Vsi ljudje, ki ne poznajo Boga, so ljudje, ki nasprotujejo Bogu
Vsak človek, ki sledi Bogu, bi moral stremeti k razumevanju namena Božjega dela, učinka, ki ga Njegovo delo doseže v človeku, in kaj natančno je Njegova volja za človeka. Dandanes je poznavanje Božjega dela prav tisto, česar vsem ljudem primanjkuje. Dejanja, ki jih je Bog storil pri ljudeh, celotno Božje delo in kaj natančno je Božja volja za človeka od stvarjenja sveta do današnjega časa – to so stvari, ki jih človek ne pozna in ne razume. Ta nezadostnost ni vidna samo v verskem svetu, ampak tudi pri vseh tistih, ki verjamejo v Boga. Ko bo prišel dan, ko boš resnično videl Boga, ko boš resnično cenil Njegovo modrost, ko boš opazil vsa dejanja, ki jih je Bog storil, ko boš spoznal, kaj Bog je in kaj ima – ko boš spoznal Njegovo darežljivost, modrost, čudežnost in vse, kar je storil za ljudi – takrat boš dosegel uspeh v svoji veri v Boga. Ko je rečeno, da je Bog vseobsegajoč in vsedarežljiv, v čem natančno je vseobsegajoč in v čem je vsedarežljiv? Če tega ne razumeš, potem se ne more šteti, da verjameš v Boga. Zakaj pravim, da tisti v verskem svetu ne verjamejo v Boga, ampak so hudodelci, istega rodu kot hudič? Ko pravim, da so hudodelci, je to zato, ker ne razumejo Božje volje in ne morejo videti Njegove modrosti. Bog jim nikoli ne razkrije Svojega dela. So slepi; ne morejo videti Božjih dejanj, Bog jih je zapustil in popolnoma jim primanjkuje Božje skrbi in varstva, da ne omenjam delovanja Svetega Duha. Tisti, ki nimajo Božjega dela, so vsi hudodelci in nasprotniki Boga. Božji nasprotniki, o katerih govorim, se nanašajo na tiste, ki ne poznajo Boga, na tiste, ki priznavajo Boga z ustnicami, a Ga ne poznajo, na tiste, ki sledijo Bogu, a Ga ne ubogajo, in na tiste, ki uživajo v Božji milosti, a zanjo ne znajo pričevati. Brez razumevanja namena Božjega dela ali razumevanja dela, ki ga Bog opravlja v človeku, ta ne more biti v skladu z Božjo voljo in ne more pričevati o Bogu. Razlog, zakaj človek nasprotuje Bogu, izhaja po eni strani iz njegove pokvarjene narave, po drugi pa iz nepoznavanja Boga in nerazumevanja načel, po katerih Bog deluje, ter njegove volje za človeka. Ta dva vidika skupaj tvorita zgodovino človekovega nasprotovanja Bogu. Novinci v veri nasprotujejo Bogu, ker je takšno nasprotovanje v njihovi naravi, medtem ko je nasprotovanje Bogu pri tistih, ki so že več let verni, poleg njihove pokvarjene narave tudi posledica nepoznavanja Boga. V času, preden se je Bog utelesil, je merilo, ali človek nasprotuje Bogu, temeljilo na tem, ali se je držal določil, ki jih je določil Bog v nebesih. V Času Postave je na primer veljalo, da kdor ne spoštuje Jehovovih zakonov, nasprotuje Bogu; kdor koli ukrade Jehovove daritve ali se postavi proti tistim, ki jim je Jehova naklonjen, velja za tistega, ki nasprotuje Bogu, in bi bil kamenjan do smrti; kdor ne spoštuje svojega očeta in matere ter kdor udari ali preklinja drugega, velja za tistega, ki se ne drži zakonov. Vsi, ki niso spoštovali Jehovovih zakonov, so veljali za Njegove nasprotnike. Temu ni bilo več tako v Času Milosti, ko je za vsakega, ki je stal proti Jezusu, veljalo, da stoji proti Bogu, in kdor ni poslušal besed, ki jih je izrekel Jezus, je veljal za tistega, ki je stal proti Bogu. V tem času je postal način opredelitve nasprotovanja