Skrivnost učlovečenja (3)
Pri opravljanju Svojega dela Bog ne prihaja, da bi karkoli gradil ali premikal, temveč da bi izvršil Svoje poslanstvo. Vsako Njegovo učlovečenje je namenjeno samo dovršitvi ene stopnje dela in začetku novega časa. Zdaj je prišel Čas Kraljestva in z njim tudi izvajanje kraljestva. Ta stopnja dela ni namenjena delu ljudi in njihovemu oblikovanju do določene stopnje, temveč samo dokončanju enega sklopa Božjega dela. Kar počne, ni delo človeka in ni namenjeno doseganju določenega uspeha pri oblikovanju ljudi pred odhodom z zemlje, temveč je namenjeno dovršitvi Njegovega poslanstva in zaključku dela, ki ga mora opraviti, kar pomeni poskrbeti za ustrezno izvedbo Svojega dela na zemlji ter tako doseči slavo. Delo učlovečenega Boga ni podobno delu ljudi, po katerih deluje Sveti Duh. Ko Bog pride opravit Svoje delo na zemlji, se ukvarja samo z izpolnitvijo Svojega poslanstva. Z ostalimi zadevami, ki niso s tem povezane, se ne ukvarja in se nanje niti ne ozira. Preprosto izvaja delo, ki ga mora opraviti, in se niti najmanj ne ukvarja z delom, ki ga mora opraviti človek. Opravlja le delo, ki spada v čas, v katerem se nahaja, in v poslanstvo, ki ga mora izpolniti, kot da vse ostalo ne bi bila Njegova pristojnost. Ne poseduje več osnovnega znanja o življenju kot ljudje, prav tako ne pridobi več socialnih veščin in Si ne zagotovi drugega znanja, kot je tisto, ki ga imajo drugi ljudje. Niti najmanj Se ne ozira na vse, kar naj bi človek imel, temveč preprosto opravlja delo, ki je Njegova dolžnost. Tako je s človeškega vidika učlovečeni Bog nepopoln, celo tako zelo, da ne namenja pozornosti številnim stvarem, ki naj bi jih človek imel, in Se nanje sploh ne spozna. Zadeve, kot so splošna dejstva o življenju ter načela osebnega vedenja in stikov z drugimi, z Njim na videz nimajo nič opraviti. Vendar pri učlovečenem Bogu nikakor ne moreš zaznati niti najmanjše nenormalnosti. To pomeni, da s Svojo človeško naravo zgolj ohranja Svoje življenje običajnega človeka in normalno delovanje Svojih možganov, s čimer lahko razlikuje pravilno od napačnega. Vendar pa nima ničesar drugega, kar naj bi sam človek (ustvarjeno bitje) imel. Bog Se učloveči samo zato, da bi izpolnil lastno poslanstvo. Njegovo delo je usmerjeno v celoten čas, ne k posameznim ljudem ali krajem, temveč v celotno vesoljstvo. To je usmerjenost Njegovega dela in načelo, po katerem deluje. Tega nihče ne more spremeniti in človek se v to ne more vmešati. Vsakič ko Se Bog učloveči, s Seboj prinese delo tistega časa in nima namena med ljudmi živeti dvajset, trideset, štirideset ali celo sedemdeset ali osemdeset let, da bi Ga bolje razumeli in spoznali. To ni potrebno, saj ne bi nikakor poglobilo človekovega poznavanja Božje notranje narave, temveč bi le še prispevalo k njegovim predstavam ter jih skupaj z njegovimi mislimi ohromilo. Zato je prav, da vsi vi natančno razumete, kaj je delo učlovečenega Boga. Gotovo vam je uspelo razumeti besede, ki Sem vam jih povedal: »Nisem prišel, da bi izkusil življenje običajnega človeka.« Ste pozabili besede: »Bog ne prihaja na zemljo, da bi živel kot običajen človek?« Ne razumete namena Božjega učlovečenja in ne poznate pomena besed: »Kako bi Bog lahko prišel na zemljo z namenom izkusiti življenje ustvarjenega bitja?« Bog prihaja na zemljo izključno zaključit Svoje delo, zato je Njegovo delo na zemlji kratkotrajno. Na zemljo ne prihaja z namenom, da bi Božji Duh oblikoval Njegovo človeško telo v nadčloveka, ki bo vodil cerkev. Ko Bog pride na zemljo, Beseda postane meso, toda človek Njegovega dela ne pozna in Mu na silo pripisuje različne stvari. Vi pa bi že vsi morali spoznati, da je Bog Beseda, ki je postala meso, in ne telo iz mesa in krvi, ki ga je Božji Duh izoblikoval, da bi za trenutek prevzelo vlogo Boga. Bog Sam ni rezultat oblikovanja, temveč je Beseda, ki je postala meso, in danes dejansko izvaja Svoje delo med vami vsemi. Vsi veste in priznavate, da je učlovečenje Boga dejanska resnica, a ravnate, kot bi jo razumeli. Niti najmanj niste sposobni dojeti niti dela učlovečenega Boga niti pomembnosti in bistva Njegovega učlovečenja in zgolj ponavljate za drugimi, ko gostobesedno izgovarjate besede po svojem spominu. Mar verjameš, da je učlovečeni Bog tak, kot si ga ti predstavljaš?
