Skrivnost učlovečenja (4)

Verjetno že poznate zgodbo o Bibliji in njenem nastanku. To znanje ne pripada tistim, ki niso sprejeli novega dela Boga. Oni tega ne vedo. Če bi se ti o teh bistvenih zadevah odkrito pogovarjal z njimi, se v svoji malenkostnosti o Bibliji s teboj ne bi več želeli pogovarjati. Neprestano se namreč ukvarjajo s tem, kaj je bilo prerokovano: Se je ta trditev že uresničila? Se je ona trditev že uresničila? Evangelij sprejemajo skladno z Biblijo in ga tudi oznanjajo skladno z Biblijo. Njihova vera v Boga temelji na besedah Biblije in brez Biblije v Boga ne verjamejo. Živijo pač tako, da Biblijo dlakocepsko preiskujejo. Ko bodo spet vrtali po Bibliji in te spraševali za razlago, jim reci: »Predvsem ne preverjajmo vsake trditve, temveč raje poglejmo, kako deluje Sveti Duh. Vzemimo pot, po kateri hodimo, in jo primerjajmo z resnico, da bi videli, ali je ta pot resnično delo Svetega Duha, in s pomočjo dela Svetega Duha preverimo, ali je ta pot prava. V to, ali se je ta ali ona trditev uresničila, kot je bilo napovedano, pa se kot ljudje ne smemo vtikati. Za nas je bolje, če se namesto tega pogovarjamo o delu Svetega Duha in o najnovejšem Božjem delu.« Prerokbe v Bibliji so besede Boga, ki so jih v svojem času širili preroki, ter besede, ki so jih zapisali ljudje, po katerih je deloval Bog in jih navdahnil. Samo Bog Sam lahko te besede razlaga, samo Sveti Duh lahko daje spoznanje njihovega pomena in samo Bog Sam lahko odtrga sedem pečatov ter odpre knjigo. Praviš: »Ti nisi Bog in jaz tudi ne, kako bi si lahko upala tako zlahka razlagati te besede? Si jih upaš razlagati? Četudi bi prišli preroki Jeremija, Janez in Elija, si ne bi drznili poskusiti razlagati teh besed, kajti oni niso Jagnje. Samo Jagnje lahko odtrga sedem pečatov ter odpre knjigo in nihče drug ne more razlagati Njegovih besed. Ne drznem si polastiti imena Boga, še manj poskusiti razlagati Božje besede. Lahko sem le tisti, ki je Bogu pokoren. Si ti Bog? Nihče od Božjih živih bitij si ne drzne odpreti knjige ali razlagati teh besed, zato si jih tudi jaz ne drznem. Nikar jih ti ne poskusi razlagati. Nihče naj jih ne skuša razlagati. Pogovarjajva se raje o delu Svetega Duha, to človek zmore. Nekaj malega vem o delu Jehove in Jezusa, toda ker s tem delom nimam osebnih izkušenj, lahko o njem govorim le bežno. Pomena besed, ki sta jih Izaija in Jezus govorila v njunem času, pa ne bom razlagal. Ne preučujem Biblije, temveč sledim današnjemu delu Boga. Ti imaš Biblijo dejansko za knjižico, toda mar ni nekaj, kar lahko samo Jagnje odpre? Kdo jo še lahko odpre, razen Jagnjeta? Ti nisi Jagnje, jaz pa si še manj drznem trditi, da sem Bog Sam, zato ne analizirajva Biblije in ne vrtajva dlakocepsko po njej. Veliko bolje je razpravljati o delu, ki ga opravlja Sveti Duh, tj. o današnjem delu, ki ga opravlja Bog Sam. Poglejva si načela, po katerih deluje Bog, in kaj je bistvo Njegovega dela ter s tem preveriva, ali je pot, po kateri danes hodimo, prava, in se tako o njej prepričajva.« Če želite oznanjati evangelij, zlasti v deželah, kjer verujejo, morate Biblijo razumeti in obvladati njeno notranjo zgodbo, sicer evangelija nikakor ne boš mogel oznanjati. Šele ko boš obvladal širšo sliko in nehal dlakocepsko preverjati mrtve besede Biblije, temveč bo govoril samo o delu Boga in resnici življenja, boš lahko pridobil tiste, ki iščejo z iskrenim srcem.

