloboko pokvarjeni in manjka jim sleherne resnice. Še več, ne verjamejo, da Bog lahko postane meso. Vsakdo, ki ne veruje v utelešenega Boga – to je, vsakdo, ki ne verjame v vidnega Boga ali v Njegovo delo in besede, ter namesto tega časti nevidnega Boga v nebesih – je človek, ki ne nosi Boga v svojem srcu. Takšni ljudje so uporni in nasprotujejo Bogu. Manjka jim človečnosti in razuma, da o resnici sploh ne govorimo. Poleg tega je tem ljudem še toliko težje verjeti vidnemu in otipljivemu Bogu, nevidnega in neotipljivega Boga pa imajo za najbolj verodostojnega in radostnega. Tisto, kar iščejo ni dejanska resnica, niti ni pravo bistvo življenja; še manj pa je to Božja volja. Raje iščejo vznemirjenje. Kar koli jim lahko omogoči izpolnitev njihovih želja je nedvomno tisto, v kar verujejo in za kar si prizadevajo. V Boga verujejo le zato, da bi zadovoljili lastne želje, ne pa zato, da bi si prizadevali za resnico. Ali takšni ljudje niso hudodelniki? So izjemno samozavestni in sploh ne verjamejo, da bo nebeški Bog uničil tako »dobre ljudi« kot so oni sami. Namesto tega verjamejo, da jim bo Bog dovolil, da ostanejo in da jih bo bogato nagradil, ker so Zanj naredili toliko stvari in Mu izkazali »zvestovdanost«. Če bi si prizadevali tudi za vidnega Boga, bi Mu vrnili udarec ali vzrojili takoj, ko njihove želje ne bi bile izpolnjene. Kažejo se kot nizkotni in prezira vredni ljudje, ki si venomer prizadevajo le zadovoljiti svoje želje; to niso značajni ljudje, ki si prizadevajo za resnico. Takšni ljudje so tako imenovani hudobneži, ki sledijo Kristusu. Tisti ljudje, ki si ne prizadevajo za resnico, ji ne morejo verjeti in so še toliko bolj nezmožni dojeti prihodnji izid človeštva, saj ne verjamejo nobenemu delu ali besedam vidnega Boga – in to vključuje tudi nezmožnost verjetja v prihodnji cilj človeštva. Zato tudi, če sledijo vidnemu Bogu, še vedno delajo zlo in si nikakor ne prizadevajo za resnico, niti ne udejanjajo resnice, ki jo zahtevam. Ljudje, ki ne verjamejo, da bodo uničeni, so po drugi strani, prav tisti, ki bodo uničeni. Vsi se imajo za izredno pametne in mislijo, da so oni ljudje, ki udejanjajo resnico. Svoje grešno ravnanje imajo za resnico in zato ga cenijo. Takšni hudobni ljudje so izjemno samozavestni; resnico imajo za doktrino, svoja zlobna dejanja pa za resnico, vendar pa na koncu lahko žanjejo le tisto, kar so sejali. Bolj ko so ljudje samozavestni in bolj ko so divje ošabni, bolj so nezmožni spoznati resnico; bolj ko ljudje verujejo v Boga v nebesih, bolj se Mu upirajo. Ti ljudje so tisti, ki bodo kaznovani. Preden človeštvo vstopi v počitek, bo o tem, ali bo posamezna vrsta ljudi kaznovana ali nagrajena, določeno glede na to, ali so iskali resnico, ali poznajo Boga in ali se lahko podredijo vidnemu Bogu. Tistim, ki so služili vidnemu Bogu, vendar Ga ne poznajo in se Mu ne podrejajo, manjka resnice. Takšni ljudje so hudodelniki in hudodelniki bodo nedvomno objekt kaznovanja; poleg tega bodo kaznovani v skladu z njihovim hudobnim vedenjem. Človek mora v Boga verovati, Bog pa je tudi vreden človeške pokornosti. Tisti, ki verujejo le v neopredeljivega in nevidnega Boga, so ljudje, ki ne verujejo v Boga in se Mu ne morejo podrediti. Če ti ljudje do zaključka Njegovega dela osvajanja še vedno ne bodo mogli verovati v vidnega Boga in bodo še naprej neposlušni ter se upirali Bogu, vidnem v mesu, potem bodo ti »nejasneži« nedvomno postali objekt uničenja. Tako kot nekateri med vami – vsakdo, ki ustno priznava utelešenega Boga, vendar ne more udejanjati resnice podreditve utelešenemu Bogu, bo na koncu pregnan in uničen. Poleg tega bo vsakdo, ki ustno priznava vidnega Boga ter jé in pije resnico, ki jo izraža Slednji, hkrati pa išče neoprijemljivega in nevidnega Boga, zagotovo objekt uničenja. Nihče izmed teh ljudi ne bo mogel ostati do časa počitka, ki bo nastopil po koncu Božjega dela, prav tako pa v tistem času počitka ne bo mogel ostati niti en sam posameznik, ki je podoben tovrstnim ljudem. Demonski ljudje so tisti, ki ne