Vizija Božjega dela (3)

Bog se je prvič učlovečil s spočetjem od Svetega Duha, kar je bilo povezano z delom, ki ga je nameraval opraviti. Čas Milosti se je začel z Jezusovim imenom. Ko je Jezus začel izvajati Svoje poslanstvo, je Sveti Duh začel pričati o Jezusovem imenu, medtem ko se o imenu Jehove ni več govorilo. Namesto tega je Sveti Duh izvajal novo delo predvsem z Jezusovim imenom. Tisti, ki so verovali v Jezusa Kristusa, so pričali Zanj, in tudi njihovo delo je bilo namenjeno Njemu. Zaključek Časa Postave Stare zaveze je pomenil, da se delo, ki je potekalo predvsem z Jehovovim imenom, zaključuje. Odtlej se Bog ni več imenoval Jehova, temveč Jezus, in Sveti Duh je začel delovati predvsem z Njegovim imenom. Človek, ki še danes ješ in piješ besede Jehove in še vedno počneš vse v skladu z delom Časa Postave – mar torej ne slediš slepo pravilom? Mar nisi obtičal v preteklosti? Zdaj veste, da so prišli poslednji dnevi. Je mogoče, da se bo Jezus ob svojem prihodu še vedno imenoval Jezus? Jehova je izraelskemu ljudstvu napovedal prihod Mesije, a ko je prišel, se ni imenoval Mesija, temveč Jezus, ki je rekel, da bo ponovno prišel, tako kot je odšel. To so bile sicer Njegove besede, toda si mar videl, na kakšen način je odšel? Odšel je na belem oblaku, toda ali je mogoče, da se bo tudi osebno vrnil med ljudi na belem oblaku? Če bi bilo temu tako, mar se ne bi še vedno imenoval Jezus? Ob Jezusovem ponovnem prihodu bo tudi že nov čas. Se bo torej še vedno imenoval Jezus? Mar Boga lahko poznamo samo pod imenom Jezus? Se ne more v novem času drugače imenovati? Ali lahko podoba ene osebe in eno določeno ime predstavlja Boga v Njegovi popolnosti? Bog v vsakem času opravlja novo delo in se imenuje drugače. Kako bi lahko opravljal enako delo v različnih časih? Kako bi se lahko oklepal starega? Ime Jezus je privzel zavoljo dela odkupitve. Se bo torej še vedno tako imenoval, ko se vrne v poslednjih dneh? Bo še vedno opravljal delo odkupitve? Kako to, da sta Jehova in Jezus eno, a se v različnih časih drugače imenujeta? Mar ne zato, ker delujeta v različnih časih? Bi lahko samo eno ime predstavljalo Boga v Njegovi popolnosti? Glede na to se Bog v različnih časih različno imenuje ter s Svojim imenom spreminja čas in ga predstavlja. Kajti nobeno posamezno ime ne more v celoti predstavljati samega Boga, temveč lahko predstavlja samo začasni vidik Božje narave v določenem času, saj mora predstavljati le Njegovo delo. Zato lahko Bog izbere poljubno ime, ki ustreza Njegovi naravi in tako predstavlja celotno časovno dobo. Najsibo čas Jehove ali čas Jezusa, vsak čas predstavlja določeno ime. Na koncu Časa Milosti je nastopil poslednji čas in Jezus je že prišel. Le kako bi se lahko še vedno imenoval Jezus? Kako bi lahko med ljudmi še vedno imel podobo Jezusa? Si pozabil, da je imel Jezus le podobo Nazarečana? Si pozabil, da je bil Jezus le Odkupitelj človeštva? Kako je lahko začel Svoje delo osvajanja in izpopolnjevanja ljudi v poslednjih dneh? Jezus je odšel na belem oblaku – to je dejstvo – toda kako bi se lahko med ljudi vrnil na belem oblaku in se še vedno imenoval Jezus? Le kako Ga ljudje ne bi prepoznali, če bi res prišel na oblaku? Mar ga ne bi ljudje po vsem svetu prepoznali? Ne bi bil v tem primeru samo Jezus Bog? V tem primeru bi bila podoba Boga podoba Juda, ki bi bila hkrati tudi večno enaka. Jezus je rekel, da bo prišel, kot je odšel. Mar poznaš resnični pomen Njegovih besed? Je mar to povedal prav vam? Veš le, da bo prišel, kot je odšel – na oblaku – toda mar veš, kako Bog dejansko opravlja Svoje delo? Če bi to res lahko vedel, kako bi razložil Jezusove besede? Rekel je namreč: Ko bo Sin človekov prišel v poslednjih dneh, niti On sam niti angeli niti nebeški sli ne bodo vedeli, kot ne bo vedelo tudi vse človeštvo. Samo bo vedel, kar pomeni, da bo vedel samo Sveti Duh. Niti sam Sin človekov ga ne pozna, ti pa veš in ga poznaš? Mar ne bi Jezus teh besed izrekel zaman, če bi ti lahko vedel in videl s svojimi očmi? Kaj je Jezus tedaj rekel? »Za tisti dan in uro pa ne ve nihče, ne angeli v nebesih ne Sin, ampak samo Oče. Kakršni so bili namreč Noetovi dnevi, tako bo tudi ob prihodu Sina človekovega … Zato bodite tudi vi pripravljeni, kajti ob uri, ko ne pričakujete, bo prišel Sin človekov.« Kdaj pride ta dan, ne ve niti Sin človekov. Sin človekov pomeni učlovečenega Boga, normalnega in običajnega človeka. Če niti Sin človekov tega ne ve, kako bi lahko vedel ti? Jezus je rekel, da bo prišel, kot je odšel. Kdaj bo prišel, ne ve niti sam. Te torej o tem lahko vnaprej obvesti? Mar lahko vidiš, da prihaja? Ali ni to smešno? Ob vsakem Svojem prihodu na zemljo Bog spremeni Svoje ime, spol, podobo in delo. Svojega dela ne ponavlja. Je Bog, ki je vedno nov in nikoli star. Ob Svojem prejšnjem prihodu se je imenoval Jezus. Se ob Svojem tokratnem ponovnem prihodu še vedno lahko imenuje Jezus? Ob prejšnjem prihodu je bil moški. Je lahko moški tudi tokrat? Njegovo delo ob prihodu v Času Milosti je bilo križanje. Ali lahko ob Svojem ponovnem prihodu še vedno človeštvo odreši greha? Lahko ponovno umre na križu? Ali s tem ne bi ponavljal Svojega dela? Mar nisi vedel, da je Bog vedno nov in nikoli star? Nekateri pravijo, da je Bog nespremenljiv. To je pravilno, a pomeni, da sta nespremenljiva Njegova narava in bistvo. Spremembe Njegovega imena in dela niso dokaz spremembe Njegovega bistva. Z drugimi besedami, Bog bo vedno Bog in to se ne bo nikoli spremenilo. Če praviš, da je Božje delo nespremenljivo, kako bi potem lahko opravil Svoj šesttisočletni načrt upravljanja? Veš le, da je Bog večno nespremenljiv, toda