Jehovovo delo, postava, ki jo je dal, in načela, po katerih je vodil življenja ljudi, vsebina dela, ki ga je opravil v Času Postave, pomembnost Njegove vzpostavitve postave, pomembnost Njegovega dela za Čas Milosti in kar Bog počne na današnji končni stopnji: to so stvari, ki jih morate razumeti. Prva stopnja je delo v Času Postave, druga delo v Času Milosti in tretja delo poslednjih dni. Te stopnje Božjega dela vam morajo biti jasne. Od začetka do konca so skupaj tri stopnje. Kaj je bistvo vsake stopnje dela? Koliko stopenj je izvedenih v delu šesttisočletnega načrta upravljanja? Kako so te stopnje izvedene in zakaj je vsaka izvedena na njej lastni način? Vse to so bistvena vprašanja. Delo vsake stopnje ima predstavitveno vrednost. Kakšno delo je opravljal Jehova? Zakaj ga je opravljal na prav tak način? Zakaj se je imenoval Jehova? In spet, kakšno delo je opravljal Jezus v Času Milosti in na kakšen način? Katere vidike Božje narave predstavlja posamezna stopnja dela in posamezen čas? Katere vidike Njegove narave je izražal Čas Postave? Katere Čas Milosti? In katere poslednji čas? To so bistvena vprašanja, ki vam morajo biti jasna. V toku šesttisočletnega načrta upravljanja se je razodela celotna Božja narava. Ni se razodevala samo v Času Milosti ali Času Postave, še manj samo v današnjem času poslednjih dni. Delo v poslednjih dneh predstavlja sodbo, srd in kazen. Delo v poslednjih dneh ne more nadomestiti dela v Času Postave ali v Času Milosti. Vendar medsebojno povezane vse tri stopnje skupaj tvorijo eno bistvo in so delo enega Boga. Seveda se izvedba tega dela deli na posamezne čase. Delo v poslednjih dneh vse zaključuje, delo v Času Postave je bilo delo začetka in delo v Času Milosti je bilo delo odrešenja. Glede vizij dela v celotnem šesttisočletnem načrtu upravljanja – nihče ne zmore imeti vpogleda vanje ali jih razumeti, zato te vizije ostajajo skrivnost. V poslednjih dnevih se izvaja samo delo besede, s katerim se uvaja Čas Kraljestva, toda to delo ne predstavlja vseh časov. Poslednji dnevi so zgolj poslednji dnevi in Čas Kraljestva, zato ne predstavljajo Časa Milosti ali Časa Postave. Gre le za to, da se v poslednjih dnevih vse delo šesttisočletnega načrta upravljanja razodene vam. Gre za razkritje skrivnosti. Takšne skrivnosti ne more razkriti noben človek. Četudi človek Biblijo še tako dobro pozna, to niso nič drugega kot besede, kajti človek ne pozna bistva Biblije. Ob njenem branju lahko človek razume nekatere resnice, razloži nekatere besede in natančno preišče nekatere znane odlomke in poglavja, toda nikoli ne bo sposoben izluščiti pomena, ki se skriva v teh besedah, kajti človek vidi le mrtve besede, ne prizorišč delovanja Jehove in Jezusa, in nikakor ne zmore pojasniti skrivnosti tega dela. Zato je skrivnost šesttisočletnega načrta upravljanja največja skrivnost, najgloblje skrita in povsem nedoumljiva človeku. Nihče ne zmore neposredno dojeti volje Boga, če je Bog Sam ne razloži in razodene človeku. Če je ne, potem te stvari za človeka večno ostanejo uganka, za večno ostanejo zapečatene skrivnosti. Ne ozirajte se na tiste v religioznem svetu, kajti če vam danes ne bi povedal, tudi vi ne bi dojeli. Delo šest tisoč let je skrivnostnejše od vseh prerokb prerokov. Je največja skrivnost od stvarjenja do danes in nihče od prerokov vseh časov je ni bil sposoben dojeti, kajti ta skrivnost se razkrije samo v poslednjem času in se še nikoli ni razodela. Če lahko to skrivnost dojamete in jo v celoti sprejmete, potem bo zavladala vsem vernim ljudem. Samo to je največja vizija. Je vizija, ki si jo človek najbolj želi dojeti, a je hkrati človeku najbolj nejasna. Ko ste živeli v Času Milosti, niste poznali pomena Jezusovega ali Jehovovega dela. Ljudje niso razumeli, zakaj je Jehova določil postavo, zakaj je množicam naročil, naj se postave držijo, ali zakaj so morali postaviti tempelj. Še manj so ljudje razumeli, zakaj je Izraelce vodil iz Egipta v puščavo in nato v Kanaansko deželo. Šele danes se te stvari razodevajo.

Delo v poslednjih dneh je končna stopnja od treh. Je delo še enega novega časa in ne predstavlja celotnega dela upravljanja. Šesttisočletni načrt upravljanja je razdeljen na tri stopnje dela. Nobena od posameznih stopenj ne more predstavljati dela vseh treh časov, temveč samo en del celote. Ime Jehove ne more predstavljati celotne Božje narave. Dejstvo, da je opravil Svoje delo v Času Postave, ne dokazuje, da je Bog lahko samo Bog postave. Jehova je človeku dal postavo, mu izročil deset zapovedi in mu naročil, naj zgradi tempelj in oltarje. Delo, ki ga je opravil, predstavlja samo Čas Postave. To delo ne dokazuje, da je Bog samo Bog, ki človeku naroča, naj se drži postave, ali da je samo Bog v templju ali Bog pred oltarjem. Reči kaj takšnega bi bilo neresnično. Delo, opravljeno pod postavo, lahko predstavlja le en čas. Če bi torej Bog opravljal delo samo v Času Postave, bi Ga človek omejil z naslednjo opredelitvijo, ko bi dejal: »Bog je Bog v templju in da bi Mu služili, se moramo obleči v duhovniška oblačila in iti v tempelj.