Poznavanje Boga je pot do strahu Božjega in izogiba zlu

Vsak izmed vas bi moral znova preučiti, kako ste verjeli v Boga tekom svojega življenja, da boste lahko videli, ali ste medtem ko ste sledili Bogu zares razumeli, zares doumeli in zares spoznali Boga, ali zares veste, kakšen odnos ima Bog do različnih vrst človeških bitij. Ali resnično razumeš delo, ki ga Bog izvaja nad tabo in kako Bog določa vsako tvoje dejanje. Ta Bog, ki ti stoji ob strani, usmerja tvoje napredovanje, določa tvojo usodo in zadovoljuje tvoje potrebe – kako dobro, konec koncev, razumeš tega Boga. Koliko v resnici veš o tem Bogu? Ali veš, kakšno delo On izvaja na tebi prav vsak dan? Ali poznaš načela in namene, na katerih On temelji vsako Svoje dejanje? Ali veš, kako te vodi? Ali poznaš sredstva, s katerimi On skrbi za tebe? Ali poznaš metode, s katerimi te On vodi? Ali veš, kaj želi dobiti od tebe in kaj želi doseči pri tebi? Ali veš, kakšen odnos ima do tvojega posameznega ravnanja? Ali veš, ali si ti nekdo, ki ga On ljubi? Ali poznaš izvor Njegovega veselja, jeze, žalosti in radosti, misli in zamisli, ki stojijo za njimi, in Njegove esence? Ali navsezadnje veš, kakšen bog je ta Bog, v katerega verjameš? Ali pa so ta in druga tovrstna vprašanja nekaj, česar nisi nikoli razumel ali o čemer nisi razmišljal? Ali si v prizadevanju za svojo vero v Boga z resničnim upoštevanjem in izkušnjo Božjih besed razblinil svoje svoje napačne predstave o Njem? Ali si, potem ko si bil deležen Božjega ukora in graje, dosegel resnično poslušnost in spoštovanje? Ali si sredi Božjega kaznovanja in sodbe spoznal uporništvo in satansko naravo človeka in pridobil kanček razumevanja Božje svetosti? Ali si pod vodstvom in razsvetljenjem Božjih besed pridobil nov pogled na življenje? Ali si sredi preizkušenj, ki ti jih je poslal Bog, občutil Njegovo nestrpnost do človekovih žalitev, pa tudi kaj je to, kar zahteva od tebe, in kako te rešuje? Če ti ne veš, kaj pomeni napačno razumeti Boga ali kako to nerazumevanje odpraviti, potem lahko rečemo, da nikoli nisi stopil v pravo duhovno obhajilo z Bogom in nikoli nisi razumel Boga, oziroma lahko rečemo, da ga vsaj nisi imel želje razumeti. Če ti ne veš, kaj je Božji ukor in graja, potem zagotovo ne veš, kaj sta poslušnost in mar, ali pa vsaj nisi nikoli zares ubogal ali maral za Boga. Če nikoli nisi izkusil Božje kazni in sodbe, potem zagotovo ne boš vedel, kaj je Njegova svetost, še manj pa ti bo jasno, kaj je človekov upor. Če nisi nikoli zares imel pravilnega pogleda na življenje ali pravilnega cilja v življenju, vendar si še vedno zmeden in neodločen glede svoje prihodnje življenjske poti, celo do te mere, da oklevaš naprej, potem je gotovo, da nikoli nisi prejel Božjega razsvetljenja in vodstva. Lahko tudi rečemo, da te nikoli niso zares oskrbeli ali napolnili z Božjimi besedami. Če še nisi bil podvržen Božjim preizkušnjam, potem je samoumevno, da zagotovo ne boš vedel, kaj je Božja nestrpnost do človekovih žalitev, niti ne boš razumel, kaj Bog v bistvu zahteva od tebe, še slabše, ne boš razumel kaj je navsezadnje Njegovo delo upravljanja in odrešenja človeka. Ne glede na to, koliko let človek veruje v Boga, če nikoli ni izkusil ali zaznal ničesar v Božjih besedah, potem zagotovo ne hodi po poti odrešenja, njegova vera v Boga je zagotovo brez dejanske vsebine, tudi njegovo spoznanje o Bogu je zagotovo nično in samo po sebi se razume, da nima niti najmanjše predstave, kaj pomeni častiti Boga.

