Kdor ne spremeni narave, je sovražen Bogu
Po več tisočletjih pokvarjenosti je človek otrpel in otopelega duha. Postal je demon, ki nasprotuje Bogu do te mere, da je njegovo uporništvo zapisano v zgodovinskih knjigah in niti sam ne zmore povsem razumeti svojega uporniškega ravnanja – kajti satan ga je tako globoko pokvaril in zavedel, da ne ve več, kaj storiti. Tudi danes človek še vedno izdaja Boga: ko človek vidi Boga, Ga izda, in ko Ga ne more videti, Ga prav tako izda. So tudi takšni, ki Boga še vedno izdajajo, čeprav so bili priča Njegovemu prekletstvu in srdu. Zato pravim, da je človekov razum izgubil svojo izvorno funkcijo in da je tudi človekova vest izgubila svojo izvorno funkcijo. Človek, ki ga gledam, je zver v človeški opravi, je strupena kača, in ne glede na to, kako usmiljenja vreden se skuša prikazati pred Mojimi očmi, z njim ne bom nikoli milostljiv, kajti ne dojema razlike med črnim in belim, razlike med resnico in neresnico. Človekov razum je tako zelo otopel, a človek si kljub temu želi prejeti blagoslov. Njegova človeškost je tako nizkotna, a vseeno si želi posedovati kraljevo oblast. Komu bi lahko kraljeval s takšnim razumom? Kako bi lahko s takšno človeškostjo sedel na prestol? Človek resnično ne pozna sramu! Je domišljav revež! Tistim, ki želite prejeti blagoslov, predlagam, da najprej poiščete ogledalo in si pogledate svoj grd izraz – imaš lastnosti, ki jih mora imeti kralj? Imaš obraz nekoga, ki bi lahko prejel blagoslov? Svoje narave nisi niti malo spremenil in nobene od resnic ne živiš, a vseeno si želiš lepega jutrišnjega dne. Živiš v zmoti! Ker je človek rojen v tako umazano deželo, ga je družba močno pokvarila. Nanj vpliva fevdalna etika, učil se je v »ustanovah višjega izobraževanja«. Zaostalo razmišljanje, nemoralnost, nizkoten pogled na življenje, podla življenjska filozofija, ničvredno življenje ter izprijen življenjski slog in navade – vse to je resno prodrlo v človekovo srce in močno spodkopalo in napadlo njegovo vest. Posledično je človek vedno bolj oddaljen od Boga in Mu vedno bolj nasprotuje. Človekova narava iz dneva v dan postaja bolj pokvarjena in niti enega ni, ki bi se prostovoljno čemur koli odrekel za Boga, niti enega, ki bi prostovoljno ubogal Boga, ter niti enega, ki bi si bil pripravljen prizadevati za navzočnost Boga. Namesto tega človek pod vplivom satana ne počne drugega, kot išče užitek in se predaja pokvarjenosti mesenega poželenja v deželi blata. Tudi ko slišijo resnico, tisti, ki živijo v temi, niti ne pomislijo, da bi jo živeli, niti se jim ne ljubi iskati Boga, četudi so ugledali Njegovo podobo. Kako bi lahko tako izprijen človeški rod imel najmanjšo možnost odrešenja? Kako bi lahko tako propadajoč človeški rod živel v luči?