« Če delo v Času Milosti nikoli ne bi bilo opravljeno, temveč bi vse do danes trajalo delo Časa Postave, človek ne bi vedel, da je Bog tudi usmiljen in ljubezniv. Če ne bi bilo opravljeno delo v Času Postave, temveč namesto tega samo delo v Času Milosti, bi človek vedel le, da ga Bog lahko samo odreši in mu odpusti grehe. Vedel bi le, da je Bog svet in nedolžen ter da Se je zavoljo človeka sposoben žrtvovati in biti križan. Človek bi vedel samo te stvari, o drugem pa se mu ne bi sanjalo. Vsak čas torej predstavlja en del Božje narave. Glede tega, kateri vidik Božje narave predstavlja Čas Postave, katerega Čas Milosti in katerega današnja stopnja: Samo ko so vse tri stopnje povezane v celoto, lahko razodenejo celotno Božjo naravo. Samo, ko človek spozna vse tri stopnje, jo lahko povsem razume. Nobene od treh stopenj ni mogoče izpustiti. Naravo Boga boš v celoti videl šele, ko boš spoznal te tri stopnje dela. Dejstvo, da je Bog dovršil Svoje delo v Času Postave, ne dokazuje, da je samo Bog postave, in dejstvo, da je dovršil svoje delo odrešenja, ne pomeni, da bo Bog večno odreševal ljudi. Takšno je le človeško sklepanje. Ob zaključku Časa Milosti ne moreš reči, da Bog spada samo na križ in da samo križ predstavlja Božje zveličanje. To bi bila opredelitev Boga. Na sedanji stopnji Bog izvaja predvsem delo besede, vendar ne moreš zato reči, da nikoli ni bil usmiljen do ljudi in da jim je prinesel le kazen in sodbo. Delo poslednjih dni razgrinja delo Jehove in Jezusa ter vse človeku nerazumljive skrivnosti, s čimer se razodeva cilj in smisel človeškega rodu ter dovršitev vsega dela odrešenja med ljudmi. Ta stopnja dela v poslednjih dneh bo dovršila vse. Vse človeku nerazumljive skrivnosti se morajo pojasniti, da bo človek lahko prišel do dna njihovih globočin in jih v svojem srcu povsem jasno razumel. Šele nato bo mogoče človeški rod razvrstiti po vrstah sebi enakih. Šele po dovršitvi šesttisočletnega načrta upravljanja bo človek lahko razumel celotno naravo Boga, kajti Njegovo upravljanje se bo tedaj moralo končati. Kaj je torej narava Boga zdaj, ko ste doživeli Njegovo delo v poslednjem času? Si upaš reči, da je Bog zgolj Bog, ki ne počne drugega, kot izgovarja besede? Ne drzneš si tako sklepati. Nekateri bi dejali, da je Bog tisti Bog, ki odstira skrivnosti, da je Bog Jagnje in tisti, ki odtrže sedem pečatov. A nihče si ne drzne tako sklepati. Drugi utegnejo reči, da je Bog v telo učlovečeni Bog, vendar to še vedno ne bi bilo pravilno. Spet drugi morda rečejo, da učlovečeni Bog samo izgovarja besede in ne dela znamenj in čudežev, vendar si ti še manj upaš tako govoriti, kajti Jezus se je učlovečil in je delal znamenja in čudeže, zato si Boga ne boš drznil tako zlahka opredeliti. Vse delo, opravljeno v šesttisočletnem načrtu upravljanja, se šele zdaj zaključuje. Šele ko se bo vse to delo razodelo človeku in bo izpeljano sredi človeštva, bo človeški rod v celoti spoznal Božjo naravo ter Njegovo bistvo in bit. Ko bo delo te stopnje v celoti dovršeno, bodo vse človeku nerazumljive skrivnosti razodete, vse doslej nerazumljive resnice pojasnjene in človeškemu rodu bosta oznanjena njegova prihodnja pot in cilj. Čeprav je pot, po kateri človek hodi danes, pot križa in trpljenja, se tisto, kar človek živi v praksi, kar jé, pije in uživa danes, zelo razlikuje od tistega, kar je človeku pripadlo po postavi in v Času Milosti. Kar se od človeka pričakuje danes, ni podobno tistemu v preteklosti in še manj tistemu, kar je bil človek dolžan v Času Postave. Kaj je bilo torej človeku naloženo po postavi, ko je Bog opravljal Svoje delo v Izraelu? Nič več kot to, da naj spoštuje dan sobote in postavo Jehove. V soboto nihče ni smel delati in nihče ni smel kršiti Jehovove postave. Toda danes ni več tako. Ljudje ob sobotah delajo, se zbirajo in molijo kot običajno in brez omejitev. Ljudje v Času Milosti so se morali krstiti in poleg tega še postiti, lomiti kruh, piti vino, na glavah nositi pokrivala in drugim umivati noge. Danes ta pravila ne veljajo več, toda od človeka se pričakuje še več, kajti delo Boga se poglablja in prihaja vedno več ljudi. V preteklosti je Jezus položil svoje roke na človeka in molil, toda kaj pomaga polaganje rok danes, ko je bilo povedano že vse? Učinek imajo lahko že same besede. V preteklosti je Jezus s polaganjem rok človeka blagoslavljal in ga tudi ozdravil njegovih bolezni. Tedaj je Sveti Duh tako deloval, a danes ni več tako. Danes Sveti Duh deluje in dosega učinek z besedami. Njegove besede so vam bile pojasnjene in udejanjati jih morate, kot je bilo rečeno. Njegove besede so Njegova volja, so delo, ki ga želi opraviti. Skozi Njegove besede boš razumel Njegovo voljo in tisto, kar ti ukazuje storiti, pri čemer Njegove besede lahko neposredno udejanjiš brez polaganja rok. Nekateri morda rečejo: »Položi Svoje roke name! Položi Svoje roke name, da bom lahko prejel Tvoj blagoslov in imel delež pri Tebi.« Vse to so zastarele prakse preteklosti, ki so danes neuporabne, saj je drug čas. Sveti Duh deluje skladno s časom, ne naključno in ne po vzpostavljenih pravilih. Čas se je spremenil in nov čas s seboj neizbežno prinese novo delo. To velja za vsako stopnjo dela, zato se Njegovo delo nikoli ne ponavlja. Jezus je v Času Milosti opravil veliko dela, kot je zdravljenje bolezni, izganjanje hudih duhov, molitev za ljudi s polaganjem rok nanje in blagoslavljanje ljudi. Vendar bi bilo danes nesmiselno vse to ponavljati. Sveti Duh je tako deloval tedaj, saj je bil Čas Milosti, in človeku je bilo na voljo dovolj milosti. Nihče ni od njega zahteval plačila, milost je prejel, če je le imel vero. Vsi ljudje so bili obravnavani zelo milostljivo. Zdaj je drug čas in delo Boga je napredovalo. Človek bo očiščen svoje upornosti in nečistih stvari v sebi s kaznijo in sodbo. Ker je tedaj bila stopnja odrešenja, je bilo primerno, da je Bog tako deloval in izkazal človeku dovolj milosti, da so se lahko vsi odrešili greha in so jim bili grehi s pomočjo milosti odpuščeni. Današnja stopnja je namenjena razkritju nepravičnosti v človeku s pomočjo kazni, sodbe, udarcev besede in tudi discipline ter razodetja besed, da bo človeštvo nato lahko rešeno. To je bolj poglobljeno delo od odrešenja. Milost v Času Milosti je bila dovolj za užitek človeka, toda zdaj, ko je človek milost že izkusil, je ne more več uživati. Čas tega dela je minil in se ga ne opravlja več. Zdaj bo človek rešen s sodbo besede. Človekova narava se s sodbo, kaznijo in očiščenjem spremeni. Mar ni vse to zaradi besed, ki Sem jih govoril? Vsaka stopnja dela je opravljena skladno z napredkom vsega človeškega rodu in skladno s časom. Vse delo je pomembno in je opravljeno zavoljo končnega odrešenja, da bo človeštvo lahko imelo dober cilj v prihodnosti in bo na koncu lahko razvrščeno po sebi podobnih.

