Kako je Peter spoznal Jezusa

V času, ki ga je Peter preživel z Jezusom, je v Njem videl veliko čudovitih lastnosti, veliko vidikov, vrednih posnemanja, in veliko vidikov, ki so ga navduševali. Čeprav je Peter v Jezusu v marsičem videl Božje bitje in mnoge čudovite lastnosti, Jezusa sprva ni poznal. Peter je začel slediti Jezusu, ko je bil star 20 let, in Mu je sledil šest let. V tem času ni nikoli spoznal Jezusa; Peter je bil pripravljen slediti Jezusu izključno iz občudovanja do Njega. Ko ga je Jezus prvič poklical na obali Galilejskega jezera, ga je vprašal: »Simon Barjona, mi boš sledil?« Peter je rekel: »Moram slediti tistemu, ki ga je poslal nebeški Oče. Priznati moram tistega, ki ga je izbral Sveti Duh. Sledil Ti bom.« Takrat je Peter že slišal za človeka po imenu Jezus – največjega od prerokov in Božjega ljubljenega Sina – in ves čas je upal, da Ga bo našel, in upal, da Ga bo lahko videl (ker ga je tako vodil Sveti Duh). Čeprav ga Peter ni nikoli videl in je o Njem le slišal govorice, sta v njegovem srcu postopoma rasla hrepenenje in oboževanje Jezusa, tako da je pogosto hrepenel po tem, da bi Jezusa nekega dne zagledal. In kako je Jezus poklical Petra? Tudi On je slišal za človeka po imenu Peter, vendar ga Sveti Duh ni poučil: »Pojdi k Galilejskemu jezeru, kjer je nekdo, ki se imenuje Simon Barjona.« Jezus je slišal, da je nekdo rekel, da je nekdo po imenu Simon Barjona in da so ljudje slišali njegovo pridigo, da je tudi on oznanjal evangelij nebeškega kraljestva in da so se ljudje, ki so ga slišali, ganili do solz. Ko je to slišal, je Jezus sledil tej osebi do Galilejskega jezera; ko je Peter sprejel Jezusov klic, Mu je sledil.

V času, ko je sledil Jezusu, si je Peter o njem ustvaril številna mnenja in ga vedno presojal s svojega zornega kota. Čeprav je Peter nekoliko razumel Duha, je bilo njegovo razumevanje nekoliko nejasno, zato je rekel: »Moram slediti tistemu, ki ga je poslal nebeški Oče. Priznati moram tistega, ki ga je izbral Sveti Duh.« Ni razumel stvari, ki jih je storil Jezus, in o njih ni imel jasne predstave. Ko Mu je Peter nekaj časa sledil, ga je začelo zanimati, kaj je počel in govoril, in tudi Jezus sam. Začel je čutiti, da mu Jezus vzbuja naklonjenost in spoštovanje; rad se je družil z njim in ostajal ob njem, poslušanje Jezusovih besed pa ga je navdajalo z energijo in mu pomagalo. V času, ko je sledil Jezusu, je Peter opazoval in si k srcu vzel vse o Njegovem življenju: Njegova dejanja, besede, gibe in izraze. Pridobil je globoko razumevanje o tem, da Jezus ni bil kot običajni ljudje. Čeprav je bil Njegov človeški videz povsem običajen, je bil poln ljubezni, sočutja in strpnosti do človeka. Vse, kar je storil ali rekel, je bilo v veliko pomoč drugim in Peter je od Jezusa videl in pridobil stvari, ki jih ni nikoli prej videl ali imel. Videl je, da kljub temu, da Jezus ni imel ne velike postave ne nenavadne človeškosti, je imel zares izjemen in nenavaden pridih. Čeprav Peter tega ni mogel popolnoma razložiti, je videl, da je Jezus deloval drugače kot vsi drugi, saj se je Njegovo delovanje zelo razlikovalo od delovanja običajnih ljudi. Peter je v stiku z Jezusom spoznal, da je Njegov značaj drugačen od značaja običajnega človeka. Vedno je deloval vztrajno in nikoli v naglici, nikoli ni