Bog Se utelesi samo zato, da bi vodil čas in zagnal novo delo. To morate razumeti. To se zelo razlikuje od funkcije človeka in o obeh ni mogoče govoriti hkrati. Človek potrebuje dolgotrajno vzgojo in izpopolnjevanje, preden je po njem mogoče opravljati delo, in pri tem je potrebna prav posebej visoka stopnja človeškosti. Ne le, da mora biti človek sposoben ohranjati občutek za normalno človeškost, temveč mora hkrati razumeti tudi številna načela in pravila, ki veljajo za njegovo ravnanje v odnosu do drugih, ter se tudi posvetiti dodatnemu preučevanju modrosti in poznavanja človeške etike. To je znanje, ki bi ga moral človek imeti. Vendar to ne velja za učlovečenega Boga, kajti Njegovo delo ne predstavlja niti človeka niti ni človeško delo, temveč je neposreden izraz Njegovega bitja in neposredna izvedba dela, ki ga mora opraviti. (Svoje delo seveda opravi ob pravem času, ne poljubnem ali naključnem, in z njim začne, ko je čas, da izpolni Svoje poslanstvo.) Ne sodeluje v življenju ali delu ljudi, kar pomeni, da nič od tega ni del njegove človeške narave (čeprav to ne vpliva na Njegovo delo). Zgolj izvrši Svoje poslanstvo, ko je čas za to. Ne glede na Svoj položaj preprosto nadaljuje z opravljanjem dela. Kar ljudje vedo in si mislijo o Njem, prav nič ne vpliva na Njegovo delo. Ko je npr. Jezus opravljal Svoje delo, nihče ni prav dobro vedel, kdo je, a je vseeno s Svojim delom preprosto nadaljeval. Nič od tega Ga ni oviralo pri izvajanju dela, ki ga je moral opraviti. Tako torej ni najprej izpovedal ali razglasil lastne identitete, temveč je zgolj pustil, da so Mu ljudje sledili. To seveda ni bila samo ponižnost Boga, temveč tudi način, na katerega je učlovečeni Bog deloval. Le tako je lahko deloval, saj Ga ljudje s svojimi človeškimi očmi nikakor niso mogli prepoznati. In četudi bi Ga, Mu pri Njegovem delu ne bi mogli pomagati. Poleg tega Se ni učlovečil, da bi Ga ljudje spoznali v Njegovi telesni obliki, temveč da bi opravil delo in izpolnil Svoje poslanstvo. Zato Mu ni bilo pomembno javno razkriti Svoje identitete. Ko je dovršil vse delo, ki ga je moral opraviti, sta Njegova celotna identiteta in položaj samoumevno postala ljudem jasna. Učlovečeni Bog molči in nikoli ničesar ne razglaša. Svoje pozornosti ne obrača ne k ljudem ne k temu, kako jim uspeva hoditi za Njim, temveč preprosto nadaljuje s Svojim poslanstvom in izvajanjem dela, ki ga mora opraviti. Njegovega dela ne more nihče ovirati. Ko pride čas, da Svoje delo zaključi, ga bo zagotovo zaključil in končal. Nihče ne more drugače ukazati. Šele ko bo po dovršitvi Svojega dela odšel od ljudi, bodo ljudje razumeli delo, ki ga opravlja, čeprav še vedno ne povsem jasno, in še vedno bo minilo veliko časa, preden bodo povsem razumeli namen, s katerim je začel Svoje delo opravljati. Z drugimi besedami, delo v času učlovečenega Boga je razdeljeno na dva dela. En del sestavlja delo, ki ga opravi učlovečeni Bog Sam, in besede, ki jih govori. Ko je Njegovo telesno poslanstvo dovršeno, morajo drugi del dela opraviti tisti, po katerih deluje Sveti Duh. To je trenutek, ko mora svojo funkcijo opraviti človek, kajti Bog je zdaj že utrl pot, po kateri mora hoditi človek sam. To pomeni, da učlovečeni Bog izvede en del dela, ki ga nato prevzame Sveti Duh in tisti, po katerih deluje. Zato mora človek vedeti, kaj na tej stopnji narekuje delo, ki ga na začetku izvaja učlovečeni Bog, in natančno razumeti, zakaj se je Bog učlovečil ter kaj je Njegovo delo, in ne od Boga zahtevati skladno s človeškimi potrebami. Tu se skrivajo človekova napaka, njegove predstave in še več – njegova neposlušnost.