Delo poslednjih dni je govoriti z besedami. V človeku je mogoče z besedami doseči velike spremembe. Današnje spremembe, ki se v ljudeh zgodijo, ko sprejmejo te besede, so veliko večje od sprememb v ljudeh, ki so sprejeli znamenja in čudeže v Času Milosti. Kajti v Času Milosti se je hude duhove iz ljudi izganjalo s polaganjem rok in molitvijo, toda v njih je še vedno ostala njihova pokvarjena narava. Človek je bil ozdravljen svoje bolezni in grehi so mu bili odpuščeni, toda pokvarjeno satansko naravo v njem je bilo treba šele očistiti. Človek je bil zaradi svoje vere rešen in grehi so mu bili odpuščeni, a njegova grešna narava ni bila pokončana in je bila še vedno v njem. Grehi so bili človeku odpuščeni zaradi posredovanja učlovečenega Boga, kar pa ni pomenilo, da človek ni bil več grešen. Zaradi daritve za grehe so bili grehi človeku lahko odpuščeni, toda človek nikakor ni mogel doseči, da ne bi več grešil in da bi svojo grešno naravo povsem zatrl in preoblikoval. Grehi človeka so bili odpuščeni, in to zaradi dela Božjega križanja, vendar je človek še naprej živel v svoji stari pokvarjeni satanski naravi. Tako je torej treba človeka povsem rešiti pred njegovo pokvarjeno satansko naravo, da bo lahko povsem pokončal svojo grešno naravo in je nikoli več razvil, kar bo omogočilo preoblikovanje njegove narave. Za to bi človek moral dojeti pot rasti v življenju, dojeti pot življenja in dojeti pot do spremembe svoje narave. Človek bi poleg tega moral ravnati skladno s to potjo, da bi se njegova narava lahko postopno spreminjala in bi lahko živel v svetlobi luči in bi bilo vse, kar počne, skladno z Božjo voljo, da bi lahko zavrgel svojo pokvarjeno satansko naravo in se lahko osvobodil satanovega vpliva teme ter tako povsem izšel iz greha. Šele takrat bo človek prejel popolno odrešenje. V času, ko je Jezus opravljal Svoje delo, Ga je človek še vedno le nepopolno in nejasno poznal. Človek je Mu je vedno verjel, da je sin Davidov, in Ga razglasil za velikega preroka, dobrega Gospoda, ki odjemlje grehe človeka. Nekateri so bili zaradi svoje vere ozdravljeni, ko so se zgolj dotaknili roba Njegove obleke. Slepi so spregledali in celo mrtvi so vstali k življenju. Vendar človek ni zmogel odkriti pokvarjene satanske narave, globoko zakoreninjene v sebi, in ni vedel, kako jo zavreči. Prejel je obilo milosti, kot npr. telesni mir in srečo, vera enega člana družine je prinesla blagoslov vsej družini, ozdravljenje bolezni itd. Ostalo so bila dobra dela človeka in njegova pobožna drža – če je nekdo lahko živel na podlagi tega, so ga imeli za sprejemljivega vernika. Samo tovrstni verniki so lahko po smrti šli v nebesa, kar je pomenilo, da so bili odrešeni. Toda za časa svojega življenja ti ljudje poti življenja sploh niso razumeli. V nenehnem ponavljanju niso počeli drugega, kot grešili in se nato spovedovali brez vsakršne poti do spremembe svoje narave: Takšno je bilo pač stanje človeka v Času Milosti. Je človek prejel popolno odrešitev? Ne! Zato je koncu tiste stopnje dela še vedno ostalo delo sodbe in kazni. Namen te stopnje je očistiti človeka s pomočjo besede in mu tako dati novo pot, po kateri bo hodil. Ta stopnja ne bi obrodila sadov in ne bi bila smiselna, če bi na njej še naprej izganjali hude duhove, saj ne bi pokončala človekove grešne narave in človek ne bi šel onkraj odpuščanja svojih grehov. Z daritvijo za grehe so bili grehi človeku odpuščeni, kajti delo križanja se je že končalo in Bog je prevladal nad satanom. Vendar je v človeku še vedno ostala pokvarjena človeška narava, človek še vedno lahko greši in se upira Bogu, Bog pa človeštva ni pridobil. Prav zato na tej stopnji dela Bog uporablja besedo za razkrivanje pokvarjene narave človeka in ga tako pripravi do skladnega ravnanja s pravo potjo. Ta stopnja je pomembnejša od prejšnje in tudi rodovitnejša, saj zdaj človekovo življenje daje neposredno beseda in omogoča popolno prenovo človeške narave. Gre za veliko temeljitejšo stopnjo dela. Tako je torej učlovečenje v poslednjih dneh dopolnilo pomembnost Božjega učlovečenja in povsem zaključilo Božji načrt upravljanja človekovega odrešenja.