udejanjajo resnice; njihovo bistvo se skriva v uporu in neposlušnosti Bogu, in nimajo niti najmanjšega namena, da bi se Mu podredili. Vsi takšni ljudje bodo uničeni. Ali imaš resnico ali se upiraš Bogu je odvisno od tvojega bistva in ne od tvojega videza ali tvojega občasnega govora ali vedenja. O tem, ali bo posameznik uničen ali ne odloča njegovo bistvo; odloča se glede na bistvo, ki ga razkrivata njegovo vedenje in prizadevanje za resnico. Med ljudmi, ki so si enaki v tem, da opravljajo delo, in podobno količino dela, bo dovoljeno ostati tistim, čigar človeško bistvo je dobro in ki posedujejo resnico, medtem ko bodo tisti, katerih človeško bistvo je zlobno in neposlušno vidnemu Bogu, objekt uničenja. Vsa Božja dela ali besede, ki so povezane s ciljem človeštva, bodo z ljudmi ravnale skladno z bistvom vsakega posameznika; ne bo prišlo do niti najmanjše napake in storjena ne bo niti ena napaka. Šele ko ljudje pričnejo delovati, se primešajo tudi človeška čustva in pomen. Delo, ki ga opravlja Bog je nadvse primerno; vsekakor ne podaja lažnih obtožb proti kateremu koli bitju. Trenutno obstaja mnogo ljudi, ki ne morejo doumeti prihodnjega cilja človeštva in ki ne verjamejo besedam, ki jih govorim. Vsi tisti, ki ne verjamejo, kot tudi tisti, ki ne udejanjajo resnice, so demoni!

Dandanes so tisti, ki iščejo in tisti, ki ne, dve povsem različni vrsti ljudi, čigar cilji so prav tako zelo različni. Tisti, ki si prizadevajo za spoznanje in udejanjanje resnice, so tisti, ki jim bo Bog prinesel rešitev. Tisti, ki ne poznajo prave poti, so demoni in sovražniki; so potomci nadangela in bodo cilj uničenja. Celo tisti, ki so pobožni verniki neopredeljivega Boga – ali niso tudi oni demoni? Ljudje, ki imajo mirno vest, vendar ne sprejmejo prave poti, so demoni; njihovo bistvo se upira Bogu. Tisti, ki ne sprejmejo prave poti, so tisti, ki se upirajo Bogu, in četudi takšni ljudje prestanejo marsikaj hudega, bodo še vedno uničeni. Vsi tisti, ki se ne želijo odpovedati svetu, ki ne prenesejo ločitve od svojih staršev in ki se ne morejo rešiti svojih mesenih užitkov, so neposlušni Bogu in bodo vsi objekt uničenja. Kdor ne veruje v utelešenega Boga, je demonski in bo uničen. Tisti, ki imajo vero, vendar ne udejanjajo resnice, tisti, ki ne verujejo v utelešenega Boga in tisti, ki sploh ne verujejo v Božji obstoj, bodo prav tako objekt uničenja. Vsi tisti, ki jim bo dovoljeno ostati, so ljudje, ki so prestali trpljenje prečiščenja in pri tem ostali trdni; to so ljudje, ki so resnično prestali preizkušnje. Kdor ne priznava Boga, je sovražnik; to pomeni, da je tisti, ki ne priznava utelešenega Boga – ne glede na to ali je znotraj ali zunaj tega toka – antikrist! Kdo je satan, kdo so demoni in kdo so Božji sovražniki, če ne uporniki, ki ne verujejo v Boga? Ali niso to tisti ljudje, ki so Bogu neposlušni? Ali niso to tisti, ki trdijo, da imajo vero, vendar pa jim manjka resnice? Ali niso to tisti, ki si le prizadevajo dobiti blagoslove, medtem ko ne morejo pričati za Boga? Še danes se družiš s temi demoni in si do njih vesten ter jim izkazuješ ljubezen, toda ali v tem primeru ne izrekaš dobrih namenov do satana? Ali niste na enakem nivoju kot demoni? Če v teh dneh ljudje še vedno ne zmorejo razlikovati med dobrim in zlim ter so še naprej slepo ljubeči in usmiljeni, in nimajo niti najmanjšega namena iskati Božjo voljo ali biti zmožni na kakršen koli način sprejeti Božje namere kot svoje, potem bo njihov konec še toliko bolj beden. Kdor ne veruje v Boga v mesu, je Božji sovražnik. Ali ti ne manjka občutka za pravičnost, če si lahko vesten in ljubezniv do sovražnika? Če si združljiv s tistimi, ki jih preziram in s katerimi se ne strinjam, in do njih še vedno gojiš ljubezen ali osebna čustva, ali potemtakem nisi neposlušen? Ali se namenoma ne upiraš Bogu? Ali takšna oseba poseduje resnico? Če so ljudje vestni do sovražnikov in izkazujejo ljubezen do demonov ter usmiljenje do satana, ali potemtakem namenoma ne motijo Božjega dela? Tisti ljudje, ki verujejo