Kar Bog ima in je, Božja esenca, Božja narava – vse je bilo v Njegovih besedah razodeto človeštvu. Ko bo človek izkusil Božje besede, bo v procesu njihovega udejanjanja prišel do razumevanja namena za besedami, ki jih Bog govori, do razumevanja vira in ozadja Božjih besed, razumel bo in cenil nameravani učinek Božjih besed. Za človeštvo je vse to nekaj, kar mora človek izkusiti, dojeti in doseči, da bo dosegel resnico in polnost življenja, da bo dojel Božje namene, se spremenil v svojem značaju in postal sposoben ubogati Božjo suverenost in ureditve. Medtem ko bo človek vse to izkušal, dojemal in dosegal, bo postopoma pridobival razumevanje Boga in bo pridobil tudi različne stopnje znanja o Njem. To razumevanje in znanje ne izhajata iz nečesa, kar si je človek zamislil ali sestavil, temveč iz tega, kar ceni, doživlja, čuti in potrjuje v sebi. Šele ko te stvari oceni, izkusi, občuti in potrdi, dobi človekovo spoznanje Boga vsebino. Samo znanje, ki ga človek pridobi v tem času, je dejansko, resnično in točno, in ta proces – doseganje pristnega razumevanja in spoznanja Boga s spoštovanjem, doživljanjem, občutenjem in potrjevanjem Njegovih besed – ni nič drugega kot resnično duhovno obhajilo med človekom in Bogom. Znotraj te vrste obhajila človek zares razume in doume Božje namene, zares razume in spozna Božjo posest in bitje, zares razume in spozna Božjo esenco, postopoma razume in spozna Božjo naravo, pride do resnične gotovosti in pravilne opredelitve dejstva Božjega gospodovanja nad vsem stvarstvom ter pridobi znanje in temeljno orientacijo glede Božje identitete in položaja. Sredi te vrste duhovne združitve z Bogom človek korak za korakom spreminja svoje predstave o Bogu in si ga več ne predstavlja kar iz ničesar, ne daje vajeti lastnim dvomom o Njem, ne razume ga več napačno, ga ne obsoja in ne sodi o Njem mimo Njega in tudi ne dvomi Vanj. Tako bo imel človek manj nesoglasij z Bogom, imel bo manj sporov z Bogom in manj bo priložnosti, ko se bo človek upiral Bogu. Nasprotno pa bosta človekov mar za Boga in poslušnost do Boga naraščala, njegovo spoštovanje do Boga pa bo postalo bolj resnično in globlje. Sredi take duhovne združitve z Bogom si človek ne bo le zagotovil resnice in krsta življenja, ampak bo hkrati dosegel tudi pravo spoznanje Boga. Sredi take duhovne združitve z Bogom se človek ne bo samo preoblikoval v svoji naravnanosti in prejel odrešenje, ampak bo hkrati pridobil pravo spoštovanje in čaščenje ustvarjenega bitja do Boga. Po tej vrsti obhajila človekova vera v Boga ne bo več prazen list papirja ali prazna obljuba, ponujena le z besedami, ali oblika slepega sledenja in malikovanja. Le s to vrsto duhovne zadružitve z Bogom bo človekovo življenje iz dneva v dan raslo proti zrelosti in šele tedaj se bo njegova narava postopoma spremenila in njegova vera v Boga bo korak za korakom prešla iz nejasnega in negotovega prepričanja v pristno pokorščino in upoštevanje, v resnično spoštovanje, človek pa bo tudi tekom sledenja Bogu postopoma napredoval iz nedejavne v dejavno držo, iz negativne v pozitivno; le s takšnim obhajilom bo človek prišel do pravega razumevanja in dojemanja Boga, do pravega spoznanja Boga. Ker velika večina ljudi nikoli ni stopila v pravo duhovno obhajilo z Bogom, se njihovo poznavanje Boga ustavi na ravni teorije, na ravni črke in doktrin. To pomeni, da je kar zadeva poznavanje Boga – ne glede na to, koliko let verjamejo v Boga – velika večina ljudi še vedno na istem mestu, kjer so začeli. Obtičali so pri temeljih tradicionalnih oblik čaščenja s povezananimi fevdalnimi praznoverji in z romantičnimi podtoni. To, da človekovo spoznanje Boga obtiči na svoji začetni točki pomeni, da ga pravzaprav ni. Poleg človekove potrditve položaja in identitete Boga je človekova vera v Boga še vedno v nejasni negotovosti. Če je temu tako, koliko resničnega strahospoštovanja lahko človek čuti do Boga?