Sprememba človekove narave se začne s poznavanjem svojega bistva in s spremembami mišljenja, narave in duševnega pogleda – s temeljnimi spremembami. Samo tako je mogoče doseči resnične spremembe v naravi človeka. Temeljni vzrok pokvarjene narave, ki se pojavlja v človeku, so satanovo varanje, pokvarjenost in strup. Satan si je človeka podredil in ga ima v oblasti ter izjemno škoduje njegovemu razmišljanju, moralnosti, poznavanju in razumu. Natanko zato, ker je satan pokvaril temeljne človeške reči, ki so zdaj povsem drugačne, kot jih je Bog prvotno ustvaril, človek Bogu nasprotuje in ne more sprejeti resnice. Zato se morajo spremembe človekove narave začeti s spremembami njegovega mišljenja, spoznavanja in razuma, ki bodo spremenile njegovo poznavanje Boga in resnice. Tisti, ki so rojeni v najgloblje pokvarjeni od vseh dežel, se še manj zavedajo, kaj je Bog in kaj pomeni verjeti v Boga. Bolj kot so ljudje pokvarjeni, manj vedo o obstoju Boga in slabša sta njihov razum ter spoznanje. Vir človekovega nasprotovanja in uporništva proti Bogu je njegova pokvarjenost zaradi satana. Zaradi satanove pokvarjenosti je vest človeka postala otopela. Postal je nemoralen, izrojenih misli in zaostalega duševnega pogleda. Preden ga je satan pokvaril, je človek naravno sledil Bogu in ubogal Njegovo besedo, ko jo je slišal. Imel je naravno zdrav razum in vest ter normalno človeškost. Ko ga je satan pokvaril, so človekov izvorni razum, vest in človeškost otopeli in satan jih je oslabil. Tako je izgubil svojo pokorščino in ljubezen do Boga. Človekov razum je postal zmoten, njegova narava je postala enaka živalski in njegovo uporništvo Bogu čedalje pogostejše in bridko. A človek tega še vedno niti ne ve niti ne prepozna ter zgolj slepo nasprotuje in se upira. Človekova narava se razkriva z izražanjem njegovega razuma, spoznavanja in vesti. Ker sta njegov razum in spoznavanje zmotna, njegova vest pa je postala nadvse otopela, se njegova narava upira Bogu. Če se človekov razum in spoznanje ne moreta spremeniti, potem se niti njegova narava ne more spremeniti in se ne more podrediti Božji volji. Če je človekov razum zmoten, potem ne more služiti Bogu in ga Bog ne more uporabiti. »Normalen razum« pomeni ubogati in biti zvest Bogu, hrepeneti po Bogu, biti neomajen v Bogu in imeti vest do Boga. Pomeni biti enega srca in uma do Boga in Mu ne namerno nasprotovati. Imeti zmoten razum ni tako. Odkar je satan pokvaril človeka, si je človek izmislil predstave o Bogu, ni Mu bil zvest ter ni hrepenel po Njem, da vesti do Boga niti ne omenjam. Človek namerno nasprotuje Bogu, Ga obsoja in, še več, za Njegovim hrbtom Ga žali. Človek Boga za Njegovim hrbtom obsoja, čeprav se jasno zaveda, da je On Bog. Človek Boga ne namerava ubogati, temveč od Njega zgolj slepo zahteva in Ga prosi. Takšni ljudje – ljudje z zmotnim razumom – ne zmorejo spoznati svojega lastnega podlega ravnanja ali obžalovati svojega uporništva. Če so ljudje sami sebe sposobni spoznati, so ponovno pridobili nekaj svojega razuma. Bolj kot so ljudje, ki še ne morejo spoznati sami sebe, Bogu uporni, manj zdravega razuma imajo.
Izraz človekove pokvarjene narave nima svojega izvora nikjer drugje kot v človekovi otopeli vesti, njegovi zlobni naravi in zmotnem razumu. Če lahko človekova vest in razum ponovno postaneta normalna, bo postal nekdo, ki je primeren za Božjo uporabo. Ker je bila človekova vest vedno otopela in njegov razum, ki nikoli ni bil zdrav, postaja čedalje bolj omejen, se človek vedno bolj upira Bogu, celo tako, da je pribil Jezusa na križ in zavrača prihod utelešenega Boga poslednjih dni v svoj dom ter zavrača Božje telo in nanj gleda kot na nekaj grešnega. Če bi človek dosegel le nekaj človeškosti, ne bi tako kruto ravnal s telesom učlovečenega Boga. Če bi imel le kanček razuma, ne bi tako sprijeno ravnal s telesom učlovečenega Boga. Če bi imel le malo vesti, se ne bi učlovečenemu Bogu »zahvaljeval« na tak način. Človek živi v času utelešenja Boga, a se Mu ne zmore zahvaliti za tako lepo priložnost in namesto tega prihod Boga preklinja ali povsem zanemarja dejstvo Božjega učlovečenja, mu navidezno nasprotuje in ga je naveličan. Ne glede na to, kako človek obravnava Božji prihod, je Bog skratka vedno potrpežljivo izvajal Svoje delo – tudi če Ga človek ni niti najmanj toplo sprejemal in pred Njega slepo postavlja zahteve. Človekova narava je postala nadvse sprijena, njegov razum nadvse