niti pretiraval niti podcenjeval, svoje življenje pa je vodil tako, da je razkrival normalen, a občudovanja vreden značaj. V pogovoru je Jezus govoril preprosto in milostno, vedno je bil veder in miren, a med opravljanjem svojega dela ni nikoli izgubil svojega dostojanstva. Peter je videl, da je bil Jezus včasih molčeč, drugič pa je nenehno govoril. Včasih je bil tako srečen, da se je zdel podoben razposajeni in razposajeni grlici, drugič pa je bil tako žalosten, da sploh ni spregovoril in se je zdel obremenjen z žalostjo, kot da bi bil izčrpana in utrujena mati. Včasih je bil poln jeze kot pogumen vojak, ki juriša, da bi ubil sovražnika, ob nekaterih priložnostih pa je bil celo podoben rjovečemu levu. Včasih se je smejal; drugič je molil in jokal. Ne glede na to, kako se je Jezus obnašal, je Peter do Njega gojil neizmerno ljubezen in spoštovanje. Jezusov smeh ga je napolnil s srečo, Njegova žalost ga je pogreznila v potrtost, Njegova jeza ga je prestrašila, zaradi Njegovega usmiljenja, odpuščanja in strogih zahtev, ki jih je postavljal ljudem, pa je Jezusa resnično vzljubil ter razvil pravo spoštovanje in hrepenenje po Njem. Seveda se je Peter vsega tega začel zavedati šele potem, ko je že več let živel ob Jezusu.

Peter je bil posebej razumen človek, rojen z naravno inteligenco, vendar je naredil veliko neumnosti v času, ko je sledil Jezusu. Na samem začetku je imel nekaj predstav o Jezusu. Vprašal je: »Ljudje pravijo, da si prerok, ali si torej, ko si bil star osem let in si začel razumeti stvari, vedel, da si Bog? Ali si vedel, da si bil spočet s Svetim Duhom?« Jezus je odgovoril: »Ne, nisem. Ali se ti ne zdim čisto normalna oseba? Enak sem kot vsi drugi. Oseba, ki jo pošlje Oče, je običajna oseba, ne izjemna. In čeprav delo, ki ga opravljam, predstavlja Mojega nebeškega Očeta, Moja podoba, oseba, ki sem, in to meseno telo ne moreta v celoti predstavljati Mojega nebeškega Očeta – zgolj en del Njega. Čeprav sem prišel iz Duha, sem še vedno običajen človek in moj Oče me je poslal na zemljo kot običajnega človeka, ne kot izjemnega.« Šele ko je Peter to slišal, je nekoliko razumel Jezusa. Šele po neštetih urah Jezusovega dela, Njegovega poučevanja, pastirstva in podpore, je dobil veliko globlje razumevanje. Ko je bil Jezus v svojem tridesetem letu, je Petru povedal, da se bliža Njegovo križanje in da je prišel, da bi opravil določeno stopnjo dela – delo križanja, da bi odrešil vse človeštvo. Jezus je Petru tudi povedal, da bo Sin človekov tri dni po križanju vstal in da se bo po vstajenju 40 dni prikazoval ljudem. Ko je Peter slišal te besede, je bil žalosten in si jih je vzel k srcu; od takrat se je vedno bolj približeval Jezusu. Po določenem času doživljanja je Peter spoznal, da je vse, kar je Jezus storil, izhajalo iz Božjega bistva, in začutil, da je Jezus izjemno očarljiv. Šele ko je prišel do tega razumevanja, ga je Sveti Duh prosvetlil od znotraj. Takrat se je Jezus obrnil k Svojim učencem in drugim sledilcem in vprašal: »Janez, za koga me imaš?« Janez je odgovoril: »Ti si Mojzes.« Nato se je obrnil k Luku: »Luka, za koga me imaš?« Luka je odgovoril: »Ti si največji izmed prerokov.« Nato je vprašal sestro, ki mu je odgovorila: »Ti si največji od prerokov, ki govori veliko besed od vekomaj do vekomaj. Nikogaršnje prerokbe niso tako velike kot Tvoje in nikogaršnje znanje ni večje od Tvojega; Ti si prerok.