Bog gospoduje nad usodo vsega človeštva
Kot člani človeškega rodu in pobožni kristjani smo vsi odgovorni in dolžni žrtvovati svoj um in telo za izpolnitev Božjega naročila, saj je vse naše bitje prišlo od Boga in obstaja zaradi Božje suverenosti. Če naše misli in telesa niso za Božje naročilo in ne za pravično stvar človeštva, se bo naša duša počutila nevredno tistih, ki so bili mučeni zaradi Božjega naročila, in še bolj nevredno Boga, ki nam je dal vse potrebno.
Bog je ustvaril ta svet, ustvaril je človeštvo, poleg tega pa je bil stvarnik starogrške kulture in človeške cilvilizacije. Samo Bog tolaži človeštvo in samo Bog skrbi za človeštvo noč in dan. Razvoj in napredek človeštva sta neločljivo povezana z Božjo suverenostjo, zgodovina in prihodnost človeštva pa sta neločljivo povezana z Božjimi načrti. Če ste pravi kristjani, potem zagotovo verjamete, da se vzpon in padec vsake države ali naroda zgodi po Božjih načrtih. Samo Bog pozna usodo države ali naroda in samo Bog nadzoruje pot človeštva. Če želi človeštvo imeti dobro usodo, če želi država imeti dobro usodo, se mora človek pokloniti Bogu, se pokesati in se spovedati Bogu, sicer bosta usoda in pot človeka neizogibna katastrofa.
Ozrimo se nazaj v čas, ko je Noe zgradil barko: človeštvo je bilo pokvarjeno do obisti, ljudje so se oddaljili od Božjega blagoslova, Bog zanje ni več skrbel in izgubili so Božje obljube. Živeli so v temi, brez Božje luči. Potem so postali po naravi razuzdani in se prepustili ogabni pokvarjenosti. Taki ljudje niso mogli več prejeti Božje obljube; niso bili sposobni videti Božjega obličja ali slišati Božjega glasu, saj so zapustili Boga, zavrgli vse, kar jim je podaril in pozabili na Božje nauke. Njihovo srce se je vedno bolj oddaljevalo od Boga, zato so postajali pokvarjeni izven meja razuma in človečnosti ter vse bolj zlobni. Potem so se še bolj približali smrti in si nakopali Božji srd in kazen. Samo Noe je častil Boga in se izogibal zlu, zato je lahko slišal Božji glas in njegova navodila. Zgradil je barko po navodilih Božje besede in v njej zbral vse vrste živih bitij. In ko je bilo vse pripravljeno, je Bog sprožil uničenje sveta. Uničenje so preživeli le Noe in sedem drugih članov njegove družine, saj je Noe častil Jehovo in se izogibal zlu.
Pa poglejmo sedaj današnji čas: pravičnih ljudi kot je bi Noe, ki so znali častiti Boga in se izogibati zlu, ni več. Vendar je Bog še vedno milostljiv do tega človeštva in mu v teh poslednjih dneh še vedno daje odvezo. Bog išče tiste, ki hrepenijo po tem, da bi se pojavil. Išče tiste, ki so sposobni slišati Njegove besede, tiste, ki niso pozabili Njegovega naročila in Mu darujejo svoje srce in telo. Išče tiste, ki so Mu poslušni kot dojenčki in se Mu ne upirajo. Če se posvetiš Bogu, ne da bi te pri tem ovirala kakršnakoli moč ali sila, bo Bog nate gledal z naklonjenostjo in te obdaril s svojimi blagoslovi. Če imaš visok položaj, časten ugled, bogato znanje, si lastnik bogatega premoženja in te podpirajo številni ljudje, pa te vse to ne ovira, da ne bi stopil pred Boga, sprejel Njegovega klica in naročila ter storil, kar od tebe zahteva, potem bo vse, kar boš storil, najbolj smiselna stvar na zemlji in najbolj pravičen podvig človeštva. Če zavračaš Božji klic zaradi statusa in lastnih ciljev, bo vse, kar počneš, prekleto in celo prezirano od Boga. Lahko si predsednik, znanstvenik, pastor ali starešina, a ne glede na to, kako visoka je tvoja funkcija, če se pri svojih podvigih zanašaš na svoje znanje in sposobnosti, boš vedno neuspešen in prikrajšan za Božji blagoslov, saj Bog ne sprejema ničesar, kar počneš, in ne priznava, da je tvoj podvig pravičen, ali da delaš v korist človeštva. Rekel bo, da vse, kar počneš, počneš zato, da bi z znanjem in močjo človeštva odrinili Božje varstvo od človeka in da s tem zanikaš Božje blagoslove. Rekel bo, da vodiš človeštvo v temo, v smrt in v začetek brezmejnega obstoja, v katerem je človek izgubil Boga in Njegov blagoslov.