Bogu natančnejši in bolj praktičen. V času, ko se Bog še ni utelesil, je merilo, ali človek nasprotuje Bogu, temeljilo na tem, ali človek časti nevidnega Boga v nebesih in Ga spoštuje. Način, kako je bilo takrat opredeljeno nasprotovanje Bogu, ni bil tako zelo praktičen, saj človek ni mogel videti Boga, niti ni vedel, kakšna je Božja podoba ali kako deluje in govori. Človek ni imel nobenih predstav o Bogu in je v Boga verjel nejasno, saj se Bog človeku še ni prikazal. Zato ne glede na to, kako je človek v svoji domišljiji verjel v Boga, Bog človeka ni obsodil ali od njega zahteval preveč, saj človek Boga nikakor ni mogel videti. Ko se Bog utelesi in postane meso in pride delovat med ljudi, Ga vsi vidijo in slišijo Njegove besede ter vsi vidijo dejanja, ki jih Bog izvaja iz notranjosti Svojega telesa iz mesa. V tistem trenutku vse človekove predstave postanejo pena. Kar zadeva tiste, ki so videli Boga, ki se je pojavil v mesu, ne bodo obsojeni, če Ga bodo prostovoljno ubogali, medtem ko bodo tisti, ki Mu namerno nasprotujejo, veljali za nasprotnike Boga. Takšni ljudje so antikristi, sovražniki, ki se namerno postavljajo proti Bogu. Tisti, ki gojijo predstave o Bogu, a so mu še vedno pripravljeni in voljni biti poslušni, ne bodo obsojeni. Bog človeka obsodi na podlagi njegovih namenov in dejanj, nikoli zaradi njegovih misli in idej. Če bi človeka obsodil na podlagi njegovih misli in idej, potem noben človek ne bi mogel ubežati Božjim jeznim rokam. Tisti, ki zavestno nasprotujejo utelešenemu Bogu, bodo zaradi svoje neposlušnosti kaznovani. Kar zadeva te ljudi, ki namerno nasprotujejo Bogu, njihovo nasprotovanje izhaja iz dejstva, da gojijo predstave o Bogu, kar jih posledično vodi v dejanja, ki motijo Božje delo. Ti ljudje se namerno upirajo Božjemu delu in ga uničujejo. Ne le, da imajo predstave o Bogu, ampak se ukvarjajo tudi z dejavnostmi, ki motijo Njegovo delo, zato bodo takšni ljudje obsojeni. Tisti, ki nenamerno motijo Božje delo, ne bodo obsojeni kot grešniki, saj so sposobni prostovoljno ubogati in se ne ukvarjajo z dejavnostmi, ki motijo in ovirajo. Takšni ljudje ne bodo obsojeni. Če pa ljudje, ki že več let doživljajo Božje delo, še naprej gojijo predstave o Bogu in ne morejo spoznati dela utelešenega Boga, in če so, ne glede na to, koliko let doživljajo Njegovo delo, še naprej polni predstav o Bogu in Ga še vedno ne morejo spoznati, potem so njihova srca, kljub temu da ne sodelujejo pri dejavnostih, ki motijo delo, vseeno polna številnih predstav o Bogu. In tudi če se te predstave ne pokažejo, takšni ljudje ne pomagajo pri Božjem delu. Ne morejo širiti evangelija za Boga ali pričevati Zanj. Takšni ljudje so ničvredneži in neumneži. Ker ne poznajo Boga in so poleg tega popolnoma nesposobni zavreči svoje predstave o Njem, so zato obsojeni. Lahko rečemo takole: za novince v veri je normalno, da imajo predstave o Bogu ali da o Njem ne vedo ničesar, toda za nekoga, ki že več let veruje v Boga in je doživel veliko Njegovega dela, ne bi bilo normalno, da bi še naprej imel predstave, še manj pa bi bilo normalno, da tak človek ne bi poznal Boga. Prav zato, ker to ni normalno stanje, so obsojeni. Vsi ti nenormalni ljudje so smeti; to so tisti, ki najbolj nasprotujejo Bogu in ki so zaman uživali Božjo milost. Vsi takšni ljudje bodo na koncu izgnani!