« Nato se je Jezus obrnil k Petru in ga vprašal: »Peter, za koga me imaš?« Peter je odgovoril: »Ti si Kristus, Sin živečega Boga. Prihajaš z nebes. Ti nisi z zemlje. Ti nisi enak božjim stvaritvam. Mi smo na zemlji in Ti si tu z nami, toda Ti si iz nebes in nisi iz sveta in Ti nisi z zemlje.« Skozi njegovo izkušnjo ga je razsvetlil Sveti Duh, ki mu je omogočil, da je prišel do tega spoznanja. Po tem razsvetljenju je še bolj občudoval vse, kar je storil Jezus, Ga imel za še bolj čudovitega in se v srcu vedno nerad ločeval od Jezusa. Ko se je Jezus po križanju in vstajenju prvič razodel Petru, je ta jokal od izjemne sreče: »Gospod! Vstal si!« Nato je Peter v joku ujel izjemno veliko ribo, jo skuhal in postregel Jezusu. Jezus se je nasmehnil, vendar ni spregovoril. Čeprav je Peter vedel, da je Jezus vstal, ni razumel skrivnosti tega. Ko je dal Jezusu jesti ribo, je Jezus ni zavrnil, vendar ni spregovoril in se ni usedel, da bi jedel. Namesto tega je nenadoma izginil. To je bil za Petra velikanski šok in šele takrat je razumel, da je vstali Jezus drugačen od prejšnjega. Ko je Peter to spoznal, je bil žalosten, vendar ga je tolažilo tudi spoznanje, da je Gospod dokončal Svoje delo. Vedel je, da je Jezus končal Svoje delo, da se je Njegov čas bivanja s človekom končal in da bo moral človek od takrat naprej hoditi po svoji poti. Jezus mu je nekoč dejal: »Tudi ti moraš piti iz grenkega keliha, iz katerega sem pil jaz (to je rekel po vstajenju). Tudi ti moraš hoditi po poti, ki sem jo prehodil Jaz. Svoje življenje moraš dati Zame.« V nasprotju z današnjim časom delo takrat ni potekalo v obliki osebnega pogovora. V Času Milosti je bilo delovanje Svetega Duha še posebej skrito, zato je Peter trpel veliko stisko. Včasih je Peter prišel do točke, ko je vzkliknil: »Bog! Nimam ničesar razen tega življenja. Čeprav Zate ni veliko vredno, ga želim posvetiti Tebi. Čeprav ljudje niso vredni, da bi Te ljubili, in sta njihova ljubezen in srce ničvredna, verjamem, da Ti poznaš želje človeških src. In čeprav človeška telesa niso sprejemljiva Zate, želim, da sprejmeš moje srce.« Izgovarjanje takšnih molitev ga je spodbudilo, zlasti ko je molil: »Svoje srce sem pripravljen v celoti posvetiti Bogu. Čeprav za Boga ne morem storiti ničesar, sem Mu pripravljen zvesto ustreči in se Mu z vsem srcem posvetiti. Verjamem, da mora Bog pogledati v moje srce.« Dejal je: »V svojem življenju ne prosim za nič drugega kot za to, da Bog sprejme moje misli ljubezni do Boga in želje mojega srca. Tako dolgo sem bil z Gospodom Jezusom, a Ga nikoli nisem ljubil; to je moj največji dolg. Čeprav sem ostal z Njim, Ga nisem poznal in za Njegovim hrbtom sem celo izrekel nekaj neprimernih stvari. Ob tej misli se počutim še bolj dolžnega Gospodu Jezusu.« Vedno je molil na ta način. Dejal je: »Sem manj kot prah. Ne morem storiti drugega, kot da to zvesto srce posvetim Bogu.«