le v Jezusa in v poslednjih dneh ne verujejo v utelešenega Boga, kot tudi tisti, ki ustno izjavljajo, da verujejo v utelešenega Boga, a delajo zlo, so vsi antikristi, da niti ne omenjamo tistih, ki v Boga sploh ne verujejo. Vsi ti ljudje bodo objekt uničenja. Merilo, po katerem ljudje sodijo druge ljudi, je osnovano na njihovem vedenju; tisti, katerih vedenje je dobro, so pravični, medtem ko so tisti, katerih vedenje je gnusno, hudobni. Merilo, po katerem Bog sodi ljudi, je osnovano na tem, ali se njihovo bistvo podreja Bogu ali ne; kdor se Bogu podreja je pravičnik, kdor pa ne, pa je sovražnik in hudobnež, in sicer ne glede na to, ali je vedenje tega človeka dobro ali slabo in ne glede na to, ali je njegovo govor pravilen ali nepravilen. Nekateri ljudje želijo v prihodnosti z dobrimi deli doseči dober cilj, nekateri pa želijo dober cilj doseči z lepimi besedami. Vsi zmotno verjamejo, da Bog določa izide ljudi, po tem ko opazuje njihovo vedenje ali posluša njihov govor; zato mnogi ljudje to želijo izkoristiti, da bi navedli Boga k temu, da jim podeli trenutno milost. V prihodnosti bodo vsi ljudje, ki bodo preživeli v stanju počitka, prestali dan stiske in bodo tudi pričali za Boga; vsi bodo ljudje, ki so izpolnili svoje naloge in se zavestno podredili Bogu. Tistim, ki si le želijo izkoristiti priložnost služenja, z namenom, da bi se izognili udejanjanju resnice, ne bo dovoljeno ostati. Bog ima ustrezna merila za ureditev izida vsakega posameznika; teh odločitev ne sprejema preprosto glede na človekove besede in vedenje, niti jih ne sprejema na osnovi tega, kako se človek vede v posameznem časovnem obdobju. Bog nikakor ne bo prizanesljiv do človekovega brezbožnega vedenja zato, ker Mu je slednji v preteklosti služil, niti ga ne bo obvaroval smrti zaradi enkratnega razdajanja Zanj. Nihče se ne more izogniti Božjemu povračilu za svojo hudobijo in nihče ne more prikriti svojega zlobnega vedenja in se tako izogniti uničujočim mukam. Če ljudje resnično lahko izpolnijo svojo dolžnost, to pomeni, da so večno zvesti Bogu, in ne iščejo nagrad, ne glede na to, ali prejmejo blagoslove ali jih zadene nesreča. Če so ljudje zvesti Bogu, ko vidijo blagoslove, vendar izgubijo svojo zvestobo, ko teh ne vidijo, in če na koncu še vedno ne morejo pričati za Boga ali izpolnjevati dolžnosti, ki so jim bile naložene, bodo še vedno objekt uničenja, čeprav so nekoč že zvesto služili Bogu. Skratka, hudobneži ne morejo preživeti večnosti, niti ne morejo vstopiti v počitek; le pravičniki so gospodarji počitka. Ko bo človeštvo stopilo na pravo pot, bodo ljudje imeli normalna človeška življenja. Vsi bodo opravljali svoje dolžnosti in bili povsem zvesti Bogu. V celoti se bodo znebili svoje neposlušnosti in pokvarjene narave ter živeli za Boga in zaradi Boga, tako brez neposlušnosti kot tudi brez upora. Vsi se bodo lahko povsem podredili Bogu. To bo Življenje Boga in človeštva; to bo življenje kraljestva in življenje počitka.

Tisti, ki zvlečejo svoje povsem neverne otroke in sorodnike v cerkev, so skrajno sebični in zgolj izkazujejo prijaznost. Ti ljudje se osredotočajo le na to, da so ljubeči, ne glede na to, ali verujejo ali ne, in ne glede na to, ali je to Božja volja. Nekateri pred Boga pripeljejo svoje žene ali Predenj zvlečejo svoje starše, in ne glede na to, ali se Sveti Duh s tem strinja ali ne, ali deluje v njih, za Boga še naprej slepo »posvajajo nadarjene ljudi«. Kakšno korist je sploh mogoče pridobiti od prijaznosti do teh nevernikov? Tudi, če se ti, ki so brez navzočnosti Svetega Duha, trudijo slediti Bogu, še vedno ne morejo biti rešeni, kot bi lahko kdo mislil. Tistih, ki lahko prejmejo rešitev pravzaprav ni tako lahko pridobiti. Ljudje, ki niso bili podvrženi delovanju in preizkušnjam Svetega Duha, in niso bili izpopolnjeni od utelešenega Boga, so povsem nesposobni, da bi postali izpopolnjeni. Zato od trenutka, ko začnejo poimensko slediti Bogu, tem ljudem manjka navzočnosti Svetega Duha. Glede na njihove pogoje in dejanska stanja, preprosto