O Bogu lahko pričajo le tisti, ki ga poznajo

Verjeti v Boga in poznati Boga je odrejeno v Nebesih in priznano na zemlji. Danes – v času, ko utelešeni Bog osebno opravlja svoje delo – pa je še posebej dober čas za poznavanje Boga. Zadovoljstvo Boga je nekaj, kar dosežemo, če gradimo na temelju razumevanja Božje volje, za razumevanje Božje volje pa je treba imeti nekaj znanja o Bogu. To poznavanje Boga je vizija, ki jo mora imeti tisti, ki veruje v Boga; je temelj človekovega verovanja v Boga. Če tega znanja ne bi bilo, bi človekova vera v Boga obstajala v nejasnem stanju, sredi prazne teorije. Tudi če se takšni ljudje odločijo, da sledijo Bogu, ne bodo ničesar pridobili. Vsi tisti, ki v tem toku ničesar ne pridobijo, so tisti, ki bodo izgnani – vsi so zajedavci. Ne glede na to, kateri korak Božjega dela doživljaš, spremljati te mora mogočna vizija. V nasprotnem primeru bi težko sprejel vsak korak novega dela, saj novo Božje delo presega človekovo zmožnost predstavljanja in je zunaj meja njegovega pojmovanja. Zato brez pastirja, ki bi skrbel za človeka, brez pastirja, ki bi sodeloval v občestvu o vizijah, človek ni zmožen sprejeti tega novega dela. Če človek ne more sprejeti vizij, potem ne more sprejeti novega Božjega dela in če človek ne more ubogati novega Božjega dela, potem človek ne bo mogel razumeti Božje volje, zato njegovo poznavanje Boga ne bo imelo vrednosti. Preden človek udejanji Božjo besedo, mora poznati Božjo besedo; to pomeni, da mora razumeti Božjo voljo. Le tako lahko Božjo besedo izvaja natančno in v skladu z Božjo voljo. To je nekaj, kar mora imeti vsakdo, ki išče resnico, in to je tudi proces, ki ga mora opraviti vsakdo, ki skuša spoznati Boga. Proces spoznavanja Božje besede je proces spoznavanja Boga in Božjega dela. Poznavanje vizij se torej ne nanaša le na poznavanje človeškosti utelešenega Boga, ampak vključuje tudi poznavanje Božje besede in Božjega dela. Iz Božje besede ljudje razumejo Božjo voljo, iz Božjega dela pa spoznavajo Božjo naravo in to, kaj je Bog. Vera v Boga je prvi korak k spoznavanju Boga. Proces napredovanja od te začetne vere v Boga do najgloblje vere Vanj je proces spoznavanja Boga, proces doživljanja Božjega dela. Če verjameš v Boga samo zato, da verjameš v Boga, in ne zato, da bi Ga spoznal, potem tvoja vera ni resnična in tvoja vera ne more postati čista – o tem ni dvoma. Če človek med procesom, v katerem doživlja Božje delo, postopoma spoznava Boga, se bo njegova narava postopoma spreminjala in njegova vera bo postajala vse bolj resnična. Na ta način bo človek, ko bo dosegel uspeh v svoji veri v Boga, popolnoma pridobil Boga. Razlog, zakaj se je Bog tako zelo potrudil, da se je še drugič utelesil in osebno opravil Svoje delo, je bil, da bi Ga človek lahko spoznal in videl. Spoznati Boga^[a] je končni učinek, ki ga je treba doseči ob koncu Božjega dela; je zadnja zahteva, ki jo Bog postavlja človeštvu. Razlog, zakaj to počne, je Njegovo končno pričevanje; to delo opravlja zato, da bi se človek končno in popolnoma obrnil k Njemu. Človek lahko začne ljubiti Boga le tako, da ga spozna, in da bi Ga lahko ljubil, mora Boga spoznati. Ne glede na to, kako išče ali kaj želi pridobiti, mora biti sposoben doseči spoznanje Boga. Le tako lahko človek zadovolji Božje srce. Le s poznavanjem Boga