ali veš, da je Bog vedno nov in nikoli star? Če je Božje delo nespremenljivo, kako je potem lahko človeštvo vodil vse do današnjega dne? Če je Bog nespremenljiv, zakaj je potem že opravil delo dveh časovnih dob? Njegovo delo nikoli ne neha napredovati, kar pomeni, da se Njegova narava postopoma razodeva človeku. Razodeva se Njegova notranja narava. V začetku je bila Božja narava človeku skrita, nikoli je ni neposredno razodel človeku in človek Ga preprosto ni poznal. Zato Svojo naravo človeku postopoma razodeva s Svojim delom, toda tak način dela ne pomeni, da se Božja narava v vsakem času spremeni. Ne gre za to, da bi se Božja narava nenehno spreminjala zaradi nenehnega spreminjanja Njegove volje, temveč Bog zaradi Svojega delovanja v različnih časih jemlje Svojo notranjo naravo v njeni popolnosti in jo postopoma razodeva človeku, da bi Ga lahko spoznal. Vendar to nikakor ne dokazuje, da Bog izvorno nima določene narave ali da se ta postopoma spreminja z minevanjem časov – takšno razumevanje bi bilo napačno. Bog človeku razodeva Svojo notranjo in posebno naravo – tisto, kar je On – glede na minevanje časov. Delo v posameznem času ne more izraziti celotne narave Boga. Zato se besede »Bog je vedno nov, nikoli star« nanašajo na Njegovo delo, medtem ko se besede »Bog je nespremenljiv« nanašajo na Božje bistvo in bit. Ne glede na to, delo šest tisočih let ne more sloneti le na eni točki in ga ni mogoče zajeti z mrtvimi besedami. Tako misli človeška neumnost. Bog ni tako preprost, kot si človek predstavlja, in Njegovo delo ne more vztrajati le v enem času. Bog se ne more vedno imenovati, na primer, Jehova, saj lahko Svoje delo opravlja tudi z Jezusovim imenom. To je znak, da se Božje delo vedno razvija naprej.

Bog je vedno Bog in nikoli ne bo postal satan. Satan je vedno satan in nikoli ne bo postal Bog. Božja modrost, Božja čudovitost, Božja pravičnost in Božje veličastvo se nikoli ne bodo spremenili. Njegovo delo se seveda vedno razvija naprej, vedno poglablja, kajti On je vedno nov in nikoli star. V vsakem času Bog privzame novo ime, v vsakem času opravlja novo delo in v vsakem času omogoča Svojemu stvarstvu videti Svojo novo voljo in novo naravo. Mar ne bi ljudje Boga pribili na križ za vedno, če v novem času ne bi zmogli videti izraza nove Božje narave. Mar ne bi s tem Boga opredelili? Če bi se Bog učlovečil samo kot moški, bi Ga ljudje opredelili za moškega, kot Boga moških, in Mu nikoli ne bi verjeli, da je Bog žensk. Moški bi zato menili, da je Bog enakega spola kot oni, da je Bog poglavar moških. Kaj pa ženske? To je krivično – mar ni to neupravičeno razlikovanje? Če bi bilo tako, potem bi bili vsi, ki bi jih Bog odrešil, moški, tako kot On, in odrešena ne bi bila niti ena ženska. Ko je Bog ustvaril človeka, je ustvaril Adama in Evo. Ni ustvaril samo Adama, temveč je po Svoji podobi ustvaril moškega in žensko. Bog ni samo Bog moških – je tudi Bog žensk. Bog v poslednjih dneh začenja novo stopnjo dela. Razodel bo še več Svoje narave in to ne bo sočutje in ljubezen iz Jezusovega časa. Ker se ukvarja z novim delom, bo to novo delo spremljala nova narava. Bi torej človek lahko spoznal Njegovo naravo, če bi to delo opravljal Duh – če se Bog ne bi učlovečil in bi namesto tega Duh neposredno govoril z grmenjem, tako da človek ne bi mogel imeti stika z Njim? Če bi delo opravljal samo Duh, človek ne bi nikakor mogel spoznati Božje narave. Ljudje lahko Božjo naravo uzrejo z lastnimi očmi šele, ko se učloveči, ko Beseda meso postane in Bog vso Svojo naravo izrazi s telesom. Bog dejansko in resnično živi med ljudmi. Je otipljiv. Človek lahko dejansko stopi v stik z Njegovo naravo, stopi v stik s tem, kar Bog ima in je. Le tako Ga lahko človek resnično spozna. Hkrati je Bog tudi dovršil delo, v katerem je »Bog moških in žensk«, ter dovršil vse Svoje delo utelešen. V nobenem času Svojega dela ne podvaja. Od prihoda poslednjih dni bo opravil delo, ki ga opravlja v poslednjih dneh, in razodel bo vso Svojo naravo poslednjih dni. Ko govorim o poslednjih dneh, s tem mislim na poseben čas, na čas, za katerega vam je Jezus napovedal zanesljive katastrofe, potrese, lakoto in kugo, kar bo razkrilo, da je to nov čas in ne več stari Čas Milosti. Bi se lahko Njegovo delo sploh kdaj končalo, če je tako, kot recimo pravijo ljudje, da je Bog večno nespremenljiv, vedno sočutne in ljubeče narave, da človeka ljubi kot samega Sebe, vsakemu človeku nudi odrešenje in ga nikoli ne sovraži? Ko je Jezus prišel in so Ga križali, s čimer Se je žrtvoval za vse grešnike in Se ponudil kot daritev na oltarju, je že dovršil delo odkupitve in zaključil Čas Milosti. Kakšen smisel bi imelo ponavljati delo tega časa v poslednjih dneh? Mar ne bi z opravljanjem istega zanikali Jezusovo delo? Bi lahko Bog sedanji čas zaključil, če ob prihodu na tedanji stopnji ne bi opravil dela križanja, temveč bi ostal ljubeč in sočuten? Bi lahko ljubeč in sočuten Bog zaključil sedanji čas? V končnem delu zaključevanja časa je Božja narava kazen in sodba, s katero razkriva vse, kar je nepravično, in tako javno sodi vsem ljudem ter izpopolni tiste, ki Ga ljubijo z iskrenim srcem. Samo s takšno naravo lahko današnji čas zaključi. Poslednji dnevi so že tu. Vse stvari stvarstva bo ločil po vrstah in jih razdelil v različne kategorije po njihovi naravi. To bo trenutek, ko bo Bog razodel končni izid za človeštvo in njegov cilj. Če ljudje ne bodo deležni kazni in sodbe, ni mogoče razkriti njihove nepokorščine in nepravičnosti. Samo s kaznijo in sodbo se lahko razodene končni izid vsega stvarstva. Človek pokaže svoj pravi obraz samo ob kazni in sodbi. Zli