ne morejo postati izpopolnjeni. Zaradi tega se Sveti Duh odloči, da zanje ne bo potrošil veliko energije, niti jim ne bo nudil kakršnega koli prosvetljenja ali jih na kakršen koli način vodil; le dovoljuje jim, da Mu sledijo, na koncu pa bo razkril njihove izide – to je dovolj. Navdušenje in namere človeštva prihajajo od satana, in te stvari na noben način ne morejo dokončati dela Svetega Duha. Ne glede na to, kakšni so ljudje, morajo biti deležni delovanja Svetega Duha. Ali lahko ljudje naredijo ljudi izpopolnjene? Zakaj mož ljubi svojo ženo? Zakaj žena ljubi svojega moža? Zakaj so otroci ubogljivi do svojih staršev? Zakaj starši obožujejo svoje otroke? Kakšne namere pravzaprav imajo ljudje? Ali ni njihova namera zadovoljiti lastne načrte in sebične želje? Ali resnično nameravajo ravnati v prid Božjega načrta upravljanja? Ali resnično ravnajo v prid Božjega dela? Ali je njihova namera izpolniti dolžnosti ustvarjenega bitja? Tisti, ki vse od trenutka, ko so začeli verovati v Boga, niso mogli doseči navzočnosti Svetega Duha, ne morejo nikoli pridobiti delovanja Svetega Duha; ti ljudje so vsekakor objekt, ki ga je treba uničiti. Ne glede na to, koliko ljubezni človek goji do njih, ta ne more nadomestiti delovanja Svetega Duha. Navdušenje in ljubezen ljudi predstavljata človeške namere, ne moreta pa predstavljati Božjih namer in biti nadomestilo za Božje delo. Četudi človek tem ljudem, ki poimensko verujejo v Boga in se pretvarjajo, da Mu sledijo, ne da bi vedeli, kaj dejansko pomeni verovati v Boga, nakloni največjo možno mero ljubezni ali usmiljenja, ti še vedno ne bodo pridobili Božjega sočutja, niti ne bodo pridobili delovanja Svetega Duha. Tudi, če so ljudje, ki iskreno sledijo Bogu, slabe kakovosti in ne morejo razumeti številnih resnic, lahko občasno še vedno pridobijo delovanje Svetega Duha; vendar pa tisti, ki so izjemno dobre kakovosti, a ne verujejo iskreno, preprosto ne morejo pridobiti navzočnosti Svetega Duha. Za takšne ljudi ni prav nobene možnosti za rešitev. Četudi berejo Božje besede ali občasno poslušajo pridige ali celo pojejo hvalnice Bogu, na koncu ne bodo mogli preživeti do časa počitka. Vprašanje, ali ljudje iskreno iščejo, ni odvisno od tega, kako jih sodijo drugi ali kako na njih gleda njihova okolica, temveč od tega, ali na njih deluje Sveti Duh in ali so dosegli navzočnost Slednjega. Odvisno je tudi od tega, ali se spremeni njihova narava in ali so pridobili kakršno koli znanje o Bogu po tem, ko so bili v določenem obdobju deležni delovanja Svetega Duha. Če na človeka deluje Sveti Duh, se bo njegova narava postopoma spremenila in njegov pogled na verovanje v Boga bo postopoma postajal čistejši. Ni važno, kako dolgo ljudje sledijo Bogu, če so se spremenili, to pomeni, da na njih deluje Sveti Duh. Če se niso spremenili, to pomeni, da Sveti Duh ne deluje na njih. Četudi ti ljudje nekoliko služijo Bogu, jih k temu žene želja prejeti blagoslove. Zgolj občasno služenje ne more nadomestiti doživljanja sprememb v njihovi naravi. Na koncu bodo še vedno uničeni, kajti v kraljestvu ne bo potrebe po strežnikih, niti ne bo potrebe po tem, da bi kdor koli, čigar narava se ni spremenila, služil tistim ljudem, ki so bili izpopolnjeni in so zvesti Bogu. Besede, izrečene v preteklosti: »Ko človek veruje v Gospoda, se sreča nasmehne vsej njegovi družini,« so primerne za Čas Milosti, vendar pa niso povezane s ciljem človeštva. Primerne so bile le za fazo med Časom Milosti. Konotacija teh besed je bila usmerjena v mir in materialne blagoslove, v katerih so uživali ljudje; niso pomenile, da bo celotna družina nekoga, ki veruje v Gospoda, rešena, niti niso pomenile, da je lahko celotna družina nekoga, ki prejme blagoslove, pripeljana v počitek. Ali naj nekdo prejme blagoslove ali ga zadene nesreča, se določi glede na njegovo bistvo, ne pa glede na kakršno koli skupno bistvo, ki si ga morda deli z drugimi. Tovrstna izjava ali pravilo v kraljestvu preprosto nima mesta. Če je človek na koncu sposoben preživeti, je to