lahko človek resnično verjame v Boga in le s poznavanjem Boga lahko resnično spoštuje in uboga Boga. Tisti, ki ne poznajo Boga, ne bodo nikoli prišli do resnične poslušnosti in spoštovanja Boga. Poznavanje Boga vključuje poznavanje Njegove narave, razumevanje Njegove volje in spoznavanje tega, kar On je. A ne glede na to, kateri vidik človek spozna, vsak od njih od človeka zahteva plačilo cene in zahteva voljo do poslušnosti, brez katere nihče ne bi mogel slediti do konca. Božje delo je preveč nezdružljivo s človekovimi predstavami. Božja narava in to, kar Bog je, je za človeka pretežko spoznanje in vse, kar Bog govori in dela, je za človeka preveč nerazumljivo: če človek želi slediti Bogu, a Ga ni pripravljen ubogati, ne bo ničesar pridobil. Od stvarjenja sveta do danes je Bog opravil veliko dela, ki je človeku nerazumljivo in ki ga človek težko sprejme, in Bog je povedal veliko stvari, zaradi katerih je bilo človekove predstave težko ozdraviti. Toda nikoli ni prenehal s Svojim delom zaradi tega, ker je imel človek preveč težav; nasprotno, še naprej je delal in govoril, in čeprav je veliko število »bojevnikov« odpadlo, še vedno opravlja Svoje delo in še naprej brez prestanka izbira eno skupino ljudi za drugo, ki so se pripravljeni podrediti Njegovemu novemu delu. Ni mu žal padlih »junakov«, temveč ceni tiste, ki sprejmejo Njegovo novo delo in besede. Toda s kakšnim namenom deluje na ta način, korak za korakom? Zakaj nekatere ljudi vedno izloči, druge pa izbere? Zakaj vedno uporablja takšno metodo? Cilj Njegovega dela je omogočiti človeku, da Ga spozna in Ga tako pridobi. Načelo Njegovega dela je, da dela na tistih, ki so se sposobni podrediti delu, ki Ga opravlja danes, in ne dela na tistih, ki se podrejajo delu, ki Ga je opravil v preteklosti, medtem ko nasprotujejo delu, ki Ga opravlja danes. V tem je razlog, zakaj je izobčil toliko ljudi.

Učinkov lekcije spoznavanja Boga ni mogoče doseči v enem ali dveh dneh: človek mora nabirati izkušnje, prestajati trpljenje in doseči resnično pokorščino. Najprej začni pri Božjem delu in besedah. Nujno je, da razumeš, kaj je vključeno v spoznanje Boga, kako doseči to spoznanje in kako videti Boga v svojih izkušnjah. To mora storiti vsakdo, ki še ni spoznal Boga. Nihče ne more z enim zamahom dojeti Božjega dela in besed in nihče ne more v kratkem času doseči spoznanja Božje celote. Potreben je proces izkušenj, brez katerega nihče ne bi mogel spoznati Boga ali Mu iskreno slediti. Bolj ko Bog dela, bolj Ga človek pozna. Bolj, ko je Božje delo v nasprotju s človekovimi predstavami, bolj se človekovo poznavanje Boga obnavlja in poglablja. Če bi Božje delo ostalo za vedno določeno in nespremenljivo, potem človek ne bi mogel o Njem veliko vedeti. Kaj je Bog storil med stvarjenjem in sedanjostjo, kaj je Bog storil v Času Postave, kaj v Času Milosti in kaj v Času Kraljestva – te vizije vam morajo biti kristalno jasne. Poznati morate Božje delo. Šele ko je sledil Jezusu, je Peter postopoma spoznal večino dela, ki ga je Duh opravil v Jezusu. Rekel je: »Zanašanje na človeške izkušnje ni dovolj, da bi dosegli popolno znanje; treba je pridobiti veliko novih stvari iz Božjega dela, ki nam pomagajo, da Ga spoznamo.