Ne glede na to, kako trdno verjameš v Božji obstoj, to ne more nadomestiti tvojega znanja o Bogu niti tvojega spoštovanja do Boga. Ne glede na to, koliko Njegovih blagoslovov in Njegove milosti si užil, to ne more nadomestiti tvojega znanja o Bogu. Ne glede na to, kako zelo si pripravljen darovati veri in porabiti vse, kar premoreš, za Njega, to ne more nadomestiti tvojega znanja o Bogu. Morda si se že tako dobro seznanil z besedami, ki jih je izrekel Bog – ali pa jih celo znaš na pamet – da jih lahko kar zdrdraš, vendar to ne more nadomestiti tvojega znanja o Bogu. Najsi ima človek še tako trden namen slediti Bogu – če nikoli ni imel pristne duhovne združitve z Bogom ali pristne izkušnje z Božjimi besedami, bo vse njegovo poznavanje Boga le prazna luknja ali brezmejno sanjarjenje. Kljub temu, da si se morda celo bežno dotaknil Boga ali se srečal z njim iz oči v oči, je tvoje znanje o Bogu še vedno nič in tvoje spoštovanje do Boga le prazna beseda ali idealiziran koncept.

Mnogi ljudje se oklepajo Božjih besed in jih berejo dan za dnem, celo do te mere, da si skrbno zapomnijo vse klasične odlomke v njih kot svojo najbolj cenjeno lastnino, zraven pa še povsod pridigajo Božje besede in še drugim ljudem ponujajo in pomagajo z Božjimi besedami. Mislijo, da s takšnim ravnanjem pričajo za Boga, da pričajo o Njegovih besedah, da s takšnim ravnanjem sledijo Božji poti; mislijo, da to pomeni živeti po Božjih besedah, da to pomeni prinesti Njegove besede v svoja dejanska življenja, da jim bo to omogočilo, da bodo prejeli Božjo pohvalo ter da bodo odrešeni in izpopolnjeni. Toda tudi ko pridigajo Božje besede, se v resnici nikoli ne ravnajo po Božjih besedah niti ne poskusijo sebe primerjati s tem, kar je v Božjih besedah razodeto. Namesto tega uporabljajo Božje besede, da bi s prevaro pridobili oboževanje in zaupanje drugih, da bi sami vstopili v upravljanje ter poneverili in ukradli Božjo slavo. Zaman upajo, da bodo izkoristili priložnost, ki jo ponuja širjenje Božjih besed, da bi bili nagrajeni z Božjim delom in Njegovo pohvalo. Koliko let je minilo, pa ne samo, da si ti ljudje niso bili sposobni zaslužiti Božje pohvale z oznanjanjem Božjih besed, in ne samo, da niso bili sposobni odkriti prave poti, ki bi ji morali slediti pri pričevanju o Božjih besedah. Ne le, da niso pomagali sebi ali poskrbeli zase v procesu pomoči in zalaganja drugih z Božjimi besedami, in ne le, da med svojim početjem niso bili zmožni spoznati Boga ali v sebi prebuditi iskreno spoštovanje do Boga, nasprotno, njihove napačne predstave o Bogu postajajo vedno globlje, njihovo nezaupanje v Njega vedno hujše in njihove predstave o Njem vedno bolj hiperbolične. Opremljeni in vodeni s svojimi teorijami o Božjih besedah se zdijo, kot da so popolnoma v svojem elementu, kot da z lahkoto izvajajo svoje veščine, kot da so našli