otopel, njegovo vest pa je hudobnež povsem poteptal in že dolgo ni več izvorna vest človeka. Človek ni le nehvaležen učlovečenemu Bogu, da je človeškemu rodu podaril toliko življenja in milosti, temveč Bogu celo zameri, da mu je dal resnico. Bogu zameri, ker ga resnica niti najmanj ne zanima. Ne le da se človek za učlovečenega Boga ne zmore odreči svojemu življenju, temveč tudi skuša od Njega izsiliti usluge in terja obresti, ki so stokrat večje od tistega, kar je človek dal Bogu. Ljudje s takšno vestjo in razumom mislijo, da to ni nič posebnega, in so še vedno prepričani, da so se tako zelo razdali za Boga, medtem ko jim je Bog dal premalo. Nekateri ljudje, ki so Mi dali skledo vode, iztegujejo roke in zahtevajo plačilo za dve skledi mleka. Ali pa so Mi dali sobo za eno noč in zahtevajo plačilo za več noči. Kako si lahko sploh še želiš pridobiti življenje s takšno človeškostjo in vestjo? Kako prezira vredni reveži ste! Zaradi takšne vrste človeškosti v ljudeh in takšne vrste vesti učlovečeni Bog tava po deželi in ne najde zatočišča. Tisti, ki resnično imajo vest in človeškost, bi morali učlovečenega Boga častiti in Mu z vsem srcem služiti – ne zaradi tega, koliko dela je opravil, temveč tudi, če ne bi izvedel nobenega dela. To bi morali storiti tisti z zdravim razumom in to je tudi dolžnost človeka. Večina ljudi celo govori o pogojih, pod katerimi služijo Bogu: ne zanima jih, ali je Bog ali človek, in govorijo le o svojih pogojih ter si prizadevajo zgolj zadovoljiti lastne želje. Ko Mi kuhate, zahtevate plačilo, ko tečete Zame, zahtevate plačilo, ko delate Zame, zahtevate plačilo, ko perete Moja oblačila, zahtevate plačilo, ko oskrbujete Cerkev, zahtevate povračilo stroškov, ko nastopate kot govorniki, zahtevate plačilo, ko delite knjige, zahtevate plačilo in ko pišete, zahtevate plačilo. Tisti, ki sem jih vzgojil, od Mene celo zahtevajo nadomestilo in tisti, ki sem jih odslovil domov, zahtevajo odškodnino za škodo njihovemu ugledu. Neporočeni zahtevajo doto ali nadomestilo za izgubljeno mladost. Kdor zakolje kokoš, zahteva plačilo za klanje, kdor cvre hrano, zahteva plačilo za cvrtje in kdor kuha juho, tudi za to zahteva plačilo … To je vaša vzvišena in mogočna človeškost in to so dejanja, ki jih narekuje vaša topla vest. Kje je vaš razum? Kje je vaša človeškost? Povem vam! Če boste tako nadaljevali, ne bom več deloval med vami. Ne bom več deloval v tropu zveri v človeški opravi, ne bom več tako trpel za takšno skupino ljudi, ki za svojimi pravičnimi obrazi skrivajo surova srca, ne bom trpel za tak trop živali, za katerega ni niti najmanjše možnosti odrešenja. Tistega dne, ko vas bom zapustil, boste umrli, tistega dne vas bo prekrila tema, tistega dne vas bo zapustila luč. Povem vam! Nikoli ne bom dobrohoten s takšno skupino, kot ste vi, skupino, ki je slabša celo od živali! Obstaja meja Mojih besed in dejanj in ob takšni človeškosti in vesti, kot je vaša, ne bom več deloval, kajti nimate dovolj vesti, preveč ste Me prizadeli in vaše podlo ravnanje se Mi preveč gnusi. Ljudje, ki jim tako zelo manjka človeškosti in vesti, nikoli ne bodo imeli možnosti odrešitve. Nikoli ne bom odrešil tako brezsrčnih in nehvaležnih ljudi. Ko pride Moj dan, bom za vso večnost z neba poslal Svoj žgoč ogenj nad otroke nepokorščine, ki so nekoč izzvali Moj silen srd, s svojo večno kaznijo bom udaril tiste živali, ki so Me nekoč sramotile in zapustile, v večni ogenj Svoje jeze bom vrgel otroke nepokorščine, ki so nekoč jedli in živeli z Menoj, a niso verjeli Vame, ki so Me žalili in izdali. Vse, ki so izzvali Mojo jezo, bom kaznoval, z neba bom udaril z vso Svojo jezo po tistih zvereh, ki so nekoč želele stati ob Meni kot Meni enake, a Me niso častile in Me ubogale. Palica, s katero tepem človeka, bo padla na tiste živali, ki so nekoč uživale Mojo skrb in skrivnosti, ki sem jih govoril in ki so nekoč skušale od Mene pridobiti posvetne užitke. Nikomur, ki skuša stopiti na Moje mesto, ne bom odpustil, nikomur od tistih, ki Mi skušajo iztrgati hrano in oblačila, ne bom prizanesel. Za zdaj ostajate varni in še naprej pretiravate v svojih zahtevah do Mene. Ko pride dan jeze, od Mene ne boste zahtevali ničesar več. Takrat vas bom pustil »uživati« v zadovoljstvo vaših src, vaše obraze bom pritisnil ob tla, tako da se nikoli več ne boste mogli pobrati! Prej ali slej vam bom ta dolg »povrnil« in upam, da boste potrpežljivo počakali na prihod tega dne.