« Na začetku je Peter verjel, da je bil Jezus nekdo, ki ga je poslal Bog, kot apostol, ni pa v njem videl Kristusa. V tem času, ko je začel hoditi po poti Jezusa, ga je Jezus vprašal: »Simon Barjona, ali mi boš sledil?« Peter je odgovoril: »Slediti moram tistemu, ki ga je poslal nebeški Oče. Priznati moram tistega, ki Ga je izbral Sveti Duh. Sledil ti bom.« Iz njegovih besed je mogoče razbrati, da Peter preprosto ni poznal Jezusa; izkusil je Božje besede, se ukvarjal sam s seboj in trpel stiske za Boga, vendar ni poznal Božjega dela. Po določenem obdobju izkušenj je Peter v Jezusu videl mnoga Božja dejanja, videl je Božjo lepoto in v Jezusu je videl veliko Božjega bitja. Prav tako je videl, da besed, ki jih je izrekel Jezus, ne bi mogel izreči človek in da dela, ki ga je Jezus opravil, ne bi mogel opraviti človek. Poleg tega je Peter v Jezusovih besedah in dejanjih videl veliko Božje modrosti in veliko dela božanske narave. Med svojimi izkušnjami ni spoznaval le samega sebe, ampak je bil pozoren tudi na vsako Jezusovo dejanje, na podlagi česar je odkril veliko novih stvari, in sicer da je bilo v delu, ki ga je Bog opravil skozi Jezusa, veliko izrazov praktičnega Boga in da se je Jezus razlikoval od običajnega človeka po besedah, ki jih je govoril, in dejanjih, ki jih je opravljal, pa tudi po načinu pastirstva cerkva in delu, ki ga je opravljal. Tako se je Peter od Jezusa naučil veliko lekcij, ki bi se jih moral naučiti, in do malo pred tem, ko so Jezusa pribili na križ, je pridobil določeno znanje o Jezusu – znanje, ki je postalo temelj njegove vseživljenjske zvestobe Jezusu in njegovega na glavo obrnjenega križanja, ki ga je pretrpel zaradi Gospoda. Čeprav je bil na začetku obseden z nekaterimi predstavami in ni imel jasnega znanja o Jezusu, so takšne stvari neizogibno del pokvarjenega človeka. Ko je bil Jezus tik pred odhodom, je Petru povedal, da je Njegovo križanje delo, ki ga je prišel opravit: potrebno je bilo, da Ga je zapustila doba in da Ga je ta nečista in stara doba pribila na križ; prišel je, da bi dokončal delo odkupitve, in ko bo to delo dokončal, bo Njegova služba končana. Ko je Peter to slišal, ga je zajela žalost in se je še bolj navezal na Jezusa. Ko so Jezusa pribili na križ, je Peter na samem bridko jokal. Pred tem je Jezusa prosil: »Moj Gospod! Rekel si, da boš križan. Kdaj Te bomo ponovno videli, ko boš odšel?« Ali v besedah, ki jih je izrekel, ni bilo elementa prešuštvovanja? Ali niso bile v njih pomešane predstave? V svojem srcu je vedel, da je Jezus prišel dokončat del Božjega dela in da bo po Jezusovem odhodu Duh z njim; čeprav bo pribit na križ in se bo povzpel v nebesa, bo Božji Duh kljub temu z njim. Takrat je Peter imel nekaj vedenja o Jezusu: vedel je, da je Jezusa poslal Božji Duh, da je Božji Duh v Njem in da je Jezus sam Bog, da je Kristus. Vendar je Peter takšne besede izrekel zaradi svoje ljubezni do Jezusa in zaradi svoje človeške šibkosti. Če lahko človek na vsakem koraku Božjega delovanja opazuje in temeljito doživlja, bo lahko postopoma odkrival Božjo lepoto. In kaj je Pavel vzel za svojo vizijo? Ko se mu je prikazal Jezus, je Pavel rekel: »Kdo si, Gospod?« Jezus je odgovoril: »Jaz sem Jezus, ki ga ti preganjaš.« To je bila Pavlova vizija. Peter je za svojo vizijo vzel Jezusovo vstajenje, Njegovo 40-dnevno prikazovanje in nauke iz Jezusovega življenja do konca svojega potovanja.

