Delo v Času Postave

Delo, ki ga je Jehova opravil na Izraelitih, je med človeštvom vzpostavilo Božji kraj na zemlji, ki je bil tudi sveti kraj, kjer je Bog bil navzoč. Svoje delo je omejil na izraelsko ljudstvo. Sprva ni deloval zunaj Izraela, ampak je izbral ljudi, ki so se Mu zdeli primerni, da bi omejil obseg svojega dela. Izrael je kraj, kjer je Bog ustvaril Adama in Evo, iz prahu tega kraja pa je Jehova ustvaril človeka; ta kraj je postal temelj Njegovega dela na zemlji. Izraeliti, ki so bili Noetovi in tudi Adamovi potomci, so bili človeški temelj Jehovovega dela na zemlji.

V tem času naj bi pomen, namen in koraki Jehovovega dela v Izraelu sprožili Njegovo delo na vsej zemlji, ki se je z Izraelom kot središčem postopoma razširilo na neverne narode. To je načelo, po katerem On deluje po vsem vesolju – vzpostavi model in ga nato širi, dokler vsi ljudje v vesolju ne sprejmejo Njegovega evangelija. Prvotni Izraeliti so bili Noetovi potomci. Ti ljudje so bili obdarjeni le z Jehovovim dihom in so razumeli dovolj, da so poskrbeli za osnovne življenjske potrebe, niso pa vedeli, kakšen Bog je Jehova, kakšna je njegova volja v zvezi s človekom, še manj pa, kako naj častijo Gospoda vsega stvarstva. Adamovi potomci o tem, ali obstajajo pravila in postave, ki jih je treba spoštovati,^[a] ali pa dolžnosti, ki jih morajo ustvarjena bitja opravljati za Stvarnika, niso vedeli ničesar. Vedeli so le, da se mora mož potiti in delati, da preživlja svojo družino, žena pa se mora podrejati možu in ohranjati človeški rod, ki ga je ustvaril Jehova. Z drugimi besedami, ljudje, ki so imeli le Jehovov dih in Njegovo življenje, niso vedeli ničesar o tem, kako slediti Božji postavi, ali kako zadovoljiti Gospoda vsega stvarstva. Razumeli so veliko premalo. Čeprav v njihovih srcih ni bilo ničesar sprijenega ali goljufivega in sta se med njimi redko pojavljala ljubosumje in prepir, pa vendarle niso poznali ali razumeli Jehove, Gospoda vsega stvarstva. Ti človeški predniki so znali le jesti in uživati Jehovove stvari, niso pa znali spoštovati Jehove; niso vedeli, da je Jehova tisti, ki bi ga morali kleče častiti. Kako bi jih torej lahko imenovali Njegova bitja? Če bi bilo tako, ali ne bi bile besede »Jehova je Gospod vsega stvarstva« in »ustvaril je človeka, da bi ta o Njem pričeval, ga slavil in predstavljal« izrečene zaman? Kako bi lahko ljudje, ki niso imeli spoštovanja do Jehove, pričevali o Njegovi slavi? Kako bi lahko postali izraz Njegove slave? Ali ne bi Jehovove besede »ustvaril sem človeka po Svoji podobi« potem postale orožje v rokah satana, hudobneža? Ali ne bi te besede postale znak ponižanja za Jehovovo stvarjenje človeka? Da bi dokončal to stopnjo dela, Jehova po stvarjenju človeštva od Adama do Noeta, človeštvu ni dajal napotkov ali ga vodil, ampak je šele po vesoljnem potopu, ki je uničil ves svet, začel uradno voditi Izraelite, ki so bili potomci Noeta in tudi Adama. Njegovo delo in izreki so usmerjali vse Izraelce, ki so živeli svoje življenje po vsej izraelski deželi, in tako pokazali človeštvu, da Jehova ni bil zmožen le vdahniti diha človeku, da bi ta od Njega dobil življenje in se iz prahu dvignil v ustvarjeno človeško bitje, ampak je lahko človeštvo tudi upepeljil, ga preklel in ga vodil s Svojo pastirsko palico. Tako so tudi sami uvideli, da Jehova lahko vodi človeško življenje na zemlji ter govori in deluje med ljudmi podnevi in ponoči. Delo, ki Ga je opravil, je bilo namenjeno le temu, da bi Njegova bitja vedela, da človek izvira iz prahu, ki ga je On pobral; še več, da ga je On ustvaril. Ne le to, najprej je Svoje delo opravil v Izraelu, da bi druga ljudstva in narodi (ki dejansko niso bili ločeni od Izraela, ampak so se od Izraelitov odcepili, vendar so bili še vedno potomci Adama in Eve) od Izraela prejeli Jehovov evangelij, da bi vsa ustvarjena bitja v vesolju lahko spoštovala Jehovo in Ga imela za velikega. Če Jehova ne bi začel Svojega dela v Izraelu, temveč bi po stvarjenju človeštva pustil, da živi brezskrbno življenje na zemlji, potem zaradi človekove fizične narave (narava pomeni, da človek nikoli ne more vedeti stvari, ki jih ne vidi, kar pomeni, da ne bi vedel, da je Jehova tisti, ki je ustvaril človeštvo, in še manj, zakaj je to storil) ne bi nikoli vedel, da je Jehova tisti, ki je ustvaril človeštvo, ali da je Gospod vsega stvarstva. Če bi Jehova ustvaril človeka, ga postavil na zemljo in si preprosto otresel prah z rok in odšel, namesto da bi ostal med ljudmi in jih nekaj časa vodil, bi se vse človeštvo vrnilo v nič; celo nebesa in zemlja ter nešteto stvari, ki jih je ustvaril, in vse človeštvo bi se vrnilo v nič, obenem pa bi jih poteptal satan. Na ta način bi se razblinila Jehovova želja, da bi »na zemlji, sredi Svojega stvarstva, imel kraj, sveti kraj, kjer bi stal«. In da bi po stvarjenju človeštva lahko ostal med njimi, jih usmerjal in jih ogovarjal iz njihove sredine – vse to zato, da bi bila izpolnjena Njegova želja in uresničen Njegov načrt.Njegovo delo v Izraelu je bilo namenjeno le izvrševanju načrta, ki Ga je naredil pred stvarjenjem vseh stvari, zato Njegovo delovanje najprej med Izraeliti in Njegovo stvarjenje vseh stvari nista bila v nasprotju drug z drugim, ampak sta bila opravljena zaradi Njegovega upravljanja, Njegovega dela in Njegove slave ter da bi poglobila pomen Njegovega stvarjenja človeštva. Dva tisoč let po Noetu je vodil življenje človeštva na zemlji in ga učil, kako naj spoštuje Jehovo, Gospoda vsega stvarstva, kako naj živi in nadaljuje svoje življenje, predvsem pa, kako naj pričuje o Jehovi, Ga uboga in časti ter Mu z glasbo poje hvalnice, kot so to počeli David in njegovi duhovniki.