Če lahko ti prezira vredni ljudje resnično potisnejo svoje objestne želje na stran in se vrnejo k Bogu, se še vedno lahko rešijo. Če srce človeka resnično hrepeni po Bogu, ga Bog ne bo zapustil. Človek ne skuša neuspešno pridobiti Boga zato, ker bi Bog imel čustva ali ker ne bi želel, da ga človek pridobi,, temveč zato, ker človek noče pridobiti Boga in ker Ga ne išče vztrajno. Kako bi lahko Bog preklel nekoga, ki Ga resnično išče? Kako bi lahko Bog preklel nekoga z zdravim razumom in občutljivo vestjo? Kako bi lahko Bog vrgel v ogenj Svojega srda nekoga, ki Ga resnično časti in Mu služi? Kako bi lahko vrgel iz Božje hiše nekoga, ki Ga z veseljem uboga? Kako bi lahko nekdo, ki ne bi mogel posedovati več ljubezni do Boga kot jo, živel v Božji kazni? Kako bi lahko nekdo, ki se za Boga z veseljem odreče vsemu, ostal brez vsega? Človek noče iskati Boga, noče razdati svojega premoženja za Boga in noče posvetiti svojih življenjskih prizadevanj Bogu. Namesto tega pravi, da Bog pretirava, da je preveč Boga v nasprotju s človeškimi predstavami. Tudi če bi bili v svojih prizadevanjih brez omejitev, s takšno človeškostjo še vedno ne bi mogli doseči Božjega odobravanja, pri čemer niti ne omenjam, da Boga sploh ne iščete. Mar ne veste, da ste pomanjkljivo blago človeškega rodu? Mar ne veste, da nobena človeškost ni tako nizkotna kot vaša? Mar ne veste, kako vas drugi častno nazivajo? Tisti, ki resnično ljubijo Boga, vas kličejo volk, volkulja, volčji sin, volčji vnuk. Potomci volkov ste, ljudje volkov, zato morate poznali svojo identiteto in je nikoli ne pozabiti. Nikar ne mislite, da ste nekaj več: ste najbolj pokvarjena nečloveška skupina človeškega rodu. Mar ničesar od tega ne veste? Mar veste, koliko sem tvegal z delovanjem med vami? Če vaš razum ne more ponovno postati zdrav in vaša vest ne more normalno delovati, potem se nikoli ne boste znebili svojega »volčjega« imena, nikoli ne boste pobegnili pred dnevom prekletstva in nikoli ne boste pobegnili pred dnevom svoje kazni. Rojeni ste kot manjvredni, brez vrednosti. Po svoji naravi ste trop sestradanih volkov, kup ruševin in smeti, toda v nasprotju z vami Jaz med vami ne delujem, da bi pridobil usluge, temveč ker je delo potrebno. Če boste vztrajali v svoji upornosti na tak način, bom prenehal delovati in ne bom nikoli več deloval med vami. Prav nasprotno, delovati bom začel v drugi skupini, ki Mi ugaja, in tako vas bom za vedno zapustil, kajti ne želim gledati tistih, ki so Mi sovražni. Želite torej biti z Menoj skladni ali Mi želite biti sovražni?
