Da bi človek dosegel odrešitev, bi moral pustiti ob strani statusne blagoslove in razumeti Božjo voljo

S človeškega gledišča ni mogoče, da bi bili Moabovi potomci izpopolnjeni, niti za to niso primerni. Po drugi strani pa imajo Davidovi otroci zagotovo upanje in so dejansko lahko izpopolnjeni. Če je nekdo Moabov potomec, ne more biti izpopolnjen. Celo sedaj še vedno ne poznate pomena dela, ki se opravlja med vami; v tej fazi v svojem srcu še vedno upate na svoje obete v prihodnosti in se jim neradi odrekate. Nikogar ne zanima, zakaj se je Bog danes odločil delovati na najbolj nevredni skupini ljudi, kot ste vi. Ali je mogoče, da je pri tem delu naredil napako? Ali je to delo le trenutna pomota? Zakaj je Bog, ki je od nekdaj vedel, da ste Moabovi otroci, prišel prav zato, da bi deloval med vami? Ali na to niste nikdar pomislili? Ali Bog pri Svojem delu nikoli ne pomisli na to? Ali se vede predrzno? Ali ni že od začetka vedel, da ste Moabovi potomci? Ali ne znate upoštevati teh stvari? Kam so šle vaše predstave? Je vaše zdravo razmišljanje postalo neprilagojeno? Kam sta izginila vaša bistrost in modrost? Ali ste tako velikodušne drže, da se ne zmenite za takšne majhne stvari? Vaši umi so najbolj občutljivi na takšne stvari kot so vaši obeti za prihodnost in vaša usoda, vendar, ko gre za kar koli drugega, so otopeli, topoglavi in popolnoma nevedni. Kaj za vraga je tisto, v kar verjamete? V vaše obete za prihodnost? Ali v Boga? Ali vse, v kar verjameš, ni tvoj čudoviti cilj? Kolikšen del načina življenja sedaj razumeš? Koliko si dosegel? Ali misliš, da se delo, ki se sedaj opravlja na Moabovih potomcih, opravlja zato, da bi vas ponižal? Ali se namenoma opravlja zato, da bi se izpostavila vaša zlobnost? Ali se namenoma opravlja zato, da bi bili prisiljeni sprejeti kazen, nato pa bi bili vrženi v ognjeno jezero? Nikoli nisem dejal, da nimate obetov za prihodnost, še manj pa, da vas je treba uničiti ali da morate biti pogubljeni. Ali sem kaj takšnega javno oznanil? Praviš, da nimaš upanja, toda ali ni to zaključek, ki si ga potegnil sam? Ali ni to posledica tvoje lastne miselnosti? Ali tvoji lastni zaključki štejejo? Če rečem, da nisi blagoslovljen, potem boš zagotovo predmet uničenja; če pa rečem, da si blagoslovljen, potem zagotovo ne boš uničen. Pravim zgolj, da si Moabov potomec; nisem rekel, da boš uničen. Gre preprosto za to, da so bili Moabovi potomci prekleti in da so vrsta pokvarjenih ljudi. Prej je bil omenjen greh; ali niste vsi grešni? Ali ni satan pokvaril vseh grešnikov? Ali ni tako, da vsi grešniki kljubujejo in se upirajo Bogu? Ali ne bodo tisti, ki kljubujejo Bogu, prekleti? Ali ni treba uničiti vseh grešnikov? Kdo od ljudi iz mesa in krvi je v tem primeru lahko rešen? Kako ste lahko preživeli do današnjega dne? Ker ste Moabovi potomci, ste postali negativni; ali ne spadate tudi vi med ljudi, ki so grešniki? Kako ste zdržali do današnjega dne? Ko je omenjena popolnost, postanete srečni. Ko slišite, da morate doživeti veliko stisko, se vam zdi, da ste zaradi tega še bolj blagoslovljeni. Mislite, da lahko postanete zmagovalci, potem ko preživite stisko, in da je poleg tega to velik Božji blagoslov in da vas On tako pomembno povzdiguje. Ob omembi Moaba, med vami nastane nemir; tako odrasli kot otroci občutijo nepopisno žalost, v vaših srcih ni niti kančka veselja in obžalujete, da ste se rodili. Ne razumete pomena te faze dela, ki se opravlja na Moabovih