Resnična zgodba o delu iz Časa odrešenja

Moj celotni načrt upravljanja, šesttisočletni načrt upravljanja, je sestavljen iz treh stopenj ali treh časov: Časa Postave na začetku, Časa Milosti (ki je tudi Čas Odrešenja) in Časa Kraljestva poslednjih dni. Moje delo v teh treh časih se po vsebini razlikuje glede na naravo posameznega časa, vendar pa to delo na vsaki stopnji ustreza potrebam človeka, ali natančneje, poteka glede na zvijače, ki se jih satan poslužuje v vojni, ki jo bojujem proti njemu. Namen Mojega dela je premagati satana, pokazati Svojo modrost in vsemogočnost, razkriti vse satanove zvijače in tako rešiti ves človeški rod, ki živi pod satanovo oblastjo. Gre za to, da pokažem Svojo modrost in vsemogočnost ter razkrijem neznosno satanovo gnusnost; še več, gre za to, da ustvarjenim bitjem omogočim razlikovati med dobrim in zlom, da spoznajo, da sem Jaz vladar vseh stvari, da jasno vidijo, da je satan sovražnik človeštva, izrojenec, zlobnež, in da lahko s popolno gotovostjo ločijo dobro od zla, resnico od laži, svetost od nečistosti in veličino od nečastnosti. Tako bo nevedno človeštvo lahko pričalo, da nisem Jaz tisti, ki kvari človeštvo, in da lahko le Jaz – Stvarnik – rešim človeštvo in ljudem podarim stvari, ki jih lahko uživajo; in spoznali bodo, da sem Vladar vseh stvari in da je satan le eno od bitij, ki sem jih ustvaril in ki so se pozneje obrnila proti Meni. Moj šesttisočletni načrt upravljanja je razdeljen na tri stopnje in torej delujem, da ustvarjenim bitjem omogočim pričevanje o Meni, da razumejo Mojo voljo in vedo, da sem Jaz resnica. Tako sem na začetku Svojega šesttisočletnega načrta upravljanja opravljal delo zakona, ki je bilo delo, s katerim je Jehova vodil ljudstvo. V drugi stopnji dela se je v vaseh Judeje začel Čas Milosti. Jezus predstavlja celoten Čas Milosti; bil je učlovečen in pribit na križ, in je začel Čas Milosti. Križan je bil, da bi dokončal delo odrešenja, končal Čas Postave in začel Čas Milosti, zato so Ga imenovali »Vrhovni poveljnik«, »Daritev za grehe« in »Odrešenik«. Zato se je Jezusovo delo po vsebini razlikovalo od Jehovega, čeprav je bilo načeloma enako. Jehova je začel Čas Postave, vzpostavil je osnovo – izhodišče – za Božje delo na zemlji ter izdal zakone in zapovedi. To sta dve deli, ki ju je opravil, in predstavljata Čas Postave. Delo, ki ga je Jezus opravil v Času Milosti, ni bilo izdajanje zakonov, ampak njihovo izpolnjevanje, s čimer je začel Čas Milosti in končal Čas Postave, ki je trajal dva tisoč let. Bil je začetnik, ki je prišel, da bi začel Čas Milosti, vendar je glavni del Njegovega dela predstavljalo odrešenje. Zatorej je bilo Njegovo delovanje tudi dvostransko: začel je nov čas in s Svojim križanjem, po katerem je odšel, dokončal dela odkupitve. S tem se je končal Čas Postave in začel Čas Milosti.