bodo postavljeni k zlim, dobri k dobrim in vse človeštvo bo odbrano po svoji naravi. S kaznijo in sodbo se bo razodel končni izid vsega stvarstva, da bodo zlobni kaznovani, dobri nagrajeni in vsem ljudem bo gospodoval Bog. Vse to delo mora biti opravljeno s pravično kaznijo in sodbo. Kajti človekova pokvarjenost je dosegla svoj višek in njegova nepokorščina je postala skrajno resna, zato lahko samo Božja pravična narava, ki jo sestavljata predvsem kazen in sodba ter se razodene v poslednjih dneh, človeka povsem preoblikuje in izpopolni. Samo ta narava lahko razkrije zlo in tako strogo kaznuje nepravične. Zato je takšna narava prežeta s pomembnostjo določenega časa, Njegova narava se jasno razodene in prikaže zavoljo dela v vsakem novem času. Bog namreč Svoje narave ne razodeva poljubno in brez razloga. Če predpostavimo, da bi Bog ob razodetju končnega izida v poslednjih dneh človeku še vedno izkazoval neskončno sočutje in ljubezen ter bil do njega še vedno ljubezniv in ga ne bi podvrgel pravični sodbi, temveč bi mu izkazoval strpnost, potrpežljivost in odpuščanje ter mu brez kančka pravične sodbe odpuščal ne glede na težo njegovih grehov: Kdaj bi se potem vse Božje upravljanje sploh končalo? Kdaj bi s takšno naravo lahko ljudi privedel do ustreznega cilja človeštva? Vzemimo kot primer sodnika, ki je vedno ljubezniv, sodnika s prijaznim obrazom in mehkega srca. Ljudi ima rad ne glede na njihove zločine, do njih je ljubezniv in prizanesljiv ne glede na to, kdo so. Ali bi v takšnem primeru sploh lahko kdaj izrekel pravično sodbo? V poslednjih dneh je mogoče samo s pravično sodbo ljudi ločiti po njihovi naravi in jih privesti v novo kraljestvo. Tako se celotni čas zaključi s pomočjo Božje pravične narave, sestavljene iz sodbe in kazni.

Delo Boga je skozi vse Njegovo upravljanje povsem jasno: Čas Milosti je Čas Milosti in poslednji dnevi so poslednji dnevi. Vsak čas se od drugega jasno razlikuje, kajti v vsakem času Bog opravlja delo, ki je za značilno tisti čas. Da bi opravil delo poslednjih dni, so potrebni ogenj, sodba, kazen, srd in uničenje, s katerimi bo ta čas zaključil. Poslednji dnevi pomenijo poslednji čas. Mar v poslednji časovni dobi Bog časovne dobe ne bo zaključil? Za zaključek časovne dobe mora Bog s Seboj prinesti kazen in sodbo. Samo tako lahko časovno dobo zaključi. Jezusov namen je bil preživetje in nadaljnje življenje človeka, da bi lahko obstajal na boljši način. Človeka je odrešil greha, da bi se nehal pogrezati v hudobijo ter ne bi več živel v podzemlju in peklu. Ker je Jezus človeka rešil podzemlja in pekla, mu je omogočil nadaljnje življenje. Zdaj so prišli poslednji dnevi. Bog bo človeka zatrl in povsem uničil človeški rod, kar pomeni, da bo preobrazil njegovo uporništvo. Zato s sočutno in ljubeznivo naravo iz preteklosti ne bi mogel zaključiti tega časa in Njegov šesttisočletni načrt upravljanja ne bi obrodil sadov. V vsakem času se Božja narava kaže na poseben način in v vsakem času obstaja drugačno delo, ki ga mora Bog opraviti. Zato se v delu, ki ga Bog Sam opravlja v vsakem času, izraža Njegova resnična narava, medtem ko se Njegovo ime in delo, ki ga opravlja, spreminjata z vsakim časom – vedno sta nova. V Času Postave je delo vodenja človeštva opravljal z imenom Jehova. Takrat je začel prvo stopnjo dela na zemlji. Delo na tej stopnji je bilo gradnja templja in oltarja, vodenje izraelskega ljudstva s pomočjo postave ter delovanje v njihovi sredini. Z vodenjem izraelskega ljudstva je vzpostavil osnovo Svojega dela na zemlji. S te osnove je Svoje delo razširil onkraj Izraela, kar pomeni, da je začel v Izraelu in širil svoje delo navzven, s čimer so kasnejši rodovi postopoma spoznali, da je Jehova Bog ter da je Jehova ustvaril nebo in zemljo in vse stvari ter da je Jehova ustvaril vsa živa bitja. S pomočjo izraelskega ljudstva je Svoje delo razširil navzven na druge narode. Izraelska dežela je bila prvi sveti kraj Jehovovega dela na zemlji in prav v izraelski deželi je Bog prvič deloval na zemlji. To je bilo delo v Času Postave. V Času Milosti je bil Bog, ki je odrešil človeka, Jezus. Njegovo bistvo in bit so bili milost, ljubezen, sočutje, prizanesljivost, potrpežljivost, ponižnost, skrb in strpnost in veliko dela, ki ga je opravil, je bilo zavoljo odkupitve človeka. Njegova narava je bila sočutje in ljubezen in ker je bil sočuten in ljubezniv, je moral za človeka umreti na križu ter tako pokazati, da Bog človeka ljubi kot samega Sebe do te mere, da je Se je Sam daroval v Svoji popolnosti. V Času Milosti se je Bog imenoval Jezus, kar pomeni, da je bil Bog, ki je odrešil človeka, in Bog, ki je sočuten in ljubezniv. Bog je bil med ljudmi. Njegova ljubezen, sočutje in odrešenje so spremljali vsakega človeka. Človek je lahko pridobil mir in veselje, prejel Njegov blagoslov, Njegove velike in številne darove in Njegovo odrešenje le, če je sprejel Jezusovo ime in Njegovo navzočnost. Z Jezusovim križanjem so vsi Njegovi učenci prejeli odrešenje in odpuščanje grehov. V Času Milosti je bilo Božje ime Jezus. Z drugimi besedami, delo Časa Milosti je potekalo predvsem z Jezusovim imenom. V Času Milosti se je Bog imenoval Jezus. Začel je stopnjo novega dela onkraj Stare zaveze, Njegovo delo pa se je končalo s križanjem. To je bilo vse Njegovo delo. V Času Postave se je torej Bog imenoval Jehova, medtem ko je v Času Milosti Boga predstavljalo Jezusovo ime. V poslednjih dneh je Njegovo ime Vsemogočni Bog – Vsemogočni, ki s Svojo močjo človeka vodi, ga osvaja, pridobiva in na koncu ta čas zaključi. V vsakem času in na vsaki stopnji Njegovega dela je Božja narava jasna.