Vrhunec Petrovih izkušenj je bil, ko je bilo njegovo telo skoraj popolnoma zlomljeno, vendar mu je Jezus še vedno vlival notranjo spodbudo. In enkrat se je Jezus prikazal Petru. Ko je Peter zelo trpel in se mu je zdelo, da je njegovo srce zlomljeno, mu je Jezus naročil: »Bil si z menoj na zemlji in jaz sem bil tukaj s tabo. In čeprav sva bila prej skupaj v nebesih, je to navsezadnje duhovni svet. Zdaj sem se vrnil v duhovni svet, ti pa si na zemlji, ker jaz nisem z zemlje, in čeprav tudi ti nisi z zemlje, moraš na zemlji izpolniti svojo nalogo. Ker si služabnik, moraš izpolniti svojo dolžnost.« Ko je Peter slišal, da se bo lahko vrnil k Bogu, se je potolažil. Takrat je bil Peter v takih mukah, da je bil skoraj priklenjen na posteljo; kesal se je do te mere, da je rekel: »Tako sem pokvarjen, da ne morem zadovoljiti Boga.« Prikazal se mu je Jezus in rekel: »Peter, ali je mogoče, da si pozabil na odločitev, ki si jo nekoč sprejel pred menoj? Ali si res pozabil vse, kar sem rekel? Ali si pozabili zaobljubo, ki si mi jo dal?« Ko je Peter videl, da je Jezus, je vstal s postelje in Jezus ga je tolažil takole: »Nisem z zemlje, to sem ti že povedal – to moraš razumeti, toda ali si pozabil še kaj drugega, kar sem ti povedal? 'Tudi ti nist z zemlje, nisi s sveta.' Zdaj moraš opraviti še nekaj dela. Ne moreš biti tako žalosten. Ne moreš tako trpeti. Čeprav ljudje in Bog ne moreta sobivati v istem svetu, imam jaz Svoje delo, ti pa svoje, in nekega dne, ko bo tvoje delo končano, bova skupaj v enem kraljestvu, jaz pa te bom vodil, da boš za vedno z Menoj.« Peter je bil po teh besedah potolažen in pomirjen. Vedel je, da je to trpljenje nekaj, kar mora prenesti in izkusiti, in od takrat naprej je bil navdihnjen. Jezus se mu je v vsakem ključnem trenutku posebej prikazoval, mu dajal posebno prosvetljenje in vodstvo ter veliko delal na njem. In kaj je Peter najbolj obžaloval? Kmalu po Petrovih besedah: »Ti si Sin živega Boga,« je Jezus Petru postavil še eno vprašanje (čeprav v Svetem pismu ni tako zapisano). Jezus ga je vprašal: »Peter! Ali si me kdaj ljubil?« Peter je razumel, kaj je hotel povedat, in rekel: »Gospod! Nekoč sem ljubil Očeta v nebesih, vendar priznam, da nikoli nisem ljubil Tebe.« Jezus je nato rekel: »Če ljudje ne ljubijo Očeta v nebesih, kako naj ljubijo Sina na zemlji? In če ljudje ne ljubijo Sina, ki ga je poslal Bog Oče, kako lahko ljubijo Očeta v nebesih? Če ljudje resnično ljubijo Sina na zemlji, potem resnično ljubijo tudi Očeta v nebesih.« Ko je Peter slišal te besede, je spoznal, kaj mu je manjkalo. Vedno je do solz obžaloval svoje besede: »Nekoč sem ljubil Očeta v nebesih, Tebe pa nisem nikoli ljubil.« Po Jezusovem vstajenju in vnebohodu je ob teh besedah občutil še večjo kesanje in žalost. Ko se je spominjal svojega preteklega dela in sedanjega položaja, je pogosto prihajal k Jezusu v molitvi in vedno obžaloval, da ni izpolnil Božje volje in da ne ustreza Božjim merilom. Ta vprašanja so postala njegovo največje breme. Dejal je: »Nekega dne Ti bom posvetil vse, kar imam, in vse, kar sem, ter Ti bom dal vse, kar je najbolj dragoceno.« Dejal je: »Bog! Imam samo eno vero in samo eno ljubezen. Moje življenje ni vredno nič in moje telo ni vredno nič. Imam samo eno vero in samo eno ljubezen. V mislih verujem Vate in v srcu nosim ljubezen do Tebe; samo to dvoje imam in ne morem Ti dati in nič drugega.« Jezusove besede so Petra zelo opogumile, saj mu je, preden je bil Jezus križan, rekel: »Nisem iz tega sveta in tudi ti nisi iz tega sveta.