Božja odrešitev človeka ne poteka neposredno z metodo in podobo Duha, kajti Njegovega Duha človek ne more videti ali se ga dotakniti, niti se Mu približati. Če bi Bog poskušal človeka rešiti neposredno kot Duh, človek ne bi mogel prejeti Njegovega odrešenja. Če Bog ne bi prevzel podobe ustvarjenega človeka, človek tega odrešenja nikakor ne bi mogel prejeti. Kajti človek se Mu ne more približati, podobno kot se tudi nihče ni mogel približati oblaku Jehove. Samo s tem, ko je postal ustvarjeno človeško bitje, tj. ko je Svojo besedo dal v telo iz mesa in krvi, v katerega se bo učlovečil, lahko osebno deluje z besedo v vseh, ki hodijo za Njim. Samo tako lahko ljudje osebno vidijo in slišijo Njegovo besedo in tudi postanejo njena posest ter tako dosežejo popolno odrešenje. Če se Bog ne bi učlovečil, nihče iz mesa in krvi ne bi mogel prejeti tako čudovitega odrešenja in niti en posameznik ne bi bil rešen. Če bi Duh Boga deloval neposredno sredi ljudi, bi vse človeštvo padlo ali pa bi ga povsem zapeljal satan, ker ne bi nikakor moglo priti v stik z Bogom. Namen prvega učlovečenja je bila odkupitev človeka od greha, odkupitev z Jezusovim človeškim telesom, kar pomeni, da je Jezus človeka rešil na križu, toda pokvarjena satanska narava je v človeku še vedno ostala. Namen drugega učlovečenja ni več daritev za grehe, temveč popolno odrešenje tistih, ki so bili odkupljeni od grehov. To je storjeno, da bi bili tisti, ki jim je bilo odpuščeno, lahko odrešeni svojih grehov, bili povsem očiščeni, se s spremembo svoje narave osvobodili satanovega vpliva in se vrnili pred Božji prestol. Le tako je lahko človek povsem posvečen. Ko se je Čas Postave končal in se je začel Čas Milosti, je Bog začel z odrešenjskim delom, ki poteka do poslednjih dni, ko bo človeški rod povsem očistil s sodbo in kaznovanjem za njegovo uporništvo. Šele nato bo Bog Svoje delo odrešenja zaključil in počival. Tako Se je v treh stopnjah dela Bog samo dvakrat učlovečil, da bi Sam izpeljal Svoje delo med ljudmi, kajti samo ena stopnja je bila namenjena vodenju življenja ljudi, medtem ko sta drugi dve namenjeni odrešenjskemu delu. Bog lahko samo z učlovečenjem živi med ljudmi, izkuša trpljenje sveta in živi v običajnem telesu iz mesa in krvi. Samo tako lahko ljudem zagotavlja praktično pot, ki jo kot ustvarjena bitja potrebujejo. Prav skozi učlovečenje Boga človek prejme od Njega popolno odrešitev in ne neposredno iz nebes kot odgovor na svoje molitve. Kajti človek kot bitje iz mesa in krvi nikakor ne more videti Božjega Duha, kaj šele se Mu približati. Človek lahko pride v stik samo s telesom učlovečenega Boga in samo tako lahko dojame poti in resnice ter prejme popolno odrešitev. Drugo učlovečenje bo dovolj za očiščenje grehov človeka in tudi njegovo popolno očiščenje. Tako se bo z drugim učlovečenjem celotno delo učlovečenega Boga približalo koncu in pomembnost Božjega učlovečenja bo izpopolnjena. Od takrat bo delo učlovečenega Boga povsem zaključeno. Po drugem učlovečenju Se zaradi Svojega dela ne bo še tretjič učlovečil. Kajti Njegovo celotno upravljanje se bo končalo. Z učlovečenjem v poslednjih dneh bo povsem pridobil Svoje izbrane ljudi in človeštvo bo v poslednjih dneh v celoti razvrščeno k sebi enakim. Ne bo več opravljal dela odrešenja in ne bo se ponovno učlovečil, da bi opravljal kakršnokoli delo. V delu poslednjih dni je beseda močnejša od delanja znamenj in čudežev in moč besede presega moč znamenj in čudežev. Beseda razkriva vse pokvarjene narave, zakopane globoko v srcu človeka. Sam jih nikakor ne moreš spoznati. Ko se bodo po besedi pred teboj razgalile, jih boš samoumevno spoznal, ne boš jih mogel zanikati in povsem boš prepričan. Mar ni to moč besede? To je sad, ki ga danes dosega delo besede. Človeka zatorej ni mogoče povsem odrešiti grehov z ozdravljanjem bolezni in izganjanjem hudih duhov ali ga povsem izpopolniti z delanjem znamenj in čudežev. Oblast nad ozdravljanjem bolezni in izganjanjem hudih duhov človeku prinaša milost, toda njegovo telo še vedno pripada satanu in v njem še vedno vztraja pokvarjena satanska narava. Z drugimi besedami, kdor ni očiščen, še vedno vztraja v grehu in nesnagi. Šele ko je človek očiščen po besedi ga lahko Bog pridobi in postane posvečen. Ko so bili hudi duhovi izgnani iz človeka in je bil odkupljen, je to pomenilo le, da se je iztrgal iz satanovih rok in se vrnil k Bogu. A če ga Bog ne očisti in ne spremeni, ostane enako pokvarjen. V njem je še vedno nesnaga, nasprotovanje in uporništvo. K Bogu se je vrnil samo zato, ker ga je Bog odkupil, toda Boga niti najmanj ne