Še pred dva tisoč leti, ko je Jehova opravljal Svoje delo, človek ni vedel ničesar in skoraj vse človeštvo je zapadlo v izprijenost, dokler ni pred uničenjem sveta s potopom zabredlo globoko v razuzdanost in pokvarjenost, v kateri so bila njihova srca popolnoma brez Jehove in nadalje brez Njegove poti. Nikoli niso razumeli dela, ki ga je Jehova nameraval opraviti; imeli so premalo razuma, še manj znanja in so bili kot stroji, ki dihajo, niso vedeli popolnoma ničesar o človeku, o Bogu, svetu, življenju in drugih rečeh. Na zemlji so se predajali številnim skušnjavam kot kača in govorili mnogo stvari, ki so bile žaljive za Jehovo, vendar jih Jehova zaradi njihove nevednosti ni kaznoval in discipliniral. Šele po potopu, ko je bil Noe star 601 let, se je Jehova uradno prikazal Noetu in vodil njega, njegovo družino ter ptice in živali, ki so preživele potop skupaj z Noetom in njegovimi potomci, vse do konca Časa Postave, ki je skupaj trajal 2500 let. V Izraelu je deloval, torej uradno deloval, skupaj 2000 let, hkrati pa je deloval v Izraelu in izven njega 500 let, skupaj torej 2500 let. V tem času je Izraelite poučil, da morajo za služenje Jehovi zgraditi tempelj, obleči duhovniška oblačila in ob zori hoditi bosi v tempelj, da ga njihovi čevlji ne bi oskrunili in bi se z vrha templja nanje spustil ogenj, ki bi jih pokončal do smrti. Opravljali so svoje dolžnosti in se podrejali Jehovovim načrtom. V templju so molili k Jehovi in po prejemu Njegovega razodetja, to je po Jehovovem govoru, so vodili množice in jih učili, da naj izkazujejo spoštovanje Jehovi – svojemu Bogu. Jehova jim je naročil, naj zgradijo tempelj in oltar ter ob času, ki ga je določil Jehova, to je na pasho, pripravijo novorojena teleta in jagnjeta, ki jih bodo položili na oltar kot žrtve, ki bodo služile Jehovi, da bi se tako obvladali in v svoja srca vnesli spoštovanje do Jehove. Merilo njihove zvestobe Jehovi je bilo, ali so spoštovali to postavo. Jehova jim je tudi določil sobotni dan, sedmi dan po stvarjenju. Dan po soboti je naredil prvi dan, dan, ko so hvalili Jehovo, Mu prinašali žrtve in Zanj ustvarjali glasbo. Na ta dan je Jehova sklical vse duhovnike, da so razdelili žrtve na oltarju, da bi jih ljudstvo lahko uživalo na Jehovovem oltarju. Jehova je rekel, da so blagoslovljeni, da si z njim delijo obrok in da so Njegovo izvoljeno ljudstvo (kar je bila Jehovova zaveza z Izraeliti). Zato Izraelci še danes pravijo, da je Jehova samo njihov Bog in ne Bog nevernikov.