Odkar je človeštvo razvilo družbene vede, sta človeški um okupirala znanost in znanje. Znanost in znanje sta tako postala orodje za vladanje človeštvu, človek pa nima več dovolj prostora in ugodnih pogojev za čaščenje Boga. Položaj Boga je v človekovem srcu potonil še nižje. Brez Boga v srcu je človekov notranji svet temen, brezupen in prazen. Da bi napolnili srca in misli človeštva, so pozneje v ospredje stopili številni družboslovci, zgodovinarji in politiki, ki so izrazili teorije družboslovja, teorijo človeške evolucije in druge teorije, ki nasprotujejo resnici, da je Bog ustvaril človeka. Tako je tistih, ki verjamejo, da je vse ustvaril Bog, vedno manj, tistih, ki verjamejo v teorijo evolucije, pa vedno več. Vse več ljudi obravnava zapise o Božjem delu in Njegovih besedah v času Stare zaveze kot mite in legende. V svojih srcih postajajo ravnodušni do Božjega dostojanstva in veličine, do načela, da Bog obstaja in da ima oblast nad vsemi stvarmi. Preživetje človeštva ter usoda držav in narodov zanje nista več pomembni in človek živi v praznem svetu, ki se ukvarja le s prehranjevanjem, pitjem in iskanjem užitkov … Le malo ljudi prevzame nase odgovornost slediti temu, kje Bog danes opravlja svoje delo ali kako vodi in ureja človekovo pot. In tako človeška civilizacija, ne da bi se človek zavedal, postaja vse manj sposobna slediti človekovim željam in veliko ljudi celo meni, da so živeč v takšnem svetu, manj srečni od tistih, ki so že preminuli. Tudi prebivalci držav, ki so bile nekoč zelo civilizirane, razpravljajo o teh težavah. Kajti brez Božjega vodstva, ne glede na to, koliko si vladarji in sociologi belijo glavo, da bi ohranili človeško civilizacijo, je vse to zaman. Nihče ne more zapolniti praznine v človekovem srcu, saj nihče ne more biti človekovo življenje in nobena družbena teorija ne more osvoboditi človeka praznine, ki ga pesti. Znanost, znanje, svoboda, demokracija, prosti čas, udobje: ti prinašajo človeku le začasno tolažbo. Kljub temu človek še vedno neizogibno greši in se pritožuje nad krivicami družbe. To ne more ustaviti človekovega hrepenenja in želje po raziskovanju. To pa zato, ker je človeka ustvaril Bog in nesmiselno žrtvovanje in raziskovanje človeka lahko privede le še do večje stiske in povzroči, da človek živi v nenehnem strahu in ne ve, kako se soočiti s prihodnostjo človeštva ali kako se soočiti s potjo, ki je pred njim. Človek se boji celo znanosti in znanja, še bolj pa se boji občutka praznine. Ne glede na to, ali živiš v svobodni državi ali v državi brez človekovih pravic, na tem svetu ne moreš ubežati usodi človeštva. Ne glede na to, ali si vladar ali vladani, se ne moreš izogniti želji po raziskovanju usode, skrivnosti in cilja človeštva, še manj pa lahko ubežiš nepopisnim občutkom praznine. Takšne pojave, ki so skupni vsemu človeštvu, sociologi imenujejo družbeni pojavi, vendar pa ni tako velikega človeka, ki bi rešil te probleme. Navsezadnje je človek le človek in Božjega položaja in življenja ne more nadomestiti noben človek. Človeštvo ne potrebuje le pravične družbe, v kateri so vsi dobro preskrbljeni, enakopravni in svobodni; človeštvo potrebuje Božje odrešenje in Božjo skrb za svoje življenje. Potrebe, hrepenenje po raziskovanju in duhovna praznina človeka se lahko razrešijo šele, ko človek sprejme Božjo skrb za življenje in Božje odrešenje. Če državljani ali narod niso sposobni sprejeti Božjega odrešenja in oskrbe, potem bo ta država ali narod stopal po poti propada, v temo, in Bog ga bo uničil.