V začetku je bilo vodenje človeka v Dobi Postave Stare zaveze podobno vodenju otroškega življenja. Prvi ljudje so bili Jehovovi novorojenci, bili so Izraeliti. Niso vedeli, kako častiti Boga in kako živeti na zemlji. To pomeni, da je Jehova ustvaril človeštvo, tj. Adama in Evo, a jima ni dal sposobnosti razumeti, kako Ga častiti ali kako se ravnati po Njegovi postavi na zemlji. Brez neposrednega Jehovovega vodenja nihče ne bi mogel tega neposredno izvedeti, kajti v začetku človek ni imel teh sposobnosti. Človek je vedel zgolj, da je Jehova Bog, toda ničesar ni vedel o tem, kako Ga častiti, kakšno ravnanje bi se štelo za Njegovo čaščenje ali s kakšnimi mislimi bi Ga častil ali kaj ponuditi kot odraz Njegovega čaščenja. Vedel je le, kako uživati tisto, kar je bilo mogoče uživati od vsega, kar je Jehova ustvaril, toda o tem, kakšno življenje na zemlji bi bilo primerno za bitje, ki ga je ustvaril Bog, človek ni imel najmanjšega pojma. Če ne bi bilo nikogar, ki bi mu dajal navodila in ga osebno vodil, bi človek nikoli ne živel človeku primernega življenja, temveč bi prikrito ostal ujetnik satana. Jehova je ustvaril človeštvo, kar pomeni, da je ustvaril prednika človeštva, Adama in Evo, a jima ni dal pameti in modrosti. Čeprav sta že živela na zemlji, nista razumela skorajda ničesar. Tako je bilo Jehovovo delo stvarjenja človeštva le na pol opravljeno in še zdaleč ne končano. Oblikoval je le podobo človeka iz gline in mu vdahnil dušo, vendar mu ni dal ustrezne volje, da bi Ga častil. V začetku človek ni imel uma, ki bi Boga častil ali se Ga bal. Človek je znal zgolj poslušati Njegove besede, a ni poznal niti osnov življenja na zemlji in normalnih pravil človeškega življenja. Čeprav je torej Jehova ustvaril moža in ženo ter Svoj projekt zaključil v sedmih dneh, s tem nikakor ni dokončal stvaritve človeka, kajti človek je bil zgolj prazna lupina in v njem ni bilo bistva človeškega bitja. Človek je vedel le, da je človeštvo ustvaril Jehova, a ni imel pojma, kako biti zvest besedam in postavi Jehove. Zato Jehovovega dela po stvarjenju človeka še zdaleč ni bilo konec. Še vedno je moral človeštvo v celoti voditi, da bi prišlo Predenj ter bi lahko skupaj živelo na zemlji in Ga častilo ter bi pod Njegovim vodstvom lahko stopilo na pravo pot normalnega človeškega življenja na zemlji. Le tako se je lahko delo, ki se je večinoma izvajalo z imenom Jehove, povsem dokončalo. To pomeni, da se je samo tako lahko Jehovovo delo stvarjenja sveta povsem zaključilo. Zato je po stvarjenju človeštva moral njegovo življenje na zemlji voditi več tisoč let, da bi človeštvo postalo sposobno ostati zvesto Njegovim odredbam in postavi ter bilo deležno vseh dejavnosti normalnega človeškega življenja na zemlji. Šele potem je bilo Jehovovo delo povsem dovršeno. To delo je začel opravljati po stvarjenju človeštva in ga je opravljal do časa Jakoba, ko je iz Jakobovih dvanajstih sinov ustvaril dvanajst plemen Izraela. Odtlej so vsi ljudje Izraela postali človeški rod, ki ga na zemlji z oblastjo vodi Bog, medtem ko je Izrael postal poseben kraj na zemlji, kjer je Bog opravljal Svoje delo. Jehova je te ljudi izbral za prvo skupino, na kateri je z oblastjo opravil Svoje delo na zemlji, medtem ko je vso izraelsko deželo naredil za izvorno točko Svojega dela in ljudi Izraela uporabil za začetek svojega pomembnega dela, da bi vsi ljudje na zemlji, ki so v Njem rojeni, vedeli, kako Ga častiti in kako na zemlji živeti. Tako so dela Izraelitov postala zgled vsem ljudem nevernih narodov in besede, povedane izraelskemu ljudstvu, so postale besede, ki naj jih poslušajo ljudje nevernih narodov. Kajti bili so prvi, ki so prejeli postavo in zapovedi Jehove, zato so bili prav tako prvi, ki so spoznali, kako spoštovati poti Jehove. Bili so predniki človeškega rodu, ki so poznali poti Jehove, in hkrati predstavniki človeškega rodu, ki jih je izbral Jehova. Ko je prišel Čas Milosti, Jehova človeštva ni več vodil na tak način. Človek je grešil in se prepustil