Skrivnost učlovečenja (1)

V Času Milosti je Janez tlakoval pot Jezusu. Janez ni mogel opravljati dela Boga Samega, temveč je zgolj izpolnjeval nalogo človeka. Čeprav je bil Janez predhodnik Gospoda, ni mogel predstavljati Boga. Bil je le človek, po katerem je deloval Sveti Duh. Ko je bil Jezus krščen, je Sveti Duh prišel Nanj v telesni podobi kakor golob. Nato je pričel s Svojim delom, tj. začel je opravljati poslanstvo Kristusa. Zato je tudi privzel identiteto Boga, kajti od Boga je prišel. Ne glede na to, kakšna je bila Njegova vera pred tem – morda je bila včasih šibka ali močna – je vse to bilo del Njegovega normalnega človeškega življenja, preden je začel opravljati Svoje poslanstvo. Ko je bil krščen (tj. maziljen), je takoj prejel Božjo oblast in slavo in tako začel izvajati Svoje poslanstvo. Deloval je z znamenji in čudeži ter imel moč in oblast, kajti deloval je neposredno v imenu Boga Samega. Opravljal je delo namesto Duha in govoril z glasom Duha. Zatorej je bil Bog Sam, o tem ni dvoma. Janez je bil človek, po katerem je Sveti Duh deloval. Ni mogel predstavljati Boga in to niti ne bi bilo mogoče. Tudi če bi to želel, mu Sveti Duh ne bi dovolil, kajti ni zmogel opravljati dela, ki ga je nameraval opraviti Bog Sam. Morda je bilo v njem preveč volje moža ali nečesa odklonskega, zato v nobenem primeru ne bi mogel neposredno predstavljati Boga. Njegove napake in nesmisli so predstavljali samo njega samega, toda njegovo delo je predstavljalo Svetega Duha. Kljub temu ne moreš reči, da je ves v celoti predstavljal Boga. Bi lahko tudi njegovi odkloni in zmote predstavljale Boga? Biti v zmoti pri predstavljanju človeka je normalno, toda če ima nekdo odklone pri predstavljanju Boga, mar ne bi s tem Boga sramotil? Mar to ne bi bilo bogokletje proti Svetemu Duhu? Sveti Duh ne pusti kar tako človeku stopiti na mesto Boga, četudi ga drugi poveličujejo. Če tak človek ni Bog, navsezadnje ne bo mogel trdno stati. Sveti Duh ne dovoli, da bi človek predstavljal Boga, kot se mu zazdi. Tako je, na primer, Sveti Duh pričeval za Janeza in prav On mu je razodel, da bo tlakoval pot Jezusu, toda delo, ki ga je po Janezu Svetu Duh opravil, je bilo natančno odmerjeno. Janezova naloga je bila zgolj tlakovati in pripraviti pot Jezusu. To pomeni, da je Sveti Duh podpiral samo Janezovo delo tlakovanja poti in mu dovolil opraviti samo to – drugega dela mu ni dovolil opraviti. Janez je predstavljal Elijo in preroka, ki je tlakoval pot. Sveti Duh ga je pri tem podpiral. Sveti Duh ga je podpiral, dokler je bilo njegovo delo tlakovanje poti. Če pa bi Janez trdil, da je Bog Sam in da je prišel dovršit odrešenjsko delo, bi ga Sveti Duh moral disciplinirati. Ne glede na veličino njegovega dela in čeprav ga je podpiral Sveti Duh, njegovo delo ni bilo brez omejitev. Če rečemo, da je Sveti Duh njegovo delo dejansko podpiral, je bila moč, ki mu je bila tedaj podeljena, omejena na tlakovanje poti. Nikakor ni mogel opravljati drugega dela, kajti bil je le Janez, ki je tlakoval pot, in ne Jezus. Tako je torej pričevanje Svetega Duha ključno, toda še bolj odločilno je delo, ki ga Sveti Duh dovoli opraviti človeku. Mar ni bil Janez tedaj deležen odmevnega pričevanja? Mar ni bilo tudi njegovo delo veliko? Toda delo, ki ga je opravil, ni moglo preseči Jezusovega, kajti bil je le človek, po katerem je deloval Sveti Duh, in ni mogel neposredno predstavljati Boga, zato je bilo njegovo delo omejeno. Ko je končal svoje delo tlakovanja poti, Sveti Duh ni več podpiral njegovega pričevanja in novega dela ni prejel, zato je odšel, ko se je začelo delo Boga Samega.