zato, ker je izpolnil Božje zahteve, če pa na koncu ne more ostati do časa počitka, je temu tako zato, ker je bil neposlušen do Boga in ni zadovoljil Njegovih potreb. Vsakdo ima primeren cilj. Ti cilji so določeni glede na bistvo vsakega posameznika in nimajo prav ničesar opraviti z drugimi ljudmi. Otrokovega hudobnega vedenja ni mogoče prenesti na njegove starše, prav tako pa otrokove pravičnosti ni moč deliti z njegovimi starši. Starševega hudobnega vedenja ni mogoče prenesti na njegove otroke, prav tako pa starševe pravičnosti ni mogoče deliti z njegovimi otroci. Vsakdo nosi svoje grehe in vsakdo uživa svoj blagoslove. Nihče ne more biti nadomestek za drugo osebo; to je pravičnost. Če so s človeškega stališča starši deležni prejema blagoslovov, potem bi jih morali biti tudi njihovi otroci, če pa otroci delajo slabe stvari, potem morajo njihovi starši opraviti spravo za njihove grehe. To je človeško stališče in človeški način opravljanja stvari; to ni Božje stališče. Izid vsakega človeka je določen glede na bistvo, ki izhaja iz njegovega ravnanja, in je vedno določen ustrezno. Nihče ne more vzeti nase grehe drugega; še več, nihče ne more prejeti kazni namesto drugega. To je nesporno. Ljubeča skrb staršev do njihovih otrok ne pomeni, da lahko opravljajo pravična dela namesto svojih otrok, prav tako pa ubogljiva naklonjenost otroka do svojih staršev ne pomeni, da lahko opravljajo pravična dela namesto svojih staršev. To je tisto, kar resnično pomenijo besede: »Takrat bosta dva na polju: eden bo sprejet, drugi puščen. Dve bosta mleli na kamnu: ena bo sprejeta, druga puščena.« Ljudje svojih hudodelnih otrok ne morejo vzeti v počitek na podlagi svoje globoke ljubezni do njih, prav tako kot nihče ne more vzeti v počitek svoje žene (ali moža) na podlagi svojega pravičnega ravnanja. To je upravno pravilo; za nikogar ni izjeme. Na koncu so pravičneži pravičneži, hudodelniki pa hudodelniki. Pravičnim bo sčasoma dovoljeno preživeti, medtem ko bodo hudodelniki uničeni. Sveti so sveti; niso umazani. Umazani so umazani in noben njihov del ni svet. Vsi ljudje, ki bodo uničeni, so hudobni, tisti pa, ki bodo preživeli, so vsi pravični – četudi otroci hudobnežev opravljajo pravična dela in četudi starši pravičnih delajo zla dela. Med verujočim možem in neverujočo ženo ni odnosa, prav tako pa ni odnosa med verujočimi otroci in neverujočimi starši; ti dve vrsti ljudi sta povsem nezdružljivi. Pred vstopom v počitek ima človek fizične sorodnike, ko pa bo vstopil v počitek, pa človek ne bo imel več nobenih fizičnih sorodnikov, o katerih bi lahko govorili. Tisti, ki izpolnjujejo svoje dolžnosti so sovražniki tistih, ki jih ne; tisti, ki ljubijo Boga, in tisti, ki Ga sovražijo, so si v nasprotju. Tisti, ki bodo vstopili v počitek, in tisti, ki bodo uničeni, sta dve nezdružljivi vrsti bitij. Bitja, ki izpolnjujejo svoje dolžnosti, bodo lahko preživela, medtem ko bodo tista, ki ne izpolnjujejo svojih dolžnosti, objekt uničenja; še več, to bo trajalo vso večnost. Ali ljubiš svojega moža, da bi izpolnila svojo nalogo kot ustvarjeno bitje? Ali ljubiš svojo ženo, da bi izpolnil svojo nalogo kot ustvarjeno bitje? Ali ste skrbni do svojih staršev, da bi izpolnili svojo nalogo kot ustvarjeno bitje? Ali je človeško stališče v zvezi z vero v Boga pravo ali napačno? Zakaj veruješ v Boga? Kaj želiš pridobiti? Kako ljubiš Boga? Tisti, ki ne morejo izpolniti svojih dolžnosti kot ustvarjena bitja, in tisti, ki se ne morejo pošteno potruditi, bodo postali objekti uničenja. Med današnjimi ljudmi obstajajo fizični odnosi in krvne povezave, vendar se bo v prihodnosti vse to razblinilo. Verniki in neverniki so nezdružljivi; drug drugemu so nasprotje. Tisti, ki bodo v počitku, bodo verovali, da Bog obstaja in se Mu bodo podredili, medtem ko bodo vsi tisti, ki so Bogu neposlušni, uničeni. Družine na zemlji ne bodo več obstajale; kako bi mogli obstajati starši ali otroci ali zakonska razmerja? Že sama nezdružljivost vere in nevere bo takšne fizične odnose v celoti prekinila!