grehu, zato je Bog začel človeka odreševati greha. Tako je človeka grajal, dokler ni bil greha povsem odrešen. V poslednjih dneh se je človek pogreznil tako globoko v hudobijo, da je delo na tej stopnji mogoče izvesti samo s pomočjo sodbe in kazni. Le tako je mogoče delo dovršiti. To delo poteka že več časovnih obdobij. Z drugimi besedami, Bog z uporabo Svojega imena, dela in različnih Božjih podob ločuje različna časovna obdobja in omogoča prehode med njimi. Ime Boga in Njegovega dela predstavlja Njegov čas in Njegovo delo v vsakem času. Kako bi človek Boga poznal, če bi bilo Njegovo delo v vsakem času vedno enako in bi se vedno enako imenoval? Bog bi se moral imenovati Jehova in poleg Boga, ki se imenuje Jehova, ne bi mogel biti Bog nihče, ki se imenuje drugače. Ali pa bi bil Bog lahko samo Jezus in ne bi mogel imeti drugega imena kot Jezus. Razen Jezusa ne bi bil Bog niti Jehova in niti Vsemogočni Bog ne bi bil Bog. Človek resda verjame, da je Bog vsemogočen, toda Bog je Bog, ki je med ljudmi, in se mora zato imenovati Jezus, saj je med ljudmi. Takšna vera je podleganje doktrini in omejevanje Boga v določen okvir. Zato za delo, ki ga Bog opravlja v vsakem času, za Njegovo ime in Njegovo podobo – delo, ki ga opravlja na vsaki stopnji vse do danes – ne veljajo ista pravila in nasploh nikakršne omejitve. Bog je Jehova, a hkrati je tudi Jezus in Mesija ter Vsemogočni Bog. Njegovo delo se lahko postopoma spreminja in temu primerno se spreminja tudi Njegovo ime. Nobeno posamezno ime Ga ne more povsem predstavljati, toda vsa Njegova imena Ga lahko predstavljajo in delo ki Ga opravlja v vsakem času predstavlja Njegovo naravo. Zamislimo si, da bi bil Bog, ki bi ga ob prihodu poslednjih dni videli, še vedno Jezus, ki bi povrh vsega stal na belem oblaku, še vedno z zunanjo podobo Jezusa, in bi še vedno govoril Jezusove besede: »Ljubite svojega bližnjega kakor sami sebe, postite se in molite, ljubite svoje sovražnike kot svoje življenje, bodite strpni z drugimi ter potrpežljivi in ponižni. Vse to morate početi, preden lahko postanete Moji učenci, in če boste vse to počeli, lahko pridete v Moje kraljestvo.« Mar ne bi to spadalo v delo Časa Milosti? Mar ne bi to, kar pravi, bila pot Časa Milosti? Kaj bi si mislili, če bi slišali te besede? Mar ne bi imeli občutka, da je to še vedno Jezusovo delo? Mar to ne bi bilo podvajanje Njegovega dela? Bi lahko človek našel veselje v tem? Imeli bi občutek, da je lahko Božje delo samo takšno, kot je danes, in se ne more razvijati. Da je Njegova moč omejena, da ni novega dela, ki bi ga bilo treba opraviti, in da je Bog dosegel vrhunec Svoje moči. Pred dva tisoč leti je bil torej Čas Milosti in dva tisoč let kasneje Bog še vedno uči o poteh Časa Milosti in še vedno skuša ljudi spokoriti. Ljudje bi dejali: »Bog, Tvoja moč je omejena. Verjel sem, da Si moder, toda ne poznaš drugega kot zgolj strpnost in zanima te zgolj potrpežljivost. Ne znaš drugega, kot ljubiti Svojega sovražnika.« V človeških mislih bi Bog večno ostal tak, kot je bil v Času Milosti, zato bi človek vedno mislil, da je Bog ljubezniv in sočuten. Mar misliš, da se bo Božje delo kar naprej ponavljalo? Zato na tej stopnji Svojega dela ne bo križan in nič, kar vidiš in česar se dotakneš, ne bo podobno ničemur, kar si si predstavljal ali slišal o tem govoriti. Danes se Bog ne ukvarja s farizeji in svetu ne daje vedeti, zato Ga poznate samo tisti, ki hodite za Njim, kajti ne bo ponovno križan. V Času Milosti je Jezus javno učil po vsej deželi zavoljo Svojega evangelijskega dela. Sporekel se je s farizeji zavoljo dela križanja. Če se s farizeji ne bi sporekel in oblastniki ne bi vedeli Zanj, kako bi Ga lahko obsodili, izdali in pribili na križ? S farizeji se je zato sporekel zavoljo križanja. Danes Svoje delo opravlja skrivoma in se tako izogiba skušnjavi. Pri obeh učlovečenjih Boga sta Njuno delo in pomembnost drugačna, tudi okoliščine so drugačne. Kako bi torej lahko bilo delo, ki Ga opravlja, povsem enako?