Nekateri so obsedeni z zlimi duhovi in glasno vpijejo: »Jaz sem Bog!« Toda navsezadnje so razkrinkani, kajti motijo se glede tega, kaj predstavljajo. Predstavljajo satana in Sveti Duh se nanje ne ozira. Če se še tako visoko povzdiguješ in še tako glasno vpiješ, si še vedno ustvarjeno bitje, ki pripada satanu. Jaz nikoli ne vpijem: »Sem Bog, Božji ljubljeni Sin!« Toda Moje delo je Božje delo. Mi je treba vpiti? Vpitje ni potrebno. Bog Sam opravlja Svoje delo in ne potrebuje človeka, da bi Mu podelil status ali častni naziv: Njegovo identiteto in status predstavlja Njegovo delo. Mar ni bil Jezus pred Svojim krstom Bog Sam? Mar ni bil v telesu učlovečeni Bog? Saj ni mogoče trditi, da je postal Božji Sin edinec šele, ko je prejel pričevanje? Mar ni živel človek z imenom Jezus že dolgo, preden je začel opravljati Svoje delo? Ti pa ne moreš ustvariti novih poti ali predstavljati Duha. Ne moreš izražati dela Duha ali besed, ki jih govori. Ne zmoreš opravljati dela Boga Samega in tudi dela Duha ne moreš opraviti. Modrost, čudovitost in nedoumljivost Boga ter popolnost narave, s katero Bog vzgaja človeka – vsega tega nisi sposoben izraziti. Zato bi zaman trdil, da si Bog, kajti tako bi se le imenoval, a vsebine ne bi imel. Bog Sam je prišel, toda nihče Ga ne prepozna, čeprav kljub temu vztraja v Svojem delu in tako predstavlja Duha. Ni pomembno, ali Ga kličeš Bog, Gospod ali Kristus ali pa Jo kličeš sestra. Toda delo, ki ga opravlja, je delo Duha in predstavlja delo Boga Samega. Ni Mu mar za ime, s katerim Ga kliče človek. Mar lahko to ime določa Njegovo delo? Ne glede na to, kako Ga imenuješ, je Bog, kolikor zadeva Njega, učlovečeni Božji Duh. Predstavlja Duha in Duh ga odobrava. Če ne zmoreš utreti poti novemu času, končati starega časa in vpeljati novega ali opravljati novega dela, potem te ni mogoče imenovati Bog!

Niti človek, po katerem deluje Sveti Duh, ne more predstavljati Boga Samega. To ne pomeni samo, da tak človek ne more predstavljati Boga, temveč tudi, da Ga niti njegovo delo ne more neposredno predstavljati. Z drugimi besedami, človeškega izkustva ni mogoče neposredno umestiti v Božje upravljanje in ga ne more predstavljati. Delo, ki ga Bog Sam opravlja, je v celoti delo, ki ga namerava opraviti v sklopu Svojega načrta upravljanja, in je del velikega upravljanja. Delo, ki ga opravljajo ljudje, je namenjeno zagotavljanju lastnega izkustva. Sestavljeno je iz iskanja novih poti izkustva onkraj tistih, ki so jih uveljavili predhodniki, ter vodenja svojih bratov in sester pod vodstvom Svetega Duha. Ti ljudje zagotavljajo lastno izkustvo ali duhovne spise poduhovljenih ljudi. Čeprav po njih deluje Sveti Duh, njihovo delo ni povezano z velikim delom upravljanja v okviru šesttisočletnega načrta. So zgolj ljudje, ki jih je Sveti Duh v različnih obdobjih vzgojil, da bi ljudi vodili v toku Svetega Duha, dokler se njihove funkcije ali njihova življenja ne končajo. Njihovo delo je namenjeno zgolj pripravi ustrezne poti za Boga Samega ali za nadaljevanje določenega vidika Božjega upravljanja na zemlji. Ti ljudje sami v sebi ne zmorejo opravljati večjega dela Njegovega upravljanja, ne morejo utirati novih poti in še manj lahko kdorkoli od njih zaključi Božje delo iz prejšnjega časa. Zato delo, ki ga opravljajo, predstavlja samo funkcijo, ki jo izvaja ustvarjeno bitje, in ne more predstavljati Boga Samega v izvajanju Njegovega poslanstva, saj je njihovo delo drugačno od del Boga Samega. Delo uvajanja novega časa ni nekaj, kar bi lahko storil človek namesto Boga. Tega ne more storiti nihče, razen Bog Sam. Vse delo, ki ga opravi človek, sestoji iz opravljanja dolžnosti, ki jih ima kot ustvarjeno bitje, in se konča, ko se ga dotakne ali ga razsvetli Sveti Duh. Vodenje teh ljudi je izključno kazanje poti udejanjanja ljudem v vsakdanjem življenju