Morda je tvoja država trenutno uspešna, toda če dovoliš, da se tvoje ljudstvo oddalji od Boga, bo vse bolj prikrajšana za Božje blagoslove. Civilizacija tvoje države bo vse bolj teptana, ljudje pa se bodo kmalu dvignili proti Bogu in prekleli nebesa. Tako bo usoda države, ne da bi se človek zavedal, uničena. Bog bo povzdignil močne države, ki se bodo spopadle z državami, ki jih je Bog preklel in jih morda celo izbrisal z obličja zemlje. Vzpon in propad države ali naroda sta odvisna od tega, ali njeni vladarji častijo Boga in ali vodijo svoje ljudi bližje k Bogu in Ga častijo. Ker je tistih, ki resnično iščejo in častijo Boga, vedno manj, Bog v teh poslednjih dneh izkazuje milost državam, v katerih je krščanstvo državna religija. Te države združi v relativno pravičen tabor, medtem ko ateistične države in tiste, ki ne častijo pravega Boga, postanejo nasprotniki pravičnega tabora. Na ta način Bog ne dobi le prostora med človeštvom, kjer lahko opravlja Svoje delo, temveč pridobi tudi države, ki lahko izvajajo pravično oblast, kar omogoča uvedbo sankcij in omejitev za tiste države, ki se Mu upirajo. A kljub temu se še vedno ne odloči več ljudi, ki bi častili Boga, ker se je človek preveč oddaljil od Njega in ker je predolgo pozabil Nanj. Na zemlji so ostale le države, ki izvajajo pravičnost in se upirajo nepravičnosti. Toda to je daleč od Božjih želja, saj noben vladar države ne dovoli, da bi Bog predsedoval njegovemu ljudstvu, in nobena politična stranka ne zbere svojih ljudi, da bi častili Boga; Bog je izgubil svoje pravo mesto v srcu vsake države, naroda, vladajoče stranke in celo v srcu vsakega človeka. Čeprav na tem svetu obstajajo pravične sile, je vladavina, v kateri Bog nima mesta v človekovem srcu, krhka. Brez Božjega blagoslova bo politična arena zapadla v kaos in ne bo mogla prenesti niti enega samega udarca. Biti brez Božjega blagoslova je za človeštvo kot biti brez sonca. Ne glede na to, koliko vladarji prispevajo svojemu ljudstvu, ne glede na to, koliko pravičnih konferenc ima človeštvo skupaj, nič od tega ne bo obrnilo toka ali spremenilo usode človeštva. Človek verjame, da je država, v kateri so ljudje nahranjeni in oblečeni, v kateri živijo skupaj v miru, dobra država in država z dobrim vodstvom. Toda Bog ne misli tako. Prepričan je, da bo državo, v kateri Ga nihče ne časti, uničil. Človekov način razmišljanja je v prevelikem nasprotju z Božjim. Če vodja države ne časti Boga, bo usoda te države tragična in država ne bo imela cilja.