Bi lahko Jezusovo ime – »Bog z nami« – v celoti predstavljalo naravo Boga? Bi lahko povsem izražalo Boga? Če človek reče, da se Bog lahko imenuje samo Jezus in se ne more drugače imenovati, ker ne more spremeniti Svoje narave, je to resnično bogokletno! Mar verjameš, da samo ime Jezus, Bog z nami, lahko predstavlja Boga v Njegovi popolnosti? Bog ima lahko mnogo imen, toda med vsemi temi imeni ni posameznega imena, ki bi lahko zajelo celotnega Boga ali ga v celoti predstavljalo. Zato ima Bog mnogo imen, a ta imena ne morejo povsem ubesediti Božje narave, kajti ta v svojem izjemnem bogastvu preprosto presega človekovo sposobnost, da bi Ga poznal. Človek s človeško govorico nikakor ne more Boga povsem zajeti. Človeštvo ima le omejeno besedišče, s katerim skuša zajeti vse svoje znanje o Božji naravi: velik, častitljiv, čudovit, nedojemljiv, najvišji, svet, pravičen, moder in tako dalje. Toliko besed! Tako omejeno besedišče ne more opisati tistega malega Božje narave, ki ji je človek bil priča. Sčasoma so še mnogi drugi dodali besede, s katerimi so po svojem mnenju lahko bolje opisali vnemo svojega srca: Bog je tako velik! Bog je tako svet! Bog je tako čudovit! Danes so takšni človekovi izreki dosegli svoj vrhunec, a človek se še vedno ne zmore jasno izraziti. Tako ima Bog s človeškega stališča mnogo imen, a sam nima nobenega določenega imena, kajti Božje izobilje je neizmerno, medtem ko je človeški jezik zelo siromašen. Določena beseda ali ime ne zmore predstavljati Boga v Njegovi popolnosti. Mar torej misliš, da je Njegovo ime lahko nespremenljivo? Bog je tako velik in svet, a kljub temu Mu ne dopuščaš, da bi se v vsakem času drugače imenoval? Tako torej v vsakem času, v katerem Bog osebno opravlja Svoje delo, uporablja temu času ustrezno ime in s tem povzame delo, ki Ga namerava opraviti. Z uporabo določenega imena, ki izraža smisel časa, v tem času predstavlja Svojo naravo. Tako Bog z uporabo človeškega jezika izraža lastno naravo. Kljub temu mnogi, ki so doživeli duhovno izkušnjo in so osebno videli Boga, menijo, da posamezno ime ne more predstavljati Boga v Njegovi popolnosti – tu žal ni pomoči – zato Ga ne kličejo več po imenu, temveč Mu preprosto pravijo »Bog«. Zdi se, da je človekovo srce polno ljubezni, a hkrati posejano s protislovji, kajti človek ne ve, kako si Boga razlagati. Bog je namreč takšno izobilje, da ga preprosto ni mogoče opisati. Božje narave ni mogoče povzeti z enim samim imenom in nobeno posamezno ime ne more opisati vsega Božjega bistva in biti. Če Me kdo vpraša: »Kako natančno Ti je ime?« mu odgovorim: »Bog je Bog!« Mar ni to najboljše ime za Boga? Ne zajame to v največji meri Božje narave? Če je tako, zakaj si tako zelo prizadevate spoznati ime Boga? Zakaj bi si belili glavo, ne jedli in ne spali samo zaradi imena? Prišel bo dan, ko se Bog ne bo imenoval Jehova, Jezus ali Mesija, temveč bo preprosto Stvarnik. Tedaj bodo minila vsa Njegova zemeljska imena, kajti Njegovo delo na zemlji se bo končalo in potem ne bo več imel imena. Zakaj bi Stvarnik še potreboval zelo ustrezno, a nepopolno ime, ko enkrat vse stvari pridejo pod Njegovo gospostvo? Ali si zdaj še želiš spoznati Božje ime? Si zdaj še upaš trditi, da se Bog lahko imenuje samo Jehova? Si še upaš trditi, da se Bog lahko imenuje samo Jezus? Mar lahko nosiš greh bogokletja proti Bogu? Zavedaj se, da Bog nima izvornega imena. Eno, dve ali mnoga imena je privzel zaradi dela, ki ga je moral opraviti, in zaradi upravljanja človeštva. Kakorkoli se že imenuje – mar ni imena Sam prostovoljno izbral? Mar za odločitev potrebuje tebe – bitje, ki ga je Sam ustvaril? Bog uporablja tisto ime, ki ustreza človekovi sposobnosti razumevanja, človeškemu jeziku, toda to ime ni nekaj, kar lahko človek posploši. Lahko rečeš le, da je v nebesih Bog, da se imenuje Bog, da je resnično Bog z veliko močjo, ki je nadvse moder, poveličevan, čudovit, skrivnosten in vsemogočen. Več ne moreš reči, kajti to malo je vse, kar lahko spoznaš. Mar lahko v tem primeru zgolj Jezusovo ime predstavlja Boga v popolnosti? Čeprav bo ob prihodu poslednjih dni še vedno prav Bog opravljal Svoje delo, se bo moralo Njegovo ime spremeniti, kajti to bo nov čas.

Bi lahko Bog v telesni podobi povsem pojasnil svoje misli in dejanja, če je največji v vesoljstvu in v kraljestvu nad njim? Bog Se odene s telesno podobo, da bi opravil eno od stopenj Svojega dela. Sama telesna podoba nima posebnega pomena, ni povezana z minevanjem časov in nima nič opraviti z Božjo naravo. Zakaj ni Jezus dopustil, Da bi njegova podoba ostala? Zakaj ni ljudem dopustil Svoje podobe naslikati, da bi jo lahko izročili naslednjim generacijam? Zakaj ni dopustil ljudem priznati, da je Njegova podoba Božja podoba? Bi lahko človeška podoba, čeprav je Bog človeka ustvaril po Svoji podobi, predstavljala poveličano podobo Boga? Ko se Bog učloveči, zgolj stopi iz nebes v določeno telo. Njegov Duh vstopi v telo, v katerem opravlja delo Duha. V telesu se izraža Duh, ki v telesu tudi opravlja Njegovo delo. V telesu opravljeno delo povsem predstavlja Duha in telo je zavoljo dela, a to ne pomeni, da podoba telesa nadomešča resnično podobo Boga Samega – to ni namen ali razlog pomembnosti Božjega učlovečenja. Bog se učloveči samo zato, da lahko Duh najde prebivališče, ki ustreza Njegovemu delu, da lahko Svoje delo v telesu bolje opravi in da ljudje lahko vidijo Njegova dela, razumejo Njegovo naravo, slišijo Njegove besede in spoznajo čudovitost Njegovega dela. Njegovo ime predstavlja