« Kasneje, ko je Peter dosegel točko hude bolečine, ga je Jezus spomnil: »Peter, ali si pozabil? Nisem it tega sveta in samo zaradi Svojega dela sem odšel prej. Tudi ti nisi it tega sveta, ali si res pozabil? Dvakrat sem ti povedal, ali se ne spomniš?« Ko je to slišal, je Peter rekel: »Nisem pozabil!« Jezus je nato rekel: »Nekoč si preživljal srečen čas, ko si bil z menoj v nebesih, in nekaj časa ob Moji strani. Ti Me pogrešaš in Jaz pogrešam tebe. Čeprav stvaritve v Mojih očeh niso vredne omembe, kako naj ne ljubim tistega, ki je nedolžen in očarljiv? Si pozabil na mojo obljubo? Sprejeti moraš Moje naročilo na zemlji; izpolniti moraš nalogo, ki sem ti jo zaupal. Nekega dne te bom zagotovo vodil, da boš ob meni.« Ko je to slišal, se je Peter še bolj opogumil in dobil še večji navdih, tako da je, ko je bil na križu, lahko rekel: »Bog! Ne morem te dovolj ljubiti! Tudi če me Ti prosiš, naj umrem, Te še vedno ne morem dovolj ljubiti. Kamorkoli pošlješ mojo dušo, ne glede na to, ali izpolniš Svoje pretekle obljube ali ne, karkoli potem storiš, ljubim Te in verjamem Vate.« Oklepal se je svoje vere in prave ljubezni.

Nekega večera je bilo nekaj učencev, med njimi tudi Peter, na ribiškem čolnu skupaj z Jezusom in Peter je Jezusu zastavil zelo naivno vprašanje: »Gospod! Rad bi ti zastavil vprašanje, ki ga imam že zelo dolgo.« Jezus je odgovoril: »Potem pa prosim vprašaj!« Peter je nato vprašal: »Ali je bilo delo, opravljeno v Času postave, tvoje delo?« Jezus se je nasmehnil, kot bi rekel: »Ta otrok, kako naiven je!« Nato je z namenom nadaljeval: »Ni bilo moje. To je bilo delo Jehova in Mojzesa.« Peter je to slišal in vzkliknil: »Oh! Torej ni bilo Tvoje.« Ko je Peter to rekel, Jezus ni več spregovoril. Peter si je mislil: »Tega nisi storil Ti, zato ni čudno, da si prišel, da bi uničil postavo, saj tega nisi storil Ti.« Lažje mu je bilo pri srcu. Kasneje je Jezus spoznal, da je bil Peter precej naiven, a ker tega takrat ni razumel, mu ni rekel ničesar več ali ga neposredno ovrgel. Nekoč je Jezus pridigal v sinagogi, kjer je bilo prisotnih veliko ljudi, med njimi tudi Peter. V svoji pridigi je Jezus dejal: »Tisti, ki bo prišel od večnosti do večnosti, bo v Času Milosti opravil odrešenjsko delo in odrešil vse človeštvo greha, vendar ga pri vodenju človeka iz greha ne bodo omejevali nobeni predpisi. Zapustil bo postavo in vstopil v Čas Milosti. Odrešil bo vse človeštvo. Iz Časa Postave bo stopil v Čas Milosti, vendar ga nihče ne bo poznal, Njega, ki je prišel od Jehove. Delo, ki ga je opravil Mojzes, mu je odobril Jehova; Mojzes je pripravil postavo zaradi dela, ki ga je opravil Jehova.« Ko je bilo to povedano, je nadaljeval: »Tiste, ki v Času Milosti odpravljajo zapovedi Časa Milosti, bo doletela nesreča. Stati morajo v templju in sprejeti Božje uničenje, pri čemer jih bo zajel ogenj.« Te besede so nekoliko vplivale na Petra in v času njegove izkušnje je Jezus Petra spremljal in podpiral ter se z njim pogovarjal od srca do srca, zaradi česar je Peter nekoliko bolje razumel Jezusa. Ko je Peter razmišljal o tem, kaj je Jezus tistega dne pridigal, in o vprašanju, ki mu ga je zastavil, ko sta bila na ribiški barki, o Jezusovem odgovoru in o tem, kako se je nasmehnil, je Peter končno dojel, kaj je vse to pomenilo. Nato je Sveti Duh prosvetlil Petra in šele takrat je razumel, da je Jezus Sin