Bog ne sodeluje v človeški politiki, vendar pa nadzoruje usodo države ali naroda. Bog nadzoruje ta svet in celotno vesolje. Usoda človeka in Božji načrt sta tesno povezana in noben človek, država ali narod ni izvzet iz Božje suverenosti. Če želi človek spoznati svojo usodo, mora stopiti pred Boga. Bog bo poskrbel za uspeh tistih, ki mu sledijo in ga častijo, tistim, ki se mu upirajo in ga zavračajo, pa bo prinesel propad in izumrtje.
Spomnite se prizora iz Svetega pisma, ko je Bog uničil Sodomo, in pomislite, kako je Lotova žena postala solnat steber. Spomnite se, kako so se prebivalci Ninive pokesali svojih grehov v raševini in pepelu, in kaj je sledilo, ko so Judje pred 2000 leti Jezusa pribili na križ. Judje so bili izgnani iz Izraela in so zbežali v države po vsem svetu. Mnogi so bili ubiti, celoten judovski narod pa je trpel neznosne bolečine uničenja svoje države. Boga so pribili na križ – zagrešili so grozljiv greh in izzvali Božjo nejevoljo. Za svoja dejanja so morali plačati in nositi vse posledice svojih dejanj. Boga so obsodili, Ga zavrnili, zato jih je doletela le ena usoda: da jih Bog kaznuje. To je bila grenka posledica in nesreča, ki so jo njihovi vladarji povzročili njihovi državi in narodu.
Danes se je Bog vrnil na svet, da bi opravil svoje delo. Njegova prva postaja je zgled diktatorske vladavine: Kitajska, neomajna trdnjava ateizma. Bog je s svojo modrostjo in močjo pridobil skupnost ljudi. V tem obdobju ga je kitajska vladajoča stranka lovila na vse načine, bil je podvržen neznosnemu trpljenju in ni imel kam položiti glave, ni mogel najti zatočišča. Kljub temu Bog še vedno nadaljuje delo, ki ga namerava opraviti: s svojim glasom nagovarja ljudi, Njegov glas pa se sliši in širi evangelij. Nihče ne more doumeti Božje vsemogočnosti. Na Kitajskem, v državi, ki Boga obravnava kot sovražnika, Bog nikoli ni prenehal delovati. Namesto tega je vse več ljudi sprejelo Njegovo delo in besedo, saj Bog v največji možni meri rešuje vsakega pripadnika človeštva. Verjamemo, da nobena država ali oblast ne more preprečiti tega, kar želi doseči Bog. Tisti, ki ovirajo Božje delo, se upirajo Božji besedi ter motijo in ovirajo Božji načrt, bodo na koncu kaznovani. Kdor se upira Božjemu delu, bo poslan v pekel; vsaka država, ki se upira Božjemu delu, bo uničena; vsak narod, ki se upre Božjemu delu in mu nasprotuje, bo izbrisan z obličja zemlje in bo prenehal obstajati. Pozivam ljudi vseh narodov, vseh držav in celo vseh panog, da naj prisluhnejo Božjemu glasu, da naj opazujejo Božje delo in so pozorni na usodo človeštva, da bi Bog postal najsvetejši, najbolj časten, najvišji in edini predmet čaščenja med človeštvom ter da bi celotno človeštvo živelo pod Božjim blagoslovom, tako kot so Abrahamovi potomci živeli pod Jehovino obljubo in tako kot sta Adam in Eva, ki ju je Bog ustvaril prva, živela v rajskem vrtu.
Božje delo se kot mogočen val vali naprej. Nihče Ga ne more zadržati in nihče ne more ustaviti Njegovega pohoda. Samo tisti, ki pozorno poslušajo Njegove besede ter Ga iščejo in hrepenijo po Njem, lahko sledijo Njegovim stopinjam in prejmejo Njegovo obljubo. Tiste, ki tega ne bodo storili, pa bo doteleta ogromna nesreča in zaslužena kazen.