svoj življenjski cilj, svoje poslanstvo in kot da so osvojili novo življenje in odrešenje, kot da so z Božjimi besedami, ki se jim v recitalu hrustljavo valijo z jezika, pridobili resnico, dojeli Božje namene in odkrili pot do spoznanja Boga, kakor da so pri oznanjanja Božjih besed pogosto prihajali iz oči v oči z Bogom. Prav tako so pogosto »ganjeni« do solz in, pogosto vodeni od »Boga« v Božjih besedah, se zdijo, kakor da se nenehno oklepajo Njegove iskrene skrbi in dobrega namena, hkrati pa, da so dojeli Božje odrešenje človeka in Njegovo upravljanje, da so spoznali Njegovo bistvo in razumeli Njegovo pravično naravnanost. Na podlagi tega temelja se zdi, da še trdneje verjamejo v Božji obstoj, da se bolj zavedajo Njegovega vzvišenega stanja in da še globlje čutijo Njegovo veličino in transcendentnost. Ker so prepojeni s površnim poznavanjem Božjih besed, se zdi, da je njihova vera zrasla, da se je njihova odločenost prenašati trpljenje okrepila in da se je njihovo spoznanje o Bogu poglobilo. Ne zavedajo se, da dokler dejansko ne izkusijo Božjih besed, vse njihovo znanje o Bogu in njihove predstave o Njem izhajajo iz njihovih lastnih želja in domnev. Njihova vera ne bi vzdržala nobenega Božjega preizkusa, njihova tako imenovana duhovnost in položaj preprosto ne bi vzdržala Božje preizkušnje ali pregleda, njihova odločitev je le peščeni grad in njihovo tako imenovano znanje o Bogu je le plod njihove domišljije. Pravzaprav ti ljudje, ki so dejansko vložili veliko truda v Božje besede, nikoli niso spoznali, kaj je prava vera, kaj je prava poslušnost, kaj je pravo upoštevanje ali kaj je resnično spoznanje Boga. Vzamejo teorijo, domišljijo, znanje, dar, tradicijo, vraževerje in celo moralne vrednote človeštva ter jih spremenijo v »kapital« in »orožje« za vero v Boga in sledenje Njemu, celo v temelje svojega verovanja v Boga in sledenja Njemu. Obenem vzamejo ta kapital in orožje ter iz njih naredijo čarobne talismane, s katerimi spoznajo Boga, za soočanje in spopadanje z Božjimi pregledi, preizkušnjami, kaznovanjem in sodbo. Na koncu je tisto, kar pridobijo, še vedno le sklepanje o Bogu, ki je prepojeno z versko konotacijo, fevdalnim praznoverjem in vsem, kar je romantično, groteskno in skrivnostno. Njihov način spoznavanja in definiranja Boga je vtisnjen v isti kalup kot ga imajo ljudje, ki verjamejo le v nebesa zgoraj ali v Starca na nebu, medtem ko Božja resničnost, Njegovo bistvo, Njegova narava, Njegova posest in bitje in tako naprej – vse, kar se navezuje na pravega Boga samega – so stvari, ki jih njihovo znanje ni uspelo dojeti, od katerih je njihovo znanje popolnoma ločeno in celo tako daleč narazen kot sta severni in južni tečaj. Na ta način, čeprav ti ljudje živijo pod oskrbo in hrano Božjih besed, kljub temu ne morejo resnično stopiti na pot Božjega strahu in izogibanja zla.