pozna in se Mu še vedno lahko upira in Ga izda. Preden je bil odkupljen, je satan vanj podtaknil številne strupe, in po tisočih letih pokvarjenosti zaradi satana se je v njem oblikovala narava, ki se Bogu upira. Ko je bil človek torej odkupljen, to ni bilo nič več kot zgolj odkupitev človeka za visoko ceno, toda strupena narava v njem ni bila pokončana. Človek, ki je tako oskrunjen, se mora spremeniti, preden postane vreden služiti Bogu. S pomočjo tega dela sodbe in kazni bo človek povsem spoznal umazano in pokvarjeno bistvo v samem sebi, se lahko povsem spremenil in postal čist. Samo tako lahko človek postane vreden povratka pred Božji prestol. Namen vsega današnjega dela je človeku omogočiti, da bi se očistil in spremenil. S sodbo in kaznovanjem po besedi ter z očiščenjem lahko človek zavrže svojo pokvarjenost in se očisti. Za to stopnjo dela bi bilo primerneje reči, da je delo očiščenja, kot jo imeti za odrešenjsko delo. Dejansko je to stopnja osvajanja in hkrati druga stopnja odrešenjskega dela. Prav s sodbo in kaznijo po besedi človek postaja primeren, da ga Bog pridobi, in prav z uporabo besede za očiščenje, sodbo in razkrivanje se vse nečistosti, predstave, motivi in posamezne težnje v človekovem srcu povsem razkrijejo. Čeprav je človek odkupljen in so mu grehi odpuščeni, se to lahko šteje le, kot da se Bog ne spominja njegovih prestopkov in s človekom ne ravna po njegovih prestopkih. Toda če človek, ki živi v telesu iz mesa in krvi, ni greha osvobojen, lahko samo še naprej greši in brez konca razkriva svojo pokvarjeno satansko naravo. Takšno je življenje, ki ga živi človek – neskončni krog njegove grešnosti in Božjega odpuščanja. Večina ljudi čez dan greši in se zvečer spove. Zato, čeprav Božje darovanje za grehe za človeka večno velja, ne more človeka rešiti pred grehom. Le polovica odrešenjskega dela je bila opravljena, kajti človekova narava je še vedno pokvarjena. Ko so, na primer, ljudje spoznali, da so potomci Moaba, so se začeli pritoževati, prenehali iskati življenje in postali so skrajno negativni. Mar to ne kaže, da se človeštvo še vedno ne zmore povsem podrediti Božjemu gospostvu? Mar ni to prav njegova pokvarjena satanska narava? Ko nisi bil podvržen kazni, si svoje roke dvigal višje od vseh ostalih, tudi višje od Jezusa. In glasno si vpil: »Naj postanem ljubljeni Božji sin! Naj postanem Božji zaupnik! Raje umremo, kot se priklonimo satanu! Uprimo se staremu satanu! Uprimo se velikemu rdečemu zmaju! Naj veliki rdeči zmaj dokončno izgubi oblast! Naj nas Bog izpopolni!« Tvoje vpitje je bilo glasnejše od vseh ostalih. A potem je prišel čas kazni in ponovno se je razkrila pokvarjena narava človeštva. Nato je njihovo vpitje utihnilo in njihova odločnost uplahnila. To je pokvarjenost človeka, ki je globlja od greha, je nekaj, kar je zasejal satan, in je v človeku globoko zakoreninjeno. Človek se svojih grehov ne zave zlahka, kajti nikakor ne more prepoznati svoje globoko zakoreninjene narave, zato se mora zanesti na sodbo po besedi, če želi to doseči. Samo tako se lahko človek postopoma spremeni od te točke dalje. Človek je v preteklosti tako vpil, ker ni razumel svoje notranje pokvarjene narave. To so nečistosti, ki obstajajo v človeku. Vseskozi to dolgo obdobje sodbe in kaznovanja je človek živel v napetem vzdušju. Mar ni bilo vse to doseženo s pomočjo besede? Mar nisi prav tako zelo glasno vpil pred preizkušnjo strežnikov? »Vstopite v kraljestvo! Vsi, ki sprejmejo to ime, bodo vstopili v kraljestvo! Vsi bodo imeli delež pri Bogu!« Ko so bili strežniki postavljeni na preizkušnjo, nisi več vpil. Na začetku so vsi vpili: »O Bog! Kamorkoli me postaviš, se bom podredil Tvojemu vodstvu.« Ko so prebrali besede Boga: »Kdo bo Moj Pavel?« so rekli, »Jaz bom!« Nato so videli besede: »Kaj pa Jobova usoda?« in so dejali, »Pripravljen sem sprejeti Jobovo usodo. Bog, prosim, preizkusi me!« Ko je prišla preizkušnja za strežnike, so takoj padli in le stežka ponovno vstali. Nato so se nečistosti v njihovih srcih po malem in postopoma zmanjšale. Mar to ni bilo doseženo s pomočjo besede? Tako je to, kar izkušate danes, doseženo z besedo in je še več od tistega, kar je dosegel Jezus, ko je delal znamenja in čudeže. Božje slave in oblasti ne vidiš zgolj zaradi križanja, ozdravljanja bolnih in izganjanja hudih duhov, temveč predvsem zaradi sodbe z Njegovo besedo. To ti razodeva, da oblast in moč Boga ne predstavlja samo delanje znamenj, ozdravljanje bolnih in izganjanje hudih duhov, temveč da sodba z Božjo besedo še bolje predstavlja oblast Boga in razodeva Njegovo vsemogočnost.