Jezusovo delo je bilo v skladu s potrebami takratnega človeka. Njegova naloga je bila odkupiti človeštvo, mu odpustiti grehe, zato je bil povsem ponižen, potrpežljiv, ljubeč, pobožen, strpen, usmiljen in dobrotljiv. Človeštvu je prinesel obilo milosti in blagoslovov ter ljudem dal vse, kar je bilo možno uživati: mir in srečo, Svojo strpnost in ljubezen, Svoje usmiljenje in ljubeznivost. V tistem času so se ljudje srečevali z obilico stvari, v katerih so lahko uživali – z občutkom miru in varnosti v svojih srcih, z občutkom pomiritve v duhu in z odvisnostjo od Jezusa Odrešenika – vse to je bilo značilno za čas, v katerem so živeli. V Času Milosti je satan že izpridil človeka, zato je bila za dela odkupitve vsega človeštva potrebna obilica usmiljenja, neskončna strpnost in potrpežljivost, in še več, da bi to učinkovalo, je bila potrebna daritev, ki bi zadostovala za odkup grehov človeštva. Kar je človeštvo videlo v Času Milosti, je bila le Moja odkupna daritev za grehe človeštva: Jezus. Vse, kar so vedeli, je bilo, da je Bog lahko usmiljen in strpen, in vse, kar so videli, je bilo Jezusovo usmiljenje in ljubeznivost. To pa je bilo samo zato, ker so se rodili v Času Milosti. Preden so bili odkupljeni, so morali uživati številne oblike usmiljenja, ki jim ga je izkazal Jezus, da bi od njega imeli korist. Tako bi jim z uživanjem usmiljenja bili odpuščeni grehi, hkrati pa bi imeli priložnost, da se odkupijo z uživanjem Jezusove strpnosti in potrpežljivosti. Le z Jezusovo strpnostjo in potrpežljivostjo so si pridobili pravico, da prejmejo odpuščanje in uživajo v obilju milosti, ki jim ga je izkazal Jezus. Kot je rekel Jezus: nisem prišel, da bi odkupil pravične, ampak grešnike, da bi se jim odpustili grehi. Če bi Jezus, ko se je učlovečil, s seboj prinesel sodbo, prekletstvo in nestrpnost do človekovih prestopkov, potem človek nikoli ne bi imel priložnosti, da bi bil odkupljen, in bi za vedno ostal grešen. Če bi bilo tako, bi se šesttisočletni načrt upravljanja ustavil v Času Postave, ki bi se tako podaljšal za šest tisoč let. Človeški grehi bi bili le še številčnejši in hujši, stvarjenje človeštva pa bi bilo zaman. Človeštvo bi lahko služilo Jehovi le pod postavami, vendar bi njihovi grehi presegli grehe prvotno ustvarjenih ljudi. Bolj ko je Jezus ljubil človeštvo, mu odpuščal grehe in mu delil dovolj milosti in ljubeznivosti, bolj je bilo človeštvo upravičeno, da ga Jezus reši, da se imenuje izgubljena jagnjeta, ki jih je Jezus odkupil za veliko ceno. Satan se v to delo ni mogel vmešavati, kajti Jezus je s Svojimi sledilci ravnal kot ljubeča mati z dojenčkom na prsih. Ni postal jezen ali jih prezirati, ampak je bil poln tolažbe; nikoli se ni med njimi razbesnel, ampak je bil strpen do njihovih grehov in si zatiskal oči pred njihovo neumnostjo in nevednostjo, tako da je rekel: »Odpusti drugim sedeminsedemdesetkrat.« Tako je Njegovo srce preoblikovalo srca drugih in le tako so ljudje zaradi Njegove strpnosti prejeli odpuščanje svojih grehov.

Čeprav je bil Jezus v Svojem učlovečenju popolnoma brez čustev, je svoje učence vedno tolažil, skrbel zanje, jim pomagal in jih podpiral. Ne glede na to, koliko dela je opravil in koliko je pretrpel, ljudem nikoli ni postavljal pretiranih zahtev, ampak je bil vedno potrpežljiv in strpen do njihovih grehov, tako da so ga ljudje v Času Milosti ljubkovalno imenovali »ljubeči Odrešenik Jezus«. Za ljudi tistega časa – za vse ljudi – je bilo to, kar je Jezus imel in kar je bil, milost in ljubeznivosti. Nikoli si ni zapomnil prestopkov ljudi in Njegovo ravnanje z njimi ni nikoli temeljilo na njihovih prestopkih. Ker je bilo takrat drugačno obdobje, je ljudi pogosto obdaril z obilico hrane, da so se lahko nasitili. Do vseh Svojih sledilcev je bil milostljiv, ozdravljal je bolne, izganjal demone in obujal mrtve. Da bi ljudje verjeli Vanj, in dojeli, da je vse, kar je storil, storil premišljeno in iskreno, je šel tako daleč, da je obudil gnijoče truplo in jim pokazal, da lahko v Njegovih rokah tudi mrtvi oživijo. Tako je vse tiho prenašal