Človek doživlja Božje delo, spoznava samega sebe, očiščuje svojo pokvarjeno naravo in si prizadeva za rast v življenju, vse zaradi spoznavanja Boga. Če si prizadevaš spoznati le sebe in se spopadaš s svojo pokvarjeno naravo, nimaš pa nobenega znanja o tem, kakšno delo Bog opravlja s človekom, kako veliko je Njegovo odrešenje ali kako doživljaš Božje delo in si priča Njegovim dejanjem, potem je to tvoje doživljanje slaboumno. Če meniš, da je človekovo življenje doseglo zrelost samo zato, ker je sposoben uresničevati resnico in prenašati, to pomeni, da še vedno nisi dojel pravega pomena življenja ali Božjega namena pri izpopolnjevanju človeka. Nekega dne, ko boš v verskih cerkvah, med člani Cerkve pokore ali Cerkve življenja, boš naletel na številne pobožne ljudi, katerih molitve vsebujejo »vizije« in ki v svojem prizadevanju za življenje čutijo, da se jih je dotaknil Bog, in j/ih vodijo besede. Poleg tega so v mnogih zadevah sposobni vztrajati in se odpovedati ter se ne pustiti voditi mesu. Takrat ne boš mogel razlikovati: verjel boš, da je vse, kar počnejo, pravilno, da je naravni izraz življenja in da je velika škoda, da je ime, v katero verjamejo, napačno. Ali niso takšni pogledi neumni? Zakaj pravijo, da mnogi ljudje nimajo življenja? Ker ne poznajo Boga, zato pravijo, da v svojih srcih nimajo Boga in nimajo življenja. Če je tvoja vera v Boga dosegla točko, ko si sposoben temeljito spoznati Božja dejanja, Božjo resničnost in vsako stopnjo Božjega delovanja, potem poseduješ resnico. Če ne poznaš Božjega dela in Božje narave, potem v tvoji izkušnji še vedno nekaj manjka. Kako je Jezus izvedel tisto stopnjo Svojega dela, kako se izvaja ta stopnja, kako je Bog opravil Svoje delo v Času Milosti in kakšno delo je bilo opravljeno, kakšno delo se izvaja na tej stopnji – če nimaš temeljitega znanja o teh stvareh, potem ne boš nikoli samozavesten in boš vedno negotov. Če si po določenem obdobju izkušenj sposoben spoznati delo, ki ga je opravil Bog, in vsak korak Njegovega dela ter če si pridobil temeljito znanje o Božjih ciljih pri izrekanju Njegovih besed in o tem, zakaj toliko besed, ki jih je izrekel, ni bilo izpolnjenih, potem lahko pogumno in brez zadržkov slediš poti, ki je pred teboj, brez skrbi in prečiščevanja. Videti bi morali, na kakšen način Bog doseže toliko Svojih del. Uporablja besede, ki jih izreka, in z mnogimi različnimi vrstami besed prečiščuje človeka in spreminja njegove predstave. Vse trpljenje, ki ste ga preživeli, vse prečiščevanje, ki ste ga prestali, ravnanje, ki ste ga sprejeli vase, razsvetljenje, ki ste ga doživeli – vse to je bilo doseženo z besedami, ki jih je izrekel Bog. Zakaj človek sledi Bogu? Sledi zaradi Božjih besed! Božje besede so globoko skrivnostne, poleg tega pa lahko premaknejo človekovo srce, razkrijejo stvari, ki so zakopane globoko v njem, mu omogočijo, da spozna stvari, ki so se zgodile v preteklosti, in prodre v prihodnost. Tako človek zaradi Božjih besed prenaša trpljenje in zaradi Božjih besed tudi postaja izpopolnjen: šele v tem času človek sledi Bogu. Človek bi moral na tej stopnji sprejeti Božje besede, in ne glede na to, ali bo izpopolnjen ali bo podvržen prečiščevanju, so ključne Božje besede. To je Božje delo in to je tudi vizija, ki bi jo moral človek danes spoznati.