Sprva med človeštvom ni bilo družin; obstajala sta le moški in ženska – dve različni vrsti ljudi. Ni bilo držav, kaj šele družin, toda zaradi pokvarjenosti človeštva, so se vse vrste ljudi organizirale v posamezne klane, iz katerih so se kasneje razvile države in etnične skupine. Te države in etnične skupine so bile sestavljene iz posameznih majhnih družin, in tako so bile vse vrste ljudi razdeljene med različne rase glede na razlike v jeziku in meje. Ne glede na to, koliko ras obstaja na svetu, ima pravzaprav človeštvo le enega prednika. Na začetku sta obstajali le dve vrsti ljudi, in sicer moški in ženska. Vendar pa sta se ti dve vrsti ljudi zaradi napredovanja Božjega dela, zgodovinskih premikov in geografskih sprememb, v različnem obsegu razvili v še več vrst ljudi. Ne glede na to, koliko ras sestavlja človeštvo, je v osnovi celotno človeštvo še vedno Božja stvaritev. Ne glede na to, kateri vrsti rase pripadajo ljudje, so vsi Njegova bitja; vsi so potomci Adama in Eve. Čeprav jih niso ustvarile Božje roke, so potomci Adama in Eve, ki ju je ustvaril Bog osebno. Ne glede na to, kateri vrsti bitja pripadajo ljudje, so vsi Njegova bitja; ker pripadajo človeštvu, ki ga je ustvaril Bog, je njihov namen tisti, ki bi ga moralo imeti človeštvo, razdeljeni pa so glede na pravila, ki organizirajo ljudi. To pomeni, da so vsi hudodelniki in vsi pravičneži navsezadnje bitja. Bitja, ki delajo slabe stvari, bodo na koncu uničena, bitja, ki pa opravljajo pravična dela, pa bodo preživela. To je najprimernejša ureditev za ti dve vrsti bitij. Zaradi svoje neposlušnosti, hudodelniki ne morejo zanikati, da se jih je, čeprav so Božja stvaritev, polastil satan in jih zato ni mogoče rešiti. Bitja, ki se na osnovi dejstva, da bi preživela, vedejo pravično, ne morejo zanikati, da jih je ustvaril Bog in da so vseeno prejela rešitev po tem, ko jih je pokvaril satan. Hudodelniki so bitja, ki so Bogu neposlušna; so bitja, ki jih ni mogoče rešiti in jih je že povsem prevzel satan. Ljudje, ki delajo slabo, so prav tako ljudje; so ljudje, ki so bili pokvarjeni do skrajnosti in jih ni mogoče rešiti. Ker so tudi ljudje pravičnega vedenja bitja, so bili tudi oni pokvarjeni, vendar pa so se ti pripravljeni otresti spon svoje pokvarjene narave, prav tako pa so postali zmožni podrediti se Bogu. Ljudje pravičnega vedenja ne prekipevajo s pravičnostjo; temveč so prejeli rešitev in se osvobodili svoj pokvarjene narave; ti se lahko podredijo Bogu. Na koncu bodo vztrajali, čeprav to ne pomeni, da jih satan ni nikoli pokvaril. Ko se bo Božje delo končalo, bodo med vsemi Njegovimi bitji tisti, ki bodo uničeni in tisti, ki bodo preživeli. To je neizogiben trend Njegovega dela upravljanja; tega ne more zanikati nihče. Hudodelnikom ne bo dovoljeno preživeti; tisti pa, ki se podredijo in sledijo Bogu do konca dobe, bodo zagotovo preživeli. Ker gre pri tem delu za upravljanje človeštva, bodo obstajali tisti, ki bodo ostali in tisti, ki bodo pregnani. To so različni izidi za različne vrste ljudi in so najprimernejše ureditve za Božja bitja. Končna Božja ureditev za človeštvo je, da razbije družine, stre etnične skupine in podre državne meje, človeštvo pa razdeli v ureditev brez družin ali državnih meja, saj so nenazadnje ljudje potomci enega prednika in so Božja stvaritev. Skratka, vsi hudodelniki bodo uničeni, bitja, ki pa so Bogu pokorna, bodo preživela. Tako v prihajajočem času počitka ne bo družin, in držav, še zlasti pa ne etničnih skupin; ta vrsta človeštva bo najsvetejša vrsta človeštva. Adam in Eva sta bila prvotno ustvarjena zato, da bi človeštvo lahko skrbelo za vse stvari na zemlji; prvotno so bili ljudje gospodarji vseh stvari. Jehovov namen pri ustvarjanju ljudi je bil, da jim omogoči obstoj na zemlji in da skrbijo za vse stvari na njej, kajti človeštvo sprva ni bilo pokvarjeno in ni bilo zmožno delati zla. Toda, ko so ljudje postali pokvarjeni, niso nič več bili skrbniki vseh stvari. Namen Božje rešitve je obnoviti to funkcijo človeštva in vrniti njegov prvotni razum ter prvotno pokornost; človeštvo v počitku bo predstavljajo rezultat, ki ga Bog želi doseči s Svojim odrešenjskim delom. Čeprav to ne bo več življenje, kot je bilo v edenskem vrtu, pa bo njihovo bistvo enako; človeštvo le ne bo več izkazovalo prvotne nepokvarjene samopodobe, temveč bo to človeštvo, ki je postalo pokvarjeno in je kasneje prejelo rešitev. Ti ljudje, ki so prejeli rešitev, bodo na koncu (to je, po koncu Božjega dela) vstopili