Kar je zdaj človek dosegel – njegova sedanja moralnost, znanje, ljubezen, zvestoba, pokorščina in razumevanje – je dosegel zaradi sodbe sveta. Da si lahko zvest in stojiš vse do danes, si dosegel s pomočjo sveta. Zdaj človek vidi, da je delo učlovečenega Boga zares izjemno in veliko tega, kar vsebuje, človek ne more doseči, to pa so skrivnosti in čudeži. Zato so se mnogi uklonili. Nekateri se od svojega rojstva nikoli niso uklonili nobenemu človeku, a ko vidijo besede Boga danes, se povsem uklonijo, ne da bi sploh opazili, in ne skušajo preiskovati ali karkoli reči. Človeški rod se je podvrgel besedi in ponižno leži pod sodbo sveta. Če bi Duh Boga govoril neposredno človeku, bi se ves človeški rod uklonil Njegovemu glasu, padel na tla brez besed razodetja, podobno, kot je Pavel padel na tla ob svetlobi na poti v Damask. Če bi Bog še vedno tako deloval, človek ne bi nikoli spoznal lastne pokvarjenosti skozi sodbo po besedi in tako dosegel odrešenja. Samo z učlovečenjem je Bog lahko osebno prinesel Svojo besedo do ušes vsakega posameznega človeka, da bi vsi, ki imajo ušesa, lahko slišali Njegove besede in prejeli Njegovo delo sodbe po besedi. To pa je dosegel s Svojo besedo, namesto da bi Duh s prikazovanjem človeka prestrašil do uklonitve. Samo skozi to praktično, a izjemno delo je mogoče staro naravo človeka, mnogo let skrito globoko v njem, povsem razkriti, da jo lahko človek prepozna in jo spremeni. Vse te stvari so praktično delo učlovečenega Boga, v katerem z govorjenjem in praktičnim izvrševanjem sodbe, dosega sadove sodbe človeka po besedi. To je oblast učlovečenega Boga in pomembnost Božjega učlovečenja. Namen tega je razglasiti oblast učlovečenega Boga, razglasiti sadove, ki jih dosega z delom po besedi, in razglasiti, da se je Duh učlovečil in izkazuje Svojo oblast s sodbo človeku po besedi. Čeprav je Njegovo telo po zunanjem videzu običajno in normalno človeško, so sadovi Njegovih besed tisti, ki človeku kažejo, da je vsa oblast Njegova, da je Bog Sam in da so Njegove besede izraz Boga Samega. Na ta način ves človeški rod vidi, da je On Bog Sam, da je On učlovečeni Bog, da Ga nihče ne sme žaliti, da nihče ne more preseči Njegove sodbe po besedi in nobena sila teme ne more premagati Njegove oblasti. Človek se mu povsem uklanja zaradi tega, ker je On beseda, ki je meso postala, zaradi Njegove oblasti in zaradi Njegove sodbe po besedi. Delo, ki ga prinaša Njegovo učlovečenje, je oblast, ki jo poseduje. Učloveči se zato, ker tudi telo lahko poseduje oblast, On pa lahko izvaja delo na praktičen način med ljudmi, tako da je človeku vidno in otipljivo. To delo je veliko bolj realistično od neposrednega dela Božjega Duha, ki poseduje vso oblast, in njegovi učinki so hkrati tudi očitni. Učlovečeni Bog lahko namreč govori in dela na praktični način. Zunanja podoba Njegovega telesa nima oblasti in se ji človek lahko približa, medtem ko v Njegovem bistvu seveda je oblast, a ta ni vidna nikomur. Ko učlovečeni Bog govori in deluje, človek ne zmore zaznati obstoja Njegove oblasti, kar Mu omogoča izvajati delo praktične narave. Vse to praktično delo lahko učinkuje. Čeprav noben človek ne spozna, da učlovečeni Bog poseduje oblast, in ne vidi, da se Ga ne sme žaliti, ne vidi Njegovega srda, Bog doseže želeni učinek Svojih besed s pomočjo Svoje prikrite oblasti, skritega srda in besed, ki jih odkrito govori. Z drugimi besedami, človeka dokončno prepriča z barvo Svojega glasu, strogostjo Svojega govora in vso modrostjo Svojih besed. Tako se človek ukloni besedi učlovečenega Boga, ki na videz nima oblasti, in tako uresničuje Božji načrt odrešenja človeka. To je še en vidik pomembnosti Njegovega učlovečenja: Govoriti bolj realistično in dopustiti resničnosti Svojih besed učinkovati na človeka, da ta lahko postane priča moči Božje besede. Če torej tega dela ne bi opravil s pomočjo učlovečenja, ne bi dosegel niti najmanjšega učinka in ne bi mogel dokončno odrešiti grešnih ljudi. Če se Bog ne bi učlovečil, bi ostal Duh, ki Ga človek ne more videti in otipati. Ker je človek iz mesa ustvarjeno bitje, ne sodi v isti svet in ima drugačno naravo kot Bog. Božji Duh ni združljiv s človekom, ki je iz mesa, zato preprosto ni mogoče vzpostaviti odnosa med njima, in tudi človek se nikakor ne more spremeniti v duha. Tako mora torej Božji duh postati ustvarjeno bitje, če želi opraviti Svoje izvorno delo. Bog Se lahko povzdigne na najvišje mesto in Se poniža ter postane človeško bitje, ki opravlja delo med ljudmi in živi v njihovi sredi, toda človek se ne more povzdigniti na najvišje mesto in postati duh, še manj se lahko spusti na najnižje mesto. Zato se mora Bog učlovečiti, če želi opraviti Svoje delo. Enako je med prvim učlovečenjem lahko samo telo učlovečenega Boga lahko odkupilo človeka s tem, ko je bilo križano, medtem ko Božjega Duha ni bilo mogoče križati kot daritev za grehe človeštva. Bog bi se lahko neposredno učlovečil in postal daritev za grehe človeštva, toda človek se ne bi mogel povzpeti v nebesa in sprejeti daritve za grehe, ki jo je zanj pripravil Bog. Tako bi bilo mogoče zgolj prositi Boga, naj gre nekajkrat iz nebes na zemljo in nazaj, kajti človek se ne more povzpeti do nebes in prejeti odrešenja, saj je padel, in se tudi sicer ne more povzpeti do nebes, še manj pridobiti daritve za grehe. Zato je Jezus moral priti med ljudi in osebno opraviti delo, ki ga človek preprosto ni mogel opraviti. Bog Se vedno učloveči le zato, ker Se nujno mora. Če bi katerokoli od teh stopenj lahko opravil neposredno Božji Duh, se Mu ne bi bilo treba poniževati z učlovečenjem.