potomcih; znate le iskati visoke položaje, in kadar koli zaznate, da ni upanja, nazadujete. Ob omembi popolnosti in prihodnjega cilja, se počutite srečne; verujete v Boga, da bi prejeli blagoslove in da bi lahko imeli dober cilj. Nekatere ljudi je sedaj strah zaradi njihovega statusa. Ker so nizke vrednosti in nizkega statusa, si ne prizadevajo za to, da bi bili izpopolnjeni. Najprej je bilo govora o izpopolnitvi, nato pa so bili omenjeni Moabovi potomci, zaradi česar so ljudje zanikali prej omenjeno izpopolnitev. To je zato, ker od začetka do konca niste nikdar poznali pomena tega dela, niti vam ni mar zanj. Ste premajhne postave in ne morete prenesti niti najmanjše motnje. Ko vidite, da je vaš status prenizek, postanete negativni in izgubite samozavest za nadaljnje prizadevanje. Ljudje na pridobitev milosti in uživanje miru gledajo le kot na simbole vere, prizadevanje za blagoslove pa vidijo kot osnovo svoje vere v Boga. Zelo malo ljudi si prizadeva spoznati Boga ali doseči spremembo v svoji naravi. Ljudje si v svoji veri prizadevajo, da bi jim Bog dal ustrezen cilj in vso milost, ki jo potrebujejo, da bi Ga napravili za svojega služabnika in da bi z Njim ohranili miroljuben in prijateljski odnos, tako da ne glede na vse, med njimi nikdar ne bi prišlo do kakršnega koli spora. To pomeni, da njihova vera v Boga zahteva, da jim Slednji obljubi, da bo izpolnil vse njihove zahteve in jim podaril vse, za kar molijo, kar je v soglasju z besedami, ki so jih prebrali v Svetem pismu: »Poslušal bom vse vaše molitve.« Od Boga pričakujejo, da ne bo sodil ali obračunal z nikomer, kajti vedno je bil usmiljeni Odrešenik Jezus, ki zmeraj in povsod ohranja dober odnos z ljudmi. Ljudje pa takole verujejo v Boga: Bogu brez sramu postavljajo zahteve in verjamejo, da jim bo Bog slepo naklonil vse, pa najsi bodo uporni ali pokorni. Od Boga nenehno »terjajo plačilo dolgov« in verjamejo, da jim mora upiranja »poplačati«, in še več, poplačati dvojno; mislijo, da lahko z Bogom le manipulirajo, ne glede na to, ali je Bog od njih kaj dobil ali ne, in da Bog ne more samovoljno orkestrirati z ljudmi, še manj pa jim, kadar koli se Mu zahoče in brez njihovega dovoljenja, razkrivati Svojo modrost in pravično naravo, ki sta bili dolga leta skriti. Svoje grehe preprosto priznavajo Bogu in verjamejo, da jih bo Bog odpustil, da se tega početja ne bo naveličal in da se bo to nadaljevalo v nedogled. Bogu samo ukazujejo in verjamejo, da jim bo pokoren, saj je v Svetem pismu zapisano, da Bog ni prišel zato, da bi Mu ljudje služili, pač pa zato, da bi On služil njim, in da je tu, da bi bil njihov služabnik. Ali niste na tak način verovali že od nekdaj? Kadar koli od Boga česa ne morete dobiti, želite pobegniti; ko česa ne razumete, postanete tako užaljeni in greste celo tako daleč, da Ga obmetavate z najrazličnejšimi žaljivkami. Bogu Samemu preprosto ne boste dovolili, da v celoti izrazi Svojo modrost in čudo; namesto tega želite le uživati v začasni lahkotnosti in udobju. Do sedaj so vašo držo pri verovanju v Boga zastopali le enaki, stari nazori. Če vam Bog pokaže le kanček milosti, postanete srečni. Ali sedaj vidite, kako velika je vaša rast? Ne domnevajte, da ste vsi zvesti Bogu, ko se pravzaprav vaši stari nazori niso spremenili. Ko te ne doleti ničesar, si prepričan, da vse poteka gladko in tvoja ljubezen do Boga doseže višek. Ko pa se ti zgodi kaj manjšega, padeš v podzemlje. Ali je to zvestoba Bogu?