V Času Postave je Jehova Mojzesu določil številne zapovedi, da bi jih posredoval Izraelitom, ki so mu sledili iz Egipta. Te zapovedi je Jehova dal Izraelitom in niso imele nobene zveze z Egipčani; namenjene so bile obvladovanju Izraelitov, Jehova pa jim je z njimi postavljal zahteve. Če so spoštovali soboto in svoje starše ali so častili malike in podobno – po teh načelih so jih sodili kot grešne ali pravične. Med njimi so bili nekateri, ki jih je zadel Jehovov ogenj, nekateri, ki so bili kamenjani do smrti, in nekateri, ki so prejeli Jehovov blagoslov, in to glede na to, ali so izpolnjevali te zapovedi ali ne. Tisti, ki niso spoštovali sobote, so bili kamenjani do smrti. Duhovnike, ki niso spoštovali sobote, je zadel Jehovov ogenj. Tisti, ki niso izkazovali spoštovanja svojim staršem, so prav tako bili kamenjani do smrti. Vse to je Jehova pohvalil. Jehova je postavil Svoje zapovedi in postave, da bi ljudje, ko jih je vodil v njihovih življenjih, poslušali in se ravnali po Njegovi besedi ter se Mu ne bi upirali. S temi postavami je nadzoroval novorojeni človeški rod, da bi lahko postavil temelje za Svoje nadaljnje delo. Na podlagi dela, ki ga je opravil Jehova, se je prvo obdobje imenovalo Čas Postave. Čeprav je Jehova izrekel veliko besed in opravil veliko dela, je ljudi vodil le pozitivno in nevedne ljudi učil, kako biti človek, kako živeti, kako resnično razumeti Jehovovo pot. Njegovo delo je bilo večinoma to, da je ljudi pripravil do tega, da so sledili Njegovi poti in se ravnali po Njegovih postavah. Delo je opravljal na ljudeh, ki so bili puhloglavi; ni segalo tako daleč, da bi spremenilo njihovo naravo ali napredek v življenju. Skrbel je le za uporabo postave za omejevanje in nadzor ljudi. Jehova je bil za Izraelite v tistem času le Bog v templju, Bog v nebesih. Bil je oblačni in ognjeni steber. Vse, kar je Jehova od njih zahteval, je bilo, da so ubogali to, kar danes poznamo kot Njegovo postavo in zapovedi – lahko bi rekli celo pravila – saj namen Jehovovih dejanj ni bil, da bi jih preoblikoval, ampak da bi jim dal več stvari, ki bi jih človek moral imeti, in jih poučil iz svojih ust, saj človek po stvarjenju ni imel ničesar, kar bi moral imeti. Tako je Jehova ljudem dal stvari, ki bi jih morali imeti za svoje življenje na zemlji, in tako je ljudstvo, ki ga je vodil, preseglo svoja prednika, Adama in Evo, saj je to, kar jim je dal Jehova, preseglo tisto, kar je na začetku dal Adamu in Evi. Ne glede na to je bilo Jehovovo delo v Izraelu namenjeno le vodenju človeštva in prepoznavanju Stvarnika s strani človeštva. Ni jih osvojil ali preoblikoval, temveč jih je le vodil. To je povzetek Jehovovega dela v Času Postave. To je ozadje, resnična zgodba, bistvo Njegovega dela v celotni izraelski deželi in začetek Njegovega šesttisočletnega dela, da bi človeštvo obdržal pod nadzorom Jehovove roke. Iz tega se je rodilo nadaljnje delo v Njegovem šesttisočletnem načrtu upravljanja.

Opomba:

a. Izvirno besedilo ne vključuje izraza »spoštovati«.