in kako ravnati skladno z voljo Boga. Njihovo delo ne obsega Božjega upravljanja in ne predstavlja dela Duha. Delo Pričevalca Leeja in Stražarja Neeja je bilo vodenje, na primer. Najsi sta vodila ljudi po novi ali stari poti, je za njuno delo veljalo načelo, da mora ostati v okvirih Biblije. Najsi sta obnavljala ali gradila lokalne cerkve, je bilo njuno delo povezano z vzpostavljanjem cerkvenih skupnosti. Njuno delo je bilo nadaljevanje dela, ki ga Jezus in Njegovi apostoli niso dokončali ali niso razvijali v Času Milosti. S svojim delom sta ponovno vzpostavljala, kar je Jezus tedaj pri Svojem delu prosil prihodnje generacije: Naj nosijo pokrivala na glavi, se krstijo, lomijo kruh in pijejo vino. Lahko bi dejali, da je bilo njuno delo ravnati se po Bibliji in v okviru Biblije iskati nove poti. Prinesla nista nikakršnega napredka v nobeni obliki. Tako je v njunem delu mogoče videti zgolj odkrivanje novih poti v okviru Biblije ter boljše in bolj realistično udejanjanje. Toda v njunem delu ni mogoče najti sedanje volje Boga in še manj novega dela, ki ga namerava opraviti v poslednjih dneh, saj sta še vedno hodila po stari poti – brez prenove in napredka. Oklepala sta se dejstva Jezusovega križanja, spoštovala prakso pozivanja ljudi, naj se pokesajo in se spovedo grehov, vztrajala sta pri reklih, da bo odrešen, kdor vztraja do konca, da je moški glava ženske in da mora žena biti pokorna svojemu možu, še bolj pa sta vztrajala pri klasični predstavi, da sestre ne smejo oznanjati, temveč samo biti pokorne. Če bi še vedno sledili takšnemu vodstvu, Sveti Duh nikoli ne bi mogel izpeljati novega dela, ljudi osvoboditi pravil in jih voditi v kraljestvo svobode in lepote. Zato mora na tej stopnji dela, ki spreminja čas, Bog Sam delovati in govoriti, kajti noben človek ne more tega storiti namesto Njega. Dotlej je vse delo Svetega Duha izven tega toka mirovalo in tisti, po katerih je Sveti Duh deloval, ne najdejo več prave poti. Ker se torej delo ljudi, po katerih deluje Sveti Duh, razlikuje od dela, ki ga opravlja Bog Sam, se razlikujejo tudi njihove identitete in osebe, v imenu katerih delujejo. Delo, ki ga namerava opraviti Sveti Duh, je namreč drugačno, zato so tistim, ki prav tako delujejo, dodeljene drugačne identitete in položaji. Ljudje, po katerih deluje Sveti Duh, lahko opravijo tudi nekaj novega dela in odpravijo nekaj dela iz prejšnjega časa, toda kar počnejo, ne more izražati narave in volje Boga v novem času. S svojim delom zgolj odpravijo delo prejšnjega časa in ne delujejo, da bi opravili novo delo z namenom neposrednega predstavljanja narave Boga Samega. Zato ne glede na to, koliko zastarelih praks ukinejo ali koliko novih uvedejo, še vedno predstavljajo človeka in ustvarjena bitja. Ko pa delo opravlja Bog Sam, ne razglaša javno opustitve praks starejšega časa ali neposredno začetka novega časa. Pri Svojem delu je neposreden in odkrit. Odkritosrčno izvaja delo, ki ga namerava opraviti, tj. odkrito izraža delo, ki ga izvršuje, ter ga neposredno opravlja, kot ga je izvorno nameraval, s čimer izraža Svojo bit in naravo. S človeškega vidika se Njegova narava in tudi Njegovo delo razlikujeta od tistih iz preteklih časov. Toda z vidika Boga Samega gre zgolj za nadaljevanje in nadaljnji razvoj Njegovega dela. Ko Bog Sam deluje, izraža Svojo besedo in neposredno izvaja novo delo. V nasprotju s tem človek deluje s pomočjo razmišljanja in preučevanja ali s poglabljanjem znanja in sistematizacijo prakse na osnovi delovanja drugih. Delo, ki ga opravlja človek, je torej v osnovi sledenje uveljavljenemu redu in »hoja po starih poteh v novih čevljih«. To pomeni, da je tudi pot, po kateri hodijo ljudje, po katerih deluje Sveti Duh, zgrajena na poti, ki jo je utrl Bog Sam. Zato je navsezadnje še vedno človek zgolj človek in Bog še vedno Bog.