Bog Se ne učloveči, da bi človek lahko spoznal Njegovo telo ali razlike med telesom učlovečenega Boga in človeka. Prav tako Se Bog ne učloveči, da bi človek izostril svojo spoznavno moč, in še manj, da bi človek lahko častil telo učlovečenja Boga in tako pridobil veliko slavo. Nič od tega ni Božji namen učlovečenja. Bog Se tudi ne učloveči, da bi človeka obsodil, ga namerno razkril ali mu otežil življenje. Božji namen ni nič od tega. Vsakič, ko se Bog učloveči, gre za obliko dela, ki se ji ni mogoče izogniti. Njegovo ravnanje je posledica Njegovega večjega dela ter večjega upravljanja in ne posledica razlogov, ki si jih človek predstavlja. Bog pride na zemljo samo, če Njegovo delo tako zahteva, in le po potrebi. Na zemljo ne prihaja z namenom, da bi Se zgolj razgledal, temveč da bi opravil delo, ki ga mora opraviti. Zakaj bi sicer prevzel tako težko breme in takšno tveganje, da bi opravil Svoje delo? Bog se učloveči samo, ko Se mora, in vedno s posebnim pomenom. Če bi šlo zgolj za to, da bi Ga ljudje lahko videli in razširili svoje obzorje, potem gotovo nikoli ne bi tako zlahka prišel med njih. Na zemljo pride zaradi Svojega upravljanja in večjega dela ter zato, da bi pridobil več ljudi. Pride predstavljat čas, porazit satana in si odene človeško telo, da bi satana premagal. Še več, pride, da bi vodil življenja vseh ljudi. Vse to je povezano z Njegovim upravljanjem in delom celotnega vesoljstva. Če bi se Bog učlovečil zgolj zato, da bi ljudje lahko spoznali Njegovo telo in bi se jim odprle oči, zakaj se potem ne bi pojavil kar med vsakim narodom? Mar to ne bi bilo nadvse preprosto? Vendar ni tako storil, temveč je raje izbral primeren kraj, kjer se je ustalil in začel z delom, ki ga mora opraviti. Že samo tokratno učlovečenje je nadvse pomembno. Predstavlja celotno časovno dobo in izvaja delo celotne časovne dobe. Hkrati končuje prejšnji čas in uvaja novega. Vse to je pomembna zadeva, ki je povezana z Božjim upravljanjem, in vse to je pomembnost ene stopnje dela, ki jo Bog pride opravit na zemljo. Ko je Jezus prišel na zemljo, je spregovoril le nekaj besed in opravil nekaj dela. Ni Se ukvarjal z življenjem ljudi in odšel je takoj, ko je Svoje delo opravil. Ko bom danes nehal govoriti in vam predajati Svoje besede, in ko boste vse razumeli, bo ta stopnja Mojega dela zaključena, ne glede na to, kakšno bo vaše življenje. V prihodnosti bodo morali biti določeni ljudje, ki bodo to stopnjo Mojega dela nadaljevali in še naprej na zemlji delovali skladno s temi besedami. Takrat se bo začelo človeško delo in človeška gradnja. Toda danes Bog opravlja Svoje delo samo zato, da bi izpolnil Svoje poslanstvo in zaključil eno stopnjo Svojega dela. Bog deluje na drugačen način kot človek. Ljudje imajo radi shode, forume in radi pripisujejo velik pomen obredom, medtem ko Bog najbolj prezira ravno shode in srečanja ljudi. Bog se s človekom pogovarja in ga nagovarja neformalno. To je delo Boga, ki je izjemno svobodno in osvobaja tudi vas. Toda do shodov z vami čutim izjemen odpor in se ne morem navaditi tako togega življenja, kot je vaše. Najbolj preziram pravila, saj človeka tako omejujejo, da se boji ukrepati, spregovoriti, peti in le še bolšči naravnost predse. Nadvse preziram vaše navade zborovanj in velikih shodov. Z vami se preprosto ne želim tako družiti, saj se zaradi takega načina življenja človek počuti vklenjen, hkrati pa izvajate preveč obredov in se držite preveč pravil. Če bi vam bilo dovoljeno voditi, bi ljudi vodili naravnost v kraljestvo