v počitek. Podobno se bodo na koncu razkrili tudi izidi tisti, ki bodo kaznovani, in bodo uničeni šele po tem, ko bo Božje delo končano. Povedano drugače, po tem, ko bo Njegovo delo končano, bodo razkriti vsi tisti hudodelniki in tisti, ki so bili rešeni, kajti delo razkritja vseh vrst ljudi (ne glede na to, ali so hudodelniki ali so med tistimi, ki so rešeni) bo opravljeno za vse hkrati. Hudodelniki bodo pregnani, hkrati pa bodo razkriti tudi tisti, ki jim je dovoljeno ostati. Zato bodo izidi za vse vrste ljudi razkriti istočasno. Bog ne bo dovolil, da bi skupina ljudi, ki ji je bila prinesena rešitev, vstopila v počitek, preden ne bo odstranil hudodelnikov in jim po malo sodil ali jih kaznoval; to ne bi bilo v skladu z dejstvi. Ko bodo hudodelniki uničeni in bodo tisti, ki lahko preživijo, vstopili v počitek, bo Božje delo v celotnem vesolju končano. Med tistimi, ki prejemajo blagoslove in tistimi, ki jih je zadela nesreča, ne bo nobenega prednostnega vrstnega reda; tisti, ki prejemajo blagoslove, bodo živeli večno, medtem ko bodo tisti, ki jih je zadela nesreča, propadli za vse večne čase. Ta dva koraka dela bosta opravljena hkrati. Prav zaradi obstoja neposlušnih ljudi se bo razkrila pravičnost tistih, ki se podrejajo, in prav zaradi obstoja tistih, ki so prejeli blagoslove, bo razkrita nesreča, ki so jo hudodelniki utrpeli zaradi svojega hudobnega vedenja. Če Bog ne bi razkril hudodelnikov, potem ljudje, ki se iskreno podrejajo Bogu, ne bi nikdar uzrli sonca; če Bog tistih, ki se Mu podrejajo, ne bi odpeljal na primeren kraj, potem tisti, ki Bogu niso poslušni, ne bi mogli prejeti zasluženega povračila. To je proces Božjega dela. Če ne bi opravil tega dela kaznovanja zla in nagrajevanja dobrega, potem Njegova bitja nikoli ne bi mogla vstopiti v njihov zadevni kraj. Ko bo človeštvo vstopilo v počitek, bodo hudodelniki uničeni in vse človeštvo bo na pravi poti; vse vrste ljudi bodo med svojo vrsto, in sicer v skladu s funkcijami, ki bi jih morali opravljati. Šele to bo dan počitka za človeštvo, to bo neizogiben trend za razvoj človeštva, in šele, ko bo človeštvo vstopilo v počitek, bo veliki in ultimativni Božji dosežek dokončan; to bo zadnji del Njegovega dela. To delo bo končalo vse nečisto življenje človeštva v mesu, kot tudi življenje pokvarjenega človeštva. Ljudje bodo odtlej vstopili v novo kraljestvo. Čeprav bodo vsi ljudje živeli v mesu, pa bodo obstajale pomembne razlike med bistvom tega življenja in življenjem pokvarjenega človeštva. Razlikoval se bo tudi pomen tega obstoja in obstoja pokvarjenega človeštva. Čeprav to ne bo življenje nove vrste človeka, pa lahko rečemo, da bo to življenje človeštva, ki je prejelo rešitev, kot tudi življenje, v katerem bosta ponovno pridobljena človeškost in razum. To so ljudje, ki so bili Bogu nekoč neposlušni, ki jih je Ta osvojil, nato pa rešil; to so ljudje, ki so Boga osramotili, kasneje pa Zanj pričevali. Potem, ko bodo prestali in preživeli Njegov preizkus, bo njihov obstoj najbolj osmišljen; so ljudje, ki so pričali za Boga pred satanom, in so ljudje, ki so vredni življenja. Tisti, ki bodo uničeni, so tisti, ki ne morejo pričevati o Bogu in niso vredni, da bi še naprej živeli. Njihovo uničenje bo posledica njihovega hudobnega vedenja, in takšno popolno uničenje je zanje najboljši cilj. V prihodnosti, ko bo človeštvo vstopilo v čudovito kraljestvo, ne bo odnosov med možem in ženo, očetom in hčerjo ali materjo in sinom, kakršnih si ljudje zamišljajo, da jih bodo našli. Takrat bo vsak človek sledil svoji vrsti, družine pa bodo že razbite. Ker bo satan povsem propadel, ne bo nikoli več mogel motiti človeštva, ljudje pa ne bodo več imeli pokvarjene satanove narave. Tisti neposlušneži bodo že uničeni in ostali bodo le ljudje, ki se podrejajo. Zaradi tega bo nedotaknjenih ostalo le malo družin; kako bodo lahko še naprej obstajali fizični odnosi? Prejšnje meseno življenje človeštva bo popolnoma prepovedano; kako bodo potemtakem med ljudmi lahko obstajali fizični odnosi? Brez pokvarjene satanske narave, človeško življenje ne bo več staro življenje iz preteklosti, temveč novo življenje. Starši bodo izgubili otroke, otroci pa bodo izgubili starše. Možje bodo izgubili žene, žene pa bodo izgubile može. Trenutno med ljudmi obstajajo fizični odnosi, vendar pa ti ne bodo več obstajali, ko bodo vsi vstopili v počitek. Le tovrstno človeštvo bo posedovalo pravičnost in svetost; le tovrstno človeštvo bo lahko častilo Boga.