Janez se je rodil po obljubi, podobno kot Izak Abrahamu. Tlakoval je pot Jezusu in opravil veliko dela, vendar ni bil Bog, temveč eden od prerokov, saj je zgolj tlakoval pot Jezusu. Njegovo delo je bilo veliko in tudi Jezus je začel javno delovati šele, ko Mu je Janez tlakoval pot. Dejansko je zgolj delal za Jezusa in njegovo delo je bilo v službi Jezusovega dela. Ko je končal s tlakovanjem poti, je Jezus začel s Svojim delom, ki je bilo novejše, konkretnejše in temeljitejše. Janez je opravil le uvodni del dela, medtem ko je večino novega dela opravil Jezus. Tudi Janezovo delo je bilo novo, vendar ni bil on tisti, ki je začel nov čas. Janez je bil rojen po obljubi in ime mu je dal angel. Tisti čas so ga nekateri želeli poimenovati Zaharija, toda Janezova mati je jasno povedala: »Otroku ne bo tako ime. Ime mu bo Janez.« Vse to je bilo po ukazu Svetega Duha. Tudi Jezusa so poimenovali po ukazu Svetega Duha, rojen je bil po Svetem Duhu in Sveti Duh Ga je obljubil. Jezus je bil Bog, Kristus in Sin človekov. A zakaj tudi Janezu niso rekli Bog glede na veličino njegovega dela? Kaj natančno je bila razlika med delom, ki ga je opravil Jezus, in delom Janeza? Je bilo to le zato, ker je bil Janez tisti, ki je tlakoval pot Jezusu? Ali zato, ker je Bog tako vnaprej določil? Čeprav je Janez govoril: »Spreobrnite se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo!« in je tudi sam oznanjal evangelij nebeškega kraljestva, se njegovo delo ni naprej razvijalo, temveč je predstavljalo le začetek. V nasprotju s tem je Jezus začel nov čas in zaključil starega ter hkrati tudi dopolnil postavo Stare zaveze. Njegovo delo je bilo večje od Janezovega, poleg tega je prišel tudi odkupit vse človeštvo in to stopnjo dela je dovršil. Janez pa je zgolj pripravil pot. Čeprav je bilo njegovo delo veliko, njegove besede številne in prav tako učenci, ki so mu sledili, je njegovo delo zgolj privedlo ljudi do novega začetka. Od njega nikoli nihče ni prejel življenja, poti ali globljih resnic in po njem nihče ni spoznal Božje volje. Janez je bil velik prerok (Elija), ki je Jezusovemu delu postavil nov temelj in pripravil izbrane. Napovedoval je Čas Milosti. Takšnih stvari ni mogoče spoznati s preprostim opazovanjem običajnega človeškega videza. To še toliko bolj drži, ker je Janez opravljal zelo pomembno delo in ga je hkrati Sveti Duh tudi obljubil ter njegovo delo podpiral. Potemtakem je mogoče razlikovati njihove identitete samo po njihovem delu, kajti bistva človeka ni mogoče spoznati na podlagi njegovega zunanjega videza in človek nikakor ne more dognati, kaj je pričevanje Svetega Duha. Delo, ki ga je opravil Janez, in Jezusovo delo si nista bila podobni in sta bili drugačne narave. Iz tega pa je mogoče ugotoviti, ali je bil Janez Bog. Jezusovo delo je bilo začeti, nadaljevati, zaključiti in izpolniti. Izpeljal je vse te korake, medtem ko je bilo Janezovo delo zgolj začeti. Na začetku je Jezus širil evangelij in oznanjal pot kesanja, nato je ljudi krščeval, ozdravljal bolne in izganjal hude duhove. Na koncu je človeštvo odrešil greha in dovršil Svoje delo za celotni čas. Hodil je od kraja do kraja, govoril ljudem in oznanjal evangelij nebeškega kraljestva. V tem sta si bila z Janezom podobna, vendar se je Jezus razlikoval v tem, da je začel nov čas in ljudem prinesel Čas Milosti. Iz Njegovih ust je prišla beseda o tem, kako naj ljudje ravnajo in po kateri poti naj hodijo v Času Milosti. Nenazadnje je tudi dovršil odrešenjsko delo. Janez nikakor ne bi mogel opraviti tega dela. Zato je bil Jezus tisti, ki je opravil delo Boga Samega. On je tudi Bog Sam ter Boga neposredno predstavlja. Ljudje si predstavljajo, da je Bog vsak, ki je rojen po obljubi, rojen od Duha, vsak, ki ima podporo Svetega Duha in utira nove poti. Skladno s tem razumevanjem bi bil Bog tudi Janez, Mojzes, Abraham in David …, vsi bi bili Bog. Mar ni to povsem smešno?