Če bi se zadnja faza dela osvajanja (ljudi) začela v Izraelu, potem takšno delo ne bi imelo nobenega smisla. Delo je najpomembnejše, če se opravlja na Kitajskem in če se opravlja na vas, ljudeh. Vi ste najnižji med ljudmi, ljudje z najnižjim statusom; vi ste tisti na najnižji ravni te družbe in vi ste tisti, ki ste na začetku najmanj priznavali Boga. Vi ste ljudje, ki ste se najbolj oddaljili od Boga in ki ste bili najbolj prizadeti. Ker je ta faza dela namenjena le osvojitvi, ali ni za vas najprimerneje, če ste izbrani za prihodnje pričanje? Če prva faza dela osvajanja ne bi bila opravljena na vas, ljudeh, potem bi bilo težko napredovati s prihodnjim delom osvajanja, kajti delo osvajanja, ki bo sledilo, bo doseglo rezultate na osnovi tega dela, ki se opravlja danes. Trenutno delo osvajanja je zgolj začetek celotnega dela osvajanja. Vi ste prva skupina, ki bo osvojena; vi ste predstavniki vsega človeštva, ki bo osvojeno. Ljudje, ki resnično posedujejo znanje, bodo videli, da je vse delo, ki ga Bog opravlja danes, veliko, in ne le da ljudem omogoča, da spoznajo svoje uporništvo, temveč tudi razkriva njihov status. Namen in pomen Njegovih besed ni v tem, da bi bili ljudje malodušni ali da bi padli, pač pa da bi z Njegovimi besedami dosegli prosvetljenje in rešitev ter prebudili svojega duha. Vse od stvaritve sveta je človek živel pod satanovim gospostvom in ni vedel niti veroval v obstoj Boga. To, da so ti ljudje lahko vključeni v veliko Božjo rešitev in da jih Bog lahko zelo dvigne, resnično kaže na Božjo ljubezen; vsi tisti, ki resnično razumejo, bodo v to verjeli. Kaj pa tisti, ki nimajo takšnega znanja? Tisti bodo rekli: »Oh, Bog pravi, da smo Moabovi potomci; to je dejal s Svojimi besedami. Ali lahko še vedno dosežemo dober izid? Smo Moabovi potomci, ki so se Mu v preteklosti uprli. Bog je prišel, da bi nas obsodil; ali ne vidiš, kako nam je že vse od začetka vselej sodil? Ker smo se Bogu uprli, moramo biti tako kaznovani.« Ali so te besede pravilne? Danes vas Bog sodi, vas kaznuje in obsoja, toda morate vedeti, da je namen vaše obsodbe v tem, da spoznate sami sebe. On obsoja, preklinja, sodi in kaznuje zato, da bi se ti lahko spoznal, da bi se lahko spremenila tvoja narava in da bi ti lahko spoznal lastno vrednost in videl, da so vsa Božja dejanja pravična in v skladu z Njegovo naravo in zahtevami Njegovega dela, ter da deluje skladno s Svojim načrtom za človekovo rešitev in da je pravičen Bog, ki človeka ljubi, rešuje, sodi in kaznuje. Če veš le to, da si podlega kova, da si pokvarjen in neposlušen, vendar ne veš, da Bog želi razodeti Svojo rešitev s sodbo in kaznijo, ki jo danes izvaja na tebi, potem nimaš nikakršne možnosti pridobiti izkušnje, še manj pa si zmožen nadaljevati. Bog ni prišel, da bi ubijal ali uničeval, temveč sodil, preklinjal, kaznoval in reševal. Dokler se ne konča Njegov šesttisočletni načrt upravljanja – preden razkrije izid za vsako kategorijo ljudi – bo Božje delo na zemlji zavoljo rešitve; njegov namen je izključno narediti tiste, ki Ga ljubijo, izpopolnjene – v celoti – in jih naučiti ponižnosti pod Njegovo oblastjo. Ne glede na to, kako Bog rešuje ljudi, vse to počne tako, da jih reši spon njihove satanske narave; to pomeni, da jih rešuje tako, da iščejo življenje. Če tega ne storijo, potem ne bodo mogli sprejeti Božje rešitve. Rešitev je delo Boga Samega, iskanje življenja pa je nekaj, s čimer se mora človek spoprijeti, če želi sprejeti rešitev. V človekovih očeh rešitev predstavlja Božjo ljubezen, ta