Pravi razlog za to je, da se z Bogom nikoli niso seznanili, niti nikoli niso imeli pristnega stika ali duhovnega obhajila z Njim, zato jim je nemogoče, da bi prišli do medsebojnega razumevanja z Bogom ali da bi v sebi prebudili pristno vero v sledenje Bogu oziroma čaščenje Boga. Da so tako gledali na Božje besede, da so tako gledali na Boga – ta perspektiva in odnos sta jih obsodila, da so po svojih prizadevanjih ostali praznih rok. Obsodila sta jih, da nikoli v vsej večnosti ne bodo mogli stopiti na pot Božjega strahu in izogibanja zlu. Cilj, h kateremu stremijo, in smer, v katero gredo, pomeni, da so Božji sovražniki za vekomaj in da za vekomaj ne bodo mogli prejeti odrešenja.

Če bi človek, ki je dolga leta sledil Bogu in je bil preskrbljen z Njegovimi besedami, enako umeval Boga kakor nekdo, ki se klanja pred maliki, potem bi to pomenilo, da ta človek ni dosegel resničnosti Božjih besed. To je zato, ker preprosto ni vstopil v stvarnost Božjih besed in iz tega razloga stvarnost, resnica, nameni in zahteve do človeštva, vse, kar je del Božjih besed, nimajo nobene povezave s tem človekom. To se pravi, ne glede na to, kako zelo se morda tak človek ukvarja z zunanjim pomenom Božjih besed, je vse zaman: to, kar on zasleduje, so zgolj besede in zato bodo to, kar bo dobil, nujno zgolj besede. Ne glede na to, ali so besede, ki jih je izrekel Bog, navzven videti preproste ali globoke, so vse resnice, ki so nepogrešljive za človeka, ko vstopi v življenje. So izvir žive vode, ki človeku omogoča preživetje v duhu in telesu. Zagotavljajo tisto, kar človek potrebuje, da ostane živ: načela in vero za vodenje svojega vsakdanjega življenja; pot, ki jo mora prehoditi do odrešenja, ter njen cilj in smer; vsako resnico, ki bi jo moral imeti kot ustvarjeno bitje pred Bogom in vsako resnico o tem, kako človek uboga in časti Boga. So jamstvo, ki zagotavlja človekovo preživetje, so človekov vsakdanji kruh in so tudi trdna opora, ki človeku omogoča, da je močan in pokončen. Polne so dejanskosti resnice, s katero ustvarjeno človeštvo živi normalno življenje ljudi, polne so resnice, s katero se človeštvo osvobodi pokvarjenosti in se izmika satanovim pastem, polne so neutrudnega poučevanja, opominjanja, spodbude in tolažbe, ki jih Stvarnik daje ustvarjenemu človeštvu. So svetilnik, ki vodi in razsvetljuje ljudi, da razumejo vse, kar je pozitivno, so jamstvo, ki zagotavlja, da bodo ljudje živeli in pridobili vse, kar je pravičnega in dobrega, so merilo, po katerem se merijo vsi ljudje, dogodki in stvari, in so tudi smerokaz, ki ljudi vodi proti odrešenju in proti poti luči. Samo v praktičnem izkustvu Božjih besed je človek lahko oskrbljen z resnico in življenjem. Šele tako lahko človek razume, kaj je normalna človeškost, kaj je smiselno življenje, kaj je pristno ustvarjeno bitje, kaj je prava poslušnost Bogu. Le tako lahko človek pride do razumevanja, kako naj mu bo mar za Boga, kako izpolni dolžnost ustvarjenega bitja in kako pridobi podobo pravega človeka. Le tako lahko človek pride do razumevanja, kaj pomeni pristna vera in pristno čaščenje; samo v tem lahko človek pride do razumevanja, kdo je Vladar nebes in zemlje in vseh stvari; samo v tem lahko človek pride do razumevanja sredstev, s katerimi Tisti, ki je Gospodar vsega stvarstva, vlada, vodi in skrbi za stvarstvo, in samo tako lahko človek razume in dojame sredstva, s katerimi obstaja, se manifestira in deluje Tisti, ki je Gospodar vsega stvarstva. Ločen od resnične izkušnje Božjih besed človek nima pravega spoznanja ali vpogleda v Božje besede in resnico. Tak človek je naravnost živo truplo, dovršena lupina, in vsa znanja, ki se nanašajo na Stvarnika, nimajo z njim nobene povezave. V Božjih očeh tak človek ni nikoli veroval vanj niti mu ni nikoli sledil, zato ga Bog ne priznava ne za svojega vernika ne za svojega sledilca, še manj za pristno ustvarjeno bitje.

Pristno ustvarjeno bitje mora vedeti, kdo je Stvarnik, čemú je človek ustvarjen, kako opravljati odgovornosti ustvarjenega bitja in kako častiti Gospoda vsega stvarstva. Mora razumeti, doumeti, poznati Stvarnikove namere, želje in zahteve ter mu mora biti mar zanje, in mora delovati v skladu s Stvarnikovo potjo – boj se Boga in se ogibaj zla.

Kaj pomeni bati se Boga? In kako se ognemo zlu?

»Strah Božji« ne pomeni brezimnega strahu in groze, niti izogibanja, niti umikanja, to ni malikovanje in ni praznoverje. Prej je to občudovanje, spoštovanje, zaupanje, razumevanje, skrb, poslušnost, posvečenje, ljubezen, pa tudi brezpogojno in vdano čaščenje, povračilo in pokornost. Brez pristnega spoznanja o Bogu človek ne bo imel iskrenega občudovanja, iskrenega zaupanja, pravega razumevanja, iskrene skrbi ali poslušnosti, ampak samo strah in nelagodje, samo dvom, nerazumevanje, izmikanje in izogibanje; brez iskrenega poznavanja Boga človek ne bo imel pristne posvetitve in povračila; brez pristnega poznavanja Boga človek ne bo imel pristnega čaščenja in pokornosti, le slepo malikovanje in praznoverje; brez pristnega poznavanja Boga človek nikakor ne more delovati v skladu z Božjo potjo, ne more se bati Boga ali se ogibati zla. Nasprotno pa bosta vsaka dejavnost in ravnanje, v katerega se človek vključi, prepojena z uporom in kljubovanjem, z obrekljivim pripisovanjem in klevetniškimi sodbami o Njem ter z zlim ravnanjem, ki je v nasprotju z resnico in pravim pomenom Božjih besed.