Pred začetkom svojega poslanstva je bil tudi Jezus običajen človek, ki je ravnal skladno z vsem, kar je storil Sveti Duh. Ne glede na to, ali se je tedaj zavedal Svoje identitete, je bil poslušen vsemu, kar je prišlo od Boga. Sveti Duh pred začetkom Jezusovega poslanstva nikoli ni razkril Njegove identitete. Šele po začetku Svojega poslanstva je ukinil tista pravila in postave in šele ko je začel Svoje poslanstvo izvajati, sta Njegove besede začeli prevevati oblast in moč. Šele po začetku Svojega poslanstva je začel delo, ki je prineslo nov čas. Pred tem je bil Sveti Duh 29 let v Njem skrit in v tem času je Jezus predstavljal samo človeka, brez identitete Boga. Božje delo se je začelo, ko je Jezus začel delovati in opravljati Svoje poslanstvo. Svoje delo je opravljal po Svojem duhovnem načrtu in se ni oziral na to, koliko Ga ljudje poznajo. Delo, ki ga je opravljal, je predstavljalo neposredno Boga Samega. Tisti čas je Jezus vprašal Svoje učence: »Kaj pravite, kdo Sem?« Odgovorili so: »Ti si največji prerok in odličen zdravnik.« Nekateri so odgovorili: »Ti si naš veliki duhovnik,« in tako dalje. Različno so odgovarjali, nekateri so govorili celo, da je Janez ali Elija. Jezus se je nato obrnil k Simonu Petru in vprašal: »Kaj pa ti praviš, kdo sem?« Peter je odgovoril: »Ti si Kristus, Sin živega Boga.« Od tistega trenutka so ljudje začeli spoznavati, da je Jezus Bog. Ko se je Njegova identiteta razkrila, je Peter to prvi spoznal in spregovoril o njej. Nato je Jezus dejal: »Meso in kri ti nista tega razodela, ampak moj Oče.« Jezus je po Svojem krstu delo opravljal v imenu Boga, četudi drugi tega morda niso vedeli. Prišel je, da bi opravil Svoje delo, in ne, da bi razkril Svojo identiteto. Njegova identiteta je postala javno znana šele, ko je Peter o njej spregovoril. Svoje delo je začel, ko je prišel čas za to, ne glede na to, ali si vedel, da je Bog Sam. Četudi si zanikal, je Svoje delo še vedno opravljal in ga izvršil, ko je bil čas za to. Prišel je, da bi opravil Svoje delo in poslanstvo. Ne zato, da bi Ga ljudje učlovečenega spoznali, temveč da bi bili deležni Njegovega dela. Če nisi spoznal, da je današnja stopnja dela delo Boga Samega, nimaš prave spoznavne moči. Kljub temu te stopnje dela ne moreš zanikati, kajti če je nisi sposoben prepoznati, to še ni dokaz, da Sveti Duh ne deluje ali da je Njegovo delo napačno. Nekateri celo primerjajo današnje delo z Jezusovim delom v Bibliji in že na osnovi najmanjše neskladnosti zanikajo današnjo stopnjo dela. Mar tako ne ravnajo slepi? V Bibliji zapisane stvari so omejene in ne morejo predstavljati celotnega dela Boga. Vsi štirje evangeliji skupaj imajo manj kot sto poglavij, v katerih so zapisani le nekateri dogodki, kot je Jezusovo prekletstvo smokve, Petrovo trojno zanikanje Gospoda, Jezusovo prikazanje apostolom po križanju in vstajenju, nauk o postenju, nauk o molitvi, nauk o ločitvi, Jezusovo rojstvo in rodovnik, Jezusovo pošiljanje učencev oznanjat Božjo besedo in tako dalje. Kljub temu jih ljudje cenijo kot zlato in celo današnje delo primerjajo z njimi. Prepričani so celo, da je Jezus v Svojem življenju opravil le toliko dela – kot bi Bog zmogel opraviti le toliko in nič več. Mar ni to nesmisel?

Jezus je imel na zemlji triintrideset let in pol časa, tj. na zemlji je živel triintrideset let in pol. Od tega je Svoje poslanstvo opravljal le tri leta in pol. Preostali čas je živel kot običajen človek. Na začetku je hodil k obredom v shodnico, kjer je poslušal razlago Biblije iz ust duhovnikov in oznanjevanje drugih. O Bibliji se je veliko naučil: S tem znanjem se ni rodil, temveč ga je pridobil šele z branjem in poslušanjem. V Bibliji jasno piše, da je pri dvanajstih letih v shodnici učitelje spraševal: Kaj so bile prerokbe starih prerokov? Kako je z Mojzesovo postavo? S Staro zavezo? In kako je z ljudmi, ki Bogu v templju služijo v duhovniških oblačilih? … Veliko je spraševal, kajti ni ne vedel in ne razumel. Čeprav je bil spočet od Svetega Duha, se je rodil kot povsem normalen človek. Kljub nekaterim posebnim lastnostim, je bil še vedno običajen človek. Njegova modrost je nenehno rastla skupaj z Njegovim značajem in leti. Prav tako je šel skozi obdobja normalnega človeškega življenja. Ljudje si predstavljajo, da Jezus nikoli ni bil otrok ali najstnik, temveč je takoj po svojem rojstvu začel živeti kot tridesetletnik, in ko je opravil Svoje delo, je bil križan. Verjetno ni šel skozi življenjska obdobja običajnega človeka, prav tako ni jedel ali se družil z drugimi ljudmi in ljudje so ga le stežka kje uzrli. Verjetno je bil človek, ki je izstopal in ki bi se Ga vsak že na prvi pogled ustrašil, kajti bil je Bog. Ljudje so prepričani, da Bog, ki se učloveči, nikakor ne živi tako kot običajni ljudje. Prepričani so, da je tudi brez umivanja zob ali obraza čist, saj je sveta oseba. Mar niso to povsem človeške predstave? V Bibliji sicer ni zapisov