pa ne more biti kazen, sodba in prekletstvo; rešitev mora zajemati ljubezen in sočutje, poleg tega pa tudi tolažilne besede in brezmejne blagoslove, podarjene od Boga. Ljudje verjamejo, da ko Bog reši človeka, to naredi tako, da jih obda s Svojimi blagoslovi in milostjo, ti pa Mu lahko izročijo svoja srca. To pomeni, da s Svojim dotikanjem rešuje ljudi. Takšna vrst rešitve se opravi s sklenitvijo dogovora. Šele ko jim bo Bog podelil stokratno, se bodo ljudje podredili Božjemu imenu in si prizadevali delati dobro Zanj in Ga slaviti. To ni tisto, kar je Bog namenil za človeštvo. Bog je prišel delovati na zemljo, da bi rešil pokvarjeno človeštvo; v tem ni nobene neresnice. Če bi bila, zagotovo ne bi osebno prišel opraviti Svojega dela. V preteklosti je Njegovo sredstvo rešitve vključevalo izkazovanje največje ljubezni in sočutja, tako, da je satanu dal vse v zameno za celotno človeštvo. Sedanjost ni niti najmanj podobna preteklosti: do rešitve, ki vam je bila podarjena danes, pride v zadnjih dneh, med razvrstitvijo vsakogar po vrsti; sredstvo vaše rešitve ni ljubezen ali sočutje, temveč kazen in sodba, in sicer zato, da bi bil človek bolj celostno rešen. Tako je vse, kar prejmete, kazen, sodba in neusmiljeno uničenje, vendar vedite naslednje: v tem brezčutnem uničenju ni niti najmanjše kazni. Ne glede na to, kako ostre so Moje besede, je to, kar vas doleti, le nekaj besed, ki se vam morda zdijo povsem brezčutne, in ne glede na to, kako jezen sem, so tisto, s čimer vas zasipam, še vedno besede nauka, in ne nameravam vam škoditi ali vas pokončati. Ali ni vse to dejstvo? Vedite, da je dandanes, pa najsi bo to pravična sodba ali brezčutno prečiščenje in kazen, vse zavoljo rešitve. Ne glede na to, ali je danes vsakdo razvrščen glede na vrsto ali pa so razkrite kategorije ljudi, je namen vseh Božjih besed in dela rešitev tistih, ki resnično ljubijo Boga. Pravična sodba je podana, da bi očistila ljudi, brezčutno prečiščenje pa je opravljeno zato, da bi se ljudi odstranilo; ostre besede ali kaznovanje se opravljata za očiščenje in zavoljo rešitve. Tako je današnji način rešitve drugačen od tistega v preteklosti. Danes vam je s pravično sodbo prinesena rešitev, ki je dobro orodje za razvrščanje vsakega izmed vas po vrsti. Poleg tega neusmiljena kazen služi kot vaša največja rešitev – in kaj imate povedati vpričo kazni in sodbe? Ali niste od začetka do konca uživali v rešitvi? Videli ste utelešenega Boga in spoznali Njegovo vsemogočnost in modrost; poleg tega ste izkusili tudi večkratne udarce in discipliniranje. Toda ali niste prejeli tudi neprimerljive milosti? Ali vaši blagoslovi niso večji od blagoslov kogar koli drugega? Vaša milost je obilnejša celo od slave in bogastva, v katerih je užival Salomon! Razmislite: če bi bil namen Mojega prihoda, da vas obsodim in kaznujem namesto, da vas odrešim, ali bi lahko vaši dnevi trajali tako dolgo? Ali bi lahko vi, grešna bitja iz mesa in krvi, preživela do danes? Če bi bil Moj cilj le, da vas kaznujem, zakaj bi potem postal meso in se lotil takšnega velikega podviga? Ali vas, navadne smrtnike, ne bi bilo mogoče kaznovati z izrekom ene same besede? Ali bi vas še vedno moral uničiti, potem ko sem vas namenoma obsodil? Ali še vedno ne verjamete tem Mojim besedam? Ali bi človeka lahko rešil le z ljubeznijo in sočutjem? Ali pa bi lahko za rešitev človeka uporabil le križanje? Ali ni moja pravična narava bolj spodbudna za to, da bi človek postal povsem pokoren? Ali ni bolj sposobna popolnoma rešiti človeka?