Kdor ne razume namena Božjega dela, je tisti, ki Mu nasprotuje, in kdor je razumel namen Božjega dela, a še vedno ne poskuša zadovoljiti Boga, velja za še večjega nasprotnika Boga. Obstajajo ljudje, ki v velikih cerkvah berejo Sveto pismo in ga recitirajo po cele dneve, a nihče med njimi ne razume namena Božjega dela. Nihče med njimi ne more spoznati Boga, še manj pa se lahko kdo med njimi uskladi z Božjo voljo. Vsi so ničvredni, nizkotni ljudje, vsak od njih pa stoji visoko, da bi poučeval o Bogu. Zavestno nasprotujejo Bogu, čeprav nosijo Njegov prapor. Trdijo, da verjamejo v Boga, vendar jedo meso in pijejo kri človeka. Vsi ti ljudje so hudiči, ki razjedajo človekovo dušo, vodijo demone, ki namerno ovirajo tiste, ki skušajo stopiti na pravo pot, in so kamen spotike, ki ovira tiste, ki iščejo Boga. Morda se zdijo »telesno močni«, toda kako naj njihovi privrženci vedo, da niso nič drugega kot antikristi, ki ljudi vodijo v nasprotovanje Bogu? Kako naj njihovi privrženci vedo, da so živi hudiči, ki se posvečajo požiranju človeških duš? Tisti, ki se v Božji navzočnosti visoko cenijo, so najbolj ponižani med ljudmi, medtem ko so tisti, ki se imajo za nizkotne, najbolj čaščeni. In tisti, ki mislijo, da poznajo Božje delo, in ki so poleg tega sposobni z velikimi fanfarami oznanjati Božje delo drugim, čeprav Ga gledajo neposredno – ti so najbolj nevedni med ljudmi. Takšni ljudje so brez Božjega pričevanja, arogantni in polni domišljavosti. Tisti, ki menijo, da imajo premalo znanja o Bogu, čeprav imajo dejanske izkušnje in praktično znanje o Njem, so tisti, ki so mu najbolj ljubi. Le takšni ljudje imajo resnično pričevanje in so resnično sposobni, da jih Bog izpopolni. Tisti, ki ne razumejo Božje volje, so nasprotniki Boga; tisti, ki razumejo Božjo voljo, a ne udejanjajo resnice, so nasprotniki Boga; tisti, ki jedo in pijejo Božje besede, a so v nasprotju z bistvom Božjih besed, so nasprotniki Boga; tisti, ki imajo predstave o utelešenem Bogu in se poleg tega nameravajo pridružiti uporu, so nasprotniki Boga; tisti, ki sodijo o Bogu, so nasprotniki Boga; in kdor ne more spoznati Boga ali o Njem pričati, je nasprotnik Boga. Zato vas pozivam: če resnično verjamete, da lahko hodite po tej poti, potem vztrajajte pri njej. Če pa se ne morete vzdržati nasprotovanja Bogu, potem raje odidite, preden bo prepozno. V nasprotnem primeru so možnosti, da se bodo stvari za vas slabo končale, zelo velike, saj je vaša narava preprosto preveč pokvarjena. Nimate niti trohice zvestobe niti poslušnosti niti srca, ki bi hrepenelo po pravičnosti in resnici, niti ljubezni do Boga. Lahko rečemo, da je vaš položaj pred Bogom popolnoma v razsulu zgrešen. Ne morete se držati tega, česar bi se morali držati, in ne morete reči tega, kar bi morali reči. Tega, kar bi morali udejanjiti, vam ni uspelo udejanjiti; in funkcije, ki bi jo morali opravljati, niste mogli izpolniti. Nimate lojalnosti, vesti, poslušnosti ali odločnosti, ki bi jo morali imeti. Niste prenesli trpljenja, ki bi ga morali prenesti, in nimate vere, ki bi jo morali imeti. Preprosto, ste popolnoma brez kakršnih koli odlik: ali vas ni sram, živeti naprej? Dovolite mi, da vas prepričam, da bi bilo bolje, če bi zaprli oči v večnem počitku in bi tako prihranili Bogu skrbi in trpljenje zaradi vas. Verjamete v Boga, a ne poznate Njegove volje; jeste in pijete Božje besede, a se ne morete držati tega, kar Bog zahteva od človeka. Verjamete v Boga, a ga ne poznate, in živite brez cilja, za katerega bi si prizadevali, brez vrednot, brez smisla. Živite kot človek, a nimate vesti, integritete ali verodostojnosti niti v najmanjši meri – se imate še vedno za ljudi? Verjamete v Boga, a Ga kljub temu goljufate; še več, jemljete Božji denar in požirate daritve, ki so Mu namenjene. Na koncu pa še vedno ne pokažete niti najmanjšega obzira do Božjih čustev ali najmanjše slabe vesti do Boga. Ne morete izpolniti niti najbolj nepomembnih Božjih zahtev. Se lahko še vedno imate za ljudi? Jeste hrano, ki vam jo daje Bog, dihate kisik, ki vam ga daje, uživate Njegovo milost, vendar na koncu nimate niti najmanjšega znanja o Bogu. Nasprotno, postali ste ničvredneži, ki nasprotujete Bogu. Ali niste zaradi tega zver, ki je še slabša od psa? Ali so med živalmi kakšne zlobnejše od vas?