o življenju Jezusa kot človeka, temveč le o Njegovem delu, toda to ni dokaz, da ni imel običajne človeške narave ali da pred svojim tridesetim letom ni živel običajnega človeškega življenja. Javno je sicer začel delovati pri 29 letih, toda njegovega celotnega življenja kot človeka pred to starostjo ni mogoče odpisati. V Bibliji je to obdobje zgolj izpuščeno, ker je tedaj živel kot običajen človek in to ni bilo obdobje Njegovega božanskega delovanja, zato tudi ni bilo potrebe, da bi ga zapisali. Pred Jezusovim krstom Sveti Duh namreč ni deloval neposredno, temveč je Jezusa zgolj ohranjal v normalnem človeškem življenju, dokler ni prišel čas, da opravi Svoje poslanstvo. Čeprav je bil učlovečeni Bog, je šel skozi proces odraščanja, tako kot vsak običajen človek. Ta proces odraščanja je v Bibliji izpuščen, ker človeku ne more zagotavljati bistvene pomoči pri rasti v življenju. Obdobje pred Njegovim krstom je skrito, je obdobje, v katerem ni delal znamenj in čudežev. Šele po Svojem krstu je začel opravljati delo odkupitve človeštva, delo, ki je bogato in polno milosti, resnice, ljubezni in usmiljenosti. Začetek tega dela je hkrati tudi začetek Časa Milosti. Zato so ga zapisali in se je ohranilo vse do danes. Njegov namen je bil odpreti izhod in doseči izpolnitev, da bi vsi v Času Milosti hodili po poti Časa Milosti in po poti križa. Čeprav so to zapisali ljudje, je vse res, razen nekaj manjših napak tu in tam. Kljub temu ni mogoče reči, da so ti zapisi neresnični. Zapisani dogodki so povsem točni, ljudje so počeli napake le pri njihovem zapisovanju. Nekateri bodo morda vprašali, kako je lahko Jezus delal znamenja in čudeže, če je imel normalno in običajno človeško naravo. Štirideset dni skušnjav, ki jih je Jezus prestal, je bilo čudežno znamenje, ki ga običajen človek ne bi mogel doseči. Teh štirideset dni skušnjav je skladnih z naravo delovanja Svetega Duha. Kako je potemtakem mogoče reči, da v Jezusu ni bilo niti kančka nadnaravnega? Njegova sposobnost delanja znamenj in čudežev ne dokazuje, da je bil transcendenten in ne običajen človek, temveč le, da je Sveti Duh deloval v običajnem človeku, kot je bil Jezus, in Mu omogočil delati čudeže in izvajati drugo, še večje delo. Preden je Jezus začel opravljati Svoje poslanstvo, oziroma kot pravi Biblija, preden je Sveti Duh prišel Nanj, je bil Jezus povsem običajen človek in nič na Njem ni bilo nadnaravnega. Ko je Sveti Duh prišel Nanj, tj. ko je začel opravljati Svoje poslanstvo, je postal prežet z nadnaravnim. Zato človek začne verjeti, da učlovečeni Bog nima običajne človeške narave, in hkrati napačno misli, da je v učlovečenem Bogu zgolj božanska in ne človeška narava. Seveda ob Božjem prihodu na zemljo ljudje vidijo samo nadnaravne dogodke. Vse, kar vidijo s svojimi očmi in slišijo s svojimi ušesi, je zanje nadnaravno, kajti Njegovo delo in besede so jim nedojemljive in nedosegljive. Je lahko karkoli, kar pride iz nebes na zemljo, kaj drugega kot nadnaravno? Ko pridejo na zemljo skrivnosti nebeškega kraljestva, skrivnosti, ki so človeku nerazumljive in nedojemljive, ki so preveč čudovite in modre – mar niso vse nadnaravne? Vendar pa vedi, da Bog vse opravi z običajno človeško naravo, najsi bo še tako nadnaravno. Telo Božjega učlovečenja je prežeto s človeško naravo. Če ne bi bilo, potem ne bi bilo telo učlovečenega Boga. Jezus je svojčas storil mnogo velikih čudežev. Kar so tedanji Izraelci videli, je bilo polno nadnaravnega – videli so angele in sle ter slišali so glas Jehove. Mar ni bilo vse to nadnaravno? Seveda tudi danes obstajajo zli duhovi, ki človeka zavajajo z nadnaravnimi stvarmi, toda to ni drugega kot oponašanje, s katerim človeka zavajajo z delom, ki ga sedaj ne opravlja Sveti Duh. Mnogi ljudje delajo čudeže, ozdravljajo bolne in izganjajo zle duhove, toda to ni nič drugega kot delo zlih duhov, kajti Sveti Duh dandanes ne opravlja več takšnega dela, zato so vsi, ki že od tistega časa oponašajo delo Svetega Duha, dejansko zli duhovi. Vse delo, ki je bilo tedaj opravljeno v Izraelu, je bilo po svoji naravi nadnaravno, toda Sveti Duh danes ne deluje več na tak način, zato je vsakršno takšno delo danes satanovo oponašanje in krinka ter njegovo nadlegovanje. Vendar ne moreš reči, da vse, kar je nadnaravnega, prihaja od zlih duhov – to je odvisno od časa Božjega dela. Pomisli na delo, ki ga učlovečeni Bog opravlja danes: Kateri njegov vidik ni nadnaraven? Njegove besede so ti nedojemljive in nedosegljive, Njegovega dela pa ne more opravljati noben človek. Človek nikakor ne more razumeti tistega, kar razume On, in tudi izvora Njegovega znanja ne pozna. Nekateri pravijo: »Tudi sam sem običajen, tako kot Ti, zakaj torej ne bi vedel vsega, kar veš Ti? Sem starejši in izkušenejši, kako lahko torej Ti veš, česar jaz ne?