Čeprav so Moje besede morda neizprosne, pa so vse izrečene za človekovo odrešitev, saj govorim le besede in ne kaznujem človeškega telesa. Te besede pripomorejo k temu, da človek živi v luči, da spozna, da luč obstaja, da se zave, da je luč dragocena, in še več, da ve, kako blagodejne so te besede zanj, pa tudi, da ve, da je Bog rešitev. Čeprav sem izrekel številne besede o kazni in sodbi, pa se vam to, kar predstavljajo, ni zgodilo v dejanju. Prišel sem, da bi opravil Svoje delo in govoril Svoje besede, in čeprav so morda Moje besede stroge, so izrečene v obsodbi vaše pokvarjenosti in vašega uporništva. Namen Mojega početja ostaja rešiti človeka izpod satanovega gospostva; Svoje besede uporabljam zato, da bi rešil človeka. Moj namen ni, da bi s Svojimi besedami škodoval človeku. Moje besede so stroge zato, da bi pri Svojem delu dosegel rezultate. Le s takšnim delom namreč lahko človek spozna sebe in se odlepi od svoje uporne narave. Največji pomen dela besed je dopustiti ljudem, da udejanjijo resnico po tem, ko so jo razumeli in da dosežejo spremembe v njihovi naravi ter pridobijo znanje o sebi in o Božjem delu. Le opravljanje dela z govorjenjem besed lahko omogoči komunikacijo med Bogom in človekom, in le besede lahko pojasnijo resnico. Takšno delovanje je najboljši način za osvojitev človeka; z izjemo izrekanja besed ni nobene druge metode, ki bi ljudem dala jasnejše razumevanje resnice in Božjega dela. Zato Bog v zadnji fazi Svojega delovanja govori človeku, da bi mu razodel vse resnice in skrivnosti, ki jih še ne razume, in mu omogočil, da od Boga pridobi pravo pot in življenje in tako izpolni Njegovo voljo. Namen Božjega dela na človeku je, da mu omogoči, da izpolni Božjo voljo, opravlja pa se zato, da bi človeku prinesel odrešenje. Zato v času Njegovega reševanja človeka, ne opravlja dela, s katerim bi ga kaznoval. Medtem ko človeku prinaša rešitev, Bog ne kaznuje zla ali nagrajuje dobrega, in ne razkriva ciljev različnih vrst ljudi. Prav nasprotno, šele, ko bo zaključena zadnja faza Njegovega dela, bo kaznoval zlo in nagradil dobro, in šele takrat bo razkril konec vseh različnih vrst ljudi. Kaznovani bodo tisti, ki jih dejansko ni mogoče rešiti, medtem ko bodo rešeni tisti, ki so prejeli Božjo rešitev v času Njegovega reševanja človeka. Med opravljanjem Božjega odrešenjskega dela, bo vsak človek, ki ga je mogoče rešiti, rešen v kar največji možni meri, in nihče od njih ne bo zavržen, kajti namen Božjega dela je rešiti človeka. Vsi tisti, ki med časom Božjega reševanja človeka ne bodo mogli doseči spremembe v svoji naravi, kot tudi vsi tisti, ki se ne morejo v popolnosti podrediti Bogu, bodo postali predmet kaznovanja. Ta faza dela – delo besed – bo ljudem razodela vse poti in skrivnosti, ki jih ne razumejo, da bodo lahko razumeli Božjo voljo in zahteve, ki jih ima Bog od njih in da bodo imeli predpogoje za udejanjanje Božjih besed in doseganje sprememb v svoji naravi. Bog za Svoje delo uporablja le besede in ne kaznuje ljudi, ker so malo uporni; temu je tako, ker je sedaj čas za odrešenjsko delo. Če bi bil kaznovan vsakdo, ki se vede uporniško, potem nihče ne bi imel priložnosti biti rešen; vsi bi bili kaznovani in bi padli v podzemlje. Namen besed, ki sodijo človeka je omogočiti slednjemu, da spozna samega sebe in se podredi Bogu, ne pa, da ga kaznujejo s takšno sodbo. V času dela besed bodo številni ljudje razkrili svoje uporništvo in kljubovanje, kot tudi svojo neposlušnost do utelešenega Boga. Kljub temu On zaradi tega ne bo kaznoval vseh teh ljudi, temveč se bo odrekel tistih, ki so pokvarjeni v dno duše in jih ni mogoče rešiti. Njihovo telo bo izročil satanu, v nekaj primerih pa ga pokončal. Tisti, ki bodo ostali, bodo še naprej sledili in izkusili obračunavanje z njimi ter obrezovanje. Če med sledenjem ti ljudje še vedno ne bodo mogli sprejeti, da se z njimi obračunava in da se jih obrezuje, ter bodo postali vedno bolj izrojeni, potem bodo izgubili svojo možnost za odrešitev. Vsak posameznik, ki se je podredil osvojitvi z Božjimi besedami bo imel dovolj priložnosti za odrešitev; Bog bo pri odrešitvi vsakega izmed teh ljudi pokazal Svojo neizmerno prizanesljivost. Povedano drugače, pokazal jim bo največjo strpnost. Dokler bodo ljudje zavili z napačne poti in dokler se bodo lahko pokesali, jim bo Bog dal priložnosti, da pridobijo Njegovo rešitev. Ko se ljudje prvič uprejo Bogu, Ta nima nobene želje, da bi jih pokončal; ravno nasprotno, Bog stori vse, kar lahko, da bi jih rešil. Če nekdo res nima prostora za rešitev, potem ga bo Bog zavrgel. Razlog, zakaj Bog počasi kaznuje določene ljudi, se skriva v tem, da Si želi rešiti vsakogar, ki ga je mogoče rešiti. On sodi, prosvetljuje in vodi ljudi zgolj z besedami, in ne uporablja šibe, da bi jih pokončal. Uporabljanje besed za prinašanje rešitve človeštvu je namen in pomen zadnje faze dela.