Njegovo naravo, Njegovo delo predstavlja Njegovo identiteto, toda nikoli ni rekel, da Njegov telesni videz predstavlja Njegovo podobo. To je zgolj človeška predstava. Zato so ključni vidiki Božjega učlovečenja Njegovo ime, delo, narava in spol. S pomočjo teh predstavlja Svoje upravljanje v tem času. Njegova telesna podoba ni povezana z Njegovim upravljanjem, temveč je zgolj zavoljo Njegovega vsakokratnega dela. Kljub temu ni mogoče, da učlovečeni Bog ne bi imel konkretne podobe, zato to podobo določi z izborom ustrezne družine. Če bi Boga bistveno predstavljala podoba, potem bi vsi, ki imajo Njemu podobne obrazne poteze, prav tako predstavljali Boga. Mar ne bi bila to izjemna napaka? Jezusov portret je človek naslikal, da bi Ga lahko častil. Tedaj Sveti Duh ni dal posebnih navodil in tako človek z izročilom tega domišljijskega portreta razpolaga vse do danes. Skladno z izvornim namenom Boga človek tega pravzaprav ne bi smel storiti. Jezusov portret se je ohranil do danes samo zaradi človekove vneme. Bog je Duh, zato človek nikoli ne bo zmogel dojeti, kakšna je Njegova resnična podoba v zaključni analizi. To lahko predstavlja le Njegova narava. Videza Njegovega nosu, ust, oči in las pa nisi sposoben dojeti. Janez je ob razodetju uzrl sliko Sina človekovega: Iz ust mu je segal oster dvorezen meč, njegove oči so bile kakor ognjen plamen, njegova glava in lasje so bili beli kakor bela volna, noge je imel kakor v pêči razbeljen bron in na prsih je bil opasan z zlatim pasom. Čeprav so bile njegove besede izjemno nazorne, podoba Boga, kot jo je opisal, ni podoba ustvarjenega bitja. Kar je videl, je bilo le videnje in ne podoba osebe iz resničnega sveta. Janez je imel videnje, toda resničnemu pojavu Boga ni bil priča. Telesna podoba učlovečenega Boga ne more predstavljati Božje narave v njeni popolnosti, ker je podoba ustvarjenega bitja. Jehova je ob stvarjenju človeka rekel, da ga je ustvaril po Svoji podobi, in ustvaril je moškega in žensko. Takrat je rekel, da je moškega in žensko ustvaril po Božji podobi. Čeprav je človekova podoba podobna Božji podobi, si tega ni mogoče razlagati, kot da je človekova podoba Božja podoba. Prav tako ni mogoče s človeškim jezikom povsem povzeti podobe Boga, kajti Bog je nadvse poveličan, nadvse velik, nadvse čudovit in nedojemljiv!

Ko je Jezus prišel opravit Svoje delo, Ga je vodil Sveti Duh. Storil je, kot je želel Sveti Duh in ne v skladu s Časom Postave Stare zaveze ali z delom Jehove. Čeprav delo, ki ga je prišel Jezus opravit, ni bilo namenjeno vztrajanju pri postavi ali zapovedih Jehove, je bil Njun izvor isti. Delo, ki ga je Jezus opravil, je predstavljalo Jezusovo ime in predstavljalo je Čas Milosti, medtem ko je delo, ki ga je Jehova opravil, predstavljalo Jehovo in Čas Postave. Njuno delo je bilo delo istega Duha v dveh različnih časih. Delo, ki ga je opravil Jezus, je lahko predstavljalo samo Čas Milosti in delo, ki ga je opravil Jehova, je lahko predstavljalo samo Čas Postave Stare zaveze. Jehova je zgolj vodil ljudi Izraela, Egipta in vseh narodov onkraj Izraela. Jezusovo delo Času Milosti Nove zaveze je bilo delo Boga z imenom Jezus, saj je On vodil ta čas. Če praviš, da je Jezusovo delo temeljilo na delu Jehove, da ni začel novega dela in da je bilo vse Njegovo delo skladno z besedami in delom Jehove ter prerokbami Izaije, potem Jezus ne bi bil Bog, ki se je učlovečil. Če bi Svoje delo tako opravljal, bi bil apostol ali delavec v Času Postave. Če je tako, kot praviš, potem Jezus ne bi mogel začeti novega časa in ne bi mogel opraviti nobenega drugega dela. Enako bi tudi Sveti Duh moral Svoje delo opraviti predvsem po Jehovi in, razen po Njem, ne bi mogel opraviti nobenega novega dela. Takšno človekovo razumevanje Jezusovega dela je napačno. Če človek verjame, da je Jezus Svoje delo opravljal skladno z besedami Jehove in prerokbami Izaije, je bil Jezus sploh učlovečeni Bog ali je bil le eden od prerokov? Skladno s tem stališčem ne bi bilo Časa Milosti in Jezus ne bi bil učlovečeni Bog, kajti delo, ki ga je opravil, ne bi moglo predstavljati Časa Milosti, temveč le Čas Postave Stare zaveze. Nov čas je lahko nastopil šele, ko je Jezus prišel opravit novo delo, začet nov čas, prelomit vez s predhodno opravljenim delom v Izraelu in izpeljat Svoje delo, ki ni bilo skladno z delom Jehove v Izraelu ali z Njegovim starim redom in ni bilo skladno z nobenim od predpisov, temveč je prišel opravit novo delo, ki ga je bilo treba opraviti. Bog Sam pride začet nov čas in ga končat. Človek ne zmore opraviti dela začetka in zaključka časa. Če Jezus po Svojem prihodu ne bi končal Jehovovega dela, bi to dokazovalo, da je zgolj človek, ki ne zmore predstavljati Boga. Ravno to, da je Jezus prišel in zaključil Jehovovo delo, nadaljeval Jehovovo delo ter, še več, opravil Svoje delo, novo delo, dokazuje, da je to bil nov čas in da je bil Jezus Bog Sam. Opravila sta dve povsem različni stopnji dela. Ena je bila opravljena v templju, druga izven templja. Ena je bila vodenje življenja ljudi skladno s postavo, druga je bila daritev žrtve za grehe. Ti dve stopnji dela sta bili opazno različni. To ločuje novi čas od starega in povsem pravilno je reči, da gre za dve različni časovni obdobji. Razlikovali so se kraj Njunega dela, vsebina in cilj. Zato ju je mogoče razdeliti na dve časovni obdobji: Novo in Staro zavezo, kar pomeni novi in stari čas. Jezus ob Svojem prihodu ni šel v tempelj, kar dokazuje, da se je čas Jehove končal. Ni vstopil v tempelj, kajti delo Jehove