in med njimi opravljal Svoja dela odkupitve. Še preden so ga pribili na križ, je Jezus Nase prevzel grehe človeštva in postal daritev za njegove grehe. Še preden je bil križan, je odprl pot do križa, da bi odkupil človeštvo. Na koncu je bil pribit na križ, se žrtvoval za križ in človeštvu podaril vso Svojo milost, ljubeznivost in svetost. Do človeštva je bil vedno strpen, nikoli maščevalen, odpuščal mu je grehe, ga spodbujal k spokoritvi in učil potrpežljivosti, strpnosti in ljubezni, da bi šli po Njegovih stopinjah in se žrtvovali za križ. Njegova ljubezen do bratov in sester je presegala Njegovo ljubezen do Marije. Delo, ki ga je opravljal, je temeljilo na ozdravljanju bolnikov in izganjanju demonov, vse to pa je bilo namenjeno Njegovemu odrešenju. Ne glede na to, kam je šel, je z vsemi, ki so mu sledili, ravnal milostno. Revne je naredil bogate, hrome hodeče, slepe videče in gluhe slišeče. Povabil je celo najbolj najnizkotnejše, obubožane, grešnike, da bi z Njim sedeli za isto mizo. Nikoli se jim ni izogibal, ampak je bil z njimi vedno potrpežljiv in je celo rekel: ko pastir izgubi eno ovco od stotih, bo pustil ostalih devetindevetdeset, da bi šel iskat to izgubljeno ovco, in ko jo bo našel, se bo zelo razveselil. Svoje sledilce je ljubil kakor ovca ljubi svoja jagnjeta. Čeprav so bili v njegovih očeh neumni, nevedni in grešniki, poleg tega pa najbolj ponižni člani družbe, je te grešnike – ljudi, ki so jih drugi zaničevali – imel za punčico svojega očesa. Ker jim je bil naklonjen, je zanje daroval Svoje življenje, kot je bilo jagnje darovano na oltarju. Med njimi se je gibal, kot da bi bil njihov služabnik, in jim dovolil, da Ga zlorabljajo in ubijajo, in se jim brezpogojno podredil. Za svoje sledilce je bil ljubeči Odrešenik Jezus, za farizeje, ki so ljudi poučevali z visokega piedestala, pa ni kazal milosti in ljubeznivosti, ampak sovraštvo in neodobravanje. Med farizeji ni opravil veliko dela, le občasno jih je poučeval in grajal; med njimi se ni gibal in opravljal del odkupitve, niti ni dajal znamenj ali delal čudežev. Vso Svojo milost in ljubeznivost je podaril svojim privržencem in zaradi teh grešnikov vztrajal do konca, ko je bil pribit na križ, ter trpel vsa ponižanja, dokler ni popolnoma odkupil vsega človeštva. To je bil skupek Njegovega dela.

Brez Jezusove odrešitve bi človeštvo za vedno živelo v grehu in postalo potomstvo greha, potomci demonov. Če bi tako nadaljevali, bi ves svet postal dežela, v kateri prebiva satan, kraj njegovega bivanja. Dela odkupitve pa so zahtevala izkazovanje milosti in ljubeznivosti do človeštva; le tako je človeštvo lahko prejelo odpuščanje in na koncu pridobilo pravico, da ga Bog izpopolni ter povsem pridobi. Brez te stopnje dela šesttisočletni načrt upravljanja ne bi mogel biti izvršen. Če Jezus ne bi bil križan, če bi le ozdravljal bolnike in izganjal demone, potem ljudem ne bi bilo mogoče v celoti odpustiti grehov. V treh letih in pol, ko je Jezus opravljal Svoje delo na zemlji, je opravil le polovico Svojih del odkupitve; potem pa je s tem, ko je bil pribit na križ in postal podoba grešnega mesa, s tem, ko je bil izročen hudobnemu, dokončal delo križanja in prevzel usodo človeštva. Šele ko je bil izročen v satanove roke, je odkupil človeštvo. Triintrideset let in pol je trpel na zemlji, bil zasmehovan, obrekovan in zapuščen, celo do te mere, da ni imel kam položiti Svoje glave, ni imel prostora za počitek, pozneje pa je bil križan, z vsem Svojim bitjem – svetim in nedolžnim telesom – pribit na križ. Prestal je najhujše blike trpljenja, kar jih je. Tisti, ki so bili na oblasti, so Ga zasmehovali in bičali, vojaki pa so Mu celo pljuvali v obraz; a On je molčal in vztrajal do konca ter se brezpogojno podredil vse do smrti in nato odrešil človeštvo. Šele takrat je smel počivati. Delo, ki ga je opravil Jezus, predstavlja le Čas Milosti; ne predstavlja Časa Postave in ni nadomestilo za delo poslednjih dni. To je bistvo Jezusovega dela v Času Milosti, drugem času, skozi katerega je šlo človeštvo – Času Odrešenja.