živega Boga. Petrovo razumevanje je bilo posledica prosvetljenja Svetega Duha, vendar je njegovo razumevanje potekalo postopoma. Peter je spoznal, da je Jezus Sin živega Boga, ko je postavljal vprašanja, poslušal Jezusovo pridigo, nato pa sprejel Jezusovo posebno občestvo in njegovo posebno spremljanje. Ni bilo doseženo čez noč; to je bil proces in to mu je bilo v pomoč pri njegovih kasnejših izkušnjah. Zakaj Jezus ni opravil dela izpopolnjevanja v drugih ljudeh, ampak samo v Petru? Samo Peter je namreč razumel, da je Jezus Sin živega Boga, nihče drug tega ni vedel. Čeprav je bilo veliko učencev, ki so v času, ko so Mu sledili, veliko vedeli, je bilo njihovo znanje površinsko. Zato je Jezus izbral Petra za zgled izpopolnjenosti. To, kar je Jezus takrat rekel Petru, govori tudi današnjim ljudem, katerih znanje in vstop v življenje morata doseči Petrovo. V skladu s to zahtevo in to potjo bo Bog vsakogar izpopolnil. Zakaj se danes od ljudi zahteva prava vera in prava ljubezen? Tudi vi morate izkusiti to, kar je izkusil Peter; sadovi, ki jih je Peter pridobil iz svojih izkušenj, se morajo pokazati tudi v vas in tudi vi morate izkusiti bolečino, ki jo je izkusil Peter. Pot, po kateri hodite, je enaka, kot jo je prehodil Peter. Bolečina, ki jo trpite, je bolečina, ki jo je trpel Peter. Ko ste deležni slave in ko živite resnično življenje, potem živite po Petrovi podobi. Pot je ista in človek postane izpopolnjen, če ji sledi. Vendar pa je vaša kakovost v primerjavi s Petrovo nekoliko slabša, saj so se časi spremenili in s tem tudi stopnja pokvarjenosti ljudi, poleg tega pa je bila Judeja dolgoletno kraljestvo s starodavno kulturo. Zato morate storiti vse, kar lahko, da izboljšate svojo kakovost.

Peter je bil zelo razumen človek, bistroumen v vsem, česar se je lotil, bil je tudi izjemno pošten. Pretrpel je veliko padcev. Prvi stik z družbo je imel pri 14-letih, ko je obiskoval šolo in hodil tudi v sinagogo. Bil je zelo navdušen in se je vedno rad udeleževal srečanj. Takrat Jezus še ni uradno začel Svojega dela; to je bil šele začetek Časa Milosti. Peter je pri 14-letih začel prihajati v stik z verskimi osebnostmi; pri 18-letih je bil že v stiku z versko elito, a ko je videl, kakšen kaos vlada v ozadju vere, se je od nje umaknil. Ko je videl, kako so ti ljudje zviti, premeteni in spletkarski, se mu je skrajno gnusilo (tako je takrat deloval Sveti Duh, da bi ga izpopolnil. še posebej ga je ganil in na njem opravil posebno delo), zato se je pri 18-letih umaknil iz sinagoge. Starši so ga preganjali in mu niso pustili verovati (bili so hudiči in neverniki). Nazadnje je Peter zapustil dom in dve leti potoval povsod, lovil ribe in pridigal, v tem času pa je vodil tudi precej ljudi. Zdaj bi moral jasno videti natančno pot, ki jo je ubral Peter. Če jasno vidiš Petrovo pot, boš prepričana o delu, ki ga opravljaš danes, zato se ne boš pritoževal, bil pasiven in ne boš hrepenel po ničemer. Moral bi doživeti Petrovo razpoloženje v tem času: Prešinila ga je žalost; ni več prosil za prihodnost ali kakršne koli blagoslove. V svetu ni iskal dobička, sreče, slave ali bogastva; želel je le živeti najbolj smiselno življenje, ki je bilo vračanje Božje ljubezni in posvečanje tistega, kar mu je bilo najdragocenejše, Bogu. Potem bi bil v srcu zadovoljen. Pogosto je molil k Jezusu z besedami: »Gospod Jezus Kristus, nekoč sem te ljubil, vendar Te nisem nikoli resnično ljubil. Čeprav sem rekel, da verjamem Vate, Te nikoli nisem ljubil z iskrenim srcem. Samo gledal sem Te, Te oboževal in pogrešal, vendar Te nikoli nisem ljubil in nisem resnično verjel Vate.