Kako Bog človeka izpopolni? Kakšna je Božja narava? Kaj vsebuje njegova narava? Da bi vse to pojasnili: temu pravimo širjenje Božjega imena, temu pravimo pričevanje o Bogu in temu pravimo poveličevanje Boga. Človek se bo na temelju spoznavanja Boga na koncu preoblikoval v svoji življenjski naravi. Bolj ko je človek podvržen obravnavi in prečiščevanju, bolj je poživljen; bolj ko so številni koraki Božjega dela, bolj je človek izpopolnjen. Danes v človekovi izkušnji vsak korak Božjega dela trči ob njegove predstave in vse leži zunaj človekovega razuma in njegovih pričakovanj. Bog poskrbi za vse, kar človek potrebuje, in to je v vsakem pogledu v nasprotju z njegovimi predstavami. Bog izreka Svoje besede v času tvojih šibkosti; le tako lahko preskrbi tvoje življenje. S tem, ko se zoperstavi tvojim predstavam, te prisili, da sprejmeš Božje ravnanje; le tako se lahko znebiš svoje pokvarjenosti. Danes utelešeni Bog v enem pogledu deluje v stanju božanskosti, v drugem pa v stanju običajne človeškosti. Ko boš prenehal z zanikanjem vsakega Božjega dela, ko se boš sposoben podrediti ne glede na to, kaj Bog reče ali naredi v stanju običajne človeškosti, ko se boš sposoben podrediti in razumeti ne glede na to, kakšno normalnost izkazuje, in ko boš pridobil dejanske izkušnje, šele takrat boš lahko prepričan, da je Bog, šele takrat boš prenehal z ustvarjanjem predstav in šele takrat Mu boš lahko sledil do konca. V Božjem delu je modrost in On ve, kako lahko človek trdno stoji v pričevanju Zanj. Ve, kje je tvoja vitalna šibkost, in besede, ki jih govori, lahko zadenejo tvojo vitalno šibkost, vendar uporablja tudi Svoje veličastne in modre besede, da bi ti trdno stal v pričevanju Zanj. Takšna so čudežna Božja dejanja. Dela, ki jih Bog opravlja, so za človeški razum nepredstavljiva. Kakšnih vrst pokvarjenosti je deležen človek, ki je iz mesa, in kaj sestavlja človekovo bistvo – vse to se razkrije z Božjo sodbo, zaradi katere se človek nima kam skriti pred svojo sramoto.

Bog opravlja delo sodbe in kaznovanja, da bi človek pridobil znanje o Njem in zavoljo Njegovega pričevanja. Brez Njegove sodbe o človekovi pokvarjeni naravi človek ne bi mogel spoznati Njegove pravične narave, ki ne dopušča žalitev, in tudi ne bi mogel spremeniti svojega starega spoznanja o Bogu v novo. Zaradi Svojega pričevanja in zaradi Svojega upravljanja Bog Svojo celovitost naredi javno in tako človeku, s Svojim javnim nastopom, omogoči, da pride do spoznanja Boga, da se preoblikuje v svoji naravi in da glasno priča o Bogu. Preobrazba človekove narave se doseže z mnogimi različnimi vrstami Božjega delovanja; brez takšnih sprememb v svoji naravi človek ne bi mogel pričevati o Bogu in biti po Božjem srcu. Preobrazba človekove narave pomeni, da se je človek osvobodil satanovega suženjstva in vpliva teme ter resnično postal model in vzorec Božjega dela, Božja priča in tisti, ki je po Božjem srcu. Danes je utelešeni Bog prišel opravljat Svoje delo na zemljo in zahteva, da človek doseže spoznanje o Njem, poslušnost Njemu, pričevanje o Njem, da spozna Njegovo praktično in običajno delo, da uboga vse Njegove besede in dela, ki niso v skladu s človeškimi predstavami, in da priča o vseh Njegovih delih, ki jih opravlja za rešitev človeka, pa tudi o vseh dejanjih, ki jih opravlja, da bi človeka osvojil. Tisti, ki pričajo o Bogu, morajo imeti znanje o Bogu; le takšno pričevanje je natančno in resnično in le takšno pričevanje lahko osramoti satana. Bog uporablja tiste, ki so Ga spoznali, ko so prestali Njegovo sodbo in kazen, obravnavo in obrezovanje, da bi pričevali o Njem. Uporablja tiste, ki jih je satan pohujšal, da bi pričevali Zanj, in prav tako uporablja tiste, katerih narava se je spremenila in ki so tako pridobili Njegove blagoslove, da bi pričevali Zanj. Ne potrebuje človeka, da bi Ga hvalil s svojimi usti, prav tako ne potrebuje hvale in pričevanja satanu podobnih ljudi, ki jih ni On odrešil. Samo tisti, ki poznajo Boga, so usposobljeni za pričevanje o Njem, in samo tisti, ki so bili spremenjeni v svoji naravi, so usposobljeni pričevati o Njem. Bog ne bo dovolil, da bi človek namerno osramotil Njegovo ime.

Opomba:

a. Izvirno besedilo se glasi: »Delo poznavanja Boga.«