Na tej zadnji stopnji dela sadove dosega s pomočjo besede. Po besedi človek spozna številne skrivnosti in delo, ki ga je Bog opravil v preteklih generacijah. Po besedi človeka razsvetljuje Sveti Duh. Po besedi človek spoznava skrivnosti, ki jih pretekle generacije nikoli niso pojasnile, delo prerokov in apostolov preteklih časov in načel, po katerih so delovali. Po besedi človek tudi spozna naravo Boga Samega, svojo nepokorščino in upiranje ter lastno naravo. S temi koraki dela in z vsemi izrečenimi besedami človek spozna delo Duha, delo učlovečenega Boga in tudi vso Njegovo naravo. Tudi svoje poznavanje Božjega dela upravljanja v šest tisoč letih si dosegel po besedi. Mar nisi tudi svojih preteklih predstav spoznal in se jim uspešno odrekel ravno po besedi? Na prejšnji stopnji je Jezus delal znanja in čudeže, medtem ko na tej stopnji znamenj in čudežev ni. Mar nisi prav tako po besedi spoznal, zakaj Bog ne razkriva znamenj in čudežev? Zato besede, izrečene na tej stopnji, presegajo delo, ki so ga opravili apostoli in preroki preteklih generacij. Niti prerokbe prerokov ne bi mogle doseči tega učinka. Preroki so zgolj prerokovali, govorili so o tem, kar se bo zgodilo v prihodnosti, ne pa o delu, ki ga je Bog želel opraviti tedaj. Prav tako s svojimi besedami niso vodili življenja tedanjega človeštva, mu prinašali resnic, razodevali skrivnosti, kaj šele prinašali življenja. V besedah, izrečenih na tej stopnji, so tudi prerokbe in resnica, toda njihov namen je predvsem človeku prinesti življenje. Današnje besede so drugačne od prerokb prerokov. To je stopnja dela, namenjena življenju človeka, spremembi narave človekovega življenja, in ne prerokovanju. Prva stopnja je bila delo Jehove: Njegovo delo je bilo človeku pripraviti pot, da bi na zemlji častil Boga. Bilo je delo začetka, da bi našel začetni kraj dela na zemlji. Tedaj je Jehova učil Izraelce spoštovati sobotni dan, spoštovati starše in živeti v miru med seboj. Ljudje takrat namreč niso razumeli ne bistva človeka ne kako živeti na zemlji. Zato je moral Jehova na prvi stopnji dela nujno voditi življenje človeštva. Ničesar, kar jim je Jehova govoril, ljudje niso vedeli in znali. Tisti čas je Bog poklical številne preroke, da so prerokovali, kar so počeli pod vodstvom Jehove. To je bil zgolj eden od elementov Božjega dela. Na prvi stopnji se Bog ni učlovečil, zato je plemena in narode učil po prerokih. Ko je Jezus deloval v Svojem času, ni govoril toliko kot danes. Današnja stopnja dela sveta poslednjih dni ni bila opravljena še nikoli prej v preteklih časih in generacijah. Čeprav so Izaija, Danijel in Janez veliko prerokovali, so bile njihove prerokbe povsem drugačne od današnjih besed. Njihove besede so bile zgolj prerokbe, današnje besede pa ne. Bi lahko razumeli, če bi vse, kar govorim o sedanjosti, spremenil v prerokbe? Kako bi se lahko prišli do spoznanja, če bi se tisto, kar sem govoril, nanašalo na stvari po Mojem odhodu? Delo besede nikoli ni bilo opravljeno v času Jezusa ali v Času Postave. Nekateri morda porečejo: »Mar ni tudi Jehova govoril v času Svojega delovanja? Mar ni Jezus poleg ozdravljanja bolezni, izganjanja hudih duhov ter delanja znamenj in čudežev tudi govoril v času Svojega delovanja?« Kar je izrečeno, ni vse enako. Kaj je bilo bistvo besed, ki jih je govoril Jehova? Jehova je zgolj vodil življenje človeštva na zemlji, kar ni imelo nič opraviti z duhovnimi zadevami v življenju. Zakaj pravijo, da je Jehova s svojimi besedami učil ljudi vseh krajev? Beseda »učil« pomeni izrecno povedati in neposredno zapovedati. Človeku ni dajal življenja, temveč ga je za roko vodil in ga brez pretiranih prispodob učil, kako Ga spoštovati. Delo, ki ga je Jehova opravil v Izraelu, ni bilo namenjeno vzgoji ali discipliniranju ljudi oziroma izvajanju sodbe in kazni, temveč njihovemu vodenju. Jehova je Mojzesu zapovedal, naj pošlje Njegovo ljudstvo v puščavi nabirat mano. Vsako jutro pred sončnim vzhodom so morali nabrati ravno toliko mane, da so lahko tisti dan jedli. Niso je mogli shraniti za naslednji dan, ker bi splesnela. Ljudem ni pridigal ali razkrival njihove narave, niti njihovih misli in idej. Ljudi ni spreminjal, temveč je vodil njihova življenja. Ljudje tistega časa so bili kot otroci, nič niso razumeli in izvajali so lahko le nekatere osnovne mehanske gibe, zato je Jehova določil zgolj postavo, ki je vodila množice.

Da bi oznanjal evangelij, s katerim bi lahko vsi, ki iščejo z iskrenim srcem, spoznali današnje delo in bili povsem prepričani, moraš doseči jasno razumevanje notranje zgodbe, bistva in pomembnosti dela, opravljenega na posamezni stopnji. Delaj tako, da bodo drugi s poslušanjem tvojega občestva lahko razumeli Jehovovo delo, Jezusovo delo in tudi vse delo današnjega Boga ter povezave in razlike med temi tremi stopnjami dela. Delaj tako, da bodo drugi, potem ko bodo slišali, razumeli, da si te tri stopnje ne nasprotujejo med seboj, temveč so vse tri delo istega Duha. Čeprav delujejo v različnih časih in je vsebina Njihovega dela različna ter prav tako besede, ki jih govorijo, so načela, po katerih delujejo ista. Te stvari so največje vizije, ki jih morajo razumeti vsi ljudje na poti za Bogom.