« Nenehno je molil, da bi se odločil, Jezusove besede pa so ga vedno spodbujale in iz njih je črpal motivacijo. Kasneje, po obdobju izkušenj, ga je Jezus preizkusil in ga spodbudil, da je še naprej hrepenel po Njem. Dejal je: »Gospod Jezus Kristus! Kako te pogrešam in hrepenim po tem, da bi Te opazoval. Preveč mi manjka in ne morem nadomestiti Tvoje ljubezni. Rotim Te, da me kmalu odpelješ. Kdaj me Boš potreboval? Kdaj me boš odpeljal? Kdaj bom spet zagledal Tvoj obraz? Ne želim več živeti v tem telesu, se še naprej kvariti in se še naprej upirati. Vse, kar imam, sem pripravljen čim prej posvetiti Tebi in Te ne želim več žalostiti.« Tako je molil, a takrat še ni vedel, kaj bo Jezus izpopolnil v njem. Med muko njegove preizkušnje se mu je Jezus znova prikazal in rekel: »Peter, želim te izpopolniti, da boš postal kos sadja, ki je kristalizacija moje popolnosti v tebi in v katerem bom užival. Ali lahko resnično pričuješ Zame? Ali si storili, kar sem Te prosil? Ali si živel besede, ki sem jih govoril? Nekoč si Me ljubil, toda čeprav si Me ljubil, ali si Me preživel? Kaj si storil Zame? Zavedaš se, da nisi vreden Moje ljubezni, toda kaj si storil Zame?« Peter je videl, da ni naredil ničesar za Jezusa in se spomnil svoje prejšnje prisege, da bo dal svoje življenje Bogu. In tako se ni več pritoževal in njegove molitve so od takrat naprej postajale veliko boljše. Molil je in rekel: »Gospod Jezus Kristus! Nekoč sem te zapustil in tudi Ti si me enkrat zapustil. Čas sva preživela ločeno in čas skupaj v družbi. Vendar me ljubiš bolj kot vse ostalo. Večkrat sem se Ti uprl in Te večkrat žalil. Kako naj pozabim take stvari? Vedno imam v mislih in nikoli ne pozabim dela, ki si ga ti opravil na Meni, in tega, kar si mi zaupal. Naredil sem vse, kar sem lahko, za delo, ki s ga Ti opravil zame. Ti veš, kaj lahko storim, in ti veš, kakšno vlogo Imam lahko. Želim se podrediti tvojim orkestrom in vse, kar imam, bom posvetil Tebi. Samo Ti veš, kaj lahko storim Zate. Čeprav me je satan tako prevaral in sem se Ti uprl, verjamem, da se me Ti ne spominjaš zaradi teh prestopkov in da me ne obravnavaš na podlagi teh prestopkov. Vse svoje življenje Ti želim posvetiti. Ničesar ne zahtevam, prav tako nimam drugih upov ali načrtov; želim le delovati po Tvojem namenu in izpolnjevati Tvojo voljo. Pil bom iz Tvojega grenkega keliha in Tvoj sem, da mi poveljuješ.«

Jasno vam mora biti, po kakšni poti hodite; jasno vam mora biti, po kakšni poti boste hodili v prihodnosti, kaj je tisto, kar bo Bog izpopolnil, in kaj vam je bilo zaupano. Nekega dne boste morda tudi vi na preizkušnji, in če boste znali črpati navdih iz Petrovih izkušenj, bo to dokaz, da resnično hodite po Petrovi poti. Petra je Bog pohvalil zaradi njegove prave vere in ljubezni ter zvestobe Bogu. In prav zaradi njegove iskrenosti in hrepenenja po Bogu v njegovem srcu ga je Bog izpopolnil. Če imaš resnično enako ljubezen in vero kot Peter, potem te bo Jezus zagotovo izpopolnil.