pravil in pod vašim vodstvom se ljudje pravil nikakor ne bi mogli znebiti, temveč bi postajalo versko vzdušje čedalje močnejše in prakse človeka bi se čedalje bolj širile. Nekateri na shodih neumorno govorijo, ne da bi se utrudili, drugi pa ducat dni brez prestanka pridigajo. Vse to so veliki shodi in srečanja ljudi. Nič nimajo opraviti z življenjem, v katerem jemo in pijemo, uživamo ali osvobodimo svojega duha. Vse to so srečanja ! Vsi vaši sestanki s sodelavci ter veliki ali majhni shodi se Mi gnusijo in Me nikoli niso zanimali. Načelo, po katerem delujem Jaz, je naslednje: Na shodih nisem pripravljen pridigati ali karkoli razglašati na velikih javnih zborovanjih, še manj vas za več dni sklicevati na posebna zasedanja. Ne zdi se mi primerno, da na zborovanjih vsi sedite in ste tako konservativno tradicionalni. Preziram to, kako živite v omejenosti posameznih obredov, še več, tudi Sam nočem sodelovati v takšnih vaših obredih. Bolj kot to izvajate, bolj se Mi ti obredi gnusijo. Tovrstni vaši obredi in pravila Me niti najmanj ne zanimajo. Ne glede na to, kako dobro jih opravljate, se Mi gnusijo. Ne gre za to, da bi bilo vaše ravnanje neprimerno ali da bi bili vi preveč neugledni, temveč za to, da Jaz preziram vaš način življenja in se nanj niti ne morem navaditi. Niti najmanj namreč ne razumete dela, ki ga želim opraviti. Ko je Jezus tedaj opravljal Svoje delo, je po oznanjanju v določenem kraju Svoje učence peljal ven iz mesta in se z njimi pogovarjal o poteh, ki so jih lahko razumeli. Pogosto je tako ravnal. Malokrat je deloval v množici. Glede na vaša pričakovanja pa učlovečeni Bog sploh ne bi smel imeti življenja normalnega človeka. Opravljati bi moral Svoje delo in ne glede na to, ali sedi, stoji ali dela, vedno govoriti. Vedno bi moral delati in nikoli ustaviti svojih »dejavnosti«, sicer bi zanemarjal Svoje dolžnosti. So takšna pričakovanja ljudi ustrezna po človeški zdravi pameti? Kje je vaša poštenost? Mar ne zahtevate preveč? Mar vas potrebujem, da Me boste preverjali med opravljanjem Mojega dela? Vas potrebujem, da Me boste nadzorovali med izpolnjevanjem Mojega poslanstva? Dobro vem, kakšno delo moram opraviti in kdaj, zato se drugim ni treba vmešavati. Morda se vam zdi, da še Nisem veliko storil, toda dotlej je Moje delo že pri koncu. Vzemite kot primer Jezusove besede v štirih evangelijih – mar niso bile prav tako omejene? Ko je tedaj Jezus šel v shodnico in pridigal, je končal v največ nekaj minutah, in ko je nehal govoriti, je Svoje učence peljal na čoln in odšel brez pojasnila. Tisti v shodnici so kvečjemu razpravljali med seboj, toda Jezus pri tem ni sodeloval. Bog opravi samo delo, ki ga mora, in nič več. Mnogi od Mene pričakujejo, da bom več govoril in pripovedoval, vsaj več ur dnevno. Po vašem mnenju Bog ni več Bog, če neha govoriti, in samo tisti, ki govori, je Bog. Vsi ste slepi! Vsi divjaki! Vsi ste nevedne stvari brez pameti! V vas je preveč predstav! S svojimi zahtevami pretiravate! Nečloveški ste! Niti najmanj ne razumete, kaj je Bog! Prepričani ste, da so vsi pripovedovalci in govorniki Bogovi in da je vaš oče vsak, ki vas je pripravljen zalagati z besedami. Povejte Mi, ali je v vaših lepo negovanih potezah in nevsakdanjem videzu sploh še kanček spodobnosti? Ste že spoznali nebeško sonce? Prav vsi ste podobni pohlepnim in pokvarjenim uradnikom, kako torej lahko prepoznate spodobnost? Kako lahko ločite med pravilnim in napačnim? Veliko Sem vam naklonil, a koliko od vas to ceni? Kdo je to povsem pridobil? Ne