Bog je ustvaril ljudi in jih postavil na zemljo, in vodi jih že vse odtlej. Nato jih je rešil in jim služil kot daritev za greh. Na koncu mora še vedno osvojiti človeštvo, rešiti vse ljudi in jim vrniti njihovo prvotno podobo. To je delo, s katerim se ukvarja že vse od začetka – povrniti človeštvu njegovo prvotno podobo. Bog bo vzpostavil Svoje kraljestvo in povrnil prvotno podobo ljudi, kar pomeni, da bo Bog na zemlji in med vsem stvarstvom ponovno vzpostavil Svojo avtoriteto. Potem, ko je satan pokvaril človeštvo, je to izgubilo svoje bogaboječe srce in tudi funkcijo, ki pripada Božjim bitjem, in tako postalo sovražnik, ki je neposlušen Bogu. Človeštvo je nato živelo pod satanovim gospostvom in sledilo njegovim ukazom; zato Bog ni mogel delovati med Svojimi bitji in je bil še toliko bolj nezmožen osvojiti njihovo strahospoštovanje. Ljudi je ustvaril Bog, zato bi Ga morali častiti, vendar pa so Mu dejansko obrnili hrbet in namesto tega častili satana. Satan je postal idol v njihovih srcih. Tako je Bog izgubil Svoj položaj v njihovih srcih, kar pomeni, da je izgubil smisel za Svoje stvarjenje človeštva. Da bi zato povrnil smisel za Svoje stvarjenje človeštva, mu mora povrniti njegovo prvotno podobo in ga osvoboditi njegove pokvarjene narave. Da bi ljudi iztrgal satanu, jih mora rešiti greha. Le tako lahko Bog postopoma povrne njihovo prvotno podobo in funkcijo ter naposled obnovi Svoje kraljestvo. Popolno uničenje tistih sinov neposlušnosti bo izvedeno tudi zato, da bodo ljudje lahko bolje častili Boga in bolje živeli na zemlji. Ker je Bog ustvaril ljudi, bo poskrbel, da Ga bodo častili; ker želi povrniti prvotno funkcijo človeštva, jo bo povrnil v celoti in brez kakršnega koli popačenja. Ponovna vzpostavitev Njegove avtoritete pomeni, da Ga bodo ljudje častili in se Mu podredili; to pomeni, da bo Bog poskrbel, da ljudje živijo zaradi Njega, Njegovi sovražniki pa bodo propadli zaradi Njegove avtoritete. To pomeni, da bo Bog poskrbel, da bo vse, kar je povezano z Njim, vztrajalo med ljudmi brez odpora s strani kogar koli. Kraljestvo, ki ga Bog želi vzpostaviti je Njegovo lastno kraljestvo. Želi si človeštva, ki Ga bo častilo, se Mu popolnoma podredilo in kazalo Njegovo slavo. Če Bog ne reši pokvarjenega človeštva, se bo izgubil smisel Njegovega stvarjenja človeštva; med ljudmi ne bo več imel avtoritete in Njegovo kraljestvo na zemlji ne bo več moglo obstajati. Če Bog ne uniči sovražnikov, ki so Mu neposlušni, ne bo mogel doseči Svoje popolne slave, niti ne bo mogel vzpostaviti Svojega kraljestva na zemlji. To bodo znamenja dokončanja Njegovega dela in Njegovega velikega dosežka: popolnoma uničiti tiste med človeštvom, ki so Mu neposlušni, v počitek pa pripeljati tiste, ki so bili izpopolnjeni. Ko bodo ljudje povrnjeni v svojo prvotno podobo in ko bodo lahko izpolnili svoje dolžnosti, se držali na svojih ustreznih mestih in se podredili vsem Božjim ureditvam, si bo Bog na zemlji pridobil skupino ljudi, ki Ga bo častila, prav tako pa bo na zemlji vzpostavil kraljestvo, ki Ga bo častilo. Na zemlji bo dosegel večno zmago, vsi tisti, ki pa Mu nasprotujejo, pa bodo za vse večne čase propadli. To bo obnovilo Njegov prvotni namen stvaritve človeštva; obnovilo bo Njegovo namen stvaritve vseh stvari, obnovilo pa bo tudi Njegovo avtoriteto na zemlji, med vsemi stvarmi in med vsemi Njegovimi sovražniki. To bodo znaki Njegove popolne zmage. Od takrat bo človeštvo vstopilo v počitek in pričelo z življenjem, ki je na pravi poti. Tudi Bog bo s človeštvom vstopil v večni počitek ter pričel z večnim življenjem, ki si ga bosta delila On in ljudje. Umazanija in neposlušnost na zemlji bosta izginila, vse tarnanje se bo poleglo, in vse, kar na tem svetu nasprotuje Bogu, bo prenehalo obstajati. Ostali bodo le Bog in tisti, ki jim je prinesel rešitev; ostalo bo le Njegovo stvarstvo.