« Kar zadeva človeka, nikakor ne more doseči ničesar od tega. So tudi takšni, ki pravijo: »Nihče ne pozna dela, ki je bilo opravljeno v Izraelu, in niti razlagalci Biblije tega ne morejo razložiti. Kako bi torej lahko Ti to vedel?« Mar ne spada vse to v nadnaravno? Sedanji učlovečeni Bog ni izkusil čudežev, a vendarle vse ve, in resnico govori ter izraža z največjo lahkoto. Mar to ni nadnaravno? Njegovo delo presega delo, do katerega se lahko dokoplje človek. To je nedosegljivo mišljenju katerega koli človeka iz mesa in krvi in povsem nepredstavljivo človeškemu razumu. Čeprav nikoli ni bral Biblije, razume delo Boga v Izraelu, in čeprav govori na zemlji, govori o skrivnostih tretjih nebes. Človeka bo ob branju teh besed prevzel naslednji občutek: »Mar ni to govorica tretjih nebes?« Mar te reči ne presegajo vsega, kar je običajen človek sposoben doseči? Mar ni bilo Jezusovo štiridesetdnevno postenje nadnaravno? Če praviš, da je štirideset dni postenja v vseh primerih nadnaravno in delo zlih duhov – mar nisi s tem Jezusa obsodil? Pred Svojim poslanstvom je bil Jezus kot običajni ljudje. Prav tako je hodil v šolo, kako bi se sicer naučil brati in pisati? Ko se je Bog učlovečil, je Duh ostal skrit v Njegovem telesu. Kljub temu je moral rasti in dozoreti, saj je bil običajen človek, in šele, ko so Njegove umske sposobnosti dozorele ter je dobil spoznavno moč, Ga je bilo mogoče imeti za običajnega človeka. Šele ko je odrastel kot človek, je lahko opravil Svoje poslanstvo. Kako bi ga lahko opravil, dokler njegova človeška narava še ni bila zrela in ni zmogel prav razmišljati? Prav gotovo ni bilo mogoče pričakovati, da bo Svoje poslanstvo opravil pri šestih ali sedmih letih! Zakaj se Bog ob Svojem prvem učlovečenju ni javno razkril? Zato, ker Njegova človeška narava tedaj še ni bila zrela. Nad umskimi procesi in Svojo običajno človeško naravo še ni imel popolnega nadzora. Prav zato je moral nujno imeti normalno človeško naravo in zdravo pamet običajnih ljudi – dokler ni bil ustrezno pripravljen za začetek Svojega telesnega dela, tj. še preden je lahko začel Svoje delo opravljati. Če ne bi bil kos Svoji nalogi, bi moral še naprej rasti in dozorevati. Mar Ga ne bi ljudje imeli za čudežnega otroka, če bi začel Svoje delo opravljati pri sedmih ali osmih letih? Mar Ga ne bi vsi imeli za otroka? Le koga bi lahko prepričal? Bi sedem- ali osemletnik, nič višji od govorniškega odra za seboj, lahko oznanjal evangelij? Dokler Njegova normalna človeška narava ni dozorela, ni bil kos nalogi. S Svojo nezrelo človeško naravo tedaj večine dela preprosto ni mogel izvršiti. Delo utelešenega Božjega Duha poteka tudi po delu lastnih načelih. Šele ko Bog doseže normalno človeško naravo, lahko začne opravljati delo in prevzame nadzor od Svojega Očeta. Šele takrat lahko začne s Svojim delom. Jezus v otroštvu preprosto ni vedel ničesar o vsem, kar se je zgodilo v davnih časih, o tem pa je izvedel šele s spraševanjem učiteljev v shodnici. Kako Se ne bi motil, če bi začel Svoje delo opravljati takoj, ko se je naučil govoriti? In kako bi se lahko Bog motil? Tako je torej Svoje delo začel opravljati šele, ko ga je bil sposoben opraviti. Dokler ga ni bil povsem sposoben opraviti, ga ni začel opravljati. Pri 29 letih je bil Jezus že dovolj zrel, prav tako njegova človeška narava, da je začel opravljati delo, ki ga je moral opraviti. Šele takrat je Duh Boga začel odkrito v Njem delovati. Tedaj Mu je Janez že sedem let pripravljal pot in ob zaključku njegovega dela so ga zaprli v ječo. Vse breme je tedaj padlo samo na Jezusove rame. Če bi začel delovati pri 21 ali 22 letih, ko Njegova človeška narava še ni bila dovolj razvita, ko je šele vstopil v odraslost in še vedno veliko stvari ni razumel, ne bi zmogel prevzeti nadzora. Janez je takrat že nekaj časa opravljal svoje delo, preden je Jezus dosegel srednja leta in začel s Svojim delom. Pri tej starosti je bila Njegova človeška narava dovolj razvita, da je lahko začel z delom, ki ga je moral opraviti. Danes ima