v templju se je končalo in ga ni bilo treba ponovno opraviti. Če bi ga ponovno opravil, bi ga ponavljal. Samo tako, da je zapustil tempelj, začel novo delo in novo pot izven templja, je lahko Božje delo privedel do vrhunca. Če ne bi šel Svojega dela opravljat izven templja, bi Božje delo zastalo na temeljih templja in do novih sprememb nikoli ne bi prišlo. Ko je torej Jezus prišel, ni vstopil v tempelj in Svojega dela ni opravljal tam. Opravljal ga je izven templja in se ga kot vodja učencev lotil svobodno. To, da je Bog zaradi Svojega dela tempelj zapustil, je pomenilo, da je imel nov načrt. Svoje delo je moral opraviti izven templja in moralo je biti novo delo, neomejeno v načinu svoje izvedbe. Takoj ob Svojem prihodu je Jezus končal delo Jehove iz časa Stare zaveze. Čeprav sta se različno imenovala, je obe stopnji dela dovršil isti Duh, opravljeno delo pa je bilo kot eno samo. Ker je bilo drugo ime in druga vsebina dela, je bil tudi drug čas. Ko je prišel Jehova, je bil čas Jehove, in ko je prišel Jezus, je bil čas Jezusa. Tako ima Bog ob vsakem prihodu le eno ime, predstavlja le en čas in začne novo pot. Na vsaki novi poti privzame novo ime, kar razkriva, da je Bog vedno nov in nikoli star ter da Njegovo delo nikoli ne neha napredovati. Zgodovina vedno napreduje in tudi Božje delo vedno napreduje. Da bi Njegov šesttisočletni načrt upravljanja dosegel cilj, mora napredovati. Vsak dan in vsako leto mora Bog opraviti novo delo. Začenjati mora nove poti, nove čase, novo in večje delo ter skupaj s tem prinašati nova imena in novo delo. Božji Duh od trenutka do trenutka opravlja novo delo in se nikoli ne oklepa starih poti in pravil. Svojega dela ni nikoli ustavil, temveč se odvija v vsakem trenutku. Če praviš, da je delo Svetega Duha nespremenljivo – zakaj je potem Jehova duhovnikom naročil, naj Mu služijo v templju, Jezus pa ni vstopil v tempelj, čeprav so ljudje ob Njegovem prihodu tudi Zanj govorili, da je veliki duhovnik, da je iz Davidove hiše ter tudi veliki duhovnik in veliki Kralj? Zakaj poleg tega ni daroval žrtvenih daritev? Če je vstopil v tempelj ali ne – mar ni vse to delo Boga Samega? Če bo Jezus ponovno prišel, kot si ljudje predstavljajo, in se bo v poslednjih dneh še vedno imenoval Jezus, ko se bo na belem oblaku spustil med ljudi v podobi Jezusa, mar to ne bi bila ponovitev njegovega dela? Mar se Sveti Duh lahko oklepa starega? Vse, kar človek verjame, so predstave in vse, kar človek razume, je dobesedni pomen ter njegova lastna domišljija. Ljudje nasprotujejo načelom delovanja Svetega Duha in ne ravnajo skladno z Božjimi nameni. Bog ne bi tako deloval, saj ni tako nespameten in topoglav, Njegovo delo pa ni tako preprosto, kot si predstavljaš. Ljudje si očitno predstavljate, da bo Jezus prišel na belem oblaku in se spustil med vas. Videli Ga boste, Njega, ki vam bo z oblaka povedal, da je Jezus. Videli boste tudi rane od žebljev na Njegovih rokah in vedeli, da je Jezus. Ponovno vas bo odrešil in bo vaš mogočni Bog. Odrešil vas bo, vam podelil novo ime in vsakomur dal bel kamenček. Nato boste lahko vstopili v nebeško kraljestvo in bili sprejeti v raj. Ali ni takšno prepričanje tisto, kar si ljudje predstavljajo? Mar Bog deluje skladno s predstavami ljudi ali pač deluje v nasprotju z njimi? Mar ne izvirajo vse predstave ljudi od satana? Ali ni satan pokvaril celotnega človeštva? Mar ne bi Bog potemtakem postal satan, če bi Svoje delo opravljal skladno s predstavami ljudi? Ne bi bil enak bitjem, ki jih je Sam ustvaril? Mar ne bi Bog, glede na to, da je bitja, ki jih je ustvaril, satan do danes že tako pokvaril, da je človek postal utelešenje satana, postal enak satanu, če bi deloval skladno s satanovimi rečmi? Kako bi človek lahko dojel Božje delo? Zato Bog nikoli ne bo deloval skladno s predstavami človeka in tako, kot si predstavljaš. Nekateri pravijo, da je Bog Sam napovedal Svoj ponovni prihod na oblaku. Res je Bog Sam tako rekel, toda mar ne veš, da nihče ne more dojeti skrivnosti Boga? Mar ne veš, da nihče ne more razložiti Božjih besed? Si brez najmanjšega dvoma prepričan, da te je Sveti Duh razsvetlil in prosvetlil? Gotovo ti Sveti Duh ni tega kar tako neposredno pokazal. Te je podučil Sveti Duh ali so te na te misli privedle tvoje lastne predstave? Rekel si, da »je to rekel Bog Sam«. Vendar Božjih besed ne moremo meriti s svojimi predstavami in mislimi. Glede Izaijevih besed – mar jih lahko razložiš s popolno gotovostjo? Si upaš razlagati njegove besede? Če si že ne upaš razlagati Izaijevih besed, zakaj si potem upaš razlagati Jezusove besede? Kdo je večji, Izaija ali Jezus? Ker je Jezus večji, zakaj torej razlagaš Njegove besede? Ti je mar Bog vnaprej pripovedoval o Svojem delu? Nobeno ustvarjeno bitje ne more vedeti niti nebeški sli niti Sin človekov, kako bi torej lahko vedel ti? Človek je preveč nepopoln. V tem trenutku je za vas najpomembneje poznati tri stopnje dela. Od Jehovovega do Jezusovega dela in od Jezusovega dela do današnje stopnje – te tri stopnje se neprekinjeno raztezajo prek celotnega Božjega upravljanja in so delo enega Duha. Od stvarjenja sveta je Bog s svojim delom vedno upravljal človeštvo. Je začetek in konec, alfa in omega in Tisti, ki čas začne in ga konča. Tri stopnje dela v treh različnih časih in na treh različnih krajih so nedvomno delo enega Duha. Kdorkoli ločuje te tri stopnje, nasprotuje Bogu. Spodobi se torej razumeti, da je vse delo od prve stopnje do danes delo enega Boga in enega Duha. O tem ne more biti dvoma.