Pastorji in starešine, ki stojijo na visoki prižnici in učijo druge, so nasprotniki Boga in zavezniki satana; mar ne bi bili tisti med vami, ki ne stojite na visoki prižnici in učite drugih, še večji nasprotniki Boga? Ali ne vi, še bolj kot oni, kujete zarote s satanom? Tisti, ki ne razumejo namena Božjega dela, ne vedo, kako se uskladiti z Božjo voljo. Seveda ni mogoče, da tisti, ki razumejo namen Njegovega dela, ne bi vedeli, kako se uskladiti z Božjo voljo. Božje delo ni nikoli napačno, temveč je napačno človekovo prizadevanje. Ali niso tisti izrojenci, ki zavestno nasprotujejo Bogu, še bolj zlovešči in škodoželjni od tistih pastorjev in starešin? Veliko je tistih, ki nasprotujejo Bogu, vendar med njimi obstaja tudi veliko različnih načinov, na katere nasprotujejo Bogu. Kakor so različni verniki, tako so različni tudi tisti, ki nasprotujejo Bogu, in vsak je drugačen od drugega. Niti eden od tistih, ki ne prepoznajo jasno namena Božjega delovanja, ne more biti odrešen. Ne glede na to, kako je človek v preteklosti nasprotoval Bogu, ko bo razumel namen Božjega dela in bo svoje napore posvetil temu, da bi zadovoljil Boga, bo Bog izbrisal vse njegove prejšnje grehe. Dokler človek išče resnico in jo udejanja, Bog ne bo imel v mislih tega, kar je storil. Še več, prav na podlagi človekovega udejanjanja resnice ga Bog opravičuje. To je Božja pravičnost. Preden je človek videl Boga ali izkusil Njegovo delovanje, ne glede na to, kako se človek obnaša do Boga, On tega ne ohranja v spominu. Ko pa človek enkrat vidi Boga in doživi Njegovo delo, Bog vsa človekova dejanja in ravnanja vpiše v »anale«, saj je človek videl Boga in živel v Njegovih delih.
Ko bo človek resnično videl, kaj Bog ima in kaj je, ko bo videl Njegovo nadvlado in ko bo resnično spoznal Božje delo, ko se bo nadalje spremenila človekova stara narava, bo človek popolnoma zavrgel svojo uporniško naravo, ki nasprotuje Bogu. Lahko rečemo, da je vsakdo kdaj nasprotoval Bogu in vsakdo se je kdaj uprl Bogu. Če pa si voljan ubogati utelešenega Boga in od te točke dalje s svojo zvestobo zadovoljuješ Božje srce, udejanjaš resnico, ki bi jo moral, opravljaš svojo dolžnost, kot bi jo moral, in se držiš predpisov, ki bi se jih moral, potem si tisti, ki je pripravljen zavreči svoje uporništvo, da bi zadovoljil Boga, in tisti, ki ga Bog lahko izpopolni. Če trmasto zavračaš to, da bi videl svoje napake, in nimaš namena, da bi se pokesal, če vztrajaš pri svojem uporniškem ravnanju brez najmanjšega namena, da bi sodeloval z Bogom in Ga zadovoljil, potem bo taka trmasta in nepopravljiva oseba, kot si ti, zagotovo kaznovana in zagotovo nikoli ne bo oseba, ki bi jo Bog lahko izpopolnil. Ker je tako, si danes sovražnik Boga in tudi jutri boš sovražnik Boga, in tako boš ostal sovražnik Boga tudi pojutrišnjem; za vedno boš nasprotnik Boga in sovražnik Boga. Kako bi ti v tem primeru Bog lahko odpustil? V človekovi naravi je, da nasprotuje Bogu, vendar človek ne sme namenoma iskati »skrivnosti« nasprotovanja Bogu samo zato, ker je sprememba njegove narave nepremagljiva naloga. Če bi bilo tako, potem bi bilo bolje, da bi odšel, preden bi bilo prepozno, da ne bi bila kazen v prihodnosti še hujša in da ne bi tvoja surova narava izbruhnila in postala neobvladljiva, dokler ne bi Bog na koncu poskrbel za konec tvojega mesenega telesa. Verjameš v Boga, da bi prejel blagoslove; toda če bi te na koncu doletela le nesreča, ali ne bi bila to škoda? Pozivam vas, da raje naredite drug načrt. Vse, kar lahko storite, bi bilo bolje kot verjeti v Boga: gotovo ne more obstajati samo ta ena pot. Mar ne bi še naprej živeli, ne da bi iskali resnico? Zakaj se morate na ta način zoperstavljati Bogu?