učlovečeni Bog prav tako normalno človeško naravo, in čeprav ni tako zrela, kot je zrela pri starejših med vami, je dovolj zrela, da Bog začne opravljati Svoje delo. Okoliščine današnjega dela niso povsem enake tistim v Jezusovem času. Zakaj je Jezus izbral dvanajst apostolov? Ker je to pomagalo Njegovemu delu in bilo v skladu z njim. Po eni strani je s tem položil temelje Svojega tedanjega dela, po drugi strani je položil temelje Svojega dela v prihodnjem času. Skladno z delom tistega časa je bila Jezusova volja izbrati dvanajst apostolov in hkrati tudi volja Boga Samega. Verjel je, da mora izbrati dvanajst apostolov in jih nato pripraviti, da bodo evangelij oznanjali vsem narodom. Toda danes med vami to ni potrebno! Ob delovanju v telesu učlovečenega Boga je veliko načel in zadev, ki jih človek enostavno ne razume, ker Boga nenehno presoja po svojih predstavah in od Njega preveč zahteva. Kljub temu se še danes mnogi niti najmanj ne zavedajo, da njihovo razumevanje sestavljajo izključno njihove lastne predstave. V vsakem času ali kraju Božjega učlovečenja ostajajo načela Njegovega telesnega dela enaka. Ne more se utelesiti in hkrati pri Svojem delu telo presegati. Še manj bi se lahko utelesil in hkrati ne deloval v okviru normalne človeške narave telesa. Če bi bilo tako, bi se pomembnost Božjega utelešenja izničila in Beseda, ki je meso postala, bi postala povsem nesmiselna. Hkrati za Božje učlovečenje ve samo Oče v nebesih (Duh) in nihče drug, niti telo učlovečenja niti nebeški sli. Zato je Božje delo v človeški podobi toliko bolj normalno in lahko toliko bolje pokaže, da je Beseda res meso postala in da meso pomeni običajnega in normalnega človeka.

Nekateri se morda sprašujejo: »Zakaj mora čas začeti Bog Sam? Ne bi moglo ustvarjeno bitje stopiti na Njegovo mesto?« Vsi veste, da se Bog učloveči izrecno zato, da bi začel nov čas, in z začetkom novega časa bo seveda hkrati zaključil prejšnji čas. Bog je začetek in konec. On Sam začenja Svoje delo, zato mora tudi Sam zaključiti prejšnji čas. To je dokaz, da je porazil satana in osvojil svet. Vsakič, ko Sam deluje med ljudmi, je začetek novega boja. Brez začetka novega dela seveda ne bi bilo zaključka starega, in če se staro ne zaključi, je to znak, da se boj s satanom še ni končal. Samo če pride Bog Sam in izpelje novo delo med ljudmi, se človek lahko povsem osvobodi satanove oblasti, pridobi novo življenje in nov začetek. V nasprotnem primeru človek večno živi v starem času in pod istim vplivom satana. V vsakem času, ki ga vodi Bog, se del človeka osvobodi in tako človek napreduje skupaj z delom Boga proti novemu času. Zmaga Boga pomeni zmago vseh, ki hodijo za Njim. Če bi ustvarjeni človeški rod imel nalogo zaključiti čas, potem to z vidika človeka ali satana ne bi bilo nič drugega kot nasprotovanje ali izdaja Boga in ne poslušnost Bogu, delo človeka pa bi postalo orodje satana. Samo če je človek Bogu pokoren in hodi za Njim v času, ki ga začne On Sam, lahko satana povsem premaga, kajti to je naloga ustvarjenih bitij. Zato pravim, da morate zgolj hoditi za Njim in Mu biti pokorni, več od vas nihče ne zahteva. To pomenijo besede, naj se vsak drži svojih dolžnosti in izvaja svojo funkcijo. Bog opravlja Svoje lastno delo in ne potrebuje človeka, da bi ga opravljal namesto Njega, ter prav tako ne sodeluje pri delu ustvarjenih bitij. Človek opravlja svoje dolžnosti in ne sodeluje pri delu Boga. Samo to je pokornost in dokaz satanovega poraza. Po koncu uvajanja novega časa Bog Sam ne prihaja več opravljat dela med ljudi. Šele takrat človek dejansko vstopi v nov čas, kjer začne izvajati svojo dolžnost in opravljati svoje poslanstvo kot ustvarjeno bitje. To so načela, po katerih Bog deluje in jih ne sme nihče prekršiti. Le delovanje na tak način je smiselno in razumno. Delo Boga mora opraviti Bog Sam. On začne Svoje delo opravljati in ga tudi zaključi. On delo načrtuje, ga upravlja in tudi poskrbi, da obrodi obilo sadov. Kot pravi Biblija: »Jaz sem začetek in konec, sem sejalec in žanjec.« Vse, kar spada k delu Njegovega upravljanja, opravi Bog Sam. On je Vladar šesttisočletnega načrta upravljanja, nihče ne more opraviti Njegovega dela namesto Njega in nihče ne more Njegovega dela zaključiti, kajti On drži vse v svoji roki. Ker je ustvaril svet, bo ves svet privedel k življenju v Svoji luči in celotni čas bo zaključil ter tako dovršil Svoj celotni načrt!