Ko bo človek iskreno zaupal Bogu, mu bo iskreno sledil in se zanašal Nanj. Samo z resničnim zaupanjem v Boga in odvisnostjo od Njega lahko človek pridobi pristno razumevanje in dojemanje; skupaj z resničnim razumevanjem Boga prihaja resnično upoštevanje Njega; samo z iskrenim upoštevanjem Boga je lahko človek iskreno poslušen; samo z iskreno poslušnostjo Bogu ima lahko človek pristno posvetitev; samo s pristno posvetitvijo Bogu lahko človek dobi povračilo, ki je brezpogojno in brez pritožb; samo s pristnim zaupanjem in odvisnostjo, pristnim razumevanjem in upoštevanjem, pristno poslušnostjo, pristno posvetitvijo in povračilom lahko človek resnično spozna Božjo naravo in esenco ter spozna identiteto Stvarnika. Šele ko resnično spozna Stvarnika, lahko človek prebudi v sebi pristno čaščenje in pokornost; šele ko bo resnično oboževal Stvarnika in se mu podrejal, bo človek lahko zares opustil svoje hudobne poti, se pravi, ogibal se bo zla.

To sestavlja celoten postopek »Božjega strahu in izogibanja zla« in je tudi celotna vsebina strahu pred Bogom in izogibanja zla. To je pot, ki jo je treba prehoditi, da bi dosegli strah Božji in izogib zla.

»Božji strah in izogibanje zla« ter poznavanje Boga so z neštetimi nitmi neločljivo povezani, povezava med njimi pa je sama po sebi očitna. Če se hočemo izogniti zlu, se moramo najprej resnično bati Boga. Če želi nekdo doseči pravi strah pred Bogom, mora najprej imeti pravo spoznanje o Bogu; če hoče človek doseči spoznanje o Bogu, mora najprej izkusiti Božje besede, vstopiti v resničnost Božjih besed, izkusiti Božje grajo in ukor, Njegovo kazen in sodbo; če nekdo želi izkusiti Božje besede, se mora najprej soočiti z Božjimi besedami, stopiti iz oči v oči z Bogom in prositi Boga, da zagotovi priložnosti za izkušnjo Božjih besed v obliki najrazličnejših okolij, ki vključujejo ljudi, dogodke in predmete. Če se hočemo soočiti z Bogom in z Božjimi besedami, moramo najprej imeti preprosto in pošteno srce, pripravljenost sprejeti resnico, voljo prenašati trpljenje, odločnost in pogum ogibati se zla ter težnjo postati pristno ustvarjeno bitje … Na ta način se boš, korak za korakom, vedno bolj približeval Bogu, tvoje srce bo postajalo vedno bolj čisto, tvoje življenje in vrednost obstoja pa bosta v znamenju tvojega spoznanje Boga postajala vse bolj smiselna in vedno bolj sijoča, dokler nekega dne ne boš začutil, da Stvarnik ni več uganka, da Stvarnik nikoli ni bil skrit pred tabo, da Stvarnik nikoli ni zakril svojega obraza pred tabo, da Stvarnik sploh ni daleč stran, da Stvarnik ni več tisti, po katerem nenehno hrepeniš v svojih mislih, a ga s svojimi občutki ne moreš doseči, da dejansko in resnično straži na tvoji levi in desni, oskrbuje tvoje življenje in nadzoruje tvojo usodo. Ni ga na oddaljenem obzorju, niti se ni skrival visoko v oblakih. On je tik ob tebi, predseduje nad vsemi, On je vse, kar imaš, in On je edino, kar imaš. Takšen Bog ti dovoli, da ga ljubiš iz srca, da se ga oklepaš, ga priviješ k sebi, da ga občuduješ, da se bojiš, da bi ga izgubil. Nisi se mu več pripravljeni odreči, ga več ne ubogati, se mu še naprej izogibati ali se od Njega oddaljiti. Vse, kar želiš je, da bi ga spoštoval, ga ubogal, povrnil vse, kar ti daje, in se podredil Njegovi oblasti. Ne zavračaš več Njegovega vodstva, Njegove oskrbe, varstva in skrbi, ne zavračaš več tega, kar ti narekuje in zapoveduje. Vse, kar želiš je, da bi mu sledil, da bi bil blizu Njega v Njegovi družbi. Vse, kar želiš je, da ga sprejmeš kot svoje eno in edino življenje, da ga sprejmeš kot svojega enega in edinega Gospoda, svojega enega in edinega Boga.

18. avgust 2014