veste, kdo je utrl pot, po kateri danes hodite, zato še vedno od Mene zahtevate in pričakujete smešne in nesmiselne stvari. Mar še niste zardeli od sramu? Mar Nisem dovolj govoril? Mar Nisem dovolj storil? Kdo med vami lahko resnično ceni Moje besede kot zaklad? V Moji navzočnosti se Mi prilizujete, za Mojim hrbtom pa lažete in goljufate! Vaša dejanja so preveč odvratna in Me odbijajo! Vem, da Me prosite, naj govorim in delam samo zato, da bi napasli svoje oči in razširili svoje obzorje, in ne zavoljo spremembe svojega življenja. Tako veliko Sem vam že govoril. Svoja življenja bi morali spremeniti že davno. Zakaj se torej še danes še vedno vračate v svoja stara stanja? Morda zato, ker ste oropani Mojih besed in jih niste sprejeli? Če po pravici povem, ne želim reči ničesar več izprijencem, kot ste vi – bilo bi zaman! Ne želim opravljati toliko nesmiselnega dela! Želite le razširiti svoja obzorja in pasti svoje oči, ne pa pridobiti življenja! Sami sebe zavajate! Sprašujem vas, koliko od tega, kar sem vam povedal iz oči v oči, ste udejanjili v svojem življenju? Ne počnete drugega, kot da s prevarami zavajate druge! Preziram tiste med vami, ki uživate v opazovanju kot gledalci, in vaša radovednost se Mi globoko gnusi. Če niste tu, da bi našli pravo pot ali ker ste žejni resnice, potem ste predmet Mojega prezira! Vem, da Me samo zato poslušate, ko govorim, da bi potešili svojo radovednost ali izpolnili eno izmed svojih pohlepnih poželenj. Niti pomislite ne na iskanje obstoja resnice ali prave poti, da bi stopili v življenje. Takšnih želja med vami preprosto ni. Vse kar počnete je, da z Bogom ravnate kot z igračo, ki jo preučujete in občudujete. V vas ni dovolj hrepenenja po iskanju življenja, a več kot dovolj radovednosti! Razlagati o poteh življenja takšnim ljudem je, kot bi govoril v veter. Prav vseeno je, tudi če sploh ne govorim! Povem vam: Če želite zgolj zapolniti praznino v svojem srcu, potem raje ne hodite k Meni! Pomembno vam mora biti pridobiti življenje! Ne slepite se! Za temelj svojega iskanja življenja nikar ne imejte radovednosti in je ne uporabljajte kot izgovor, ko Me prosite, naj vam govorim. Vse to so prevare, ki ste jih nadvse vešči! Ponovno te vprašam: Koliko tega, kar Sem te prosil, da se lotiš, si se zares lotil? Si dojel vse, kar Sem ti govoril? Si uspel udejanjiti vse, kar Sem ti govoril?
Delo vsakega časa začenja Bog Sam, toda vedi, da ne glede na način delovanja Bog ne pride začenjat gibanj, organizirati posebnih zasedanj ali ustanavljati kakršnihkoli organizacij v vašem imenu. Pride izključno opravit delo, ki ga mora. Za Njegovo delo ne veljajo nobene človeške omejitve. Svoje delo opravi, kot želi, in ne glede na to, kaj si ljudje mislijo ali vedo o tem, se Bog ukvarja samo z izvajanjem Svojega dela. Od stvarjenja sveta do danes so bile že tri stopnje dela – od Jehove do Jezusa in od Časa Postave do Časa Milosti Bog ni nikoli sklical posebnega zasedanja za ljudi in nikoli ni sklical vsega človeštva, da bi imel posebno globalno delovno konferenco, na kateri bi razširil obseg Svojega dela. Ne počne drugega, kot izvaja prvotno delo celotnega časa ob pravem času in na pravem kraju ter tako uvaja čas in človeškemu rodu kaže, kako prav živeti. Posebne konference so shodi, ki jih prirejajo ljudje, vabljenje ljudi na praznovanje praznikov je delo ljudi. Bog ne upošteva praznikov, saj se Mu gnusijo. Ne sklicuje konferenc, še več, gnusijo se Mu. Zdaj bi moral natančno razumeti, kakšno delo opravlja učlovečeni Bog!
